Zadnji vikend v januarju sem se že šestič odpravil z motorjem na tradicionalno zimsko srečanje motoristov, imenovano Elefantentreffen, v Bavarski gozd v Nemčijo. Letos sta šla z menoj prijatelja iz moto kluba Kurent, Slavo in Karlo. Slavo že tretjič, Karlo pa prvič, z rahlo kepo v grlu, čeprav sva mu s Slavom do podrobnosti razložila, na kaj mora biti pozoren, kakšno opremo potrebuje in kaj ga na poti tja in na sami prireditvi, čaka. Predvsem sneg, veliko snega…
Prireditelj zimskega motorističnega srečanja, ki je dobilo ime po Zündappovih prikoličarjih, imenovanih »Zeleni sloni«, je Nemška motoristična zveza (BVDM e.V.). Letos je bila prireditev že 48., od tega že 16. v kraju Thumansbang-Solla v Bavarskem gozdu, ki je od Passaua oddaljen približno 50 kilometrov.
Sama ideja tega srečanja sega v daljno leto 1956, ko so se srečali vozniki motorjev prikoličarjev in izmenjali svoje izkušnje o vožnji v zimskih razmerah. Prvo leto se je tako zbralo na dirkališču pri Stuttgartu 20 voznikov motorjev prikoličarjev Zündapp-KS-601. Število obiskovalcev je iz leta v leto naraščalo. Leta 1960 so se ga prvič udeležili tudi motoristi iz drugih držav. Naslednje leto se je prireditev preselila na Nürburgring, saj se je število obiskovalcev povečalo na 1000 in takrat je organizacijo prvič prevzela Nemška motoristična zveza. Leta 1964 je bila prvič organizirana vožnja z baklami v spomin na vse umrle motoriste. Zadnja leta se je ta vožnja spremenila v pohod z baklami. Po izgredih leta 1977 je bilo srečanje dve leti prepovedano in potrebno je bilo iznajti nov, drugačen koncept same prireditve. Od leta 1979 tako ni več skupnega prostora in žive glasbe, pač pa je moto prireditve v tem, da si obiskovalci sami ustvarijo vzdušje, srečajo različne ljudi, se pogovarjajo, sklepajo prijateljstva in izmenjujejo izkušnje. Po tem, ko je bilo srečanje od leta 1979 do 1988 na Salzburgringu, je leta 1989 našlo svoje sedanje »domovanje« v Hexenkesslu v kraju Thurmansbang-Solla-Loh. Koncept prireditve brez skupnega prostora in odra je ostal. Število obiskovalcev iz cele Evrope se vsako leto giblje nekje okrog 7000, od tega je dve tretjini motoristov, ostalo pa so dnevni gostje.
Prireditelj podeljuje pokale za najlepše izdelan motor, za najbolj oddaljenega udeleženca, kakor tudi za najstarejšega in najmlajšega udeleženca. Organizirane so tudi igre v sekanju drv, vlečenju vrvi, izdelavi snežnih skulptur… Na prireditvi prodajajo drva in slamo. Vstopnina pa znaša 18 evrov.
Nekaj podatkov o letošnji prireditvi:
4450 motoristov in 2250 dnevnih gostov;
najdlje se je z motorjem pripeljala dama iz Francije in sicer 1350 km in pa fant iz Rusije in sicer 3900 km;
najstarejša motoristka, ki se je pripeljala s svojim motorjem, je bila Nemka stara 58 let, najstarejši motorist pa Belgijec, star 79 let;
najmlajša motoristka, ki se je pripeljala s svojim motorjem, je imela 17 let, najmlajši motorist pa 18 let;
za najlepše izdelan motor so izbrali MZ 250 TS s prikolico, ki ima certifikat TÜV in Suzuki RM 80 s prikolico, brez certifikata;
najštevilčnejši klub je bil BMW MC Vicsonteo iz Italije s 55 udeleženci.
