Že nekaj časa ležim v postelji in zrem v temo kabine. Iz hodnika prihaja medli zvok hreščečega zvočnika, ki verjetno obvešča, da so začeli streči zajtrk ali morda pa so z zajtrkom tudi že končali, ne vem, čas že počasi izgublja svojo utripajočo dimenzijo in zadnji mesec pred odhodom, ki je bil seciran na minutke, tone v pozabo…
Na carini, se mi že zazdi, da bomo dokaj hitro uredili vse birokratske malenkosti, ki jih za vstop v Tunizijo ni malo, ko opazimo vrsto, ki vztrajno raste ob kiosku, sredi carine. Kmalu izvemo, da prav ta, sedaj že velika vrsta, čaka tudi na nas. Tunizijske oblasti, so izumile nov postopek, za zbiranje gore nekoristnega papirja. GPS, mala nepogrešljiva napravica skoraj vsakega Evropejca, ki se odpravlja v te konce, mora biti po novem prijavljena in vpisana v pasuš. Kako postopek poteka, ni pravzaprav vedel nihče povsem natančno. Najprej dobijo lastniki GPS-jev list, ga izpolnijo in se postavijo v vrsto. Kasneje v vrsti ugotovijo, da mora na ta list, nek drug carinik nekaj vpisati. Najdemo carinika, ki stoji na koncu enega od praznih cestnih trakov, pod nadstreški carine in ima svojo privatno vrsto. Bladzotu, ko pride na vrsto, vpiše nekaj v list, vpiše serijsko številko GPS-a, malo kasneje, Noisu, enak list ročno raztrga in ga pošlje nazaj v vrsto pred kioskom??? Zmečkani list, za vsak slučaj spravim, vendar kasneje vidim, da je to naredil tudi nekaterim drugim? Ključ je morda v tem, da je Bladzo imel GPS znamke garmin, Noise pa GPS znamke garmin??? :))) Med tem, odkrijemo še en problemček. Na moj in Sinetov potni list je vpisan že avto, s seboj pa imava še motor, jaz pa tudi prikolico? Zopet bojni posvet črnih arabskih obrazov, ki hitro ugotovijo, da imava seboj žene, ki tako postaneta ponosni uvoznici motorjev, seveda po približno enournem sprehodu od okenca do okenca.
Prikolico, mi je, potem ko je videl, da je zmanjkalo prostih potnih listov, otroci pa so izgledali preslabotno, da bi jo privlekli sami s seboj, pripisal poleg avtomobila. Vse skupaj smo zaključili po cca. petih uricah in ob huronskem ploskanju, vzklikih in žvižganju, vsakič, ko je iz kioska prišel nekdo z uspešno vpisanim GPS-om. Kasneje v oazi Ksar Ghilane smo srečali Braneta, ki nas je potolažil. On je moral GPS registrirati v Tunisu in je zato porabil dva dni!!
