Do Albanije in nazaj.
Covid -19 nam greni življenja, državne meje se zopet zapirajo. Na mejah policija in vojska pregleduje dokumente in PCT potrdila.
Konec Avgusta je čas za zaslužen dopust in letos grem prvič sam na daljšo furo. Kovčki so napol prazni in zadnji sedež sameva. Ura je šest in jutro je sveže. Potisnem motor iz garaže in v ušesih ujamem čuden zvok, ki prihaja od verige. Kaj za vraga?! Preverim napetost verige..preveč je »našponana« Prejšnji dan sem pri vulkanizerju menjal zadnjo gumo in nastavitve nisva spreminjala. Pogledam bolj natančno in ugotovim, da podložka na zadnji vilici ni lepo sedla v utor. Zaviham rokave in se lotim dela, sprostim matico, da popusti kolo, namestim podložko na svoje mesto in ponovno privijem matico. To je to..sedaj se dopust lahko začne.
Do meje s Hrvaško se ne ustavljam. Cesto med Dvorom in Kočevjem dobro poznam zato ta del poti prevozim bolj dinamično. Mejni prehod Petrinja sameva zato hitro opravim s formalnostmi in pot nadaljujem proti Delnicam, hip za tem sem že na jadranski magistrali. Pod čelado se mi usta raztegnejo v širok nasmeh. Honda lepo sledi zaviti cesti in hitro prispem v Senj kjer naredim prvo pavzo, da si pretegnem noge in si privoščim kavico. Ob 18h sem že v Makarski. Glavna sezona je mimo zato z prenočišči ni težav, lastniki apartmajev te poiščejo sami. Zvečer se izgubim med ozkimi mestnimi ulicami, sledi sprehod ob morju in večerja na vrtu gostilnice, ki mi jo je priporočil lastnik apartmaja. Privoščim si črno morsko rižoto. Njami 🙂
Jutranja kava me spravi v formo in že pakiram kovčke. Nobenega čakanja..tako je ko potuješ solo. Sam narekuješ svoj ritem, ko si žejen piješ, ko si lačen ješ in ko si utrujen počivaš. Sam s svojimi mislimi, motor in prazna cesta pred teboj. To je svoboda!
Današnji cilj je bil Ulcinj. Odločil sem se za cesto vzdolž jadranske obale zato sem bil čez BIH samo v tranzitu in na meji nisem imel nobenih težav, tukaj jih še PCT ni zanimal. Na cesti ni bilo pretirane gneče in promet je tekoč. V teh krajih nisem prvič zato se ne ustavljam po nepotrebnem in rajši uživam v vožnji. Le na vzpetini nad Dubrovnikom sem se za hip ustavil, da sem nekajkrat pritisnil na sprožilec fotoaparata. Sonce je bilo že visoko na nebu ko sem prispel na mejo s Črno goro, tukaj je bila kolona daljša in se je zelo počasi pomikala naprej. Snel sem čelado iz pregrete glave in slekel jakno ter ledvični pas. Nič se mi ni mudilo zato sem potrpežljivo čakal v vrsti. Naenkrat zaslišim kako mi negdo trobi za hrbtom, pogledam nazaj in v avtu zagledam nasmejano gospo kako mi maha s flašo v roki in me sprašuje če potrebujem vodo. Res prijazno, še so dobri ljudje. Hvala!
V Uljcinu si poiščem apartma tik ob reki. Cena je bila 15€, soba in kopalnica sta precej zanemarjena, brez brisač, mila in wc papirja, je pa bila vsaj posteljnina čista in parking za motor je bil tik ob oknu. Še dobro, da sem imel s seboj razkužilo, da sem razkužil vsaj kljuke in pipe. Očitno tukaj za Corono še niso slišali. Sam iz Covid 19 ne delam neke panike (sicer bi ostal doma) a kljub temu ne bi želel zboleti tako daleč od doma. Že res, da verjamem v cepiva in sem se zato tudi cepil, vendar ni nobene garancije.
