Za vse je bil to najlepši dan na poti. Zjutraj, ob sončnem vzhodu, so Hondice že zapredle in nas po gorski cesti popeljale čez Durmitor, za katerega nismo našli besed, tako lep je.
9. DAN: Durmitor – Ostrog – Lovčen – Kotor – Dubrovnik (360 km)
Jezera, pašniki, naravni predori in gore… kamor seže pogled… vsak ovinek je bil lepši od prejšnjega. Vozili smo počasi, da ne bi česa zamudili, hkrati pa so naše misli že nestrpno begale, kaj nas čaka za naslednjim ovinkom. Po nekaj kilometrih smo se ustavili v osrčju gora, na prelazu Sedlo, najvišji točki na 1907 metrih, posedli na lesene klopce in se čudili, kako lep je naš svet. Poslušali smo rahel vetrič, zvončkljanje kravjih in ovčjih zvončkov, brenčanje čebelic… No, pa Juretov motor, ki je v fotografskem zanosu malce zaostal za nami . Avtov skorajda ni bilo, srečali smo le nekaj planincev in pastirjev.
In ko misliš, da že ne more biti lepše, smo pri spuščanju na drugo stran Durmitorja že z vrha zagledali Pivško jezero. Jezero je sicer največji rezervoar pitne vode v Črni Gori, njegova smaragdna barva in lepota sta nas osupnili. Doslej smo našo pot večinoma fotografirali le s sedežev motorjev, tu pa smo se ves čas ustavljali, nemo občudovali naravo in bili veseli, da smo skupaj in se imamo radi.
Med spuščanjem smo si v tunelih od veselja in razposajenosti za hip dovolili nekaj huliganskega vedenja in pognali motorje do blokade, da se je naš odmev slišal po celi Jugi. Na dnu, v dolini, pa smo si v gostilni Sočica v Plužinah privoščili za zajtrk slastne omlete s pršutom in sirom in okusne palačinke.
Kako malo je trenutkov na svetu, ko se res zaveš, da ti je lepo, da te prav nič ne muči, da si srečen. In to je bilo to. Ta dan. Vse skupaj bi bilo že kar kičasto, če ne bi bilo dogodka v Ostrogu, kjer stoji samostan, izklesan v skalo. Kljub kljubovanju Gregija, ki je vročino najtežje prenašal , smo se vseeno spravili na kozjo pot. Za motoriste bi še nekako šla …. za dva avtobusa, ki se srečata sredi poti, pa ne tako zelo. Seveda se je vse »zabilo« in ustavilo, mi pa smo se nekaj časa gužvali mimo avtomobilov naprej (in preslišali preklinjanje ), nato pa po čakanju in vročini zgubili potrpljenje in obrnili nazaj. Nazaj mimo istih avtov (ki zaradi našega prejšnjega srečanja seveda niso bili najbolj srečni in ustrežljivi ). V istem trenutku se je Juretu v prtljažniku razbil spominek iz Ohrida, na tla mu je padla čelada, ki je nato še s pomočjo nežne brce pristala v grmovju ter na vizirju dobila nov modni dodatek – prelepo riso. Takrat smo nekaj časa globoko dihali, se malo spogledovali, kmalu pa dobili nov rek: “Sem tuk živčen, da bi Juretovo čelado zabrisu u grmovje!” Samostana nismo videli drugje kot na slikah. Pa kdaj drugič .
Vzpon na Lovčen, natančneje na 1600 m visok Jezerski vrh, kjer stoji Njegošev mavzolej, nas je spet pomiril in potrdil, da je Črna Gora res krasna. Pred vzponom ni bilo nikogar, ki bi pobiral cestnino, čeprav smo zasledili, da nas pred vzponom na Lovčen čaka tudi to (Mogoče zato ker smo šli po obvozu?). Tudi če bi pobirali, bi cesta in razgled zagotovo odtehtala tisto cestnino. Povzpeli smo se po 460-ih stopnicah do vrha, kjer stoji mavzolej pesnika Njegoša in se, ne da bi si mavzolej ogledali, vrnili nazaj, ko smo izvedeli, da je vstopnina tri evre. Razgled pa je čudovit! Čez Kotor smo pripotovali do Dubrovnika, kjer smo se nastanili pri Slovenki Angelci (presenetljivo podobni Angelci Likovič ), ki se je poročila v Dubrovnik (15 evrov na noč).
