Honda je za sezono 2006 po nekaj letih nekoliko napela kožo svojemu potovalniku srednje kategorije. Seveda, govorimo o Deauvillu, ki se je le nekako izognil nazivu grdega račka in ponovno postal prva stopnička na poti do Hondinih potovalnikov višjega ranga, Pan Europeana in Gold Winga.
Zakaj Deuavilla primerjam z grdim račkom? Od vedno je slovel kot zelo zanesljiv, umirjen in potovalno naravnan motocikel, ki je našel veliko zadovoljnih kupcev. Vendar mu je vseeno marsikdo zameril nekoliko dolgočasen, neatraktiven izgled in agregatovo podhranjenost.
No, to obdobje se je končalo. Z letošno sezono je zacvetel, oblikovno se je zelo približal hišni usmeritvi, namenili so mu bolj ostre linije in prepoznaven izgled. Povečali so prostornino dvovaljnega agregata V-zasnove. Ta sedaj diha s pomočjo štirih ventilov na valj, namenili so mu tudi elektronski vbrizg goriva, tako, da se motocikel pelje hitreje in lažje prenaša skoraj 240 kilogramov suhe teže.
Agregat ima sedaj 680 kubičnih centimetrov delovne prostornine in ob že opisanih modifikacijah zmore največjo moč 65 KM pri 8000 vrtljajih glavne gredi na minuto in 66 Nm navora pri 6500 vrtjaljih. Ne ravno pretresljiv podatek glede konjenice, je pa agregat izredno prožen z obilico uporabnega navora, ki enakomerno narašča že od 2000 vrtljajev naprej. Z menjalnikom smo lahko zelo leni, saj agregat lahko tudi v višjih prestavah in nizkih obratih privijemo do konca, pri čemer bo lepo in brez “kašljanja” preko kardana prenesel motorno moč na zadnje kolo in pospešil.
Menjalnik s petimi prestavami deluje vzorno, pretikamo natančno s kratkimi gibi. Grajam le glasen mehanski zvok ob prehodu iz prostega teka v prvo prestavo. Prestavna razmerja so potovalno naravnana, v 5 prestavi se pri 5000 obrati peljemo z 120 km/h. Zadovoljen sem bil tudi z porabo goriva, ki na našem preizkusu ni presegla 5 litrov na 100 prevoženih kilometrov, pri konstanti hitrosti 90 km/h pa potovalni računalnik prikazuje porabo le 3,5 l/100km.
Seveda, Deauville je vsesplošno uporaben in potovalno naravnan motocikel, zato mu prenos moči preko kardana pristoji. Ta ne potrebuje rednega vzdrževanja – na čiščenje in mazanje pogonske verige lahko pozabite. Dvojni sedež je bogato odmerjen ter nudi veliko udobja. Noge voznika niso preveč pokrčene, tudi sopotnica se na dolgih vožnjah ni pritoževala. Kljub veliki masi je Deauville relativno okreten in vsakodnevno uporaben motocikel, predvsem zaradi nizkega težišča in ravno prav visoko (nizko) nameščenega sedeža (805 mm od tal).
Potovalni pedigre nedvoumno potrjujejo tudi serijska stranska kovčka (levi 27,4 litra in desni 26,7 litra prostornine), dva odlagalna prostora za krmilom, visoko vetrobransko steklo in neutrujajoč položaj voznika. Honda se je dobro odrezala pri načrtovanju sprednje maske in aerodinamike. Deauville tudi višjim voznikom zagotavlja veliko udobja – tudi pri 190 km/h (max.hitrost) ni čutiti pretiranega upora na telo ali turbulence, zračni tok je lepo speljan nad voznikovo čelado. Vetrobransko steklo je sicer nastavljivo, a za spremembo naklona potrebujete orodje in kar nekaj časa. Glede na potovalno namembnost sem vseeno pogrešal nekaj “dobrot”, na primer prikazovalnik zunanje temperature ali pa električno vtičnico, ki jo premore tudi kakšen malo bolj resen skuter. Škoda.
Vožnja z Deauvillom je neutrudljiva, lahko bi rekel tudi zabavna, kljub kar 240 kilogrami suhe teže. Zelo dobro se počuti tudi pri ubiranju ovinkov pri višjih hitrostih. Teža motocikla pride do izraza le pri manevriranju na mestu in pri hitrih menjavah smeri, ko je potrebno vložiti nekoliko več moči za prenos naklona iz ene na drugo stran.