Zbudim se zgodaj. Danes me čaka glavni cilj tokratnega potovanja – cesta SH20 v Albaniji. Na meji prehitim kolono avtomobilov in se vljudno vrinem pred avto, seveda sem prej povprašal za dovoljenje voznika. »Opet vi slovenci« mi z nasmeškom odvrne sopotnca v avtu. Skomignem z rameni in ji vrnem nasmeh ter se še enkrat zahvalim. Hitro sem na drugi strani – v Albaniji, pospravim dokumente, zapeljem naprej do prvega krožišča, drugi izvoz in že sem na znameniti SH20. Pred vsponom se usavim še pred kipom Marije, da si na čelado namestim kamero. Kot se za Albanijo spodobi je prvi avto, ki ga prehitim Mercedes. Asfalt nudi gumam dober oprijem in ob dinamični vožnji hitro prispem na vrh, kjer sledi obvezen postanek in fotografiranje. Razgled na dolino in okoliške planine je krasen. Na razgledni točki ni bilo gneče, poleg mene je bila le manjša skupina kolesarjev. Vožnja navzdol ponuja lepe razglede zato si vzamem čas in peljem počasi, sproti si ogledam stanje cestišča, če je kje pesek, morda polito olje ali nafta.. Ob vznožju hriba pri ostrem levem ovinku obrnem in se še enkrat zapeljem do vrha, tokrat si dam duška in v kri mi butne adrenalin ko ožemam ročico plina do konca, gume močno grizejo v črno podlago in tačke rišejo sledi skozi ostre ovinke vse do vrha. Noro..noro!!..no morda res ne najbolj modro, vendar se nisem mogel upreti, da ne bi. Nato sem umirjeno nadeljeval vse do mejnega prehoda. Pokrajina je zanimiva večinoma kamnita, ob poti je nekaj manjših starih vasi. Na kamnitih pašnikih se pasejo manjše črede ovac, v daljavi vidim jezdeca na konju, ki mu sledi velik črn pastirski pes. Pred staro kamnito hiško sedi sterec, opira se na leseno palico, ogrnjen je v telovnik iz ovčje kože in na glavi ima belo kapico. Sivi lasje in zguban koščen obraz pričata o težkem življenju v tej pusti od boga pozabljeni deželi. Nato se cesta zoži in asfalt postane bolj utrujen, več je peska na cestišču, vmes se znajde tudi kakšen večji kamen. Ovinki so bolj zaviti in nepregledni. Nasproti vozeči avtomobili se izogibajo velikim skalam in kaj hitro se znajdejo na tvoji strani ceste. Kljub predvidevanju in pazlivosti je šlo nekajkrat precej na tesno. Bolj kot sem se bližal meji s Črno goro ožja je postajala cesta (že skoraj pot) z obeh strani gosto zaraščena z grmovjem in nizkimi drevesi. Mejni prehod je majhen z lesenimi zgradbami, čez cesto pa je položena za pest debela vrv, ki služi kot ležeči policaj. Na meji sem edini potnik. Policistu dam dokumente, ki jih odnese v leseno lopo. Tam jih prevzame drug policist, jih pregleda in si nekaj zapisuje v zvezek, jaz pa čakam..čakam..in končno dočakam. Zapeljem nekaj metrov naprej do naslednje lesenjače in ker vidim da policaj stoji zunaj se zapeljem direktno do njega. Moje početje mu ni bilo najbolj všeč. Opozori me, da bi moral počakati pred vrvjo na cesti. Da ne bi preveč trpel njegov ego in ker nisem želel težav ga vprašam: »eee..pa moram da se vratim?« »ne treba, dobro je« odvrne in mi vzame dokumente ter jih odnese v leseno lopo kjer zopet sledi ročno prepisovanje podatkov v debel zvezek.