Po nekaj kilometrih poti, proti Tozeurju iz kampa Slovenija v Nabeulu, kjer smo prespali prvo noč v Tuniziji, se je iz tenerejke pokadil dimček in v regulatorju je zazevala velika luknja. S porivanjem, so jo spravili še enkrat k življenju vendar samo za nekaj metrov, potem je dokončno utihnila. Tako se je Tomos na yamahci pripet z gurtno za nissana, prišlepal v »malo« mehanično delavnico v Kairouanu. »Malo« v narekovajih zato, ker je povprečno število zaposlenih na kvadratni meter v njej, med tri in štiri, kot smo ugotovili, ko se je okoli naše yamahe zbrala cela čreda Arabcev. Luknja v regulatorju, je bila jasni pokazatelj, da je ta del zanič, torej dol z njim, in po drugega. Nov regulator, zadeve ne spremeni, ker je akumulator prazen. Zopet do naslednje delavnice, kjer ga damo polnit. Med tem z drugim akumulatorjem, poizkušamo priklicati yamahco k življenju, vendar ni iskre. Spet v delavnico, kjer mojster išče napako po žicah, odkrije v zadku motorja še eno magično škatlico in kmalu je motor že čisto v kosih. Ko mu s težko muko uspe iztrgati črno škatlico, ki je v sebi skrivala elektroniko, se je od nekod pojavil nov mojster. Vezje nese k nosu, ovohava in kmalu s prstom pokaže na tranzistor, ki naj bi bil menda vzrok napake?? Zopet nov mojster, ve za trgovino v Soussu, kjer prodajajo originalne dele yamaha. »No problem, one houre« se je raztegnil v nedogled in ker otipljive rešitve ni, zdilamo neuspešni servis na minimum, Tomos se v sosednji avtopralnici zmeni za uskladiščenje yamahce (za dinar na dan, ki je na koncu narastel na 2 Din-dinar na dan in dinar na noč!!) in prevzame volan v Laduški (Lada Niva) Pozno zvečer smo končno v kampu v Tozeurju in jemo »kosilo«…
… Krmilo v rokah, naenkrat postane živahno, vstanem rahlo zaprem plin, še slabše, po hrbtenici zagomazijo mravljinci, odprem plin, krmilo še pleše, vendar motor vsaj drži smer. Skozi misli mi plane misel: »Hudiča a skoz tako pleše, če si na saharskem pesku?«. Skozi vas imam še nekaj metrov bolj trde podlage, ravno prav, za kratek razmislek, iz spomina vlečem vso do sedaj zbrano teorijo, da premagam prvi strah in ko se za vasjo odpre pot na debelo posuta s sipkim peskom odprem plin do konca. Motor poleti, kar naenkrat se dvigne iz peska dobi smer, uauuuuuuu!!!! V zavojih in kolesnicah je ples še divji, vendar hitreje ko grem, lažje se držim v želeni smeri. Po nekaj km ves zadihan ustavim. Pulz imam, kot da bi pritekel do sem, še sreča da imam camel back, drugače bi dehidriral v nekaj minutah. Z Noisom se vrneva malo nazaj, do Sineta in Matjaža, ki doživljata na težkih BMW-jih še mnogo bolj pester prvi stik s peskom.
Čez čas se za nami pripeljejo nissan in laduška. Za vasjo so zavili na napačno pot in do nas pripeljali kar počez čez camel grass. Sedaj vem, da je bilo to prvo opozorilo in čas za bolj natančen pogovor o današnji trasi. Vendar slalomiranje z motorjem po pesku in po prostranstvih camel grassa je odneslo mojo glavo v oblake. Na vzpetinici nekaj km pred prvo kasarno, ki stoji na Alžirski meji snamemo malo tomosovo krosko, da si tudi otroci lahko dajo duška. Vročina tolče v glavo, zato se motoristi raje odpeljemo naprej.
Nekaj km je še precej odsekov peščenih in tu imava z Noisom prednost, potem ko se pot dotakne slanega jezera, se spremeni v širok makadamski trak. Nekaj pred drugo kasarno ustavim in kmalu me dohiti Sine, malo kasneje pa še Tomos na Matjaževem BMW-ju. Noise je sicer ušel, vendar nas počaka, na asfaltnem odseku za drugo kasarno, odkoder smo tako rekoč ušli vojakom, ki so nas kar v teku spraševali kje imamo potne liste in od kje smo prišli. Tomos se odloči, da se bo vrnil do Matjaža, in bosta zopet zamenjala vozila, mi trije odbrzimo proti Chebiki.
