Alpe in obala

0
25331

4. dan: 375 kilometrov:Stelvio pass – Santa Maria (Švica) – Mostair (Italija) – Glorenza – Resia pass – Nauders – Such – Fluelapass – Davos – Landquard – Vaduz (Liechtenstein) – Landquard – Cuira – Muster – Oberalpass – Andermatt – Wassen

Najina babica nama je zjutraj pripravila zajtrk in ob tem na papirčku pustila sporočilo, ki ga do danes še nisva razvozlala. Predvidevava, da je bilo lepo, mogoče naju je pa tudi kam poslala, kdo bi vedel? V slovo naju je objela, nama zaželela srečno pot, ob 7ih zjutraj sva bila tako že pod vznožjem Stelvio Passa.

Tokrat se zaradi zgodnje ure nisem prav nič pritoževala. Ste že bili kdaj s svojim/jo dragim/drago čisto sami na prekrasni, vijugasti cesti, obkroženi z gorami, skozi katere se ravnokar prebijajo jutranji žarki? Vse, na kar misliš je samo: »Kako faaaaaaaaaaaaajn je!«To je šele simfonija. To je tisto, zaradi česar se človek odpravi na potovanja… No, čeprav se ta simfonija lahko sprevrže tudi v mini histerijo, ko se tvoj dragi požene v tekmovanje s Ferrarijem.

Pravijo, da mora vsak motorist ali kolesar enkrat obiskati Stelvio Pass ali po nemško Stilfser Joch. Prelaz je visok 2757m in je najvišji tlakovan gorski prelaz v Vzhodnih Alpah in drugi najvišji v Alpah. 60 ostrih zavojev, 48 samo na severni strani, ponuja čudovit razgled in višje greš, lepše je.

Prvotna cesta je bila zgrajena leta 1820-1825, da bi povezala nekdanjo avstrijsko pokrajino Lombardijo z ostalo Avstrijo. Inženir in vodja projekta je bil Carlo Donegani in od takrat se pot ni veliko spremenila.

Je pa postala zelo odmevna, zaradi:

  • dirke Giro di Italia, kjer kolesarji občasno prečkajo prelaz. Tudi sicer naj bi se vsako leto, proti koncu avgusta, cesta za en dan zaprla za vsa motorna vozila (vključno z motoristi!). Takrat se okoli 8000 kolesarjev zagrize v hrib.
  • oddaje Top Gear, kjer so pot razglasili za najboljšo cesto v Evropi. Sicer so jo kasneje zamenjali z Romunsko Transfagarasarsko cesto, ampak to je že druga zgodba in drug izletek.
  • zaradi Moto Guzzi-ja, ki je v letu 2008 začel prodajati model Stelvio, ki se imenuje po prelazu.

Prelaz pa ne zaznamujejo samo lepota in čudovita pot, temveč tudi nesreče, ki so se zgodile zaradi precenjevanja moči. Zato previdno. Celo Stirling Moss, upokojeni voznik Formule 1, človek, ki so ga imenovali kot »najboljšega dirkača vseh časov, brez naslova prvaka«, ni mogel obvladati svojega konjička in je letel s ceste.

Midva sva vsekakor uživala »sto na uro« in se počutila prav posebno na tako čudovitem kraju. Sedela sva na robu ograje, opazovala, kako se motoristi prebujajo in režejo v ovinke. Tu in tam se je pojavil kakšen avto, sem in tja kolesar.

Malo sva se pofotkala, se pogovorila s španskimi motoristi (le da najverjetneje nihče ne ve, kaj smo se zmenili) in odšibala naprej.

Na prelaz sva prišla z Italijanske strani in se po drugi strani spustila v Švico. Tam pa naju je pričakal drugi svet. Pokrajina je spominjala na površino Lune, nekaj ceste je bilo celo makadamske. Ali naj ne bi bila Švica obljubljena dežela? Le malce sva jo povohala, pa nama je bilo po cenah bencina in živil v trgovini hitro jasno, da bodo denarnice trpele.

