Za menoj je deseta udeležba na »Srečanju slonov«. Pravi mali jubilej. Spominov je za celi vagon ali pa še več. Pred dnevi sem se vrnil iz zadnjega, skupno že 52. srečanja Elefantentreffen v Bavarskem gozdu v Nemčiji.
Čeprav letošnja zima niti malo ni bila podobna nekaterim prejšnjim, predvsem po temperaturah ne, pa je bilo letos zelo naporno. V nedeljo, ko bi se bilo potrebno vrniti, nas je že ob odhodu iz prizorišča zajel snežni vihar. Pihalo je, kot v kakšnem ameriškem filmu o katastrofah, snežilo pa kot za stavo. Ceste so bile v trenutku podobne drsališču. Ko sem na razdalji petstotih metrov tri krat padel z motorjem, sem obupal. Prijatelj Slavo mi je pomagal motor poriniti do prve gostilne. Odločil sem se, da tam počakam boljše čase, Slavo pa je, trmast kot je lahko samo on, rinil na cesto in proti domu. Jaz sem v gostilni našel prijetno skupinico »brodolomcev«, s katerimi smo ob debati in pivu pričakali novo jutro s prijaznejšim vremenom in se srečno, brez padcev, vrnili domov.
Ko sem se v januarju 1998 prvič odločil, da grem na Elefantentreffen, se mi niti približno ni sanjalo, kam grem in kaj me tam čaka. Pa še čisto sam sem se odpravil na pot. Bil sem brez potrebne zimske opreme. Sicer pa je baje sreča na strani pogumnih, ali pa, kot pravi moja žena, neumnih! Razen tega, da sem zgrešil vse možne izhode iz avtoceste v Nemčiji in da mi je motor nekajkrat nesramno zatajil, ni bilo večjih težav. Vsakič, ko sem potreboval pomoč, mi jo je prijazno ponudil kakšen motorist, namenjen na srečanje. Zadnje kilometre sem prepeljal v družbi skupine motoristov iz Italije. Tudi šotor sem si postavil zraven njihovih. Skupaj smo preživeli prijetne urice in že takrat sem dojel pravi duh tega srečanja: druženje, prijateljstvo, neskončne debate o ničemer in o vsem, veliko smeha, vonj po dimu in bencinu in občudovanje opreme, motorjev in različnih dodatkov, ki so jih udeleženci srečanja pripravljali za ta kratek vikend v januarju celo leto.
V teh letih sem na srečanju doživel zime z veliko snega, s temperaturami tudi do -30°C in naporne vožnje tja in nazaj. Motor mi je večkrat nagajal. Najrajši takrat, ko je bilo potrebno iti domov. Po običajno precej hladni noči, zjutraj ni dajal od sebe znakov življenja. Umetno dihanje je potreboval tolikokrat, dokler se nisem navadil, da je potrebno pred takšno ekstremno zimsko vožnjo nujno podrobno pregledati motor veliko pred odhodom, poskrbeti, da je akumulator dovolj močan, da je v »mašini« dovolj olja, da so vsi vijaki zategnjeni… in še kup drobnarij.
Kaj je pravzaprav Elefantentreffen? To je zimsko srečanje motoristov, ki se dogaja vsako leto zadnji vikend v januarju in to že od leta 1956. Ime je srečanje dobilo po Zündapovem motorju prikoličarju, imenovanem tudi »Zeleni slon«, priljubljenem prevoznem sredstvu v Nemčiji v letih po drugi svetovni vojni. Srečanje je nastalo kot ideja novinarja Ernsta Leverkusa »Klacksa« , da bi ugotovil, koliko ljudi se tudi pozimi vozi z motorji. Druženje je preraslo veliko prireditvenih prostorov in pred dvajsetimi leti končno našlo svoje sedanje »domovanje« vasico Thurmansbang – Solla v Bavarskem gozdu, na prizorišču imenovanem Hexenkessel. Srečanje poteka brez skupnega prostora, brez koncertov. Prireditelj organizira le igre v žaganju drv, vlečenju vrvi, dirkah in spominski maši za umrle motoriste. Zimsko taborjenje pa si vsak organizira po svoje. In idej nikoli ne zmanjka. Zbere se nas približno 6000, enkrat malo manj, spet drugič malo več.
