Makedonija in malo naokoli

0
11833

V drugi polovici julija začenjam dopust in glede na to, da je letos že krepka »moto Sicilija« za mano, so v planu (ponovno) Dolomiti… tako, enih 5 dni… malo zabave, s par prijatelji. A glej ga zlomka, vikend za vikendom »scanje«, ki smo ga pa tam že bili deležni in nas nekako ne mika; avgusta pa naval Italijanov, torej »hvala lepa«.

Rezervna destinacija je bila po zaslugi Motosveta izbrana hipoma, čeprav sem mejl o tem makedonskem motodogodku že pred časom pošiljal svojim motoprijateljem. Zahodni del Makedonije sva s kolegom sicer prevozila lani, a to je bilo le tako, tranzitno, zgolj z ogledom Ohrida. Ta rally pa ponuja več. Odziv je neverjeten; od pričakovanih treh, štirih »sotrpinov« se nas na gasilski veselici v Mozirju zbere deset. Plan je okvirno sledeč: prvi dan do naših »pobratenih« v Novem Selu pri Vrnjački Banji, z izletom po zahodni Srbiji, naslednji dan do »dogodka«, potem se prepustimo organizatorjem, povratek pa začinimo še z dvodnevnim izletom po bivši Jugi. Vsi smo »za«, in ko se tisti »večer« ta najbolj vztrajni razidemo, se že dela dan.

Po kratkem spancu me razveseli župan, ki prinese darila, spominke za predstavnike pobratenega naselja Novo Selo, kjer bomo prvi večer prenočili ter še nekaj malenkosti za gostitelje v Makedoniji. Izmenjava še par besed, kontaktnih telefonskih, se posloviva in… popoldne telefonski klic. Šok. Naš župan je umrl – infarkt. Bil je moj stric. Izlet odpade.  Sčasoma se zberem, telefoni zvonijo, pogovor v družinskem krogu, odločitev je drugačna: zjutraj gremo na pot – to bi si verjetno tudi sam želel. Naj bo to potovanje »MK Packenstein & Co.« posvečeno njemu.

1. dan: do Vrnjačke Banje

Ob šestih zjutraj nas je na poti proti Celju in dalje proti Zagrebu osem:  Sandra (FZ-6), Boris (VFR-800), Romči (Fazer 600), Tona (CBR-900), Iztok (Varadero), Renato (Varadero), Dejan (RT-1200) in Ferek (XJR-1300). Štirje smo že znani sopotniki, ostali pa sami fejst fantje…in dekle. Naša hitra uživačka Sandra, ki se na tako dolgo avanturo podaja prvič. Sprva me malo skrbi, kako bo tako dolga »kolona« funkcionirala na takšni razdalji skupaj, a glede na to, da smo vsi sami izkušeni motoristi, je bil strah popolnoma odveč. »Držali smo se skupaj« kljub visokim hitrostim po avtocestah ter prehitevanjem po magistralkah. Po dveh postankih  avtocesto »bratstva in enotnosti« zapustimo kar kmalu po vstopu v Srbijo in si v Šabcu privoščimo prvo pravo balkansko kosilo. Nadaljujemo mimo Uba, Gornjega Milanovca, Kraljeva do Vrnjačke Banje. Časovno je ta smer gotovo za debelo uro daljša kot po avtocesti mimo Beograda, Kragujevca, po kilometrih pa okoli  90 km krajša in poteka pretežno po podeželskih magistralkah, ki jih na številnih odsekih obnavljajo, zato smo bili deležni kar nekaj kilometrov makadama ter številnih zapor zaradi del na cesti. V poletni vročini niti najmanj prijetno, a tega dela Srbije še nihče od nas ni obdelal. Po končani obnovi bo odsek vsekakor zanimiv za prevozit.

Sprejem v Novem Selu je veličasten, gostoljuben in kljub slabi novici vesel, pristen. »Počastijo« nas z obilno večerjo in nastanijo v dvoposteljnih sobah nad bencinsko črpalko, za 7 € po osebi, motorje pa za varno zaklenjeno ograjo, skupaj z 30 letnim, generalno obnovljenim, diplomatskim 4,7 litrskim luksuznim mercedesom, ki je za nekaj tisoč € naprodaj morebitnemu ljubitelju. Taksija nas zvečer odpeljeta na nočno »pohajkovanje« po turistično polni Vrnjački Banji, kjer se naše oči »napasejo« predvsem na pristnih, dolgonogih, balkanskih lepoticah (oprosti Sandra), ušesa razvajajo nostalgični ritmi srbske folk glasbe, »runde« pa kar smešno počasi praznijo naše zaloge dinarjev. Privoščimo si še lunapark in spet se skoraj že svita ko ležemo k počitku.