Parkirišče pred vhodom v dolino Chebika, je natrpano z belimi turističnimi landcruisercami, da sploh ne vemo, kam bi se dali. Sence ni, mene obhaja nekakšna slabost, vročina mi tolče v glavo, ko nas obstopijo turisti: »o fantje, Slovenci, kaj je svet mali.« Noisa odvlečejo do enega avta, ker ima CE tablico, oni pa so iz Velenja. Jaz se počutim vedno slabše, komaj čakam, da se stlačim v kakšno senco. Najdemo jo za malim stolpom, zleknem se na tla, vedno bolj me boli glava in se počutim slabotno. Na telefonu opazim, da sem dobil SMS, berem: »Mi ne vemo točno kje smo se držimo rute a nismo več na cesti.« Polona. Šit, še tega je treba. Kličem na vse telefone, ki so v avtu, vendar so vsi nedosegljivi, vmes žrem energetske ploščice in pijem, pijem, pijem. Napišem vsem sporočilo, naj sporočijo GPS koordinate, kje so, vendar od nikogar ne dobim potrdila, da je bilo sporočilo na drugi strani sprejeto. Gledamo v smeri prihoda in nekje zelo daleč se nam zdi, da vidimo dvigovanje prahu. Čez kake pol ure sem že mnogo boljši, slabost je v glavnem minila, energetske ploščice že delujejo, le glava še boli. Sedemo na motorje in gremo proti vedno bolj vidnem oblaku dima. Srečamo se s Tomosom. Šel je do prve kasarne v obratni smeri, vendar avtomobilov ni srečal, so pa mu vojaki povedali, da so šli naši avtomobili mimo. Počasi se že približuje noč, o naših pa ne duha ne sluha. Za nami se pripelje policaj in nam razlaga, da so neki avtomobili v Tamerzi, nekaj km proti severu v hribih??? Ni nobene logike, kako bi prišli tja, kljub temu se razdelimo. Tomos gre pogledat v Tamerzo in od tam v kamp v Tozeurju, kjer imamo šotore, Noise gre po cesti v kamp, ker ga zajebavajo tanki na motorju in je že skoraj brez bencina. S Sinetom greva do prve vasi v nasprotni smeri prihoda in če jih ni, v kamp. Ko se dobimo v kampu in ne dobimo nikakršnega odgovora ne na SMS-e, ne na klice, gremo na turistično policijo. Šefu policije razložimo situacijo in ni mu videti, da smo ravno prvi s takšnimi problemi. Pokliče kasarne na meji, vzame mojo telefonsko in nas mirno pošlje v kamp. Pravi, da natančno ve kje so in da se bo odpeljal do kasarne, kjer jih bodo skupaj z vojsko skušali najti. Če bo potrebno, bo poklical tudi helikopter, vsi, vključno z njim pa smo upali, da le niso zašli na Alžirsko stran in da niso sprožili kakšnega mednarodnega incidenta…
Prekladam se po kampu, kar ne morem sedeti pri miru, ves čas premlevam, kam bi lahko zašli. Počasi se zavedam, da točke v GPS-ju, ki naj bi jih vodile niso dovolj, da prav nobeden nima izkušenj z orientacijo na takem terenu, da … Čez približno dve uri, nas obvestijo, da so jih našli in da prihajajo. Menda z nissanom, nekaj pa jih pelje vojska, ker je laduška vkopana v jezero?? Vkopana v jezero??? Še kasneje zvečer jih vse pripelje vojska, le Bladzo je ostal z nekaj vojaki pri avtih. Vkopan v jezeru je ostal nissan, laduška pa ne vžge, ker ji je crknila elektrika!! Sedaj smo že vsi nasmejani, tudi za jutri je že dogovorjeno s tukaj živečim Francozom, ki je strokovnjak za reševanje avtov iz blata, da gremo zjutraj po avte.
Zjutraj se Sine in Matjaž naložita v Francozovo toyoto, jaz Noise in Tomos, pa gremo za njimi z motorji. Do prve kasarne gremo po asfaltni cesti, ki vodi bolj naokrog, vreme je oblačno, veter nabija kot nor, vmes nas začne prati še dež. Šele nekje za kasarno, ko se nam priključi še vojaški jeep in zavijemo po sledeh včerajšnjih izgubljencev, se k sreči vsaj malo umiri. Po kar nekaj km blodenja skozi camel grass, se prebijemo do hribčka, nad jezerom kjer stoji pokvarjena laduška in razklumpana a vozna vojaška toyota.