Nasmehnem se, ko mi kdo reče, kakšen junak sem, ker si upam na 500 km dolgo pot s 27 let starim motorjem v najbolj hladnem vikendu v letu. Na srečanju namreč vsako leto naletim na prave junake, na fante, ki se pripeljejo iz Sibirije s starimi Dnjepri, nekaj tisoč kilometrov v eno stran, pa na Špance in Italijane, ki premagajo zasnežene Alpe. Na Günterja, ki je z motorjem prepotoval ves svet in vsakemu z veseljem pokaže svoj potni list. S svojimi 79. leti še vedno vsako leto pride na srečanje z motorjem, čeprav si mora pri hoji pomagati s palico. Pa na Elvisa, ki si privošči kopel na prostem, okoli njega pa je meter in več snega. In na vse tiste, ki celo leto pripravljajo motorje in najbolj neverjetne domislice, da se imamo vsi lepo, ko jih občudujemo. Letos sem srečal skupino gluhonemih motoristov, ki so si na prizorišču postavili celo hišo. Bili so zelo prijetna družba.
Elvis je tokrat presenetil s kino predstavo. Vsi njegovi »frendi« iz prejšnjih let smo dobili vstopnice za posebni retro porno kino. Narežal sem se za tri leta naprej, ko je na starem projektorju vrtel še bolj stare porniče in zraven vzdihoval in stokal, kot da je on na platnu. Družba v sosednjem šotoru je pekla odojka in nas povabila na pojedino. Pijačo in jedačo dobiš namreč pri vsakem šotoru. Čeprav smo si kuhali sami, pa je pri sosedovih itak hrana vedno boljša. Tudi naša je bila všeč drugim! Letos je bilo malo snega in veliko blata. Dirke z motorji v Hexenkeslu v blatu so zgodba zase. Če stojiš preblizu, si blaten, kot tisti, ki je na motorju, če se pa delaš finega, pa nič ne vidiš. No, jaz se nisem delal finega… in iz mojega ovčjega kožuha še vedno pada blato. So pa zato fotografije prva liga!
Letos sem naletel na čisto poseben motor z gosenicami. Do sedaj nisem vedel, da kaj takšnega sploh obstaja. Delala ga je tovarna NSU med drugo svetovno vojno in vse do leta 1950. Baje danes obstajajo samo še trije ali štirje primerki tega enkratnega vozila. Vredno je okrog 50.000€ in nobeno ni naprodaj.
Nekje sem zasledil, da smo se verjetno vsi udeleženci srečanja kot otroci premalo igrali v peskovniku. Morda pa nismo bili taborniki! V glavnem, doživetje je vsako leto enkratno in neponovljivo. Če bi bilo dolgočasno, se prav gotovo ne bi zbirali vsako leto v takšnem številu. Danes je pač tako, da nas vedno preganja čas in si je že za prijatelje poleg vseh obveznosti težko izboriti prosto urico. Na srečanju pa ni tako. Časa je na pretek. Debate se vlečejo ure in ure. Medtem, ko čakaš, da se bo skuhalo kosilo, mirno sediš na bali iz slame, ki jih prodaja organizator, in poslušaš zgodbe, za katere doma ne bi bilo časa. Daješ nasvete in z majhno pomočjo 70% slivovke postaneš psiholog in svetovalec za vse življenjske in motoristične težave.
Tako nastajajo čisto posebna prijateljstva, vezi, ki se ne pretrgajo. Prijatelj Thijs iz Nizozemske, ki sem ga pred leti spoznal na srečanju, se poleti prav rad pripelje v Slovenijo na obisk. S Slavom in Vančem sem vse leto v »navezi«. Letos smo šli na srečanje brez Karlota, ki je doma čakal na dele za motor. Ves čas je upal, da mu bo uspelo popraviti svojega Suzukija do srečanja, ampak mu je sreča obrnila hrbet. Pa naslednje leto! Zimsko motoristično veselje je za to zimo očitno končano. Poleti bom presedlal na Bandita, moj »oldi« pa bo počakal na naslednji Elefantentreffen.
Silvo Feuš, Ljutomer
