Alpe in obala

0
25331

6. dan: 400 kilometrov: Chamonix – Passy – Megeve – Flumet – Beaufort – Bourg-Saint-Maurice – Val’d Isere – Bonneval-Sur-arc – Termignon – Modane – Briancon – Saint-Paul-Sur-Ubaye Slovo zjutraj ni bilo pretežko.

Lastnik – Lurch, nama ni zaželel lepega življenja ali kaj takega. Dan sva preživela v ritmu, ki sva se ga v teh dneh že navadila. Prevozila sva cel kup prelazov, uživala v občudovanju narave, ceste, drug ob drugemu, si skuhala juhico, srečevala motoriste, kolesarje, planince, turiste, mimogrede pa še priletela na radar (do danes sicer še nisva dobila izpisa, se je pa definitivno zabliskal).

Med iskanjem prenočišč sva zopet ugotovila, da se cene vrtijo visoko (okoli 50€ na osebo), zato sva se odločila, da bova divja in bova noč prespala v šotoru. Plačala sva 15€ za oba skupaj, kar je bilo res superca. Naj povem, da sva imela s seboj samo poletni spalki, da sva bila na nadmorski višini 1500 in da je bilo čez dan res toplo, ponoči pa naj bi temperatura padla tudi na 5°C (receptorka nama je najprej zagotovila, da bo ponoči 15°C, ko pa sva plačala, pa je ugotovila, da se je zmotila in v resnici mislila 5°C). Še posebno veselje pa sva občutila, ko so se med postavljanjem šotora nad nama začeli zgrinjati črni oblaki in čudno bobneti.

Vasica Saint Martin, v kateri je kamp, čisto majčkena in premore dve gostišči. V obeh so seveda govorili samo francosko. Želela sva samo vsak pol pice, zaradi česar je natakarja skoraj zadela kap. Nekaj časa je mencal in ni vedel, kako bi naju prepričal, da sva v resnici zelo lačna, nato pa se je spomnil, da če jé samo eden izmed gostov, drugi pa ne, je za to potrebno doplačati 5€. Vdano sva naročila še eno pico, on pa mi je zmagoslavno pred nosom zaprl meni in se čez celo gostilno zadrl v kuhinjo »Še eno pico…!«. Da bi ga v rit brcnil.

Kakorkoli že, dan, oziroma noč, se je srečno končala. Mirno sva se zavila v podloge motorističnih cunj, spalki in spala do zjutraj. Tudi nevihta se je umaknila. Le Tomaž je sredi noči ugotovil, da ima pri nogah strgano spalko in obul pulover.

Ta dan sva se prvič srečala s kampom, v katerem na nobenem wcju ni bilo pokrovov, za papir pa tudi niso še nikoli slišali. Pa nama je prav prišla rolica papirja…. (Adi Smolar).

7. dan: 313 kilometrov: Kamp (Saint-Paul-Sur-Ubaye) – Jauseirs – Colle della Bonette – Isola – Giut – Roubion – Beuil – Rigaud – Gorges du cians – Entrevaux – Castellane – Comps-Sur-Artuby – Pont-de-l’Artuby (most) – Aiguines – kamp Le Galetas (ob jezeru Lac de Sainte-Croix)

Zjutraj sva ugotovila, da je veliko več dela s šotorom, kot z udobnim apartmajem. Še posebej zato, ker je potrebno čakati, da se zaradi jutranje rose posuši. Tako sva odrinila šele ob 9.30.

Ves dan sva srečevala parček, ki je s sabo na motorju prevažal še svojega psa. Njegovo torbo sta pritrdila na tank, pes pa je v vožnji vidno užival.

Če boste potovali po teh poteh, se nujno ustavite na prelazu Colle della Bonette, saj je eden izmed najlepših, kar sva jih obiskala. Na vrhu je še hribček, ki ga zlahka prehodiš in se povzpneš do vrha, kjer čaka neverjeten razgled.

Že na vrhu prelaza sva se usmerila proti Nici, se veselila obale in poležavanja na sončku. Po vseh teh kilometrih sva si malo lenobe sigurno zaslužila. Ampak Hondice še nisva usmerila proti morju. Prehodna postaja je bilo jezero Verdon.

Na poti do tja sva med skalami naletela na čudovito vasico iz 12. stoletja – Roubion. Že sama vasica zgleda čudovito, pogled iz nje pa je »oh in sploh« romantičen. Na vrhu vasice stojijo ruševine gradu, nekje blizu pa je menda tudi slap, katerega vrh obdaja čudovita dnevna svetloba.

