Ideja, da obiščeva Provanso in Azurno obalo, se je porodila že pred tremi leti pa je vedno prišlo kaj vmes. Letos nama je uspelo uskladiti dopust in tudi vreme je bilo naklonjeno potepanju z motorjem. Nedelja je bila še kisla in deževna zato sva se na pot podala šele v ponedeljek 27. avgusta.
1. dan, 584 km
Ob 7:45 sva zajahala Hondo otovorjeno s tremi kufri in tank torbo ter se podala v sveže jutro s skromnimi 12 stopinjami. Skozi Sežano sva se zapeljala v Italijo in po avtocesti sva hitro prispela do največjega italijanskega jezera Garde. Izbrala sva vzhodno cesto tik ob jezeru. Na jugu je bolj živahno, veliko je hotelov, Gardaland ponuja zabavo otrokom in vsem tistim, ki obožujejo adrenalina polnih doživetij. Tukaj je veliko možnosti za rekreacijo in za aktivno preživljanje dopusta. Kdor pa si želi miru in poležavanja na peščenih plažah ter občudovanje narave, mora višje proti severu. Za parkiranje motorja je dovolj prostora ob cesti in si zlahka najdeš košček plaže samo zase. Konec avgusta ni gneče in je prav prijetno. V restavraciji ob cesti s pogledom na jezero si privoščiva kratko pavzo in pizzo. Preko Bookinga poiščeva in rezervirava sobo (Borgo Machetto – nočitev z zajtrkom za dve osebi 70€). Časa imava še dovolj in pot nadaljujeva do mesta Riva De Garde ter po zahodni strani nazaj proti jugu. Zahodna cesta je stisnjena ob skalo z veliko tuneli in galerijami, razgled pa ni tako veličasten kot iz druge strani jezera. Ob jezeru je še veliko zanimivosti ( parka: Alto Gardu in Heller Garden ter grad Malcesine in še kaj bi se našlo), ki sva jih pustila za kdaj drugič. Tokrat je bil najin glavni cilj Francija – Provansa.
2. dan, 463 km
Po klasičnem italijanskem zajtrku (dobra kava, kruh, maslo, marmelada in veliko sladkega peciva) poiščeva avtocesto za Genovo in gas proti Franciji. Pred Genovo zavijeva za Asti in po lokalnih cestah skozi Albo in Coneo. Naselja so dolgočasna in pusta, ob cesti je veliko industrijskih objektov, hangarjev in skladišč ter nekaj velikih rastlinjakov. Slediva smerokazom za Francijo. Mejo prečkava skozi predor – v Italiji noter in v Franciji ven. Končno cesta, ki je vozniku v užitek in pogled na okolico je lepši. Vožnja postane bolj dinamična in kmalu sva prva v koloni. Ko na semaforju čakava zeleno (delo na cesti), se poleg pripelje skuterist, ki sva ga prehitela nekaj sto metrov nazaj. Lepo naju pozdravi („bonjour“) in opozori, da so tukaj v naseljih pogosto radarji. Zahvaliva se („merci“) in nato nadaljujeva po omejitvah – 30 km/h čez naselja…počasi..počasi. Na križišču ustaviva, ker ne veva kam?! Nastaviva navigacijo in nadaljujeva v smeri Sospal-a in nato v Peillon, kjer imava rezervirano sobo. Peillon je majhno staro kamnito naselje na vrhu pečine. Do njega vodi ozka zavita strma cesta. Prespiva v hotelu Auberge De La Madone (71,50€ za dva). Pred nočjo se še sprehodiva po ozkih tlakovanih ulicah. Za večerjo so ponujali tri menije od 25 do 65€ na osebo brez pijače. Uf.. za naju precej zasoljeno!! Bo kar riba iz konzerve v redu, se strinjava.
3. dan, 363 km
Otovoriva motor in se po zaviti cesti spustiva v dolino. Dve uri in pol vožnje ob kanjonu reke Verdon in do umetnega jezera se raztegne v cel dan. Le kako je to mogoče?! „Veliki kanjon reke Verdon je najgloblji, najdaljši in najbolj divji kanjon v Evropi,“.
