Z motorjem na Nordkapp

Po skoraj enoletnih pripravah in zbiranju informacij smo Edo in jaz, člana MC Freising Riders in moja žena Slavi zajahali motorje in se odpeljali proti severu. Edo na Yamahi Drag Star 650 je vozil tudi vso opremo za taborjenje (šotor za 4 osebe, tri stole in zložljivo motoristično mizo ), tako da je imel s seboj kar okoli 50 kg opreme in oblačil.

Mojega Triumph Trophija 1200 pa sem obtežil z ženo in 65 kg prtljage. Tako otovorjeni smo na pot odrinili 19.6. 2004. Prvi dan je bilo v načrtu, da pridemo do 1310 km oddaljenega Berlina, vendar nam je to namero preprečil jutranji dež in še Edo si je pozabil urediti dodatno zavarovanje. Tako smo že v Sloveniji zgubili dve dragoceni uri. Vseeno smo naredili 850 km in ob 19:00 uri prišli v Leipzig. Ker je bila vožnja po nemških avtocestah monotona, smo si krajšali čas s pozdravljanjem slovenskih tovornjakov in avtobusov. V kampu v Leipzigu sem v trgovini našel še zadnje poceni pivo na poti. Za tri polliterske steklenice sem odštel cela 2,10 EURA. Naslednji dan smo pot nadaljevali do Berlina. V Berlinu pa smo naleteli na policijsko kontrolo. Kot smo pozneje ugotovili so ustavljali samo motoriste in to na obeh straneh ceste. Po kontroli dokumentov smo izkoristili položaj in » zatežili » prijazni policistki, da nam pokaže pot do Brandenburških vrat. Ogledali smo si nekaj znamenitosti Berlina, in sicer: Brandenburška vrata, Reichstag, znameniti prehod med nekdanjo vzhodno in zahodno Nemčijo Chekpoint Charlie in ostanke berlinskega zidu. Za kaj več že ni bilo časa, kajti od 22:00 smo se v Rostocku vkrcali na trajekt za Gedser na Danskem. Kasneje se je izkazalo, da smo naredili veliko napako. Po dveh urah vožnje, smo pristali na Danskem.

Po kontroli potnih listov in obveznem vprašanju, kam potujemo, sem po našem odgovoru opazil, kar malo sočustvovanja, kot saj ne vedo kaj delajo. Čeprav smo od Sande izvedeli, da kampe zapirajo ob 22:00 uri, smo se vseeno optimistično podali na lov za kamp, v slogu, saj morda pa bo kakšen odprt. Ob 1:20 uri, ko je primanjkovalo že bencina, smo se ustavili na lepo urejenem obcestnem počivališču, kjer smo v nočni toploti 9ºC na klopcah prespali oziroma prebedeli noč. Mraz in neprespanost sta naredila svoje in tako smo že ob štirih zjutraj začeli s kuho čaja in toplega zajtrka. Malo čez šesto zjutraj smo se podali na pot proti otoku Møn, kjer se iz morja vzdigujejo strme kredne stene, ki očarajo s svojo belino, od tam pa na ogled Københavna. Pred Københavnom me je na avtocesti za trenutek zmanjkalo in še ravno pravi čas sem prišel k sebi, saj sem že vozil nevarno blizu odbojne ograje. Naredili smo malo daljši postanek z obvezno kavo. Po ogledu Danske prestolnice smo se usmerili proti najdaljšemu evropskemu mostu, ki čez Oresundski zaliv povezuje Dansko in Švedsko. Na Danski strani je 4 km dolg tunel, ki te pripelje na 22 km dolg most. Močan veter je že naš stalni spremljevalec. Prespimo v lepo urejenem vendar še dokaj praznem kampu v Helsinborgu. Zjutraj zaradi dežja malo dalj poležimo in s tem preženemo dež. No ja, vsaj pospravljali nismo v dežju. Dobrih 60 km iz Helsingborga si gremo ogledat lose. V ograjenem prostoru, v katerega se lahko zapelješ z avtom živijo losi. Ker smo bili z motorjem nam je fant na blagajni priporočil pešpot ob okoli 3 km dolgi ograji. Tako smo vsaj videli tri lose. Zvečer se ustavimo v marini Norsborg 20 km pred Stockholmom kjer imajo tudi kamp. Kampiranje stane 150 kron dva velika in eno malo pivo pa 116 kron! Naslednji dan si ogledamo Stockholm : menjavo kraljeve straže, Vasa muzej in po kosilu ki stane 402 krone (približno 12000 sit , čeprav je bil sestavljen samo iz treh ribjih juh in treh pirov) se odpravimo na razgledno ploščad Per Anders Fogelströms Terrass od koder vidiš skoraj vse mesto. Ob 18h se odpravimo v pristanišče od koder bomo odpluli proti Finski. Med čakanjem spoznamo par s Finske, Anttija in Tarjo, ki se vrača z motorističnega potepanja po Italiji. Ko ugotovita da nas pot pelje mimo njunega doma, nas povabita naj se oglasimo pri njima.