Prijatelji in znanci me vedno znova sprašujejo, kaj me vleče vsako leto sredi najhujše zime na 500 kilometrov dolgo pot z motorjem. Odgovarjam jim, da naj pridejo sami pogledat zakaj se vsako leto zbere takšna množica ljudi z vseh koncev Evrope in z nami doživijo nepozabno in mirno vzdušje med tisoči motoristov, ki kampirajo v meter in več visokem snegu, sedijo ob ognju, se pogovarjajo, pečejo, kuhajo, pijejo. Tako nastajajo prijateljstva, ki trajajo. Elefantentreffen se v zadnjih letih razvija v pozitivni smeri in kljub velikemu število udeležencev ohranja družinski značaj. In prav to je tisto, zaradi česar se splača sesti na motor pri -18ºC.
Po vseh letih, kar hodim na Elefantentreffen, sem že dobro opremljen in podkovan v vožnji v vseh mogočih vremenskih razmerah, od močnega sneženja na poti, do orkanskega vetra, neočiščenih cest, padcev. Med vožnjo me zebe samo v roke. Nikakor ne morem najti primernih rokavic. Za vse drugo ni težav: smučarska bunda in hlače, snežke in debele nogavice, pa čelada z vizirjem proti rosenju.
Letos sem že mesec dni pred odhodom začel s pripravami. Sledil sem podatkom o vremenu po Avstriji in Nemčiji. Še v četrtek, pred odhodom na pot, je po Avstriji močno snežilo. Karlo je okleval in prav presenečen sem bil, ko me je v četrtek zvečer poklical in potrdil, da s Slavom prideta v petek ob osmih zjutraj. Glede na to, da so dnevi kratki, je potrebno priti na prireditev še pred temo, da si poiščeš primerno mesto in postaviš šotor. Ob odhodu z doma je bilo pasje mrzlo, -18ºC, prava zimska idila. Ceste so bile na srečo suhe in počasi se je ogrelo na normalno zimsko temperaturo, malo pod minusom. Potovali smo brez težav. Naučil sem se, da se je v takšnih ekstremnih razmerah potrebno veliko ustavljati, počivati in tudi veliko piti, saj sem že poslušal zgodbe o tem, da so motoristi na poti na Elefantentreffen skoraj dehidrirali in jih je bilo potrebno odpeljati v bolnico namesto na žurko.
Ko smo z avtoceste v Nemčiji zavili med hribe, smo srečali pravo zimo! Na cesti je bil sneg, saj je še dopoldne močno snežilo. Motorje smo parkirali slab kilometer od vhoda in se z vso opremo na ramenih počasi prebijali naprej. Že od daleč sem zagledal šotor svojih prijateljev Nizozemcev in takoj tudi vse svoje stare znance, ki so nam prišli na proti in nam takoj ponudili prostor poleg svojega šotora. Bilo mi je, kot da sem se po dolgem tavanju vrnil domov. V trenutku so bili pozabljeni napori med potjo. Imeli smo si kaj povedati, saj se celo leto nismo videli! Takoj smo se dogovorili, da se naslednje leto dobimo na istem mestu.
Moji prijatelji pridejo že v sredo in si postavijo šotor na najbolj ravnem delu prizorišča. Za postavitev šotora je bilo potrebno odmetati več kot meter snega. Vsi smo pljunili v roke. Thyes je v tem času spekel slanino, Johann je pričaral gajbo piva, Thysov sin Rambo pa je ves čas pripovedoval o tem, kako mu sploh ni žal, da se je dal »staremu« pregovoriti in priti prvič na srečanje. Med vrsticami sem razbral, da je bil pogoj, da Rambo gre zraven v tem, da mu Thyes kupi motor. Tudi tako se sklepajo posli. Sicer pa je Thyes uspešen arhitekt. Ko mi je kazal svoje civilne fotke z vnukico, oblečen v elegantno obleko s kravato, me je skoraj zvilo od smeha. Na Elefantentreffenu je njegov zaščitni znak krzneni plašč, prevelika krznena kapa in čevlji, ki jih imajo obute delavci na Aljaski in ki zdržijo temperature do -40ºC. Johann je še večja pojava. Po celem telesu je tetoviran. Pod krznenim plaščem nima majice in vsakemu je pripravljen pokazati svoje tatooje. Lase ima dolge in razmršene in je ena glavnih atrakcij na srečanju. Tudi motorja Thyesa in Johanna sta atrakcija. Okrašena sta z jelenjim rogovjem in vso mogočo drugo kramo.
