Zgodba o 67.000 kilometrih preko 2 kontinetov, 3 Amerik in 20 držav v 12 mesecih z BMW R1150 GS Adv.
Od nekdaj sem motorist in avanturist. Ob zaključku študija se mi je ponudila priložnost, da si vzamem leto dni časa in da vidim svet. Kot zapriseženemu motoristu mi kaj drugega kot potovanje z motorjem sploh ni padlo na pamet. Tako sem se od oktobra 2006 do oktobra 2007 odpravil na 12 mesecev dolgo pot preko Južne, Srednje in Severne Amerike.
Seveda se taka pot ponavadi začne s problemi. Moj največji je bil, kako sploh spraviti motor v Južno Ameriko. Opcija z letalom je zaradi astronomskih stroškov odpadla, tako da sem se odločil za ladijski prevoz. Motor sem zapakiral v lesen zaboj, ga naložil na prikolico in odpeljal v Koper. Od tam naj bi se v roku 20 dni motor pojavil v Braziliji, natančneje v Rio de Janeiru. A nekaj dni pred mojim letom v Rio de Janeiro so me iz Interevrope prijazno obvestili, da motor zaradi carinskih zapletov žal ne more v Brazilijo. Tako sem se soočil z resnim problemom. Jaz sem bil skoraj že na poti v Brazilijo, motor pa je obstal v pristanišču v Antwerpnu. Edina možna rešitev je bila, da motor odpluje v drugo državo in sicer v Argentino in njeno prestolnico Buenos Aires. Tako sem se sam znašel v mestu sambe, nogometa in znamenitih plaž Copacabane in Ipaneme, motor pa je bil na poti v drugo državo, oddaljeno 46 ur vožnje z avtobusom.
Celoten zaplet je povzročil nekaj zamude, precej komplikacij, še nekaj dodatnih stroškov in jeznih pogovorov z vsemi mogočimi argentinskimi organi, a po dveh tednih se je motor končno našel v enem izmed skladišč v Buenos Airesu. Tako se je po mnogih zapletih in razpletih, ki se odvijajo z počasnim južno ameriškim ritmom, moja motoristična avantura lahko končno pričela. Pa ne bom rekel, da mi ni ustrezalo začetno utekanje mojega uma in prilagajanje na tempo “na off”.
Moj prvi cilj je bil usmerjen proti jugu, natančneje proti najbolj južnemu mestu na našem planetu, ki leži na Ognjeni Zemlji. Do prvega cilja na moji poti me je ločilo mnogo zanimivih kilometrov preko neskončne travnate pampe z milijoni krav, suha in vroča puščavska pokrajina in ne nazadnje ravna, nedotaknjena in čudovita Patagonija.
Vožnja po neskončnih, ravnih Patagonskih cestah bi se lahko na prvi pogled komu zdela dolgočasna, a v resnici je to pravi izziv. Razdalje med mesti ali bolje rečeno malimi mesteci se merijo v stotinah kilometrov, število cest lahko prešteješ na prste ene roke, asfaltna pa je le ena. Prometa skorajda ni in edini pravi vladar te južne argentinske pokrajine je znameniti, siloviti patagonski veter. Kako silovit je ta veter lahko najbolje pove podatek, da je bil moj BMW R1150 GS z vso opremo in vsem tovorom težak okrog 340 kilogramov sam pa imam 80 kilogramov. A skupna teža preko 420 kilogramov za silovit veter ni pomenila nobene ovire. Predvsem na makadamskih podlagah se je večkrat zgodilo, da je sunek vetra premaknil mene in motor za nekaj metrov v to ali ono stran.
Če sem želel preko Patagonije do Ognjene Zemlje mi tako ni preostalo drugega kot da sem se naučil spopadati z vetrom. Na dolgih ravnih odsekih je bilo zaradi močnega in konstantnega vetra potrebno motor nagniti pod kotom, kot da bi polagal blag ovinek saj sem le tako lahko sledil ravni cesti. A Patagonija poleg surovega vetra ponuja tudi zatočišče za mnoge živali. Ob obali Atlantskega Ocena so mi družbo delali kiti in morski levi, na skrajnem jugu pa so se pojavili še pingvini.