Zjutraj pristanemo v mestu Turku in najprej premaknemo ure za eno uro naprej, na njihov lokalni čas. Odpeljemo se proti Helsinkom, ker smo si hoteli ogledati ledolomilce in mesto, vendar zaradi močnega dežja ni bilo nič iz tega. Naš zemljevid mesta je bil namreč zelo kmalu samo razmočen kos papirja. Odpeljemo se proti Lahtiju in upamo da bo nehalo deževati, vendar zaman. Kljub temu naredimo nekaj posnetkov in »odplujemo« naprej proti Jyväskyli. Tam imamo srečo da dobimo bungalov, pa še električni radiator v njem. Zjutraj posušeni in naspani nadaljujemo do Ouluja. Med potjo na bencinski črpalki občudujemo zbirko prelepih zvonov. Obiščemo par ki smo ga srečali v Stockholmu, živita v čudoviti hišici sredi borovega gozda in skoraj ostanemo brez Edota. Tarjina mama se je namreč tako pozanimala, če je kateri od moških še samski. Po malici nadaljujemo proti Kemiju in v mestu Li zopet postavimo šotor. Zaradi Midnight summer festivala, ki je nekakšen pozdrav poletju, nas opozorijo da bo noč malo bolj glasna, vendar nihče od nas ni nič slišal, za kaj takega smo bili preutrujeni. Naslednji dan se odpravimo proti Rovanjemiju in si ogledamo muzej Arktikum, ki predstavlja ljudstva na severu Finske, Norveške in Rusije in njihovo življenje v teh težkih razmerah. Prikazuje pa tudi ves živalski in rastlinski svet severne Skandinavije.

Naslednja postaja je Božiček in arktična meja. Božičkove delavnice so zaprte zaradi obnove, vendar pa je odprta Božičkova pošta na Arctic circle tako da vsaj tam lahko oddamo božične voščilnice, ki jih naslovnik res dobi šele za božič. Nadaljujemo do Ivala kjer prenočimo. Zjutraj spet dež in prava invazija komarjev. Pogumno krenemo proti jezeru Inari in od tam proti meji z Norveško. Spremlja nas veter in mraz ampak mi se ne damo .Pogumno rinemo naprej in končno dočakamo znameniti tunel Fatima. Dolg je 6870m in se spusti 212m pod morje. Na drugi strani najprej poskrbimo za streho nad glavo, saj nam v tem mrazu še na misel ne pride kakšen šotor. Ko razbremenimo motorje pa naprej na naš glavni cilj NORDKAPP, ki smo ga osvojili po devetih dneh. Glede na vreme je jasno da polnočnega sonca ne bomo občudovali, ampak občutki so vseeno krasni. Polnočnega sonca res ni bilo, so nas pa pozdravili sončni žarki, ki so se pokazali skozi oblake. Odpremo dobro ohlajen šampanjec, ki smo ga vozili s seboj, z Edotom pa prižgeva še cigari.