2. dan: do Katlanovega

Noč je bila kratka. Ob osmih smo z našimi gostitelji na skupnem zajtrku v že znani gostilni »Zvezda«. Spet ne smemo plačati nič. Slovo in obljuba, da se nazaj grede oglasimo mimo. Oni se odpeljejo na pogreb v naše Šmartno, mi nadaljujemo proti Kruševcu, Prokuplju. Na avtocesto se vrnemo pri Leskovcu in v zgodnjem popoldnevu smo na makedonski meji. Temperature so poletne in vedno več nas jakne zamenja z »lajblči« ter kratkimi rokavi, ki bodo tudi vse naslednje dni, naša glavna motogarderoba, pa varnost gor ali dol.

Ob čakanju na pregled dokumentov pa prvi izbruh makedonske gostoljubnosti. Do mene pristopi mladenič in me prijazno nagovori, da je član MK Bears iz Kumanovega in vidi, da smo od daleč ter nas vabi na pijačo v njihov »bikers house«. On je z avtom, a čoperist. Pred nami je njegov brat, ki nas bo z veseljem pospremil… Zakaj pa ne, čas imamo, večina nas bo itak kampirala, gremo pogledat. Edino Varaderki, katerih lastnika želita hotel, bosta potegnili dalje. Sprejem, kot da smo stari prijatelji, ki se ponovno srečamo, izmenjava našitkov, runde piva padajo, miza je takoj polna mesnih dobrot, vse »častijo«, njihovi člani se zbirajo… nedoživeto in nepojmljivo. Šef pokliče še »bankirja«, ki nam po znatno boljšem tečaju zamenja denarje. Siti mesa do grla in po treh, štirih pirih že fajn omotični, skrivaj sklenemo, da bo treba »pobegnit« drugače »zagreznemo«. Ker je spet »vse plačano«, s kelnerco »sklenem pakt«, da po našem odhodu vsem še 2 rundi nalije. Slovo, fotografiranje, »fejsbuk« kontakti in tolažba, da se lahko teh 30 km, kljub nekaj »popitega« čisto brez skrbi peljemo, ker motoristov tu itak nihče ne ustavlja.

Prihod v kamp, tako na »horuk postavljen«, nič posebnega, razmeroma malo šotorov. Ko se utaborimo in pade večer, nas povabijo v nekaj kilometrov oddaljen manastir na večerjo. Postrežejo pasulj in čobanac – okusno, golažu podobno jed, po pijačo pa stopimo v sosednjo trgovino. Spoznamo se tudi z organizatorji. Le trije, štirje so. Glavni je Beni, ki ima vse pod kontrolo – »skuliran« tip, ki bo v bodočih dneh vodil ture, delal v šanku, skrbel za zabavo, namesto spanja pa – kot je sam zatrdil, se bo samo »resetiral« in tako je tudi bilo. Po vrnitvi v kamp in otvoritveni zabavi z dvema bendoma, smo (ponovno) ob zgodnjih jutranjih urah zadremali. Priznam, nekatere nas je malo »razžirala« misel: skupinica cca štirih, baje skoraj popolnih začetnikov, organizira tale »touring kamp«. Le kako bo tole »laufalo«… Presenetljivo dobro. Pri nas kaj takega sploh ne bi bilo mogoče.

3. dan: pot okusov

Zjutraj ugotovimo, da kamp potrebuje še nekaj posegov do »bajkersko higijenskega minimuma«. A grmovja je dovolj, tuširanje bo pa do večera počakalo. Malo po deveti kolona 50 motociklov odpelje. Lepo, panoramsko, za vsemogočnim Benijem, preko tipičnega podeželja, ki ga ne prepoznava niti najnovejši »citynavigator«. Pristna pokrajina, suša, ovce, gričevnata pokrajina, ozka zavita cesta, dober asfalt. Pred Svetim Nikolom se nam pridruži policija in že v prvem mestu ugotovimo, ko nas pospremijo do osrednjega parkirišča v »peš coni«, da bo vse vrhunsko »klapalo«. Recept je bil tudi vse naslednje dni sledeč: na odprti cesti smo se vozili sami, lepo v koloni; nekaj kilometrov pred naselji nas je vedno pričakalo policijsko vozilo in nas spremljalo skozi mesta, kjer so vsa križišča seveda zaprli možje v modrem.