Zraven se smejočih obrazov prikažejo Bladzo in oba vojaka, ki so čez noč stražili avte. Malo nižje na robu chotta zagledam nissana, ki klavrno ždi zakopan do vrat v črnem blatu. Francoz se takoj loti dela, vidi se da je to delal že večkrat in natančno ve kaj storiti. Po kaki uri kopanja, podlaganja, dvigovanja, je avto v prvem poizkusu zunaj. Laduško, kasneje vžgemo na Francozov akumulator, vendar ne dela dolgo, ker ji ne deluje alternator. Reševalna akcija je uspela, vojaki se pofotkajo z motorji, mi pa jo na dvokolesnikih udarimo kar počez v smeri peščene poti, po kateri smo vozili že včeraj… Avtomobili se v Tozeur vrnejo naokrog po asfaltu, ker je bilo potrebno laduško vleči.
Današnji veter je včerajšnje sledi popolnoma zabrisal, kolesnic več ni, le še tanka sled zasuta z gladkim rumenim peskom. Noise z GPS-jem vozi spredaj in stopnjuje včerajšnji tempo, tako da skoraj vsakič ko pogledam na števec kaže okoli 120 km/h. Do Nefte smo pridrveli tako hitro, da se mi nikakor ni dalo na asfaltno cesto in tudi Noisea in Tomosa ni bilo potrebno prositi, do Tozeurja jo potegnemo kar počez. Vijugamo po labirintu neštetih malih kolovozov, ki vodijo včasih do beduinskih šotorov tukajšnjih pastirjev, drugič spet le do ostankov in vsakič ko se kolovoz počasi izgubi v pesku, jo kar počez uberemo do naslednje potke. Svoboda ki jo začutiš med gibanjem z motorjem po teh brezkončnih prostranstvih, kjer te omejuje le tvoja majhnost, sprošča v meni prav posebne občutke in življenju daje čisto drugačne dimenzije.
Sonce je ravno dobro pokukalo izza obzorja, ko z Noisom že zajahava vsak svoj motor in se odpraviva iz Douza, kamor smo prejšnji dan prišli po cesti preko slanega jezera, do oaze Ksar Ghilane po »notranji poti«. Ne torej naokrog po asfaltno-makadamskih pistah in pipelinu, ki vodi ob naftovodih, ampak »direkt« preko puščave. Kot so zatrjevali Nemci, ki so z motorji po njej prišli včeraj, je na tej poti precej sipin in tudi Brane in Barbara, ki sta nas zvečer obiskala v kampu, sta že pred cafejem pri Ksaru izgubila cesto in prišla sem po sipinah. Zanašava se na Noisov GPS in track, ki naj bi šel precej natančno po cesti, kako pa se bova znašla v sipinah, nimava pojma, saj še nobeden od naju, ni vozil po njih.
Na začetku naju vodi ravna makadamska cesta, preko katere vsake toliko časa leži pol metra visok kratek pas napihanega peska. S kilometri je teh trakov vedno več in na vsakem poletiš v zrak. Drživa se bolj potovalne hitrosti, ker veva da naju težave čakajo bolj proti koncu. Še sreča, na enem od peščenih kuceljčkov, nekje med prvim in drugim puščavskem cafejem, po skoku Noisu pri hitrosti cca. 60-70 km/h vzame prvo kolo. V mehki podlagi se je skrival trd poševen rob. Sledil je neizogiben padec naravnost na glavo. Ustavim ob strani, Noise leži, vendar je pri sebi in govori, poberem motor, ki je začuda brez poškodb. Počivava nekaj minut, bolijo ga rebra, vendar lahko giblje vse okončine, tako, da verjetno ni nič zlomljeno. Nadaljujeva v počasnem tempu, vendar že po nekaj km Noisu postane slabo. Obsedi v senci motorja, pije, vzame energetsko ploščico in počiva. Slabost počasi mine, razmišljava o tem ali nazaj ali naprej. Naprej je sicer le 35km vendar ne poznava razmer, nazaj je dvakrat dlje, in tudi vsi naši so že odšli iz Douza.