Naslednje jutro sem se odpravil do Michaela Tubesa, ki je na prireditvi odgovoren za stike z javnostjo. Vsako leto me založi s statističnimi podatki in ostalimi zgodbicami. Ko me je zagledal, se je prijel za glavo in se mi pričel opravičevati, ker je pozabil moje lanskoletne fotke objaviti v biltenu. Sicer sem pa sam kriv. Rok za oddajo fotk je oktober, jaz pa sem jih poslal že februarja. Skupaj sva spila kavo in podaril sem mu steklenico domače slivovke, ki sem jo prav za ta namen skuhal sam.
Naslednje tradicionalno dejanje je bil obisk domače gostilne in juha z jetrnim cmokom. Nič se niso spremenili od lani: juha je bila spet preslana in cmok premalo skuhan, ampak verjetno je že dobro tako, saj se vsako leto vračam. Doma sem obljubil, da bom poskušal v fotografski objektiv ujeti kar največ zanimivih situacij, zato sem se odpravil po zasneženem hribu od šotora do šotora. Niti 100 filmov ne bi bilo dovolj, toliko je bilo zanimivih prizorov: motorji predelani z veliko mero iznajdljivosti in idej, ljudje iz vseh koncev Evrope, oblečeni v vsemogoče cape, sklonjeni nad ogenj v vroči debati o motorjih in s pivom v roki, pisana mešanica jezikov. Na vsakem koraku sem naletel na prijateljsko vzdušje, pri vsakem ognju so mi ponujali pijačo. Ugotovil sem, da vsako leto srečam več Slovencev. Tako sem se skoraj zaletel v Vanča, ki je imel s seboj spremljevalno ekipo v kombiju, založeno s pijačo in jedačo. Letos je bilo prvič, da je prireditelj na pohodu z baklami pozdravil tudi prijatelje iz Slovenije.
Ker imam vsako nedeljo zjutraj težave s svojim Suzukijem (verjetno mu je na srečanju tako všeč, da bi rad še ostal in zaradi tega noče vžgati), sem šel obiskat mehanika Lücka, mojega starega znanca, ki me vsako leto pozdravi s stisnjeni zobmi, saj že ve, kaj ga čaka. Ampak letos sem se že doma pripravil in tudi njemu poklonil steklenico domače slivovke. Nasmehnil se je in takoj naredil prostor v delavnici, da sem Suzukija postavil na toplo za čez noč.
Sobotni večer je bil nepozaben. Pogovarjali smo se pozno v noč, zraven pa pridno pospravljali velike porcije pečene slanine in pili pivo, ki ga nikakor ni hotelo zmanjkati. Zanimivo je, kako postaneš v takšni situaciji neobčutljiv. Doma bi hitro obupal brez tekoče vode za pomivanje posode, tukaj pa ponvico brez težave očistim s snegom, pa še to ne do visokega sijaja. V enem trenutku se kuha juha, v naslednjem pa v isti posodi čaj. Od ognja naletijo v vodo saje in čaj je gost, da bi ga jedel z žlico. Nikdar se mi še ni zgodilo, da bi me mučil želodec, kar se mi doma neredko dogaja. Verjetno mraz in alkohol uničita vse bakterije.
V nedeljo zjutraj smo zgodaj vstali in pospravili svoj tabor. Še enkrat smo si obljubili, da se naslednje leto srečamo na istem mestu, potem pa smo se odpravili proti domu. Z nami je potoval tudi Vanč in njegova spremljevalna ekipa v kombiju. Vreme je bilo primerno za potovanje, pa tudi padavin ni bilo. Da pa vseeno ne bi minilo brez zapletov, se je moj Suzuki malo pred Gradcem odločil, da bo počival. Celega sem »razšraufal«, pa nisem našel nobene napake. Vsi skupaj smo stali okrog njega in se praskali po glavah, potem pa je pri »kdovekolikem« poskusu vžgal brez težav. Včasih me prav razjezi ta moj »starček«, ampak ga ne nameravam zamenjati. Že veliko kilometrov sva skupaj prevozila in veliko naju jih še čaka in postala sva že prava prijatelja.
Ko smo prestopili mejo, smo se ustavili v prvi gostilni, da smo predebatirali vsa doživetja in Karlo je izjavil, da mu je bilo tako všeč, da bi najrajši šel takoj nazaj.