Malo sva še šibnila nazaj čez mejo in se ustavila na Tirolskem, malo pred Resia pass-om ob umetnem jezeru Lagu di Resia.

Pravijo, da se je leta 1950 italijanska vlada odločila, da bo na tem mestu dvignila naravno jezero in naredila umetno za pridobivanje električne energije. Vse lepo in prav, če ne bi zaradi tega trpeli vasici Graun in Reschen, ki bi bili v tem primeru poplavljeni. Nič ni pomagalo. Tudi prošnje pri Svetemu očetu v Rimu ne. Prebivalce vasic so popolnoma ignorirali. Brezobzirno so jih pregnali iz svojih hiš in dvorišč in jih nastanili v začasnih taboriščih. Skoraj 150 družin je ostalo brez domov, hiše so porušili in uničili. Edin spomin na potopljeno vas je cerkveni zvonik, ki gleda iz vode. Legenda pravi, da v zimskem času lahko še vedno slišite njegove zvonove, čeprav so jih že v resnici že zdavnaj odstranili.

Zvonik je res zanimiv, njegova preteklost in zgodba, ki jo nosi s seboj pa je precej kruta. Midva je takrat še nisva poznala, zato sva tudi zvonik jemala kot še eno znamenitost na najini poti.

Na parkirišču sva srečala Italijanskega motorista (brez zob), kateremu sva se zdela zelo kul, ker sva prišla tako od daleč. Na poti proti Davosu (mimogrede, super cestica) sva naletela na motoristično noro družino, kjer so mat’, foter in hčerka (tako sva midva določila) divjali kot zmešani, prehitevali v ovinke – sploh babnicam se je čisto zmešalo. Spet sem jim bila malo fouš motoristične veščine. Moje so se končale bolj klavrno (s poljubom asfalta in nezaupanjem v moje motoristične sposobnosti – za kure ni bicikl.).

Mimogrede sva jo mahnila čez Fluela pass in kmalu po tem vstopila v luštn Liechtenstein. Prva postaja je bil »Parapapapa I’m lovin it« (Mc’Donalds), kjer sva bila zelo presenečena, ko se je ob vstavitvi bančne kartice v bankomat izpisal slovenski napis »počakajte trenutek«. Malo sva se sprehodila čez prijeten in umirjen center, kaj kmalu pa sva se natovorila nazaj za v Švico.

Najbrž sami veste, kako je z ogledi mesta na potovanju z motorjem. Čelade še prikleneš na motor, vseeno pa si napravljen za na Antarktiko, natovorjen s kakšnim dodatnim kufrom, pa še za motor te ves čas skrbi. Nekoč sva parkirala v Kitzbüheluin šla na kavico v lokal čez cesto. Mimogrede se je okoli motorja začel sukati sumljiv tip, ga najprej malo pošlatal, potem pa še malo brcnil, pa hitro pobegnil, ko je Tomaž vstal in se napotil proti njemu. Sama sicer verjamem v dobro ljudi (skoraj vedno) in si ne pustim, da bi preveč razmišljala, kaj vse se lahko zgodi z mašinco ko te ni… moški in motorji so pa že druga zgodba.

Kakorkoli že, malce naju je priganjal tudi čas in nevihta, ki sva jo uspešno prevedrila na bencinski črpalki. Zvečer sva na Oberalpassu prvič na najinem potovanju srečala Slovenca. Parček, ki nama je spodbudno povedal, da naj ne pričakujeva poceni prenočišča na drugi strani prelaza. Polna optimizma in z »kaj pa onadva vesta«, sva čez kakšno uro ugotovila, da sta imela kar prav. Turistični biro je bil zaprt – zamudila sva ga za pol ure. Razen dragih hotelov (čez 100€ na noč) poceni prenočišča ni in ni bilo. Da sva bila še malo srečnejša, je začel padati dež. Mokra in mičkeno zaskrbljena, sva se pripeljala v mesto, ki je bilo videti kot iz grozljivke. Malo zaradi megle, malo zaradi dežja, malo pa tudi zaradi avtoceste, železnice in vlakov, ki so krožili okoli mesta.

Wassen je mesto, za katerega sva v priročniku prebrala, da ima čisto svojo klimo. Da se nad njim ves čas zbirajo oblaki in kuhajo slabo vreme. Znan je po železnici, saj je zaradi hribov speljana tako, da se vlak pelje okoli mesta trikrat. Če se torej pelješ z vlakom, lahko vidiš mesto in njegovo znano cerkvico (ki naj bi bila ena izmed razkošnejših v Švici) kar iz treh različnih kotov.

Mesto je res malce srhljivo, ampak ravno zato tudi zanimivo. Prenočišče sva pa le našla. Kje drugje, kot pri dveh babicah (ja, povsod so), ki sta vodili gostišče s prenočiščem (Gasthof Hirschen). Prijazno sta nama razložili, da imata najbolj ugodno ponudbo za naju, da naj se zavedava, da sva sedaj v Švici in ceneje ne bova našla nikjer. Zato sva bila še srečna, ko sva za spanje + zajtrk odštela 80€ (pa še to sva se malo zdilala). Ko sva za pivo in sok dodala še 9€, sva se odločila, da ne bo nič z večerjo zunaj… in tako sva si v hotelski sobi na »koharčku« skuhala najine instant makarone in se ob tem zelo zabavala. Švica ni bila za najin proračun.

Sva si pa lahko privoščila sprehod. Povzpela sva se na hrib do cerkvice in si jo ogledala (baje ni velikokrat odprta), saj jo je ravno v tistem trenutku nek gospod razkazoval prijateljici. Res sva mela srečo in res sva to tudi znala ceniti (tako, da se danes noben ne spomni, kakšna je bila videti od znotraj, heh). S hribčka sva še spremljala vlake, ki so krožili okoli mesta in se čudila nad sivino, ki prevladuje v celem mestu. Kot učiteljici, bi se mi zmešalo, če bi učila v tako sivi, strašljivi šoli, kot so jo imeli v mestu. Na poti do sobice sva še pobožala pridno Hondo in šla v »miževo«.

5. dan: 250 kilometrov: Wassen – Furkapass – Brig – Sion – Martigny – Route de la Forclaz – France – Chamonix

Zbudila sva se v prekrasen deževno-meglen dan. Babici sta nama postregli z zajtrkom in nama zaželeli lepo življenje.

Na poti do Furkapassa sva padla v takšno meglo, da bi se lahko drug z drugim igrala slepe miši… na motorju. Videla sva le to, da ne vidiva nič. Pa to, da je termometer kazal 7°C.

Ko sva že obupala, da bova kdaj spregledala, se je čisto, ampak res čisto na vrhu, že ko sva zapeljala mimo znaka za prelaz, megla odprla, da sva videla vsaj kočico za na WC in našitke. Pa zato, da so naju opazili nemški turisti in pohvalili najino Slovensko zastavico.

V načrtu sva imela, da bova tisti dan prevozila še nekaj prelazov, vendar sva se zaradi megle, usmerila kar proti Chamonix-ju. Vse do tja so naju spremljale preproste romantične hišice, narejene iz temnega lesa. Malo manj romantične so bile samo v prvem mestecu Obergomse, ki je deloval kot mesto duhov. Nikjer nikogar, le na pol podrte temačne hiše, nekaj jih je imelo na pročelju obešene grozljive obrazne maske.

Po teh nekaj vasicah, je bila pot do Chamonix-a precej dolgočasna. Sama industrializacija. Tudi prelaz Passo Forclaz ni bil nič posebnega, razen da so tam motoristi, ki ne znajo voziti. Se je pa vreme k sreči popravilo. Sicer pa nisva imela pojma, da Švicarji proizvajajo toliko vina. Povsod, kamor pogledaš, samo vinogradi.