10. in 11. dan: Dubrovnik
Dva dni smo si privoščili za počitek, kopanje in raziskovanje Dubrovnika. Ogledali smo si stari del mesta, se povzpeli na trdnjavo (10 evrov po osebi), se sprehodili po večerni promenadi po Cavtatu, zganjali fovšijo nad ogromnimi bogataškimi jahtami, ki so se bohotile v pristanišču, se pripeljali na Bosanko – Srđ, kjer stoji muzej dubrovniške vojne. Naša Angelca, ki je tako lepo ravnala z nami, da smo jo imeli že kar za našo mamico , nam je ob večerih pripovedovala zgodbice o Dubrovniku – kako je bilo med zadnjo vojno, kam so zbežali, kaj vse je bilo uničeno, o prihodu domov v razsute in pokradene hiše, o požarih in poplavah.
Poleg lepote so nas v Dubrovniku v Kuparih najbolj pretresli še vedno uničeni, izpraznjeni in oropani hoteli (Pelegrin, Goričina, Grand hotel, Orlando itd…), obkroženi s smetmi in umazanijo, ki stojijo poleg neobljudenih, a čudovitih plaž. Hoteli so ostali uničeni od časa vojne in zdi se, da jih ne bodo nikoli več obnovili. Pravijo, da za to ni denarja, druga teorija je, da so včasih pripadali Srbom, zdaj pa se ne morejo zediniti o lastništvu in jih nočejo obnoviti. Mi smo se tam seveda kopali in se močno čudili, zakaj se drugi stiskajo kot sardinice na drugih plažah, doma pa izvedeli, da so na tem območju tako močni in nenavadni tokovi, da vsako leto povlečejo ven kakšnega utopljenca. Brrrr!
12. DAN: Dubrovnik – Mostar – Sarajevo – Rostovo (370 km)
Od naše nove prijateljice, Angelce, smo se poslovili skoraj s solzami v očeh in jo mahnili proti zadnjemu delu našega potovanja. Jure je na jadranski cesti mislil, da tekmuje na MotoGP, zato smo drugi eno zmolili zanj in ga v prvi priliki poslali nazaj na rep naše skupinice (pa še kam ). Je pa divjak med svojim ekscesom ugnal enako zmešanega lokalca v Ferarriju F430. Nauk: ptič še vedno leti ko sneta skira .
Šibali smo mimo bosanskega letovišča Neum, nato na vzhod, v notranjost Bosne ter se naslednjič ustavili šele v Mostarju. Na najvišji točki znamenitega mostarskega mostu (20 m) sta moška zbirala denar in ob zadovoljivi vsoti z vratolomnim skokom skočila z mosta v reko pod njim. iznajdljivost ali norost?
Na najlepšem delu poti, malo pred Jablaničkim jezerom, nas je pred Konjicem pozdravil rahel dež in nas spremljal skoraj do Sarajeva. Od sicer krasne doline reke Neretve in ceste, ki suha motoristom nedvomno obeta veliko užitkov, tako žal nismo imeli veliko. Smo pa opazili res lepo pokrajino in se peljali mimo mostu na Neretvi, ki je zaslovel v jugoslovanskem filmu. V Sarajevu, nas je pričakala tista ta hitra, a zato toliko bolj intenzivna nevihta in to kmalu potem, ko je Jure zadovoljno ugotovil, da dežjakov pa res nismo potrebovali . Gregi pa očitno ne mara ekstremov, saj poleg vročine tudi ob dežju, ki lije kot iz škafa, ni bil najbolj srečen – nergač pač (na tem mestu je naročil, da je v potopisu nujno potreben dodatek, da sicer je nergač, vendar ima včasih prav).
