Moped Ciao, ki ga je desetletja uspešno prodajal Piaggio, doživlja v Sloveniji zadnja leta pravo renesanso. V Ljubljani šviga po pešconah in celo med mizami »kafičev«; občasno mora kak uporabnik sicer pojasniti policistu, zakaj se vozi brez čelade in registracije, vendar hujših težav – kot kaže – s tem ni.

V svoji motoristični karieri sem zamenjal že veliko motorjev, moj prvi in najljubši pa ostaja Ciao, ki sem ga dobil pri 15-ih letih in mi zvesto služi že 44 let. V prvih letih je imel naporno življenje – moral se je izkazati ne samo na cesti, ampak tudi na brezpotjih, tako je garal, da se je stopila plastika bočnega pokrova nad izpuhom. Svoje (in moje) trenutke slave je doživljal zlasti na postojnskih ridah, po katerih so se (ko avtoceste še ni bilo) vile poletne kolone, Ciao pa je zmogel ravno dovolj, da je (seveda navzdol) »bliskovito« prehiteval počasno pločevino. Sledila so tudi leta, ko je večinoma pokrit počival v garaži, za trdo življenje v mladosti pa sem se mu pozneje oddolžil s skrbno nego. Vsekakor je dočakal srednja leta samo z nekaj manjšimi praskami, sicer pa z originalnim lakom in kromom ter brez kakršnihkoli okvar.

Eno dogodivščino sva si po vseh teh letih ostala dolžna. Pri petnajstih, šestnajstih namreč nikakor nisem dobil soglasja vseh »pristojnih«, da bi se odpravil z mopedom do Dubrovnika. Pozneje sem magistralo z motorji prevozil neštetokrat, šele lani pa sem se končno odločil, da je treba načrt izpred davnih let uresničiti.

S tehniko ni bilo težav. Obiskal sem sicer starega mojstra, ki te zadeve obvlada, vendar ni imel posebnega dela, saj je bilo – seveda – vse okej. Ugotovil sem, da brez registracije ne bom prišel čez mejo, zato je bilo treba seveda opraviti tehnični pregled. Tu se je moja avantura skoraj končala še preden se je res začela. Čeprav zavore delujejo natanko tako, kot so pač delovale vseh 44 let (priznam, bolj slabo!), smo vozilce komaj spravili preko valjev – in Ciao je dobil po dolgih letih registrsko tablico.

Na pot sem se odpravil 19. septembra 2013 zgodaj zjutraj, saj bi moral po načrtu pot prevoziti v štirih dneh, kar je dobrih 300 km na dan – »mala malca« za motor in kar dober zalogaj za moped. Poleg kolesarskih torb, v katerih je bila tudi obvezna kantica za pripravo mešanice, sem se opremil še z dodatno penasto gumo, saj sem pričakoval, da bo rit zelo trpela. Lahko pa takoj pohvalim Piaggio: nobenega pripomočka nisem potreboval, originalni sedež je bil za 10 ur dnevnega sedenja čisto v redu.
V Postojni sem začel potovanje v dežju, v Kvarnerju se je mokroti pridružila še burja, tako da me je na poti proti Senju kar dobro prestavljalo. Vendar pa je burja cesto kmalu posušila in z vremenom nisem imel več težav.
Običajna slika pred vsemi prenočišči v Evropi – z manjšo »napako«. Je pa res, da je Ciao mimoidoče bolj zanimal kot ostalo železje.
Na mostu čez Neretvo se bolj težko ustaviš – razen če lahko »motor« enostavno potegneš na pločnik ob ograji!
To je bilo treba ovekovečiti!
(Drugi dan sem zaključil v Neumu, torej sem v dveh dneh uspešno oddelal kar pošteno polovico poti. Ciao je prenočil v skladišču neumskega hotela, vsekakor v dobri družbi.
Pri tej hitrosti je bilo vedno dovolj časa še za kakšno fotko »mimogrede«
»Jesen stiže«…, potovanje pa dobro napreduje.
Tretjega dne zvečer sem bil že v Starigradu in razmišljal, ali naj naslednjega dne pot podaljšam, saj sem imel nekoliko nepričakovano časa na pretek
V Senju sem končno dobil spremstvo in zasluženega fotografa, da me posname ob prihodu.
Oskrba z gorivom je bila organizirana dobro; v petlitrski kantici sem imel vedno pripravljene dovolj 2 % mešanice, poraba je bila pa gromozanska: 1,4 konja sta popila 2 litra na 100 km.
Starti so bili vedno v veselje gledalcem..

Avanturo sem zaključil v zgodnjem popoldnevu četrtega dne. Prevozil sem 1300 kilometrov, povprečna hitrost je bila skoraj presenetljivih 35 km/h. Edina slaba plat potovanja je bila, da so me neizogibno ves čas prehitevali. Od, verjetno nekaj tisoč vozil, ki so me prehitela, so bila nekatera prav zoprno blizu. Ko me je tesno prehiteval tip z avtodomom – očitno je pozabil, da ima za seboj še prikolico s čolnom, je zavil tik predme. Reševal sem se na bankino. Priznam, da takšna vožnja ni vedno sproščujoča. Gotovo pa je res, da za nepozabno avanturo ne potrebuješ prav veliko kubikov ali konjev.

Darko Jerše

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA