Zvone Šeruga, svetovni popotnik in motorist, ki je v skoraj štirih mesecih z motorjem prevozil 16.000 km, je naposled doma. Mi smo ga seveda takoj pocukali za rokav, on pa nam je takorekoč kot kolegom izdal nekaj občutkov.
In kako je s tistim ”ljubo doma kdor ga ima”?
”Da, v mojem primeru to vedno znova in celo čedalje bolj drži. Doma imam korenine, prijatelje, otroka, Romano, zidanico pod Gorjanci … in hvalabogu, da nisem izgubljena duša, ki tava po svetu le zato, ker nima kaj bolj pametnega početi. In na koncu poti zamenjam še tako krasne palme nekje na tropski obali za eno pošteno in megleno zimo pa za par špricerjev pri Metki Na klančku.”
Tri sopotnice? Marsikdo se sooča s problemi že pri eni sami!
”Da da, nekdo tam zgoraj je res prijazen z mano – še sploh, ker izbor res ne bi mogel biti boljši in bolj poln. S Kajo, hčerko pri sladkih šestnajstih letih sva se v tistih dveh tednih do Damaska razumela, kot si očetovsko lahko le želim. In ni majhen dosežek biti čisto v redu tip svoji lastni pubertetnici – in to štiriindvajset ur na dan. Z ženo Romano, življensko in siceršnjo sopotnico zadnje četrtine stoletja, je šlo rutinsko in utečeno – midva sva pa res že tako utrjen popotni par, da naju še potres ne bi vrgel s tira. In nekaj resnosti ter verodostojnosti prispeva mojemu ne ravno vrhunsko zastavljemu imidžu resnega gospoda sredi krize srednjih let. Z Nejo, našo krasno Nejčo – ja, to pa v bistvu je dosežek! Štiri leta se poznava in 28 let razlike (da, meni v škodo!) najinih sorodnih duš očitno niti najmanj ne moti. Se mi pa zdi vedno znova pomembno poudariti (spodobi se in pravično je do njenega poštenega imena), da je Neja moja krasna in čedna prijateljica in to je to – nič drugega! In da je bila z mano takorekoč službeno in prav zato tudi z blagoslovom moje celotne družine. Ker je snemanje televizijskih dokumentarcev pošten šiht in včasih že garanje, verjemite mi.”
Za primerno avanturo je potreben ustrezen motocikel!
”BMW 1200 GS Adventure je bil to, testni model, ki ga je za potovanje in izdatno testno vožnjo prispeval Avto aktiv. In priznam, da sem se na poti malo zaljubil – da, v to zverino! Mater, res je seksi! In istočasno silno robusten kos tehnike, ki bo postal z desetletji del motoristične klasike in zgodovine. A skorajda v čast si štejem, da sem tudi to bavarsko čudo uspel spraviti na kolena. Da, vsej enkratnosti navkljub ima nekaj pomanjkljivosti in prva med njimi je gotovo zadnji amortizer – kar dva sem uspel uničiti na poti. Spustila sta olje, a tudi samo na vzmeti brez hidravlične pomoči se da priti zelo daleč. Skorajda povsem na koncu poti pa je šla k vragu sklopka. A si ne morem pomagati, da ga ne bi zagovarjal, reveža: celo 16.000 km dolgo pot je bil motor izdatno preobremenjen, z dvema potnikoma ter prtljago vred težak krepke pol tone (da, 500 kg!). In vsaj 4000 km afriškega makadama, kolovozov in brezpotij (kaj je že to, asfalt?) je huda reč. A se mi vse dozdeva, da ga na evropskih cestah niti največji heroji zlepa ne bodo uspeli uničiti. Bodimo realni: tudi ta motor kupujejo v glavnem salonski pustolovci, ki jim je z resno avanturo skupen le naziv prevoznega sredstva. Za dolgo potovanje v čudne kraje pa se ve: določene dele je potrebno pred odhodom zamenjati z močnejšimi izdelki neodvisnih proizvajalcev – pač. Celo na BMW-jevem Avanturistu!”
