V zgodnji jeseni, nekje v sredini septembra, ko je v Sloveniji že skoraj dišalo po zimi in pečenem kostanju in so se vsi začeli pripravljati na smučanje, drsanje in deskanje na snegu, se v meni še kar ni umirila misel in velika neizpolnjena želja…Potovati z motorjem po Osrednji Aziji, od Slovenije do Azerbejdžana.
Svoje sanje smo z motorističnimi kolegi mnogokrat premlevali, pa vendarle ni bilo junaka, ki bi se opogumil v takšni meri, da bi se zoperstavil ekstremnim vremenskim pogojem in različnim nevarnostim, ki te lahko na takšnem motorističnem podvigu kaj hitro zasačijo. Pomanjkanje časa za pripravo in finančne kalkulacije so bile pogosti izgovor, ki so postopoma vsakogar od mojih kolegov odvrnile od takšnega motorističnega potovanja. V meni pa je neustavljiva želja vztrajno tlela in kot lokalni novinar avtomobilistične revije, sem z nekaj sreče uspel svoje motoristične sanje tudi uresničiti. Alenka Obal, majhna in ognjevita producentka iz Los Angelesa, ki se je rodila in odraščala v Sloveniji, je bila ključ do realizacije mojih sanj. „Začniva s seznamom najnujnejšega, “ je rekla, medtem, ko sem ji razlagal o svojih neustavljivih motorističnih željah, vijugastih cestah, številnih razgledih in v nekaj urah je bil seznam sestavljen. V naslednjem koraku sva že opravila telefonske klice in preko elektronske pošte temeljito predstavila najino idejo o motorističnem podvigu vsem priznanim proizvajalcem motorjev in opreme. Ključno vprašanje; “bi naju podprli pri najini avanturi?” je padlo na plodna tla in s pomočjo sponzorjev sva pričela z resno organizacijo najinega avanturističnega potovanja.
V samo nekaj tednih, se je moj motor BMW R1200GS Adventure, popolnoma opremljen z opremo in dodatki Touratech, spremenil v popolno potovalno motorno vozilo za dva. Ko je motoristična oprema prispela na moj naslov in sem okorni, kombinezon razgrnil na mizo, v Alenkinem pogledu nisem zaznal pretiranega navdušenja. Prepričal sem jo, naj kombinezon pomeri, saj je na takšnem potovanju bolj kot videz, pomembna varnost in zaščita. Ko je skočila v kombinezon je takoj spremenila mnenje, saj ji je kombinezon popolnoma pristal in jo naredil neverjetno seksi. Tako oblečena v kombinezona Rev’it , škornje Alpinestars Tech 7 in čeladi Schubert sva bila prijetno vznemirjena in pripravljena na odhod in nove avanturistične podvige.
Ko sva zapustila Ljubljano in prečkala mejo Hrvaške, sva prispela na eno najlepših obal v Evropi, ki se razteza vse do Črne Gore. Prečudovita jadranska magistrala z neštetimi ovinki in odličnim asfaltom nama je nudila nešteto užitkov, o katerih sem vedno sanjal. Kljub vojni v Jugoslaviji leta 1991, ki je opustošila Hrvaško in njene sosednje države, je Hrvaška sedaj ena najbolj priljubljenih turističnih destinacij v vsej Evropi. Seveda tudi za motoriste.
Medtem, ko je v daljavi zahajalo sonce, sva se ustavila pred črnogorsko mejo. Le nekaj korakov je bilo potrebnih, da sva našla čudoviti kraj z razgledom na Jadransko morje. Spočita in polna energije sva se zgodaj zjutraj zbudila in se odpeljala proti meji.
Črna Gora je biser Sredozemlja, ki leži na jugu Jadranskega morja in je prepoznavna po svoji sanjski obali. Tudi ta država je priljubljeno letovišče in ponuja čudovit razgled na nacionalni park imenovan Skadarsko jezero. Preden sva uspela absorbirati vse lepote tamkajšnje pokrajine, sva se že znašla v Albaniji, na žalost v vrsti kamionov in osebnih vozil pred mejnim prehodom. »Joj, tole bo pa trajalo celo večnost!«je vzdihnila Alenka, vendar so nama le nekaj sekund pozneje mejni policisti pomahali, naj se pripeljeva v ospredje kolone. Olajšanje! V Albanijo se vstopila nisva in že je bilo videti obetajoče.