Prvič, ko sva zgrešila cesto, sva se znašla v mestu Contes. Bencin na rezervi in sledilo je iskanje bencinske črpalke. Sprašujeva, iščeva, se voziva gor in dol po mestu. Sonce neusmiljeno pripeka, obleka se lepi na kožo. Končno jo zagledava – olajšanje. Starejša gospa opazi, da se ne znajdeva najbolje in nama prijazno razloži postopek. Vrneva se čez isti prelaz do križišča kjer sva zgrešila. V pizzeriji ob cesti se ustaviva in iz torbe izvlečem staro dobro avtokarto ter jo raztegnem čez majhno mizico. To naredim vedno s posebnim užitkom. Zabava me, ko vidim, da me drugi največkrat gledajo, kot da sem ravnokar priletel s časovno kapsulo in da bom vsak hip naročil zrezek od dinozavra.
No, po Franciji sva kar nujno potrebovala pomoč satelita.. Da ponovno ne zaideva nastavim navigacijo na telefonu in telefon pospravim pod folijo na tank torbi. Ideja se ni obnesla najbolje saj se je telefon pod folijo pregrel in se samodejno izklopil. Nekaj časa ga sploh ni bilo mogoče vklopiti in pomislil sem že, da je šel rakom žvižgat. Pogledava karto (tisto papirnato) in se napotiva dalje. Peljeva po cesti 6202, ki naj bi prešla v cesto 202. Veselo kramljava po interfonu in kilometri se lepo nabirajo. Uživava v vožnji in opazujeva okolico z možgani na off. Pripeljeva do razcepa in zavijeva na cesto 2202. To je najlepša cesta, ki sva jo prevozila na tem potovanju in to dvakrat, kajti izkazalo se je, da ni bila prava. Morala bi po cesti 202 ta pa je imela eno dvojko preveč 2202. Ker se vse stvari v življenju zgodijo z določenim namenom, je bilo tudi tokrat tako. Če ne bi zašla, bi ostala prikrajšana za dva čudovita prelaza Gorges De Daluis in Col De La Cavolle. Prvi naju je očaral z intenzivno rdeče rjavimi skalami, čudovito cesto, lepimi ovinki in tunelčki vklesanimi v živo skalo. Razgledi so bili veličastni. Tudi drugi prelaz naju je zavedel z nešteto ovinki in z dobrim asfaltom, ki nudi gumam odličen oprijem, zato je vožnja lahko bolj dinamična in vozniku v užitek. Tik pod vrhom Col De La Cavolle se nama posveti, da nekaj ni v redu. Zaradi vseh lepot sva pozabila na čas. Ura je pet popoldne in midva bi že morala prispeti do umetnega jezera na reki Verdon?! Ugotoviva, da sva daleč od reke in visoko v hribih. Na parkirišču srečava starejši par, pokaževa karto in vprašava kje se nahajava. OO,ja! ..čisto na drugem koncu, eno uro vožnje do križišča kjer sva zgrešila. Sledi pot nazaj po isti slikoviti cesti. Gas do konca in globoki nagibi v ovinkih so puščali sledi na črnih gumah. Ja,ja.. jih je kar lepo pobiralo.
Pred nočjo nama še uspe poiskati hotel Le Jasmin v kraju Montagnac (75€ z zajtrkom). Sprejme naju prijazna lastnica in takoj nama je bilo všeč. Objekt je nov in oprema v sobah prav tako. Vsaka soba ima izhod na vrt kjer je mizica, dva stola, senčnik in ležalnika. Zajtrk ti po želji postrežejo zunaj na vrtu. Kava, čaj, mleko, jogurt, francoska štručka (neomejeno), maslo, marmelada in seveda francoski rogljiček. Za povrh pa še sadje. Zelo okusno.
4. dan, 110 km
Prvo se zapeljeva do mesteca Moustiers ste Marie. „V 17. in 18. stoletju je tukajšnja bela, lepo okrašena keramika iz fajanse slovela po vsem svetu.“ Sedaj jo prodajajo kot spominke v številnih trgovinah umetne obrti. „Kapela iz 5. stoletja, posvečena Naši gospe Beauvourski, se opira na steno na vrhu vasi. Nadnjo je slovita zlata zvezda, viseča na 227-metrski verigi. Kraju jo je podaril vitez z imenom Blacas, ko je bil med križarskimi vojnami izpuščen iz jetništva“ Sprehodiva se med trgovinicami, narediva nekaj fotografij za spomin in kupiva spominke iz slovite keramike zase in za domače.