Naslednji dan se mimo Olderfjorda in čez nacionalni park Stabbursdalen odpeljemo do Alte. Tam se začnejo znameniti Norveški fjordi. Do večera se vozimo ob obali pa malo čez hribe, v glavnem ni nam dolgčas, pa še narava je čudovita. Proti večeru nas preseneti še sonce. Prenočimo v kraju Birtavarre, kjer imajo v kampu tudi pralni in sušilni stroj, tako da lahko operemo tudi perilo. Zjutraj v dežju (kdo bi si mislil) nadaljujemo proti Lofotskim otokom. Čez most pa čez drugega, trajekt pa ponovno most….Tako se premikamo iz otoka na otok. Zvečer se ustavimo v kraju Sørvagan in si poiščemo prenočišče. Ribiška vasica z zanimivim imenom Å je naša prva postaja naslednji dan. To je majhna vasica na koncu Lofotov, ki je skoraj cela en sam muzej. Od tu se vrnemo preko mostov in skozi tunele do kraja Borge, kjer je vikinški muzej. Muzej stoji ob cesti na hribu in prikazuje vikinško življenje. Ob muzeju so tudi ograde z živalmi, kakršne so gojili takrat. Dober kilometer stran je tudi pristanišče v katerem je zasidrana vikinška ladja. Od tu nadaljujemo do Svolværa, kjer se vkrcamo na trajekt za Skutvik. Zjutraj nadaljujemo proti polarnemu krogu in tu se začnejo težave. Veter piha s tako močjo, da moramo voziti dobesedno naslonjeni nanj. Hitrost pade na 30 do 40 km/h. Mraz je nepopisen. Na sami polarni črti se ustavimo in malo odpočijemo. Motorje zardi močnega vetra dobesedno skrivamo za avtodomi. Tu stoji tudi spomenik jugoslovanskim partizanom. Ko odrinemo naprej in pridemo s planote se tudi veter umiri in posije celo sonce. Do večera pridemo v kraj Majavatn kjer prenočimo. Naslednji dan si ogledamo Trondhaim : staro mestno jedro, pristanišče in novo avtobusno postajo. Za vožnjo po mestu pobirajo cestnino 10 kron, ampak na srečo samo za avtomobile. Zvečer pridemo do mesta Molde kjer prenočimo. Pod našo hiško postavita šotor dva starejša Danca, ki sta se pripeljala z oldtimer motorjem s prikolico (Nimbus), pa tudi šotor verjetno ni bil nič mlajši. Zjutraj po polurni vožnji s trajektom zavijemo proti Trolovim lestvam. To so serpentine, ki te pripeljejo na višino 825 metrov in se imenujejo po pravljičnih bitjih imenovanih Trolčki. Narava okrog je zares čudovita ( v soncu je verjetno pravljična, a kaj ko spet dežuje) Ko zlezemo s te » lojtre« nadaljujemo proti mestu Lom, kjer stoji najstarejša lesena cerkev (iz 12 stoletja) pa tudi mesto je nekaj posebnega s svojimi unikatnimi lesenimi hiškami. Zvečer v kraju Rapham postavimo šotor, saj je za spremembo vreme lepo. Tudi zbudimo se v soncu ( že drugi dan, se bomo še razvadili) in nadaljujemo proti Lillehamerju. Tu si ogledamo skakalnice, kjer imajo ravno takrat trening . Naslednja postaja je Oslo, kjer si ogledamo tri muzeje. Vikinški, v katerem so razstavljene tri ladje iz obdobja okrog leta 900 pr.n.š., ki so jih našli kot grobnice njihovih poglavarjev.

V muzeju Kon tiki je razstavljena ladja iz papirusa s katero so pluli iz Peruja na otok Barbados in dokazali kako so v času faraonov pluli s takimi ladjami. Tretji pa je muzej Fram, v katerem je razstavljena ladja s katero so prvič obpluli in raziskali Severni tečaj. Prva odprava je potekala med leti 1898-1902, druga pa med letom 1910-1912. Nad mestom je znameniti Holmenkolm s skakalnico in seveda moramo tudi tja. Odpre se prečudovit razgled na Oslo in Oslofjord. Tu se konča naš potep po Norveški in vračamo se na Švedsko. Spet prenočimo v Helsinborgu, le da je sedaj kamp bolj poln kot takrat ko smo bili prvič tu. Tukaj si privoščimo še kopel v severnem ledenem morju, jasno samo do kolen. Spet je na vidiku nevihta.

Ker se od tu naprej vračamo skoraj po isti poti, po kateri smo prišli, se nismo ustavljali( razen za spanje) do mesta Dachau kjer smo si ogledali zloglasno koncentracijsko taborišče. V njem je bilo 63.000 ljudi iz vse Evrope, med njimi tudi 7.700 Jugoslovanov, od tega največ prav Slovencev. Od teh 7.700 jih je preživelo le 123! Ta dan nam je prvič odkar smo na poti vroče. Očitno se tudi nebo z nami veseli vrnitve! Takoj na naši strani se ustavimo na črpalki in natočimo POCENI bencin,potem pa gremo jest.

Hrana je fantastična, dobiš je ogromno in kar je najpomembnejše – ZELO POCENI!!!

V 20. dneh smo prevozili 9484 km v dežju, mrazu, vetru in soncu. Oba motorja skupaj sta »popila« okoli 1200 litrov goriva. Kljub temu, da smo imeli s seboj kar dosti hrane, smo vsi skupaj porabili okoli 4500 Eurov. Tu pa ni všteto novih gum za motorja in servisa. Najdaljša etapa je bila prvi dan, ko smo prevozili 848 km, najkrajša pa peti dan – 35 km (od kampa, po Stockholmu do pristanišča). Motorja sta pot prestala brez problemov, mi pa tudi, saj smo imeli s seboj domače žganje, ki je bilo dobrodošlo zvečer ob čaju.

Edo je vsak večer napisal dnevnik, tako da ga je kar za dobrih 50 strani.

Ostale slike si lahko ogledate na www.freisingriders.com