Okusili smo: Aprilia Shiver in trije programi vožnje

Okusili smo, kako se obnaša Aprilia Shiver, ki ji sedaj lahko menjamo značaj.

Da je Aprilia Shiver odličen motocikel, smo ugotavljali že v lanskoletnem testu, ko smo si jo dodobra privoščili. Za leto 2008 pa je Aprilia postregla z novostjo, ki jo ponujajo tudi na modelih Dorsoduro in Mana. To je možnost menjavanja treh različnih karakterjev agregata – treh programov (mappingov).

Gre za elektronsko nadzorovan proces, pri katerem se zapira dovod zmesi zraka in elektronsko vbrizgavanega goriva. Vse to je še bolj enostavno, ker dodajanje plina zopet kontorlira elektronika (Ride-by-wire), motocikel pa enostavno bolj ali manj vleče. Tako so na voljo osnovni program “touring”, najmočnejši “sport” in najšibkejši “rain”.

Zadeva očitno deluje, saj je razlika med programi zejo jasno občutna in ko prestavite na nežni “rain” program, se vam zdi, kot da vas nekdo vleče nazaj. Ko vseeno vztrajate na odprtem plinu, se bo agregat vseeno zavrtel in nudil dokaj spodobno pospeševanje. Ta program bi morda res prišel prav v dežju. A samo takrat.

Ko prestavite na agresivni “sport”, Shiver pokaže svoje ostre zobe. Nikakor ni pomehkužen in vas izstreli kot puščica. Tudi na ta zadnjo. 90-stopinjski V-twin zmore 95 KM pri 9.000 vrtljajih in 81 Nm pri 7.000 vrltjajih, kar je vsekakor dovolj za igračkanje. Morda želi v tem programu motor rahlo cukati pri umirjeni vožnji.

Sicer nisem povsem prepričan, če bodo kupci kaj dosti menjavali programe. Ko sem se namreč navadil na agresivnega, mi je bilo popolnoma odveč prestavljati na ostala dva, “oskubljena” programa. Je pa zelo pohvalno dejstvo, da programe menjate s pritiskom na gumb na krmilu in da to lahko počnete tudi med vožnjo!

Z daljšim stiskom na rdeč gumb za proženje štarterja (med delujočim strojem oziroma med vožnjo) se vam oznaka na ekranu pokaže v negativu in s ponovnim pritiskom na isti gumb spremenite program na želenega. Vse to pa lahko zaradi varnosti počnete le takrat, ko je ročica plina povsem zaprta.

Aprilia Shiver je s kratko medosno razdaljo 1.440 mm, 109 mm predteka in kotom glave 25,7 stopinje izredno živahen motocikel. Pa da ne boste mislili, da je premajhen za možakarja s 190 cm! Paše kot ulit. In na drugi strani povsem ustreza tudi manjše rastočim. Višina sedeža od tal je 810 mm in je prikrojena tako, da se praktično nihče ne bo pritoževal.

Priganjanje po vijugah je briljantno. Skoraj kot bi imeli med nogami pravega športnika. Prednje USD vilice so sicer nenastavljive, zadnjemu stransko vpetemu blažilniku pa lahko nastavite prednapetost in dušenje povratnega hoda, a sam sem bil povsem navdušen nad standardno tovarniško nastavitvijo. Detajli na njem nikakor niso ceneni, o zavorah pa lahko rečem le to, da so briljantne. Takega zavornega učinka bi si želel na vseh motociklih.

Cena 8.249 evrov se morda sliši visoka. Toda detajli, kvaliteta vožnje in užitek jo gotovo odtehtajo. Računamo tudi s tem, da je servisna mreža kvalitetna in da se bo agregat z leti pokazal za zanesljivega.