Ko se vračava k motorju si privoščiva še pijačo v prijetni kavarnici. Oprema je bila zanimivo pobarvana (patinirana) z naslikanimi rožicami in domiselnim dekorjem. Iz zvočnikov se je širila prijetna glasba francoskega izvajalca, ki je goste zazibala v sanjarjenje. Človek dobi občutek, da tukaj čas teče počasneje. Odpeljeva se proti umetnemu jezeru na reki Verdon. Ustaviva se na razgledni točki visoko nad reko, malo poslikava in nadaljujeva proti jugu. Ob cesti so velika polja sivke in pod čelado se ujame omamni vonj, ki pomirja. Pomislim kako mora dišati šele ko vse cveti. Če si želiš ogledati polja v vsej svoji veličini in vijoličasti barvi in močnim vonjem moraš Provanso obiskati junija ali v začetku julija. Potem jo porežejo in predelajo v eterična olja, parfume, mila.. Velika polja Lavande so privlačna tudi za čebele, ki v času cvetenja pridno nabirajo med. Prispeva do vznožja hriba prečkava jez in nadaljujeva do kraja Bauduen.
Na majhnem makadamskem parkirišču parkirava motor in se odpraviva na peščeno plažo. Voda je čista in topla in kopalcev ni veliko. Sledi skok v vodo in poležavanje na soncu. Ura je že pozno popoldan in čas je da se odpraviva naprej proti Apt-u, kjer imava rezerviran hotel (hotel Carina, cca 2km iz Apt-a.) Stopim do motorja in opazim, da imam odprt zadnji kovček!!! V momentu mi postane vroče.
Pogledam če kaj manjka. Fotoaparat je in vse ostalo tudi..olajšanje. Ko sem zaklepal stranske kovčke sem pozabil na zadnjega – to se ne sme več zgoditi! Ob mraku sva prispela v hotel. Sprejel naju je prijazen možakar in njegova VELIKA črna psička po imenu Sendi. Apt je v središču Provanse in je dobra izhodiščna točka za oglede zato sva sobo z balkonom in s pogledom na bazen najela za 7 noči.
5. dan, 112 km
Prva postaja je bila vas Roussillon, ki leži na terasi rjaste skale imenovane Mont Rouge. Tukaj je najbogatejše nahajališče okre v Franciji. Vas je bila nekoč znana po vsem svetu zaradi barvil, ki so jih pridobivali iz okre. Skale vseh mogočih okrastih odtenkov so skrite v borovem gozdičku. Do njega vodi lepo urejena sprehajalna pot. Vstopnina je 2,50€/osebo.
Roussillon je ustanovil Raymond Avignonski. Legenda pravi, da je nekega dne odkril, da ima soproga razmerje z njegovim pažem. Ubil ga je in z njegovim srcem na krožniku postregel ženi. Nesrečnica se je vrgla s pečine, njena kri je sprožila studenec, ki je nepretrgoma barval okoliško prst in tako je nastala okra. Industrija pridobivanja in predelave okre se je tu začela konec 18. stoletja in je prebivalcem prinašala zaslužek vse do leta 1958. Danes jo v Roussillonu izkopljejo v zanemarljivo majhnih količinah. Še vedno pa vsako leto v času vnebohoda tu priredijo veseli festival Okre. Hiše v vasi so pobarvane z celotno paleto odtenkov okre. Od marelične,rožnate, vijoličaste, zlate,vinsko rdeče, oranžne, rjaste in rjave.