Bolj kot sva se vozila proti jugu, večje kulturne razlike med državami sva zaznavala. V nekem trenutku sem se tudi zavedel, da moram vsa pričakovanja o različnih državah in njihovih kulturah opustiti, ne glede na to, kakšna so bila ta pričakovanja pred začetkom potovanja. Infrastruktura in gospodarstvo Albanije sta se namreč nehala razvijati v poznih sedemdesetih in nikakor se nisva mogla otresti občutka, da sva potovala nazaj v čas. Stari zarjaveli avtomobili, črede, konji in vozovi na enem delu cest in potem se tukaj znajdeva midva, ki se voziva po sredini, oblečena v sijočo poliestrsko jakno in s svojo pojavnostjo resnično izstopava. Na trenutke priznam, da sem pomislil, da sva popolna tujca, prihajajoč iz drugega sveta.
Ohridsko jezero je stično mesto gorovja Albanije in Makedonije. Ob sončnem zahodu so se hribi čarobno lesketali, in ko se dan začenjal prevešati v noč, sva v vzvratnem ogledalu opazovala izginjajočo makedonsko mejo. Čas, ki sva ga preživela v Makedoniji, je bil kratek, tam sva prenočila in se zgodaj zjutraj že odpeljala proti grški meji.
Grčija je znana po svojih čudovitih plažah in odlični hrani, vendar se na žalost že nekaj časa sooča z gospodarsko krizo, kar pomeni, da lahko na potovanju pričakujete takšne in drugačne zaplete in vtise. Prvi šok sva tako doživela že kar ob vstopu na grško mejo. »Danes ne moreta čez mejo, cariniki stavkajo,« nama je zakričal starejši moški, ki je tudi sam čakal na prečkanje meje. Pred nama se je tako pojavil novi izziv, ampak sva, podobno kot v Albaniji, imela nekaj sreče in na račun najinega jeklenega konjička pritegnila pozornost enega od uradnikov. »Je to novi 1200 GS?« je rekel, ko se nama je približeval z navdušenjem na obrazu. Po nekaj minutah prijateljskega pogovora, sva tudi midva z nasmeškom prečkala mejo. Potovanje z motorjem je lahko zabavno, saj se vedno znova naključno znajdeš med navdušenci, s katerimi deliš skupne interese. Takoj sva zavila v bližnjo kavarno, ki jo je sicer že načel zob časa, vendar naju to ni zmotilo in sva si z užitkom privoščila precej zasoljeno s ceno, a dobro zasluženo, dišečo kavo.
Svojo pot sva nadaljevala proti Solunu, ki nama je razkril prečudovit razgled na bogato hribovito pokrajino z oljkami, ki v tem času obrodijo čudovite sadove. Ko sva izza ovinka pozdravila Sredozemsko morje, se je najino potovanje skozi Grčijo tudi uradno pričelo. Po uživanju v prečudovitem razgledu, vonju oljčnih nasadov in miru, ki je bil prisoten v lokalnih vaseh sva željna novih razgledov zavila na stransko cesto. Na videz popolnoma običajna cesta naju je privedla do prve negativne izkušnje in dejansko prikazala težavo, s katerimi se spopadajo Grki. Ležeče smeti, zaprte trgovine, opuščene tovarne, klateški psi in razpadajoče stavbe, so bili le uvod v žalostno usodo tega, nekoč obetajočega območja. Po raziskovanju vpliva gospodarske krize na Grčijo, sva se odločila, da se bova temu izognila in tako zavila na hitro cesto E-90, ki skozi mesti Kavala in Komotini vodi do Aleksandropolisa.
Aleksandropolis, zadnje večje mesto pred Turčijo, naju je klical k počitku. Dolga vožnja z motorjem naju je izčrpala in želela sva si nekaj sprostitve. Po kratkem raziskovanju sva odkrila čudoviti kamp, ki je počasi že zaključeval s sezono. Sreča nama je bila naklonjena tudi v Aleksandropolisu. Naužila sva se toplega morja in sonca, ki naju je popolnoma sprostilo. Dva dni sva počivala in raziskovala grške jedi v lokalni restavraciji. Uživala sva v okušanju lokalnih jedi in kar nisva se mogla odločiti ali so bili okusnejši lignji ali njihova tradicionalna jed spanakopita. Okusi so bili neverjetno dobri in sveži. Čeprav naju je zelo mikalo, da bi tam preživela več časa, naju je želja po odkrivanju novih krajev spodbudila, da sva pospravila šotor in se odpravila proti vzhodnem delu Turčije.
