Honda Goldwing 1800

Če pogledate novega Goldwinga, si vožnje z njim verjetno ne predstavljate v obliki športnega touringa, ravno tako se ne vidite da bi z njim brzeli skozi hude ovinke. A naj vam povem nekaj, pregovor da “videz lahko vara” pri tem motociklu še kako dobro drži. Kot zanimivost lahko povem, da je design delo istega človeka, ki je sproduciral CBR-F3 in CBR-400RR (ki se sicer prodaja le na Japonskem). No, zaradi tega zdaj verjetno ne boste takoj šli vnest oglasa, da svojo Yamaho R6 ali pa kakšno Ninjo ZX7R nujno prodate zaradi nakupa Goldwinga… je pa res, da zadnja reinkarnacija Goldwinga vsebuje tudi kar nekaj športnega duha, in ravno zaradi tega pri Hondi računajo, da bo nora uspešnica.

Pa pustimo športnost za nekaj časa ob strani. Zadeva naj bi se uporabljala večinoma za dolga potovanja. Najbolj opazen znak za to sta, prepričan sem, ergonomična sedeža, katerih udobje je primerljivo s tistim, ki vam ga daje fotelj v vaši dnevni sobi. Da bi motocikel stestiral, sva se s sopotnico odločila, da se odpraviva na dolgo dolgo potovanja, na cca. 100 kilometrov oddaljeno plažo…

Pakiranje motocikla je bilo izredno zanimivo: še nikoli nisem videl toliko kotičkov in predalčkov, kamor lahko pospraviš raznorazne drobnarije (kako potem kaj najdeš, ko potrebuješ, pa je spet druga stvar…). Pa ne samo drobnarije: “prtljažnik” ima celih 60 litrov prostornine, kamor z lahkoto spraviš dve čeladi, komplet rezervnih vizirjev, kreme za sončenje, kakšno knjigo, pa še več kreme za sončenje. Stranska koša, ki se odpirata hidravlično (carsko, ne?) sta bila primerna za brisače za na plažo (ta velike), večerna oblačila, čevlje, kozmetiko (ne zame, za sopotnico), pa še nekaj prostora je ostalo za kreme za sončenje…

Prednji vetrobran je elektronsko nastavljiv, s svojimi 170-imi centimetri sem z lahkoto bil skrit pod vrhom šipe. Brez panike, če ste višji, boste pri Hondi kupili večji vetrobran. Optično je vetrobran korekten, rahla deformacija se opazi v spodnjem levem in desnem kotu. Sicer pa verjetno ni potrebno poudarjati, da zadeva zaradi aerodinamičnosti dosti priporome k manjši porabi goriva.

Mimogrede, motocikel je ogromen. Ker je največji dvokolesnik, na katerem sem sedel, Harleyev Road King, je bila velikost Goldwinga kar zastrašujoča. Na začetku, v mestnem prometu, sem se pri vsakem semaforju dobesedno primajal do ustavitve – s pomočjo nog sem lovil ravnotežje, ter poskušal predvideti na katero stran bo motocikel “padel”. “Ne skrbi draga, motor je motor, obvladam sceno…” sem govoril moji sopotnici, ki je kar malo s strahom opazovala moje akrobacije.

Na cesti je hripavi 1800 kubičnik oddajal svojim specifikacijam primerne glasove. Vključevanje v promet je zaradi neverjetnega navora otročje lahko. Vbrizgavanje goriva je “hondovsko dobro”, saj se ne občuti nikakršnega zaostanka ali kaj podobnega.

Sicer zadnje zavore skorajda ne uporabljam, a sem jo pri velikem Road Kingu moral začeti. Pri Goldwingu pa zaradi njegove spoštljive teže sploh. Z delovanjem LBS zavornega sistema sem bil resnično zadovoljen… deluje nekako takole: ročica za prednjo zavoro aktivira predvsem prednjo, pa tudi nekaj zadnje. Ročica za zadnjo pa aktivira predvsem zadnjo, pa tudi delno prednjo zavoro. Dejansko je stvar tehnično bolj komplicirana, a vas s tem ne bom dolgočasil. V glavnem, LBS v povezavi z dvema 296mm prednjima diskoma in enim 316mm zadnjim diskom, odlično opravljajo svoje delo.