Mesto leži na vrhu 20 kilometrov dolgega kanjona Gorges du cians, ki je obarvan v bordojsko rdečo. Menda zaradi kamnine karbid. Kanjon je res spektakularen. Rdeče skale, tuneli, slapovi, soteske… Najbolj zanimiv naj bi bil v predelu Pra d’Astier.

Do najinega cilja, jezera Verdon, je vodila krasna pot po kanjonu Gorges du Verdon, za katerega pravijo, da je evropski Grand Canyon. Dolg je približno 25 kilometrov, globok pa 700 metrov. Izdolbla ga je rekla Verdon, za katero je značilna smaragdno zelena barva. Kanjon privlači različne ljudi zaradi svoje lepote in raznovrstnih aktivnosti. Nudi možnosti za plezanje, sprehode, vožnjo s kajakom, midva pa sva naletela na skupino ljudi, ki je izvajala bungee jumping na mostu Pont-de-l’Artuby. Noro.

V Vermotu nisva in nisva našla praznega kampa. Ves čas sva si predstavljala, kako bova romantično kampirala zraven jezera, uživala v miru in tišini ter za kakšen dan ali dva celo ugodila najinima zadnjicama in jima prizanesla s sedežem. No, najina idila se je podrla, ko sva ugotovila, da je Vermont zelo turistično območje. Kmalu sva si želela samo še to, da bi dejansko našla kamp, ki bi imel prostor za majhen šotorček. Dobila sva ga… direktno na soncu, brez sence ali sapice vetra. Preveč se nisva sekirala, saj se je že bližal večer in sva si nekako dopovedala, da tukaj pač ne bova dva dni. Lačna kot volkova sva se odpravila proti piceriji, kjer so nama po 20-ih minutah sedenja in lačnega strmenja v natakarico, povedali, da kuhinja začne delati šele ob 7-ih. Prešvicana, utrujena in sestradana sva se vrgla v jezero in ugotovila, da sva brisače pustila v šotoru. Mokra sva se vrnila v restavracijo, kjer naju spet niso opazili pol ure, potem pa sva le dobila tiste makarone, pogrete v mikrovalovki.

V kampu spet ni bilo papirja in sedežev na wcjih… Saj ne, da bi bil kateri od naju preveč aklih… ampak, da bi se človek lahko vsaj normalno usedel… no, sem se pa naučila nekaj novega… to opravljati stoje.

Kamp pa je bil sicer spet zelo poceni – 15€ za vse skupaj. Že zvečer, ko sva malo počila in se umirila, se nama je zdel kamp »prou luštn«. Še danes imam malo skomin po njemu.

Tomaž je ta večer spoznal mojo temno stran. Mislim, da drugače nisem preveč zahtevna in sem zelo hitro zadovoljna s stvarmi, predvsem pa sem malokdaj jezna, živčna, težko me kaj vrže iz tira… v kolikor dobim svojo dozo spanca. Drugače se spremenim v zmaja. Po vseh prevoženih kilometrih in vedenjem, da te cesta čaka tudi naslednji dan, je dober spanec skoraj nujen (no, za ene bolj kot za druge). In sredi noči sem se zbudila na tleh. Ne na tleh, na kamnu. Moja blazina je izginila zaradi minimalne luknjice, ki je živčna seveda nisem našla (čeprav sem jo pol ure vztrajno iskala in ji zraven povedala nekaj ne preveč lepih besed.). Aaaaaa. Po celi aferi in kolobociji, kako bi lahko oba vseeno udobno spala, mi je Tomaž skrivaj podtaknil svojo nepredrto blazino (pravi kavalir) in zmanjkalo me je kot dojenčka.

8. dan: 107 kilometrov: Provansa

Zjutraj naju je zbudil rahel dežek, ki je škrabljal po šotoru. Nekako sva se udomačila na najinem prostorčku, sonca in vročine tako ali tako ni bilo, zato sva se odločila, da bova dan kar prespala. Sklenila sva, da se bova čisto, čisto mičkeno zapeljala po provansalski pokrajini in poskušala najti še kakšno nepokošeno polje lavande. Bila sva namreč zelo blizu mesteca Valensole, ki je znano po širokih polj sivke. No, naredila sva 170 kilometrov.

Žal so skoraj vso sivko poželi, vendar je od tu in tam še vedno pridišala v najini čeladi. Malo sva jo nabrala in jo podtaknila v kovčke. Njen vonj pa je ostal za lep spomin. Vedno, ko jo zavonjam, me malo zaščemi v srcu.

Isto sekundo, ko sva se vrnila in v šotoru zaprla zadrgo, se je ulilo kot pri norcih. Tudi preobleči se še nisva utegnila in pospraviti stvari v kovčke. Spalko in vso kramo sva zmetala v plastične vrečke in čakala na rezultate testa o kvaliteti najinega šotora. Salewa rocks. Dvourna nevihta se je izkazala kot nalašč za popoldanski dremež.