Čez čas se počuti bolje, zato greva naprej. Slediva tracku, prečkava nekaj sipin, Noisu se vidi, da je precej utrujen, vendar ga adrenalin še vedno drži pokonci. Malo pred zadnjim cafejem, nekaj metrov v stran opazim dva motorista. Odpeljem se do njiju in srečam nemški par, na motorjih otovorjena z vso opremo, vendar nista kazala ravno željo po komunikaciji. Spregovorimo nekaj redkih besed in odideta. Noisea ni za mano, zato se oziram naokrog, saj sva bila skupaj vsega sto metrov prej. Zagledam ga ko stopi na vrh ene od sipin. Sto metrov tu lahko pomeni, da si se izgubil. Tudi zvok motorja se v sipkem pesku izgubi že po nekaj metrih. Odpeljem do njega in mu pomagam, izvleči zakopan motor. Skoraj ne morem verjeti, koliko energije ti pobere eno tako izkopavanje motorja iz peska. Že moj kar nekaj kilogramov lažji motor mi dela preglavice, z Noisovim imava včasih oba veliko dela. To, da pa se nebi vkopal, pa je nama, ki sva prvič tu še nemogoče, saj je vsak prehod sipine nova šolska minuta.
V zadnjem cafeju si privoščiva daljši počitek v senci beduinskega šotora, čaj, nekaj energetske ploščice in dolijeva vodo v camel bake. Ko že odhajava, pride nemški par. Porabila sta kar precej več časa do sem, ker imata verjetno v GPS-ju samo točke, kar pa pomeni, da ne zadeneš vedno ceste, samo 20m stran od »ceste« pa si že v kraljestvu sipin in ceste zlepa ne najdeš več. Poleg tega pa sta še precej natovorjena. Kljub vsemu izgledata zadovoljno a nič kaj bolj zgovorna kot prej.
Po nekaj kratkih odsekih sipin in dolgih ravnih makadamih se nama za zavojem, ko se cesta začne spuščati v malo dolinico, prikažejo ostanki gradu, ki stoji na vzpetinici le kake tri kilometre stran od oaze. Zadovoljna, zapodiva se do njega, se slikava in se čez sipine po kameljih sledeh odpeljeva v oazo. Avtomobilov in obeh motoristov, ki so šli po cesti še ni, v kampu zasedeva senčni prostor in čakava.
Noise leži v senci in posledice padca počasi prihajajo za njim. Jaz ne morem biti pri miru, zato jim grem nasproti. Po nekaj km kamnitega makadama, obrnem in grem kar počez nazaj proti Ksaru. Peljem mimo malih žitnih polj, sijoče zelene barve, ki se skrivajo v kotanjah med nizkimi vzpetinicami, mimo preprostega šotora kozjega pastirja, ki me je malo prej na cesti prosil za ogenj in pridem do prvih malih sipin. Vijugam med njimi, vendar je polno ostrih robov, ki jih je naredila voda v kakšnem nalivu, zato raje zapeljem še bolj severno , kjer sipine neprekinjeno valovijo ena za drugo. Zopet me presenetijo s povsem drugačnim obrazom. Ker imam sonce tako rekoč nad glavo, so izginile vse sence, pesek se mi blešči v obraz in mi jemlje vidljivost. Iščem prehode med ostrimi valovi in kar nekajkrat se mi zgodi, da prvo kolo potone v globino, ker sploh ne opazim kod se konča vrh sipine. Uspešno brez padcev se prebijem do oaze, vendar pulz je na maksimumu, diham kot slon in vode v camel backu je tako rekoč zmanjkalo. In prevozil sem vsega približno 3 km sploh ne visokih sipin??