Po ogledu pot nadaljujeva proti še enemu slikovitemu mestu Gordes. Mesto slovi po slikarski koloniji in je privlačno za umetnike. Med raziskovanjem ozkih kamnitih ulic naletiva na majhno galerijo. Pogled skozi vrata se ustavi na prekrasni sliki, ki prikazuje stara priprta vrata v zapuščeni hiši, skozi se v prostor prebija snop bleščeče bele svetlobe. Slika naredi močan vtis na gledalca in v njem prebudi fantazijo. Vstopiva v majhen prostor, kjer naju prijazno pozdravi slikarka. Hitro se zapletemo v pogovor. Mene je najbolj fasciniralo to s kakšno vnemo in žarom nama je pripovedovala, da navdih išče v zapuščeni hiši ne daleč od tu. Tam najde svoj mir in nove ideje za ustvarjanje. Poleti je tu veliko turistov, ko pa pride zima v mestu ostane le peščica ljudi in dva osla. Takrat naslika največ slik. V dolini pod Gordesom si še ogledava znameniti samostan Senanque – simbol Provanse. Pred mogočnim samostanom velika polja cvetoče Lavande, ta motiv je največkrat na razglednicah iz Provanse. Menihi tukaj po skrivnih srednjeveških receptih še vedno pripravljajo zeliščni liker imenovan Senancole.
Ne daleč stran si ogledava še edinstven muzej na prostem Village dus bories (6€/osebo) Te stare kamnite kolibe – bivaki so vse od 3. stoletja ponujala zavetje kmetom in pastirjem. Podobne hišice najdemo tudi na našem krasu. Na poti v hotel se ustaviva še v Fontane de Vauckuse in se peš napotiva do mogočnega izvira, ki pa je v tem letnem času razočaral saj je bil v zgornjem delu presušen . Smaragdno zelena voda naj bi bruhala iz velikega brezna ob vznožju 230 metrske pečine.
Poganski Galci so verjeli, da je tam božje domovanje, kristjani pa so ji rekli Hudičeva luknja. Tu je med šestnajstletnim bivanjem napisal največ svoje poezije italijanski pesnik iz 14. stoletja Francesco Petrarca.
6. dan, 181 km
Tudi tokrat je bilo jutro sveže, na balkončku sva pojedla zajtrk in naredila plan dneva.
Vision la Romaine je ena najbolje ohranjenih rimskih lokacij, ki so jo odkrili šele v tem stoletju. Ko se sprehajaš med ostanki rimskega mesta si zlahka predstavljaš kako so pred več kot 2000 leti tukaj posedali rimski veljaki in kovali politične zarote. V muzeju so izjemno lepo ohranjeni kipi iz belega marmorja. Človek kar ne more verjeti da so toliko stari. Načrti toplic in ostanki poslikav ter mozaikov razkrijejo kako premožni so bili in kako so se znali razvajati. Način sproščanja v bazenih, savnah in masažah se do danes ni kaj dosti spremenil. (9€/osebo).
Temperatura se je dvignila na poletnih 30 stopinj. V trgovinici še kupiva kozarček sivkinega medu za pokušino. Zajahava Hondo in jo poženeva proti mestu Orange. Zgodovinsko mesto leži ob reki Roni in je znano po najstarejšem ohranjenem rimskem gledališču in veličastnemu slavoloku zmage. Ogled gledališča ujameva še v zadnjih minutah zato je bila tudi vstopnina nekoliko nižja.(6,50€/osebo) Arena je velika in mogočna, najbolj pa fascinira teater- odrska scena iz peščenjaka, ki meri v dolžino 103m in višino 37m. Med prvimi vrstami še poiščem v marmor vklesan napis EQGIII, ki pomeni Equus Gradus III ali tretja vrsta za viteze. In prav to naredi potovanja posebna in drugačna. Ves svet danes lahko vidiš na televiziji in internetu. To so samo slike. Tukaj pa se lahko dotakneš, občutiš, sediš na istem kamnu kot pred 2000 leti v oklepe odeti vitezi. Vonjaš polja sivke, okušaš tradicionalno hrano in čutiš ljudi, ki tu živijo. Poleg tega pa še mnogi pripetljaji s poti, ki so včasih prijetni spet drugič malo manj, vendar popestrijo in naredijo vsako potovanje posebno in dragoceno. Tokrat sva imela nekaj težav z bencinskimi pumpami. Veliko je avtomatov, ki za razliko od italijanskih ne sprejemajo gotovine ampak samo kartice. Sam v tujini uporabljam predplačniško kartico Mastercard, ki pa mi na francoskih črpalkah ni bila v pomoč. Bencin je bil na nuli in do hotela sva imela še lep kos poti. Kaj zdaj? Prosiva mladeniča, ki je prišel natočit svojega Fiata za pomoč. Še on poizkusi z mojo kartico vendar prav tako neuspešno. Na koncu se zmenimo, da tankava na njegovo kartico in mu plačava z gotovino.