Prečkanje meje in prihod v Turčijo sta minila presenetljivo hitro in brez posebnih zapletov. Vse dokler se nisva ustavila na bencinski postaji, kjer sva za liter bencina plačala dragih 2,4 evra. Odpeljala sva se do Istanbula, glavnega mesta Turčije, kjer sva želela poiskati prenočišče, cenejše od dvesto evrov. Vožnja skozi kaotične in zelo prometne ulice Istanbula med prometno konico je bila izjemno zanimiva izkušnja. Kljub temu pa je občutek kaotične in divje vožnje zbledel ob vidno razjarjenih muslimanih, ki glasno nasprotujejo vožnji ženske na motorju. To je bila tudi edina stvar, ki je omehčala drugače dinamično in agresivno vožnjo. Ko sva praktično izgubila vsako upanje, da naju bo pot pripeljala do dobrega in udobnega hotela, se je na najino vidno olajšanje prikazal Golden City Hotel. Cilj je bil končno dosežen. Lahko sva se umirila.
Istanbul je živahno mesto. Restavracije, bari, bazarji, galerije, klubi in prečudovite otomanske mošeje obkrožajo sicer staromodne, avtentične ulice Srednjega Vzhoda. Mesto ponuja veliko kulturnih znamenitosti, zanimivosti, odlično hrano in zabavno nočno življenje. Če ga boste kdaj obiskali, nikakor ne smete zamuditi velikega bazarja, ki je celo doživetje s svojimi trgovinicami, tržnicami in čajnicami.
Pravila vožnje v Istanbulu ne obstajajo. Turški vozniki ne uporabljajo smernikov in vse, kar vam preostane, je surova vožnja. Če želite v prometu preživeti, se morate prilagoditi in pozabiti na tamkajšnje prometne predpise. Za večino izkušenih motoristov je to osvobajajoča izkušnja in tako sem lahko ponovno izživel svoje sanje in se predal dinamični vožnji. Pri odhodu iz Istanbula sva se zelo enostavno želela izogniti prometu in se tako vkrcala na trajekt in preko Egejskega morja že drvela po hitri cesti D-100.
Gosti promet Istanbula in avtoceste sva pustila za sabo in bila na novi poti, ki naju je vodila po manj prometnih cestah. Medtem, ko sva vozila skozi nekaj majhnih turških vasic, je najina vožnja ob obali s čudovitim razgledom na morje na naju delovala zelo mirno in sproščujoče. Ko sva prečkala gorovje, sva se ustavila v majhni gostilnici, kjer naju je starček španskega videza pozdravil: »Hola, Parlez vous Francais?« Alenka se je nasmehnila in odgovorila (kaj je odgovorila?) in pri tem koristno uporabila svoje znanje francoščine iz srednje šole. Takoj sta se ujela in pripravil nama je nepozaben in okusen obrok sestavljen iz feferonov, oliv, domačega kruha, medu ter omlete.
Mistično Črno morje in gosto naseljeni čarobni gozdovi so bili navdih za številne zgodbe in pesmi starega sveta. Pot naju je pripeljala do obalnega mesta Doganyurt. Ker je bilo precej pozno, sva se odločila da bova postavila šotor takoj, ko najdeva privlačno mesto. »Sprechen Sie Deutsch?« naju je vprašal lastnik zemljišča, ko sva si ga ogledovala njegovo zemljišče. Prikimala sva mu in ga takoj vprašala, če lahko s svojim šotorom prenočiva pri njemu. Z nasmehom nama je pokimal in nama zagotovil prenočišče. Zgodaj zjutraj sva se sprehodila po mestecu in z začudenjem ugotovila, da je popolnoma zapuščeno. Mestece, ki je od daleč delovalo kot čudoviti pravljični kraj, je bilo na žalost bolj podobno prizorišču za snemanje apokaliptičnega filma. Mestece polno smeti, zaprtih barov in klateških psov, ki so te vseskozi spremljali. Pozneje so nama razložili, da tamkajšnja lokalna turistična destinacija obratuje samo v času med julijem in septembrom.
V naslednjih dneh je vožnja po obali Črnega morja zaradi slabo vzdrževanih cest postajala vedno težja. Asfalt je bil spolzek, cesta polna peska in skal, zato je bilo dvesto prepotovanih kilometrov že velik uspeh, predvsem pa napor. Izbira najpreprostejše ceste se nama je dostikrat izkazala za najslabšo izbiro, saj se je cesta brez kakršnega koli opozorila končala. V takšnih primerih, sva se morala obrniti in poiskati novo pot, kar nama je vzelo veliko časa in seveda tudi potrpljenja.
Se nadaljuje na naslednji strani…