Seveda smo si na Baščaršiji privoščili slavne »čevape sa lukom i kajmakom« in se srečali z malimi cigančki z velikimi okroglimi očmi, ki brez besed prosijo. Mali berački ti ne smejo priti do živega, saj pritečejo iz vsepovsod, potem se pa reši, če se moreš.
Zadnjo noč smo prespali v hotelu ob cesti Ski centar Rostovo (21 evrov), ki smo ga našli povsem po naključju, saj smo morali v Travniku na obvoz preko Bugojna, da bi lahko pot nadaljevali proti Jajcu. Obvoz nas je nagradil z vrhunsko cestico, na kateri smo si dali duška in se znašli na 1100 m visokem vrhu, kjer je v naravi počival hotel. V hotelu niso sprejemali kartic, najbližji bankomat pa je bil oddaljen 20 km. Našim zadnjicam se je takrat to zdelo ogromno. Tako smo napraskali ves denar, ki smo ga še imeli in v vseh valutah, za natakarja smo dodali še čokoladke v obliki denarja in do konca izpraznili denarnice. Natakar se je pohecal, da bo vzel vse, samo da ga hudi bajkerji ne bodo pretepli .
13. DAN: Rostovo – Jajce – Banja Luka – Slovenija (450 km)
Pot domov. Še postanek v Jajcu (ogled trdnjave in slapa), po dolini kristalno čiste reke Vrbas, predvsem na razočaranje samskega dela moške ekipe, pa ni bilo časa za daljši ogled Banja luke, kjer je delež prebivalstva baje 13: 1 (vodijo dekleta ). Tako smo pot nadaljevali skozi Prijedor, mimo spominskega parka Kozara, do mejnega prehoda pri kraju Novi Grad in nato po zaviti hriboviti cestici naprej proti Karlovcu.
Potem pa Slooooooooovenija, od kod lepote tvojeeeee….
Ob prihodu v Slovenijo nas je v Novem Mestu pričakala dobrodošlica… ploha, ki smo jo sicer opazovali že od daleč, ampak »Eeeeh, saj gre mimo… ne bomo zdaj dežjakov ven vlekli…«. Mokri »do gat« smo na semaforju gledali drug drugega in se režali kot zmešani.
V Sevnici je usekalo še drugič, mi pa se nismo pustili motiti. Uživali smo v pici (ne vem, zakaj nihče ni naročil pleskavice ali čevapov ) po sladici še zadnjič zagnali stroje in jih pognali proti domu.
Vse skupaj smo prevozili malo manj kot 4000 km. Toliko kilometrov z nekaj sreče v žepu, uživanja, sem in tja kakšnega cestnega šoka , občudovanja narave in lepot, spoznavanja novih dežel in navad, obnovitev jezikovne mešanice hrvaščine, bosanščine in srbščino (verjetno jih ne bomo nikoli znali ločiti), tkanja novih prijateljstev in potrjevanja naših. Predsodki pred južnimi prijatelji so se povsem razblinili, bivšo Jugoslavijo smo spoznali kot gostoljubno, očarljivo deželo, polno naravnih čudes, prijaznih ljudi in dobre hrane. Vsi gremo na dieto.
Motorji so vztrajali z nami vse do konca. No ja, Gregi bo zamenjal verigo, počeno čelado in izgubljeno ogledalo , mašine še zdaj komaj čakajo, da jih ponovno peljemo na sprehod.