7. dan, 118 km
Danes naju je čakala še ena zgodovinska znamenitost pod UNESCO-vo zaščito Pont de Gard. Najdaljši in najbolj ohranjen rimski akvadukt. Na njemu se še danes lahko učijo inženirji gradbeništva in arhitekti. Kamniti bloki so obdelani s takšno natančnostjo, da se stikajo brez vsake najmanjše špranjice. Med seboj so povezani z kamnitimi zatiči podobno kot to počnejo mizarji pri izdelkih iz masivnega lesa. Akvadukt je oskrboval z vodo mesto Nimes. Parkirava motor na velikem parkirišču pred vhodom. Kupiva karte (8,50€/osebo) za ogled viadukta, muzeja in video – predstavitve. Karta služi tudi kot parkirni listek za odpiranje zapornice. Šele ko stojiš pod mogočnim viaduktom se zaveš njegove veličine. V reki pod njim je možno tudi kopanje. Midva sva se rajši ohladila v bližnji kavarni v senci dreves.
Nato naju je pot vodila še v mesto Nimes, kjer sva si ogledala veliko areno v kateri še vedno prirejajo bikoborbe (manj krvave kot v Španiji) ampak še vedno gre za mučenje živali. Vstopnina stane 13€/osebo in velja tudi za rimsko svetišče Maison Carree (5 min. hoje od arene) Svetišče je lepo ohranjeno in uporabljeno v mnogih filmih, ter razgledni stolp Tour Magne na bližnjem hribu.
8. dan, 60 km
Ura je že deset ko se odpraviva na pot. Danes je dan za počitek zato sva si omislila krajši izlet. Na dvorišču srečava lastnico hotela. Zelo prijazna gospa. Opazila je da na balkonu sušiva majice in perilo. Takoj se je ponudila, da nama lahko opere ona. Kavbojke so debele in prešvicane pomisliva, ideja ni slaba.
Del poti spet prevoziva po isti cesti kot prejšnje dni in nama je že malo dolgočasno. Tukaj imajo zelo velika krožišča in vanj lahko zapelješ 70km/h. Promet teče gladko. Le žmigavce v rondoju uporabljajo malo drugače kot smo vajeni pri nas. Ko vstopiš v krožišče vklopiš levi smernik in ga izklopiš šele ko zapuščaš rondo. Sprva se mi je zdelo čudno, ko pa se navadiš stvar deluje.
Zapeljeva se do Bonnieux-a. Lepo majhno naselje vendar nič posebnega. Na vrhu stoji kapelica iz 12. stoletja od koder je lep razgled na dolino Coulon. Dolina je polna vinogradov, sivkinih polj in nasadov češenj.
Ustaviva se še v najprestižnejši luberonski vasi Menerbes. Znana je po tem, da so sem rade zahajale znamenite osebnosti, med njimi tudi Picassova ljubica Dora Maar.
Zgodaj popoldne se vrneva v hotel in v sobi naju pričakajo zložena oprana oblačila. Hvala!
9. dan, 177 km
Zbudiva se v sveže jutro. Nase navlečeva vso motoristično opremo in se odpeljeva v nov dan.