Med celodnevnim izletom sem osvojil tudi na Mangartsko sedlo, najvišje ležečo gorsko cesto v Sloveniji. Pri počasni vožnji po zelo strmi, zaviti in ozki cesti (ki sicer postreže s čudovitimi razgledi-priporočam) s sopotnico in polnimi kovčki prtljage, je motocikel sicer postal nekoliko “težek”, vendar, pustimo to. Mogoče sem malo razvajen, ali pa ga nisem dovolj priganjal. Ne moremo pričakovati, da bo ob vsem udobju tudi športno lahkoten in vodljiv kot supermoto.
Vzmetenje na Deuavillu je dober kompromis med udobjem in dobro odzivnostjo, tudi pri bolj dinamični vožnji. Enojni zadnji blažilec z 122 milimetri hoda je enostavno in hitro nastavljiv. Tako lahko, če si na primer zaželimo bolj udobne ali hitre vožnje v trenutku in brez orodja primerno spremenimo prednapetost zadnjemu blažilcu. Spredaj pa za blaženje grbin in močnih pojemkov hitrosti skrbijo klasične teleskopske vilice z 115 milimetri hoda.
Zaviranje s to Hondo je varno in učinkovito opravilo. Zakaj varno? Naš motocikel je bil opremljen z zavornim sistemom ABS, ki ga sicer najdemo na dolgem seznamu dodatne opreme. Serijska oprema je sicer sistem CBS, ki ga na Deauvillu najdemo že od leta 2002. ABS deluje odlično, omogoča ostra zaviranja brez praznine na zavorni ročki in zamika delovanja v trenutku, ko se na spolzki podlagi ali ob ostrem zaviranju sistem vključi.
Kaj pa CBS? V tem primeru govorimo o enojnem kombiniranem zavornem sistemu. Ta ob stisku zavorne ročke prenaša vso zavorno moč le na sprednja koluta, če pa zaviramo z nožnim pedalom pa se zavorna moč prenaša na sprednje in zadnje kolo, v razmerju 70% in 30%. A nikar se ne polenite in se ne zanašajte samo na nožno pedalo – za močne pojemke hitrosti je, kljub pravilnemu razmerju moči zaviranja na nožni zavori, potrebno tudi zaviranje z zavorno ročko (sprednjim kolesom).
Simetrično oblikovana armaturna plošča mi je bila všeč. S štirimi analognimi števci je zelo pregledna. Med obema glavnima števcema so nameščene vse potrebne opozorilne lučke, ura in potovalni računalnik potovalni računalnik, ki izpisuje skupne kilometre, dva dnevna šteca, trenutno in skupno porabo. Všečno! Na levi strani je nameščen manjši analogni indikator količine goriva v rezervoarju (19,7 litra), na desni pa dobimo tudi podatek o temperaturi hladilne tekočine.
Ja, Deauville je uglajen gospod v zrelih letih. Na trgu nima prave konkurence. Je potovalno naravnan potovalni motocikel po moči srednjega razreda. Vozniku je zelo prijazen, po mojem mnenju primeren tudi za začetnika v svetu motociklizma. Poleg potovalnih kvalitet je tudi vsakodnevno uporaben, z njim sem se z veseljem vozil v službo ali po kakšnih opravkih. Serijska stranska kovčka ne silita iz silhuete motocikla in ne ovirata prebijanja mimo stoječih avtomobilov v zastojih.
Na voljo je ogromno dodatne opreme, na primer GPS navigacija, predvajalnik glasbe (CD ali MP3), 5 stopenjsko nastavljive ogrevano ročke, večji stranski in zadnji kovček, sprednje in zadnje meglenke.
Motocikel nam je na preizkus posodilo podjetje AS Domžale Moto center d.o.o. iz Trzina. Cena osnovnega modela je v trenutku objave tega članka znašala 1.949.000 SIT (8.133€), preizkusni motocikel je bil dodatno opremljen z ABS-om in je zato stal 2.049.000 SIT (8.550€).
Luštkan in kvaliteten motorin s katerim sem se pred leti prav resno spogledoval. Zanimivo, da se v treh letih Honda Deauville ni podražila. Menim, da se je osnovni model za nekaj malega celo pocenil. Kljub izboljšavam pa je motor za potovalnika še vedno malo podhranjen glede na njegovo težo in, če seboj na potovanje voziš sopotnico in ostalo nujno kramo se to zagotovo čuti in zazna. Prav zaradi tega sem kasneje izbral Triumph Trophy-ja. Zagotovo pa ne sodi v minus to, da motorin nima prikazovalnika zunanje temperature in pa počasna nastavitev vetrobrana. Matej moje mnenje, brez zamere, dobro napisano!
Ja, velikoh minusov ta motor nima, zato sem navedel malo manjše, manj pomembne. 🙂