Nekaj kilometrov naprej je naselje Plav, kjer v kampu ob cesti parkiram motor. Ura je bila šele dve popoldan, čas za kosilo. Sprejme me prijazen lastnik kampa in restavracije, takoj se zapleteva v prijeten klepet. Ponudi mi prenočišče, malo oklevam ker je ura še zgodnja, nato se odločim, da ostanem »zakaj pa ne, saj sem na dopustu in časa imam na pretek, malo počitka mi bo pa tudi prišlo prav« pomislim. Privoščim si kosilo na lepo urejeni terasi, medtem mi pripravijo sobo. Možakar mi predlaga ogled planinskega jezera, ki se nahaja nekaj km stran. Po kosilu razpakiram motor in se odpravim do jezera. Nekaj časa je cesta normalna, nato se zoži in na določenih mestih ni več asfalta. Ob poti vprašam starejšega gospoda če sem na pravi poti. Pove, da naj samo sledim cesti (6km).
Asfalta je bilo čedalje manj in luken vse več..!? Prispem do uniformiranega mladeniča, ki pobira vstopnino, 1€ – nekakšna ekološka taksa. Razloži mi natančno pot do vseh naravnih lepot, cca 12km lepe ceste in dih jemajočih razgledov. Eeee..pa to so črnogorci ko te »nategnejo« z nasmeškom na obrazu. Cesta je kamnita, luknjasta in blatna, tam se mi je še traktor zasmilil, ki sem ga srečal ko je počasi poskakoval po ostrih skalah, ki so štrlele iz kolovozne poti. Ker sem po naravi optimist sem nekaj časa vztrajal, »morda bo pa za naslednjim ovinkom bolje« Pa ni bilo nič bolje, samo slabše je bilo. Nič..dovolj je bilo, se odločim, grem nazaj. Skoraj eno uro sem porabil, da sem se privlekel nazaj do izhodne točke kjer me je pričakal nasmejani mladenič. »Jel bilo ljepo?«: me vpraša. Ko mu razložim, da nisem prišel do cilja in da bi mi lahko povedal, da je cesta v tako slabem stanju je naredil začudeno faco: » pa mislio sam, da si ti neki gorski čovjek«
Slabe izkušnje iz preteklosti ti pustijo sledi.
Motor je naložen in jaz sem v polni motoristični opremi pripravljen za pot. Obrnem ključ, stisnem stikalo za start, lučke na armatrurki ugasnejo in motor se ne zavrti. V možgane mi prileti prva misel «fa…k zopet crknu stator« Prejšni dan je bil akumulator polno obremenjen saj je skoraj ves čas delal ventilator ko sem se jahal po tisti jebeni cesti. Ostanem miren in se odpravim na teraso na eno kavico in Coca Colo, da razmislim. Na netu poiščem najbližji servis za Hondo (verjetno edini v Črni gori), nahaja se v Podgorici. O.K. to imam. Poiščem orodje, odstranim pokrov akumulatorja, priklopim dodatno baterijo in preizkusim srečo. Dam kontakt, lučke svetijo, stisnem gumb za start, lučke ugasnejo in nič se ne zgodi!? In nič mi ni jasno?! Hm..se pravi ni problem v akumulatorju. Nato se mi posveti, da lučka za neutral ne sveti!?..seveda motor je v prestavi! » KAKŠNA BUDALA« pomislim. Podobno se mi je zgodilo že pred leti ko sem doma čistil Guzzija in sem med brisanjem s krpo nehote prestavil tisto rdečo tipko za ugašanje motorja v sili. Štartal je, vžgal pa ni!
Hip za tem z nasmeškom na obrazu tiščim Hondo proti Podgorici. Motor lepo prede svojo pesem, bencin na rezervi in svet je lep. Pri CBF-ki me po osmih letih števec goriva še vedno preseneti. Ga ni dopusta , da ne bi kazalec obstal nepremičen čisto na dnu, medtem ko je prva črpalka nekje daleč..daleč. Na srečo motor dobro poznam in njegovo žejo tudi zato ni panike. Na navigaciji preverim razdaljo do prve pumpe in moralo bi se iziti.