Oppede le Vieux je še ena tipična provansalska vas. Po zavitih ozkih ulicah prispeva do vrha. Cerkvi so ravno menjali streho v njeni notranjosti pa je umetnica na ogled postavila svoja dela. Grad je bil ograjen z ograjo zaradi del tako, da ogled ni bil mogoč. Zato se spustiva nazaj v vas, zajahava motor in se odpeljeva proti Louemarin-u. Peljeva se skozi regionalni naravni park Luberon. Pokrajina je slikovita, poraščena s cedrami in borovci, sivkinimi polji, nasadi mandljevcev in oljk. Cesta je lepa, ovinkasta in prazna. Mojca obožuje fige zato med potjo če naletiva na kakšno sledi obvezen postanek. V Lourmarin-u si ogledava renesančni dvorec (6€/osebo) in si zaželiva pizze. Zavijeva v prvo pizzerijo kjer pa na najino presenečenje ne strežejo pizz zato greva dalje. Naslednja restavracija je tudi ponujala pizze. Cena 23€ se je nama zdela pretirana. Malo naprej prispeva do ulične trgovinice, ki je nudila kose pizz-e po 2,50€, kupila sva še francoski rogljiček in še eno pekovsko pecivo (nekakšno štručko z mandlji) ter vodo. Najina trebuščka sta bila potem zadovoljna.
10. dan, 108 km
Po informacijah, ki sva jih dobila iz turističnega vodnika po Provansi naj bi ogled Avignona zahteval cel dan. Avignon je eno najpomembnejših mest v zgodovini Francije. Leži ob izlivu Durance v Rono, več kot stoletje je bilo tudi papeško mesto. Staro mesto je obdano z obzidjem, novejše, modernejše pa na zunanji strani zidu. V bistvu je mesto v mestu. Ogledala sva si trg Place de Lhorloge na katerem je veliko restavracij, umetnikov, uličnih artistov in velik lepo okrašen ringišpil za otroke. Sprehodila sva se mimo papeške palače in male palače skozi park do mostu Saint Benezet. Za romarje je verjetno obisk Avignona posebno doživetje, naju pa ni pretirano navdušil. So pa cene tukaj bolj sprejemljive saj dobiš pizzo ali špagete že za 11€.
11, dan 122 km
Jutro je bilo oblačno in dišalo je po dežju. Za nama je zadnja noč v hotelu Carina zato spakirava vse kovčke in motor polno naloživa, ter se odpraviva proti Arlesu. Po prevoženih desetih kilometrih se pred nama pojavi črno grozeče nebo. Pogledava vremensko karto, ki kaže da v Arlesu močno dežuje zato spremeniva plan in se obrneva proti Aix de Provanse. Ravno parkirava motor ko se ulije. Zatečeva se v bližnji lokal kjer prevedriva. Dež končno poneha in odpraviva se na ogled mesta. Znamenito fontano sredi krožišča restavrirajo in cesto okrog nje asfaltirajo tako da je pravi prometni kaos. Vse stoji in vozniki so nestrpni zato živčno piskajo in se jezijo drug na drugega. Pred nočjo imava še dovolj časa zato si greva pogledat goro Sainte Victoire, ki stoji vzhodno od mesta Aix de Provanse. Slikar Paula Cezanna je bil nad njo tako navdušen, da jo je naslikal z vseh mogočih zornih kotov in ob različnih urah. Prespiva v hotelu Ibis Budget. Hotel za eno noč, majhna sobica je čista, vendar kasnejši zapleti, ko so trdili, da naju ni bilo in so nama spulili denar iz bančne kartice čeprav sva že plačala z gotovino!!angry
12. dan, 190 km
Arles – mesto umetnikov. Več stoletji je mesto pritegovalo slikarje in pisatelje. Tukaj je Pcasso upodabljal bikoborbe, Van Gogh pa je naslikal Nočno kavarno in Most v Langloisu. Espace Van Gogh, krajevna bolnišnica v kateri se je umetnik zdravil leta 1889, po znamenitem dogodku ko si je odrezal uho. Vrt so preuredili v skladu z opisi slovitega nizozemskega umetnika in je danes na ogled turistom. V mestu se nahaja največji amfiteater v Galiji zgrajen v 1. stoletju. Sprejel je lahko več kot dvajset tisoč gledalcev željnih krvavih spopadov med gladiatorji in zvermi. Mesto nama je bilo zelo všeč, na ulicah je živahno, ulični umetniki popestrijo dogajanje, veliko je majhnih trgovinic in kavarn. Sobo si rezervirava malo pred ribiško vasjo Ste Maries de la Mer v pokrajini Camargue. Pričaka naju veliko makadamsko parkirišče, vonj po konjskem gnoju in bazen za belo ograjo. Na vsaki strani objekt s sobami za goste, pred vhodom majhna plastična mizica in dva stola, ter veliko drobnih živalskih iztrebkov (podobnih mišjim) Hmm… tako je na kmetih. Raztovoriva motor in ker je ura še zgodnja se odpeljeva do znamenite vasi tik ob morju. Na krožišču je velika bronast kip pastirja na konju in bika. Ogledava si avtohtone majhne s slamo krite hiške, ki so pobeljene z apnom. Videti so kot iz pravljice.