V Chamonix-u sva najprej poiskala turistične informacije. Ker sva bila še zgodnja, sva se zelo razveselila hotela, ki nama ga je prijazna turistična delavka rezervirala za 20€ po osebi. Sredi »vukojebine« Wassna sva plačala za prenočišče 80€, v fensi Chamonixu – mondenem središču, kjer se zbira sama smetana, pa sva ga dobila za 40€ na noč. Kakšna zmaga. Kmalu nama je bilo tudi jasno zakaj. Mimo najinega hotela sva se peljala vsaj trikrat in tiho molila, da to ni to. Ste že gledali Adams family? Veste v kakšni hiši so živeli? Moram napisati še kaj? A poznate tudi tisti občutek, ko se po kakšni uri kar udomačiš, kjerkoli že si? Pač sva se sprijaznila, da bova spala oblečena do vratu, po možnosti kar v najinih spalkah, prepričala sva drug drugega, da če se hotel do zdaj še ni podrl, se najbrž tudi to noč ne bo in da na balkon ne bova hodila, ker je par desk že manjkalo… in da se mogoče tisti večer tudi ne bi stuširala. Skoraj obuta v motoristične škornje in z razkužili sva po mačje opravila tudi to; kakšno stvar se da rešiti tudi z alkoholom.

Dobre volje sva se odpravila do vznožja gondole, ki te pripelje na Aiguille du Midi – 3842 metrov visoko gorniško postojanko, ki stoji nasproti znanega Mont Blanca. Že pogled na gondolo, ki izginja med oblake, je impresiven, ko pa v gondoli stojiš sam, pa te lahko kdo tudi pobruha – najina sopotnica je imela velike težave. Gondola vozi s hitrostjo 36 kilometrov na uro in tistim z malo višinskega strahu, nažene strah v rit.

Vzpon sicer res stane skoraj 50€ po osebi, vendar je vreden vsakega centa. Ko se pred teboj odpre veličastni Mont Blanc, je občutek – kot bi rekli mi Zasavci: »Frtik«. Tako visoko nisva bila še nikoli in že ob tem dejstvu čutiš spoštovanje. Čudovite gore, sneg, sonce, beli oblaki… Nekaj najlepšega, kar sva kdaj videla. Kako je šele planincem, ki goro dejansko osvojijo?

Z nama je potovalo veliko turistov (nekateri so v kratkih rokavih pozabili, kako visoko gredo), še več pa alpinistov ali ekstremistov vseh oblik. Menda vsak pravi planinec v srcu nosi željo, da bi osvojil goro. Nekje sva prebrala, da je koča pod Mont Blancom ponavadi tako polna, da ljudje spijo vsepovsod – pod mizo, na tleh, na okenskih policah… Vsako leto se jih na vrh povzpne več kot 30.000, vrnejo pa se ne vsi. Letno jih gora pogubi okoli 100. Spada med najnevarnejše na svetu.

Jure Gregorčič in David Stropnik sta v članku na Planet.siol.net zapisala takole:

»Aiguille du Midi je kraj, ki nikogar ne pusti ravnodušnega. Tudi če niste alpinisti, gorniki, turni smučarji, “base jump” padalci ali podobni adrenalinski zasvojenci, se povzpnite na to orlovsko gnezdo, ki objema vrh drzno oblikovanega granitnega velikana. Ne bo vam žal in verjemite, nikoli ne boste pozabili mešanih občutkov, ki prevevajo dušo, ko “drobna” gondola z vrha Aiguille du Midija zdrsi v skoraj 3000-metrsko praznino proti Chamonixu.«

Amen.

Naslednji zapiski v mojem dnevniku so precej nejasni, saj sva s Tomažem na klopci sredi Chamoixa, ob glasbi iz bližnjega lokala, spila nekaj vinčka, da sva se lažje vrnila v hotel. Pa naj je bil še tako grozen, umazan in na pol podrt… to je bil eden najinih najlepši dni!

Se nadaljuje na naslednji strani…