Naše smrdljive obleke -Tomaž jih je slikovito opisal, da so zadnji dan smrdele kot dihurji, ki so se že 14 dni namakali v izločkih, boleče riti in potenje, so odtehtali svoje. Dogodivščina nas je naredila malce modrejše, bolj odprte za druge ljudi, bolj razgledane, predvsem pa med nami stkala še večje prijateljstvo, in bo za vedno ostala nekje v naših srčkih.
Pionirčki Jugoslavije ne bodo pozabili.
Tehnične podrobnosti izleta
Napravili smo na okroglo dobrih 3600 km. VFR800 + boljša polovica in CBR1100XX sta pokurila vsak približno 220 litrov bencina, kar nanese približno 300 evrov stroška in povprečno porabo 6,3l/100 km. CB900F Hornet pa je pokurila kakšnih 30 litrov manj, poraba pa je znašala nekje okrog 5,4l/100 km.
Za cestnine smo preko cele poti porabili približno 15 evrov po motorju, a v Črni Gori nismo vozili po avtocestah, Albanija nima cestnin, kar je glede na stanje cest povsem razumljivo. V Bosni, Srbiji, Črni Gori in Makedoniji se plačuje po sistemu cestninskih postaj, ki so v Makedoniji posejane nenavadno na gosto, res pa je cestnina poceni.
Prenočišča:
Beograd – Hostel Townhouse 50: 20 evrov na osebo za sobo za štiri in 3x garažirani in varovani motorji. Sobe so vrhunske, klimatizirane, hostel pa se nahaja v samem centru Beograda.
Kladovo – Hotel Djerdap: 26 evrov za nočitev z zajtrkom. Sobe so klimatizirane, osebje prijazno, motorje pa lahko parkiraš pred veliko okno (skozi katerega se sicer bore malo vidi) pred recepcijo, kjer celo noč dežura vsaj eden od uslužbencev.
Mavrovo – privatne sobe: 7 evrov po osebi za nočitev v sobah z dvema ležiščema in kopalnico. Motorji pa varno na zaklenjenem dvorišču. Na splošno z nastanitvijo ni problema, sploh v poletnem času je prostih apartmajev in sob več kot dovolj. Če ne, pa še vedno ostane nekaj hotelov.
Ohrid – apartmaji pri Niemu: 10 evrov po osebi za dvoposteljno sobo v bližnji okolici marine. Lastnik apartmajev Neim je v Ohridu dokaj poznan in si lasti tudi manjšo restavracijo. Je pa možak strašno prijazen in tudi sam motorist, tako da res poizkuša narediti vse za »kolege«. Edini minus je odsotnost garaže, tako smo vsak večer motorje prestavljali na vrt gostilne, da so bili vsaj malo odmaknjeni od nezaželenih pogledov. Klima.
Žabljak – hotel Bjelobor: dvoposteljna soba za nočitev, 7,5 evrov po glavi. Hotel je urejen in poleti relativno prazen. Če ne iščete pretiranega razkošja, je tole več kot priporočljiva lokacija za nočitev.
Dubrovnik – v Dubrovniku smo čisto po sreči naleteli na prost apartma pri ljudeh, ki jih je Gregi poznal že iz lanskoletnega obiska. Za apartma smo odšteli 15 evrov za nočitev po osebi. V samem mestu so nočitve seveda dražje. Naši apartmaji so se nahajali v Mlinih.
Bugojno – Obvoz v Travniku pred Jajcem je botroval, da smo prostor za nočitev našli v hotelu Ski centra Rostovo, na 1100 m višine nad Bugojnim. Za nočitev v zelo lepo urejenem hotelu smo odšteli 21 evrov po osebi za dvoposteljno sobo z zajtrkom. Osebje je izjemno prijazno, lokacija pa čudovita, nekaj takšnega kot Žabljak v Črni Gori. Zaenkrat v hotelu ne ponujajo možnosti plačevanja s kartico, tako da je potrebno imeti gotovino, ker je najbližji bankomat šele v Bugojnem, skoraj 20 km stran.
Konec.
Nina Lepej