Na plažah je bela mivka in so lepo urejene, vzdolž njih vodi sprehajalna pot. Ozke ulice so živahne in stojnic z spominki in hrano je na pretek. Nato se odpeljeva še po pokrajini, ki slovi po belih konjih, ki niso divji, jih pa pustijo, da se prosto gibljejo v naravi.. Tukaj gojijo tudi znamenite črne bike z viličastimi rogovi za bikoborbe. Veliko jih prodajo v Španijo. Pokrajina je ravninska z prostranimi slanimi močvirji poraščenimi s visokimi travami in sivkastim muljem (kot siva glina). V plitkih jezerih so jate Flamingov – Plamencev, ki z dolgimi nogami kopljejo po mulju in z zavitimi kljuni iščejo hrano. Možno jih je videti samo v daljavi. Zato je brez zmogljivega zooma na fotoaparatu skoraj nemogoče narediti dobro fotografijo. Moj objektiv potegne samo do 105 mm zato mi ni preostalo drugega kot, da se jim skušam čimbolj približati. Naredim nekaj fotk iz razdalje kakšnih 50 metrov in se vrnem na obalo. Zvečer si privoščiva še odlično večerjo: ribjo juho, ki jo postrežejo na zanimiv način. Popečen kruh natrejo z česnom, ga namažejo z gorčico in posujejo s sirom ter vse skupaj prelijejo z gosto ribjo juho. Zelo okusno. Naslednja jed so bili kalamari v paradižnikovi omaki in rižem treh baru. Za desert pa čokoladna torta z jagodnim prelivom. Zanimivo je, da torto postrežejo toplo. Zame je bilo to novo kulinarično doživetje.
13. dan, 212 km
Po isti cesti kot sva prišla sva se vrnila do Arlesa in nato nadaljevala v smeri mesta Marseeille. Malo pred mestom ustaviva na črpalki. Spet procedura s karticami, na srečo avtomat sprejme kartico od Mojce in končno nama uspe natočiti gorivo. Ko hočem zagnati motor se ta samo leno zavrti in obstane – prazen akumulator!! Fa..k crknu alternator pomislim!! To je hiba Honde Cbf 1000 in samo vprašanje časa je bilo kdaj in kje ga bo prežgalo. Globoko vdahnem, da se pomirim. Po naravi sem optimist in pomislim, da je mogoče kriv samo akumulator, da se je spraznil zaradi počasne vožnje saj je motor večinoma deloval pod 3000 obrati, ventilator je deloval na polno in zaradi vseh lepot je bilo potrebno ustaviti in ponovno zagnati motor vsakih nekaj kilometrov. Odstranim vse tri kovčke, da bo motor lažji za potiskanje. Po nekaj poizkusih nama uspe na porivanje zagnati motor.
Marseeille sva prevozila brez ustavljanja in motor sem skušal držati nad 4000 obrati, da se napolni akumulator. Na hribu nad mestom se vseeno ustaviva in ugasnem motor. Če ne bo vžgal se lahko vsaj spustim po klancu navzdol pomislim. Razgled na mesto je res lep in mi pomaga pregnati slabe misli. Po kratki pavzi sedeva na motor, obrnem ključ in desnim palcem se dotaknem tipke za start – motor vžge v prvo. Uf… mogoče imam prav, da je samo slab akumulator. Naslednja postaja je bil Cossis. Majhno mesto ob morju. V laguni so privezane barke vseh velikosti in starosti, restavracije ob vodi so nabito polne saj je čas kosila. Nad zalivom se visoko na pečini razkazuje stara graščina. V senci kavarne se osveživa s hladno pijačo in jaz sem bil potreben prave črne kave. Vrneva se do motorja, poiščeva hotel in počakava z potrditvijo rezervacije do trenutka ko se prepričava da motor deluje. Kreneva na pot. Vožnja skozi borov gozd je posebno doživetje, na asfaltu se rišejo temne sence, ki jih prekinjajo sončni žerki ki se pribijajo skozi krošnje dreves. V gozdičku narediva kratek postanek za malico nato se spustiva v dolino do predmestja Toulon-a. V kraju Ollioules naju čaka sobica v hotelu za 52€.