Ta dan sva si res vzela čas za počitek, zato sva šla še malo poveslat. Pri jezeru lahko najameš kanu za 20 evrov in se popelješ po kanjonu Verdon. Se sliši lepo? Po dežju se je namreč prikazal sonček, ljudje so se malce poskrili, kanjon sam pa tako ali tako moraš videti. Po petih minutah sva ugotovila, da sva stara. Po dveh urah pa nisva več čutila nog, kaj šele rok. Medtem, ko so mimo naju družine s 15-imi otroki z lahkoto veslale točno tja, kamor so želele, sva se midva vrtela v krogu in občutila zmagoslavje, ko sva se premaknila za en meter. Ampak je bilo res lepo. Vožnja po kanjonu… obvezna. Tudi če potem ne moreš hoditi….

Ker pa sva ta dan počivala, sva se z motorjem zapeljala še do Moustiers-Sainte-Marie, mesteca, na vrhu katerega je kraljeval samostan. Čeprav sva imela dan počitka, sva se povzpela po vseh 154-ih stopnicah in vstopila v tiho cerkvico, ki je bila osvetljena samo s svečkami. Prav prijetno je bilo v tišini in mraku. Prižgala sva še svečko za domače.

V kampu sva padla na blazine (v kateri je Tomaž le našel luknjico in jo zakrpal.) in čeprav sva cel dan »počivala«, zaspala kot ubita.

9 .dan: 315 kilometrov: kamp – Saint-Maximin-la-Sainte-Baume – Aix-en-Provence – Aubagne – Signes – La Crau – Le Lavandou – St. Tropez – Sainte Maxime – Camp de Saint Aygulf

Zjutraj sva čakala na sonce, da bi posušilo najin šotor. A ko je končno prišlo, sva šotor že moker zapakirala v kovček. Nato sva ugotovila, da recepcijo odprejo šele čez eno uro. V miru sva pozajtrkovala in se strinjala, da nama je kamp postal zelo všeč. Pa saj tako je vedno. Prvi vtis je včasih čuden, človek pa se povsod udomači in navadi.

Zakaj točno sva šla do mesta Aix-en-Provence ne ve nihče od naju. Mesto je namreč ogromno, parkirna mesta zasedena, ljudi milijon…pozabila sva tudi, da nisva več v hribih, kjer je bila temperatura ravno pravšnja. Ker pa sva že bila tam, sva nekako morala na ogled. Švic, švic, švic. Stari del je bil sicer zelo simpatičen za sprehod. Če bi lahko kam odložila tank torbo, bi ga z veseljem bolj raziskala.

Naslednja postaja je bila Azurna obala. Veselila sva se že ležanja na idilični plaži, uživanja in lenarjenja. Le da sva kmalu ugotovila, da so nas Hrvati in njihova Dalmacija čisto razvadili. Na celi obali do St. Tropeza ni bilo praznega kampa. Želela sva biti blizu tako opevanega St. Tropeza (Wellcome to S.Tropez…) in si ga v miru ogledati, vendar je bil že vstop v center (kamor sva se prebijala dve uri) tako kaotičen, da naju je hitro minilo. Najbrž je drugače, če človek pride v mesto žurat, naspan, spočit, nahranjen (čisto sva se že odvadila jesti in piti v pravem času), najbrž malo pomaga tudi, če nima oblečenega usnja pri 40°C… Kakorkoli že, midva sva se iz mesta kar hitro pobrala (no, po dveh urah trobljenja, prerivanja in kakšnega prekrška).

Ko sva končno našla prazen kamp, naju je obala popolnoma razočarala. Plaža je bila res peščena. Voda do kolen pa še kilometer od obale. In v vodi mivka… Mivka, ki sva jo potem še tri dni spirala iz raznih telesnih lukenj (v mislih imam ušesa.), in ki je tako skalila vodo, da svoje dlani nisi videl, če si jo potopil. Ljudje so ležali drug zraven drugega, na poti sva srečala tudi meduzico.

Tako,… kampi so res poceni, »boh ve ka«j pa tudi niso. Saj takole na potovanju ne pričakuješ luksuza. Važno, da imaš svoj prostorček in približno čisti tuš, pa si srečen. Res pa je, da večina od nas najbolje pozna Hrvaške kampe, ki so po navadi res urejeni in čisti. Glede morske vode in obale pa sploh ni primerjave. Zato sva bila malo presenečena, saj zahodne države veljajo za bolj razvite in napredne.

Se nadaljuje na naslednji strani…