Črne gore imam dovolj zato se vračam na Hrvaško. Bivšo »jugo« kar dobro poznam, vendar je ostalo še veliko neodkritega tako, da je vsak obisk zanimiv. Letos sem se posvetil bolj sami poti, uživanju v vožnji in manj ogledovanju zanimivosti. Noč me je ujela na delti reke Neretve. Našel sem prijeten apartma ob cesti in v gostilni v bližini so me postregli z odlično hrano v prijetnem ambijentu. Zjutraj zgodaj vstanem in hip za tem že lovim veter v laseh ..haha..davno so minili ti časi ko smo se podili na okrog brez čelad na glavi, danes si jo nataknem tudi če se zapeljem samo sto metrov po ulici. Tudi tokrat sem nizal kilometre s postanki za hrano in pijačo. Prijetno utrujen sem prispel do Trogirja. Pet dni se že potepam pa še vedno nisem skočil v morje zato sem se odločil, da je čas, da se grem še jaz malo turista. V kraju Marina najamem apartma ob obali, motor v garaži in plaža čez cesto. Hitro se preoblečem in skok v morje, zvečer sledi še sprehod ob morju do kafiča. Prijetno vzdušje, dalmatinska glasba, mizice tik ob vodi in hladno brezalkoholno pivo.
Zjutraj sem se zapeljal do Trogirja. V starem mestnem jedru sem si privoščil zajtrk in jutranjo kavico na terasi mestne kavarne. Preostanek dneva sem poležaval na plaži, reševal križanke in se hladil v slani vodi. »Tako nekateri preživijo celi dopust!?« medtem ko jaz že komaj čakam, da odrinem novim dogodivščinam na proti. Hm..sem mar res samo jaz tako »čuden« Rad imam motorje in potovanja. O njih razmišljam, jih sanjam in sanje živim. Ko me cesta povabi se ji prepustim in ji z veseljem sledim.
Dan je lep in kilometri se hitro nabirajo, mesti Šibenik in Zadar sta že daleč za menoj. Poiščem most na otok Pag. Pred menoj se pojavi pusta kamnita pokrajina. Zapeljem se do kraja Novalja, kjer se v senci lokala osvežim s sladoledom.
Nato malo raziskujem otok, fotografiram in si ogledam soline. Pred večerom sem že v Starem gradu Paklenica kjer si potešim lakoto v gostilni na obali. V kraju Seline najamem apartma za štiri noči. Lastnici sta bili mlajši upokojenki, zelo prijazni in zgovorni. Vedno kadar smo se srečali sta me vabili na kavico in pecivo. Tudi lokacija mi je bila všeč. Samo čez cesto je bila manjša trgovinica z živili, malo naprej pa restavracija z veliko teraso in dobro hrano. Natakarji so bili zelo prijetni in ustrežljivi. Goste so pričakali že na vhodu in jih nato pospremili do mize. Njihov nasmeh in dobra volja sta bili nalezljivi in vsi gostje so počutili dobrodošli in zaželjeni. Postrežba je bila hitra in hrana odlična, cene pa normalne. Do peščene plaže je bilo 200 metrov.
Jutro je prijetno sveže ko na majhnem balkončku srebam črno kavo.
Hitro najdem odcep za Biokovo. Kupim vstopnico in ker sem z motorjem me redar spusti mimo zapornice pred avtomobile tako, da pred menoj ni bilo nikogar, kar se je izkazalo za odlično saj nisem rabil prehitevati kolone počasnih avtomobilov, še posebno ker je cesta precej ozka. Že srečevanje nasproti vozečih avtomobilov je na določenih mestih težavno. Prispem do razgledne točke – steklene ploščadi. Parkiram poleg male Yamahe in skuterja s slovenskimi tablicami. »Le kdo se je tako daleč pripeljal s temi mopedi?« se sprašujem. Sledi uživanje v razgledu in fotografiranje. V trgovinici s spominki si kupim magnetek za na hladilnik in mlado prodajalko povprašam kam vodi pot naprej. Pove mi, da je cesta speljana do vrha Sveti Jure (1762m) kjer je cerkvica in oddajnik in, da se je vredno zapeljati čisto do vrha. Pri motorjih se srečamo Slovenci in na hitro rečemo par besed. Izkazalo se je da potujejo z avtodomi in, da motorje uporabljajo samo za okoliška raziskovanja. Bila sta dva para, prijatelji, ki skupaj potujejo. Cesta do vrha je še ožja in srečevanja so še bolj adrenalinska. Pokrajina še lepša in razgledi iz steklene ploščadi so le bleda senca teh tu zgoraj. Tukaj je res lepo!! Na vrhu oddajnik, ki skazi podobo krajine, okoli njega vodi ozka potka do majhne kamnite cerkvice Sv. Jure. Le kaj je gnalo ljudi, da so v teh nedostopnih, surovih, kamnitih krajih gradili cerkve? Napori so morali biti zares veliki. Razgled je pa fantastičen, čez planine vse do morja.
Tudi tokrat me gostiteljici povabita na kavo, vendar povabilo vljudno odklonim. Hitim ker bi se rad izognil gostemu prometu.
Tokrat se zapeljem do Željave, vojaškega letališča. Štartam ob osmih zjutraj, cesta do Karlobaga je prazna, kot da je bila zgrajena samo zame. Uživam v slehernem kilometru. Motor poje svojo pesem, jaz svojo prepevam pod čelado (še dobro, da me nihče ne sliši) Jadranke ne poznam dovolj dobro, da bi na njej postavljal hitrostne rekorde zato vozim umirjeno – dinamično. In tudi sicer opažam, da z leti izgubljam ojstrino in bolj uživam v lagodni turistični vožnji zato tudi v državah kjer so kazni visoke in vsi vozijo po predpisih nimam prav nobenih težav. Na križišču zavijem desno- smer Gospić. Cesta je vrhunska in ovinki so logično speljani tako, da ni nobenih presenečenj. Tudi tukaj ni veliko prometa zato je vožnja sproščena. Malo pred Plitvicami si nastavim navigacijo za smer Željava in brez težav najdem očem skrito letališče. Njprej se ustavim pred starim letalom polepljenim z nalepkami iz celega sveta, nato se zapeljem po zaraščenih stezah do glavnega vhoda v hangarje, ki se nahajajo globoko v hribu. Pred vhodom srečam skupino razigranih nemških mopedistov na starih večinoma dvotaktnih mopedih otovorjenih s šotori in splakami. Poleg njih je bil še en star VW kombi za podporo. Ogledam si del podzemnih garaž za letala in prosim kolega motorista iz avstrije, ki prav tako kot jaz solo potuje po balkanu, da me slika pred vhodom. Moja angleščina je slaba vendar se s pomočjo rok in mimike vse zmeniva. Medtem so v kontrolo prišli še policisti. Samo njihova prisotnost je dovolj, da ti preprečijo preizkušanje končne hitrosti tvojega motocikla na vzletni stezi, ki je še dovolj dobro ohranjena in ni zaraščena kot stranske steze. Zato to misel opustim in rajši na sredini piste parkiram svoj stroj in naredim nekaj fotk za spomin. Za hitrost pa morda pride čas kdaj drugič. Pozno popoldne se vrnem v Seline, sledi hiter skok v morje, večerja v gostilni in povabilo upokojenk na pecivo, ki sem ga sedaj z veseljem sprejel.
Nepozabnih enajst dni sam s seboj – neprecenljivo! Presenečen, da se nikoli nisem počutil osamljenega. Niti za trenutek mi ni bilo dolgčas. Le ob dih jemajočih pogledih na lepoto narave sem si včasih zaželel, da bi lahko ta občudovanja delil še s kom.