Nekaj kasneje pridejo naši, vendar brez Sineta. Približno 30 kilometrov nazaj, malo za Bir Soltanom, mu je crknila sklopka. Tako so ga pustili tam z vodo in dežnikom, da je imel senco. Kasneje je povedal, da se je vmes naenkrat pooblačilo in ga je krepko pral dež in to v puščavi!!!?? Pa še pesem, ki jo je spesnil, čakajoč pod marelo:
Pesem obupanega v puščavi: Sredi puščave sedi beduin, ker na motorju je kuplunga hin. V hudi vročini in v nebo vpijoč, čakam, da hitro pride pomoč! eniS
Med tem sva z Noisom ob jezeru že srečala Braneta in Barbaro z otroki in Nejo. Še en dokaz majhnosti sveta. Nekaj mesecev nazaj sva se z Nejo srečala na smučanju v Italiji, kjer je delala za Globtour, sedaj jo srečam tu! Barbara nas povabi na še kako dobrodošle makarone, ker mi še nismo postavili tabora, potem jaz in Noise, čuvava ženske in otroke in skupaj postavimo tabor, ostali del ekipe pa z Branetovo prikolico in nissanom odropota po Sineta in BMW-ja.
Noise se počuti vedno slabše, pravi da je slaboten in mu je slabo. V senco v našem taboru, obesimo visečo mrežo, damo mu mrzle obkladke, da lahko počiva. V navodilih, ki jih imamo pri zdravilih, ne najdem kaj prav uporabnega za tak primer zato po oazi malo povprašamo če ima hotel morda zdravnika, vendar je menda nekje v vasi, ki je poleg oaze. Matjaž, ki je šel po motor, je rekel, da bo šel še do Bir Soltana, kjer GSM že lovi in bo poklical brata za nasvet, med tem časom pa že ugotovimo, da imata Brane in Barbara satelitski telefon. Pokličem najprej Janija, s katerim smo bili že lani tu vendar je nedosegljiv, potem pa dobim sestro od Climberke, ki mi da navodila, kaj in kako ukrepati.
Kot novo pečena zdravnika z Branetom pregledava Noisu krčenje zenic, ki reagirajo normalno, vprašava par neumnosti ki jih ve vsak otrok in k sreči tudi še vedno Noise in ker zdravil, ki bi kakorkoli pomagale ni, mu predpiševa počivanje in 24 urno opazovanje. Če se kakorkoli poslabša, pa nam ostane le še helikopter in transport v bolnico.
Po Sineta so se odpravili sredi popoldneva, sedaj pa dan že prehaja v noč, njih pa od nikoder. Ravno začnem vleči na sebe motoristično opremo, da jim grem naproti, ko se pripelje Climberino na tomosu: »so že pri Branetu«. Zamujajo, ker se jim je nazaj grede zlomila priključna roka prikolice. Zvezali so jo z gurtno in vitlom, Sineta z motorjem pa vlekli za sabo, kar je pomenilo maksimalno hitrost 10 km/h.
Naslednji dan prikolico zvlečemo do lokalnega mojstra, ki ima varilni aparat, v najbolj južnem delu oaze. Varilni aparat, ki že rahlo vkopan v pesek stoji pred vrati priključijo kar direktno na električne žice, ki štrlijo iz zida, od nekod prinese nekaj elektrod, in mala varilna očala, ki so bolj namenjena za plamensko varjenje, kjer ni tako močnega sevanja. Slišal sem že za to, da Arabci varijo kar brez zaščitnih očal, ker imajo menda oči vajene močne svetlobe, sedaj pa sem še videl in namen, da bi morda sam zavaril prikolico sem si hitro izbil iz glave. Dobro se spomnim občutka, kot bi imel tono peska v očeh in enotedenskega okrevanja, ko smo si še kot vajenci tako za hec pobliskavali pred očmi. Teorija o arabskih očeh in mojstrstvu se je razblinila, ko se zavarjena prikolica razleti že na prevozu do Branetovega kampa. Ker ni imel primernih očal, je pač varil miže in rezultat je bil viden. Zapeljali smo mu prikolico nazaj, in kot je kasneje Brane povedal Bladzotu, mu je na poti domov kmalu spet razpadla.
