“… pot nas je potem vodila na jug proti narodnemu parku Denali v katerem leži tudi najvišja gora Severne Amerike Mt. McKinley. To je hkrati tudi najbolj obiskan nacionalni park na Aljaski, zato je zaprt za osebni promet. V informacijskem centru je bilo vse polno turistov, fosilov na dveh nogah, sintetičnih ameriških upokojencev z umetnimi zobmi in belimi lasmi. Ker se mi ni dalo ves dan sedeti v avtobusu skupaj z njimi, sem se obisku parka rade volje odpovedal.
Raje sem se zapeljal v park do tja kamor je še dovoljeno in jo potem peš mahnil ob reki po široki dolini na majhen treking. Pogled na goro Denali je bil tudi od daleč lep in prav nič mi ni bilo žal, da nisem bil z ostalimi. Häkan mi je potem zvečer v kampu pripovedoval kako so turisti v avtobusu že ob vsakem svizcu skakali po sedežih in vpili: “Oh my God! Animal! Animal!”. Edina dobra stvar narodnega pot_alask_pic06parka je, da do njega iz Anchoragea pelje dobra asfaltirana cesta. Za Anchorageom smo se zopet obrnili proti severovzhodu, proti meji z Yukonom. Dnevne etape so bile precej dolge in med vožnjo sem večkrat pozorno poslušal zvoke motorja. Še vedno mi je namreč ostalo v spominu neprijetno doživetje, ko me je pred dvema letoma motor pustil na cedilu nekje na meji med Britansko Kolumbijo in Yukonom.
… najbolj severna cestna povezava med Aljasko in Yukonom je Top of the World Highway. Ime samo lepo zveni in marsikdo bi si predstavljal široko asfaltirano cesto, toda resnica je daleč od tega. Začne se tako kot ime obljublja, toda kmalu preide v makadamski kolovoz, kjer imata dva avtomobila včasih kar malo problemov, da se srečata. Toda hkrati je ta cesta tudi najbolj slikovita od vseh, ki sem jih prevozil v Severni Ameriki.
Celo dopoldne sem se vozil po neskončni gozdnati planoti, kasneje pa se je cesta dvignila na greben in ponudila razgled ob katerem zastaja dih. Svoje je dodalo še lepo vreme s kristalno čistim nebom brez oblačka. Tu človek lažje razume zakaj je Jack London napisal Klic divjine in zakaj je divjino pisal z veliko začetnico. Odličen pregovor indijancev plemena Cree pravi, da ko bo padel zadnji bizon v preriji, ko bo umrla zadnja riba v reki in ko bo posekano zadnje drevo v gozdu, takrat bo človek spoznal, da se denarja ne da jesti. Dokler takšne zadeve spremljaš preko televizije pot_alask_pic07ali bereš o njih v knjigah, ponavadi ostaneš kar nekako ravnodušen. Toda ko enkrat stojiš tu in strmiš preko obzorja in ti oster veter očisti duha, potem ti ni več pomoči. Ostaneš zaznamovan za celo življeneje, zaznamovan z osupljivo lepoto divjine in z dogodki, kakršnih ni mogoče doživeti nikjer drugje. Znamenje nosiš s sabo, tako kot indijanski lovec nosi s sabo svojo Medicino in to znamenje postane tvoj zaščitnik v našem svetu. Pri tukajšnjih Athabasca indijancih je Medicina umetnost, s katero se pridobi zaščitniski ali živalski duh.
S petimi leti mora otrok zunaj tabora prestati preizkušnjo posta. V sestradanosti doseže stanje halucinacijske polzavesti.Prva podoba, ki se prikaže v njegovem duhu postane njegov zaščitnik in nikoli več ga ne zapusti. Vse življenje potem nosi s seboj del telesnega videza tega duha, ta pa je lahko žival, kakšen naravni pojav, voda, veter ali duh pokojnika. V tem primeru nosi s sabo kos brezovega lubja, v katerega je vrezan zaščitniski simbol. Duha se kliče s petjem ali bobnanjem, za lovca je bistvenega pomena, brez njega bi bil mrtev.
Celoten potopis & več informacij si preberite na Matjaževi strani.