Nedelja, 14. dan, 2 km
Zjutraj pozajtrkujeva kar v sobi, v avli hotela še vzamem kavo iz avtomata (2€). Kava je zanič. Osedlava motor, obrnem ključ in pritisnem start. Motor se ne zavrti – baterija je prazna. Dobro, pomislim če je alternator v redu in če motor vžgeva na potisk bi moralo delovati. Izklopim še prvo luč, da zmanjšam porabo elektrike na minimum. Za iskro in bencinsko črpalko bi moral alternator proizvesti dovolj elektrike. Potisneva in motor vžge. O.K. Sedaj pa direktno domov. Do Litije naju loči tisoč kilometrov. Veselje ni trajalo dolgo saj je Honda obstala že po dveh kilometrih. Porineva na pločnik in pokličem asistenco. Reševanje je potekalo strokovno, učinkovito in hitro. Francozi naložijo motor in naju zapeljejo nazaj do hotela kjer sva med čakanjem na vleko že rezervirala sobo še za eno noč. Kmalu zatem pokliče uslužbenka iz asistenčnega centra in nama ponudi dve variante: domov se lahko vrneva z letalom, motor pa pridejo iskat v sredo ali da se vrneva skupaj z avtovleko. Odločiva se za drugo možnost. Okrog 16 ure naju pokliče gospod iz avtovleke in nama pove, da čez eno uro šofer krene na pot. Zjutraj ob šestih je že pred hotelom parkiran bel kombi. Naložimo motor, spijemo kavo in krenemo na pot. Ob 20h smo že v Ljubljani, kjer naju je čakal taxi za Litijo. Motor je ostal v kombiju in so ga naslednji dan odpeljali v Domžale na servis.
Vseeno sva bila vesela, da je Honda zdržala vsaj dva tedna, tako, da sva imela kljub vsemu lep dopust. Videla sva bistvo Provanse in del Azurne obale. Z motorjem sva naredila 2802 kilometra preostali del poti pa sva se peljala s kombijem.
Vtisi: Francija je čudovita dežela z prijaznimi ljudmi, ki radi pomagajo. Čas v Provansi teče bolj počasi in veliko je zanimivosti, muzejev, galerij, srednjeveških vasi in mest. Ostanke rimskega imperija najdeš skoraj v vsakem kraju. Domačini radi posedajo v senci dreves in balinajo. Tudi sam sem nekajkrat zvečer na televiziji pogledal kakšno tekmovanje v balinanju. Je zelo zanimivo.
Hrana v restavracijah je draga, v trgovinah pa so cene podobne našim. Vreme je stabilno z dnevnimi temperaturami med 25 in30 stopinjami. V tem letnem času je dežja malo. Omejitve v mestih in vaseh so 30km/h in hitrost krotijo z ležečimi policaji, ožinami in cik-cak ovirami. Ovire so zelo učinkovite in te prisilijo v počasno vožnjo. Prednost je tudi ta, da te tam ne rabi skrbeti za radarje, ker jih ni. Policijo vidiš redko in podeželske ceste so čudovite in prazne. Še ena motoristična. Motociklov je tukaj malo (največ Moto Guzzi-ev in Harley Davidson-ov) in vsi imajo priprte (ne preglasne) auspuhe, divjakov prav tako nisva srečevala (razen ene izjeme). Videla sva nekaj popotnikov na velikih GS-ih in KTM-ih in to je to.
Slovenski turisti so tu redkost.