Po vseh pripetijah, smo si tu v oazi, pravem malem raju na zemlji vzeli nekaj dni prosto brez večjih premikov, le kakšen izletek do trdnjave in okoli po sipinah, ravno toliko, da je bilo potem namakanje v božansko topli vodi malega jezerca, toliko bolj prijetno. Doživeli smo tudi pravi puščavski vihar in pesek smo imeli praktično povsod. Oaza je dobesedno izginila v oblaku peska, s stolpa pri hotelskem bazenu nisi videl niti cele oaze. Šele pozno popoldan se veter umiri.
Že na izhodu iz oaze zaplavam v plast sveže napihanega sipkega peska, motor mnogo bolj težko sope in prvo kolo mnogo težje drži smer. Bladzo za menoj na težkem GS-u doživlja še bolj živahen ples. Najprej iščem prehode v dolinicah, kjer je podlaga bolj trdna, potem si zadam smer, ki ji skušam slediti, tako da moram vsake toliko časa tudi preko sipine. Zopet spoznam njihov povsem nov obraz. Sveže napihan pesek, je nastavil pasti, ki so tako mehke, da v njih izgine celo prvo kolo. Tako doživim svoj prvi polet preko balance, ko mi takoj po prehodu čez sipino, ko sem se že spuščal po njenem hrbtišču, požre prvo kolo, motor obstane, jaz pa v lepi iztegnjeni salti zletim v vznožje sipine. K sreči so pristanki v pesku mehki, vsaj pri nizkih brzinah, ti pa potem reševanje vkopanega motorja, požre vso energijo. Z Bladzotom se drživa skupaj, ker vkopanega GS-a še s skupnimi močmi komaj izvlečeva ven. Vendar igra s sipinami postaja vedno bolj igriva, kot bi nežno letel preko valov in naslednji dan, ko se nekaj članov naše odprave preizkuša v jahanju kamel, se prav lahkotno in nežno podim okoli njih in le še redko se zgodi, da moram sestopiti in izkopavati motor.
Zadnji večer pred odhodom nazaj na sever se vsi odpeljemo »ven«. Na sipine, iz oaze proti trdnjavi, kjer se pofotkamo. Noise že vozi, a zaradi bolečin v rebrih in kljuvanja v glavi pravi, da mu Allah za tokratno odpravo ni namenil svojega blagoslova, in da se mora čimprej ponovno vrniti, da se resnično naužije peska, ki zasvaja. Ostali smo enakega mnenja. Iz Tunisa direktno v Ksar Ghilane, na pesek…
Sinetov motor, smo najprej vlekli na vrvi, vendar ko mu ga je na enem od prehodov iz mehkega peska na trdo podlago motor dobesedno vzelo izpod nog, smo raje po tunizijsko na prtljažnik laduške privezali malega tomosa, BMW-ja pa za seboj vlekli tako, da smo prvo kolo pritrdili na korito, kjer je prej stal tomos. Šlo je počasi, vendar mnogo bolj varno.
V Matmati prespimo v podzemnem hotelu. Prav skrivnosten arabski pridih dajejo sobe vkopane v stene, velike luknje, katera vsaka predstavlja preddverje ene skupine sob, povezanih med seboj s podzemnimi tuneli. Večerne sence, ki jih mečejo luči, čarobnost še bolj poudarijo, pa vendar ne morem uiti tesnobnem občutku, ki se počasi naseljuje v meni. Že naslednji dan, ko se ustavimo v El Jemu, ob velikem, rimskem amfiteatru, začutim kako se v hitrem utripu civilizacije, razblinja brezčasni občutek miru, ki me je objel v tišini oaze. Potem na cestah Soussa, ko v kaotičnem prometu, mondenega turističnega mesta zaman iščemo kamp, se zavem, da sem spet tu, v norišnici moderne civilizacije in čas dobi zopet svojo utripajočo dimenzijo…
Zahvala gre podjetjem Compaco d.o.o., Motorjet d.o.o., Pintar Racing Service, Skupini Claas d.d., TUN d.o.o., in drugim, ki so nam omogočili cenejši nakup čelad Nolan, Arai, maziv Motorex, rezervnih delov za motocikle, in energijskih napitkov Enervit in Twinlab.