Prednost je torej bila povsod naša, zastojev in čakanja nobenega. Ob postankih so možje postave poskrbeli tudi za varnost motornih koles, tako da smo se lahko brez skrbi razgledali po okolici. Nekaj kilometrov iz mesta so se »modri prijatelji« umaknili in »panoramska« je nadaljevala svojo pot. Vsa čast. V Svetem Nikolu, nas ja čakala malica in seveda obilo radovednežev, ki so si ogledovali na osrednjem trgu parkirana motorna kolesa. Padale so številne debate o služenju vojske, še v nekdanji skupni državi in še posebej Slovenci – bilo nas je vsaj 20, smo bili sila zanimivi sogovorniki – sploh za tiste domačine, ki so nekdaj v zelenih uniformah spoznavali Bohinj, Tolmin, Vrhniko, Ljubljano, Maribor…

Sledila je vožnja proti grški meji – mimo Štipa, Negotina do Krnjevega, kjer smo bili v poznih popoldanskih urah gostje najboljše, verjetno tudi edine, makedonske destilarne Trajkovski, ki poleg vin prideluje najboljši makedonski »brandy«. Podjetna lastnika si želita stopiti po poteh »vinskega turizma« v stilu Slovenije ali Toskane in glede na ponudbo jima bi to tudi lahko uspelo. Le lokacija »sredi ničesar«, daleč v hribih južne Makedonije, zna biti problem pri privabljanju gostov. Kot glavni sponzor so seveda poskrbeli za obilno zakusko, podkrepljeno z vinom in brandyem – kolikor si ga je pač kdo »upal« v treh urah popiti… pa kar precej smo ga. Če imaš policijsko spremstvo, se pač ni česa bat. Po fotografiranju na čudoviti razgledni točki, kjer se s hribov pogled odpira proti Grčiji, smo se po avtocesti mimo Velesa zvečer vrnili v Katlanovo.  In, hja, kaj bi pisal, to se je potem vsak večer ponavljalo:  dober bend, laško pivo po 1 €, hrana po 2 €, brandy, slivovka… vedno nova prijateljstva in ponovno, iskreno utrjevanje »bratstva i jedinstva«. Spanja bo pa te dni malo, zelo malo.

 4. dan: pot čudežev

Kamp je zdaj že »zgledno urejen«. Tuširanje z mrzlo vodo na europaletah za namiznimi prti je čisto »kul«. In čeprav je kamp čez dan pretežno na soncu, se zvečer zmerno ohladi. Vzdušje motijo edino komarji. Ker je pa naša skupinica malo oddaljena od »PVC sanitarijev«, ima za tisto »ta pravo potrebo« vsak svoj kotiček v grmovju. Ne samo da je bližje, tudi pristnosti dogodka se bolj poda. Celo naši Sandri, se je tovrstno »čepenje« čisto priljubilo.

Je bilo pa vsako jutro zelo pametno do vrha napolniti rezervoarje. Kolona 60 motorjev za to rabi čas. Precej udeležencev je pametno to opravilo že prejšnji večer, ali zjutraj odpeljalo do »pumpe« pred kolono in tam počakalo. Te prakse smo se tudi mi oprijeli in tako je bilo vmesnega »tankanja« znatno manj, čakanje na »bolj žejne«, oziroma tiste z manjšimi rezervoarji,  pa se je zgolj združilo s planiranim počitkom ali ogledom. »Panoramska« je spet »klapala«. Spredaj neutrudni Beni, s policijskim spremstvom čez naselja, pot pa nas je tokrat vodila proti vzhodu: Ustavili smo se v Štipu, kjer je »neznano kam« izginil naš prijatelj iz Slovenjske Bistrice. Baje je tamkaj služil vojsko in je najbrž imel »koga za pozdravit«. Sicer lepo mesto, a stik z uličnimi otroci je »zadišal« že kar malo žalostno po »tretjem svetu«.

Pot smo nadaljevali v smeri Probištipa in si v Kuklici ogledali znamenite Kamnite lutke, nekakšno »mini Kapadokijo« se je nekdo izrazil. Zanimivo, za poslikat, a prevroče za ostat. Romči je v tem času obiskal prijatelja v Kočanih, s katerim sta si delila bolniško posteljo lani v Mariboru, Nesrečnik je »nastradal« na delu na gradbišču v Sloveniji, Romči pa je okreval po hudem padcu z motorjem, ki pa mu veselja do vožnje več kot očitno ni pobral. Dohitel nas je nad Krivo Palanko, pred Bolgarsko mejo, v »manastiru Sv. Joakima Osogovskega«. Po ogledu nas je s pijačo »častil« tamkajšnji direktor. Za hrano nam je tokrat »bilo dovoljeno« poskrbeti samim. Izbor »pečenja« ni bil slab, le čakalna doba »črnogorsko-grška«. Prijetno, zeleno okolje, na osvežujoči višini, smo zapustili pozno popoldne, po najkrajši, avtocestni poti mimo Kumanovega, nazaj v kamp. In vse po starem. Ja, Slovenci smo med najbolj vzdržljivimi. Ko je bend »odnehal« smo sami splezali na oder in ob kitari »odrolali« »moj špricerbluz«. Nekdo je ob jutranji kavi zjutraj razglabljal, da je bil ponoči v šotoru tako nažgan, da se mu je zdelo, da čuje slovenski »blues«. Ha. Ni se motil.

Se nadaljuje na naslednji strani…