Vzmetenje je večinoma dobro delovalo, le včasih je, predvsem na slabih asfaltiranih cestah, motocikel malo preveč zaplaval. Mogoče sem tudi rahlo pretiraval in sem ga malo preveč “tiščal” (sem pač športnik po duši)… A zadevo sem kmalu pogruntal: nastaviti je potrebno tako imenovan AIR PRELOAD – optimalna nastavitev je bila na 8 od 25 (karkoli že to pomeni – to je pač pisalo na LCD prikazovalniku).

Glede na svojo velikost je Goldwing izredno gibčen in lahko vodljiv, tudi v mestnem prometu. Začetnih težav z majavostjo kmalu ni bilo več… Bojda je stari Goldwing bil “na vrhu” dosti težji – vsem, ki ste ga vozili, lahko samo salutiram in rečem, da ste res mojstri.
No, ko enkrat dosežeš cruising speed, lahko začneš uživati v vseh dodatkih, ki jih motocikel premore. Začnimo pri radiu. Model, ki sem ga vozil, je imel vgrajen Panasonicov AM/FM radio, za ustrezno doplačilo pa lahko dobite menjalec za šest CD-jev, CB postajo in dodatne slušalke za sovoznika. Če bi motocikel dejansko kupoval, bi zahteval VSE dodatke… pri ceni ki jo plačate za motocikel, se dejansko ne splača škrtariti in ne nabaviti premium opreme. Če se gremo luksuz, se gremo LUKSUZ.

Akustiko kontrolirate preko vgrajenih kontrol na krmilu. Super je, da so na dosegu roke, nerodno je le, 1) da so (pre)blizu prestavne ročice (velikokrat, ko sem prestavljal navzdol, sem “zapel” v gumb MUTE in s tem stišal radio), in 2) da te kontrole niso osvetljene – ponoči jih torej ne boste videli. “Cruise control” je še ena elegantna stvar na motociklu… Sliši se super, a sem imel zaradi čudne postavitve kontrol spet nemalo težav, da sem zadevo vklopil / izklopil (madona, kakšne prste imajo testni inženirji pri Hondi). Po nekaj kilometrih intenzivnega preizkušanja sem končno osvojil rutino, potem je šlo kar OK.

Več kilometrov ko sem prevozil, bolj sem se lahko ukvarjal z ostalimi stvarmi: čekiral sem zunanjo temperaturo, nastavljal glasnost radia, preverjal stanje goriva itn. Po dolgem dolgem potovanju sva s sovoznico morala hitro na dobro kosilo v morsko restavracijo… Malo sva podebatirala o vožnji: sedež se ji je zdel nenormalno super – zaradi naslonjala in zaradi občutka varnosti. Pri višjih hitrostih bi moral radio biti glasnejši, omenila pa je tudi, da jo je vožnja naredila razuzdano, divjo… Ne vem če je to zaradi sedežne razporeditve, a vem, da bi se že samo zaradi tega splačalo nabaviti Goldwinga, ehehe…

Ko sva prišla iz restavracije, sva bila prijetno presenečena nad dejstvom, da je najin motocikel spremenil barvo. Vinsko rdeča je bila zdaj videti zlato-svetlikajoča. Najprej sem se s funkcijo “bike finder” prepričal, da je to sploh najin motor (podobno kot pri alarmni napravi, če pritisnete na gumb na ključu, se motocikel oglasi s hupanjem), nato pa pogledal v navodila za uporabo, kaj je zdaj s to barbo. Ugotovila sva, da gre za ChromaFlair efekt. Noro.

Dan se je prevešal h koncu, midva pa sva imela še kar nekaj kilometrov pred nama, zato sva se hitro odpravila proti domu. Pa tudi če ne bi hitela: žarometi so neverjetni. Kot pri avtomobilu si lahko tudi tukaj nastavite višino svetlobnega snopa, pač odvisno od tega koliko ste naloženi in koliko vas je razkuril tip, ki se je pri prehitevanju v škarje vrnili točno pred vas. Dolge luči so izredne… Če bi imel motocikel za nočna potovanja, izbira motocikla ne bi bila težka: Goldwing bi bil daleč pred vsemi drugimi!

Sicer so za Slovenijo za letos (2001) predvideni le trije Goldwingi, vsi pa so bojda že prodani! Preden greste težit k zastopniku.