Ko enkrat dosežeš skrajne geografske širine, se stvari precej zaostrijo. Dnevi postanejo sicer vse daljši a zrak je vse hladnejši, vreme pa kljub poletju vse bolj aprilsko, ne ravno idealni pogoji za vožnjo z motorjem. Ko sem po 2 mesecih na motorju prispel do Ognjene Zemlje sem bil sicer vajen že vsega, a kljub vsemu me je vreme na tem otoku, ki leži ob konici Južno ameriške celine, vedno znova presenečalo. V 5 minutah se je sončno in toplo vreme v trenutku spremenilo v snežni metež, ki je pošteno zasnežil cesto a že po eni uri o snegu ni bilo niti sledu. Doseči najbolj južno mesto na našem planetu, Ushuaio, z motorjem je posebno doživetje. Narava je na koncu sveta, kakor se tudi uradno imenuje Ushuaia, zelo mistična, nekaj posebnega, nekaj kar je res težko opisati… Ker se po kopnem južneje na naši Zemlji enostavno ne da, mi ni preostalo drugega, kot da se obrnem proti severu.
Pot navzgor me je vodila po sloviti, več kot 5.000 kilometrov dolgi cesti imenovani Ruta 40. Povsod sem slišal zgodbe o tej znameniti, neskončni cesti, kjer so razdalje med mesti za nas skoraj nepredstavljive. Zahrbtna makadamska podlaga se ves čas spreminja, od trdega in z ostrimi kamni posutega makadama, do globokega in mehkega peska, edina konstanta pa je silovit veter. Zgodbe so govorile o mnogih motoristih, ki so predčasno končali svojo pot v globokem pesku ali na ostrih skalah, pomoč pa je ponavadi tudi do 500 in kilometrov daleč. Neskončno dolga makadamska cesta se je vila vzporedno z Andsko verigo, mimo čudovitih z ledom pokritih gora, mimo največjih premikajočih se ledenikov na planetu, skozi suho in prazno pokrajino, kjer je potrebno ves čas biti sila previden z gorivom in hrano, in kjer si motorist ne sme privoščiti niti najmanjše napake.
Po tisočih kilometrih vzdolž Andske verige sem preko Čila in Argentine prečkal mnogo različnih pokrajin, cest, vulkanov, gora in ne nazadnje puščav ter tako prišel do ene najvišjih držav na našem planetu, indijanske Bolivije. Vožnja na višini tudi preko 5.000 metrov v najrevnejši državi Južne Amerike, kjer cest po večini preprosto ni, je prava motoristična avantura. Zaradi višine glavobol in slabost mineta šele ob žvečenju kokinih listov in pitju kokinega čaja (na zdravje!), motor pa se ves čas bori s pomanjkanjem kisika.
Podlaga, ki ji težko rečem cesta, se ves čas spreminja od ostrih, velikih kamnov in skal do globokega mehkega peska. V 12 urah trdega dela na motorju sem v danih razmerah na jugu Bolivije opravil tudi manj kot 200 kilometrov na dan. Bolivija mi je poleg avanture na njenem skrajnem jugu ponudila tudi mnoge lepote kot so največja slana puščava na svetu (Salar de Uyuni), najvišje plovno jezero na svetu (Titicaca), najvišje mesto na svetu, za posladek med vsemi presežniki pa sem se zapeljal še po najbolj nevarni cesti na svetu, imenovani Cesta smrti.
Naslednjič pišem o poti naprej skozi latinsko ameriko, vse podrobnosti o poti pa boste doživeli v svoji multimedijski, filmsko obliko. Predvajanje filma z naslovom Od pingvina do eskima, bo potekala v sledečih krajih:
Motosvetova premiera: sobota, 10.5.2008 – POSTOJNA, Kulturni dom ob 20:00
sobota, 17.5.2008 – PIVKA, Krpanov dom ob 20:00
petek, 30.5.2008 – ŠMARJE PRI JELŠAH,
sobota, 31.5.2008 – VIDEM-DOBRE POLJE, Jakličev dom ob 20:00
Ostala predvajanja: bomo še napovedali
Prisrčno vabljeni!
Si želite do VIP karte za na Motosvetovo premiero? Poglejte Tednoskop in sodelujte v nagradni igri, morda boste najbolj kreativni in se sreča nasmehne prav vam.
