Bosna in Hercegovina ter priobalna Hrvaška

Najprej moram cenjenega bralca poučiti, da pot ni bila mišljena kot ogled znamenitosti (na pol podrtih zelo starih zidov z neverjetno zgodbo), ampak je moški del ekipe iskal ostanke nekdanje skupne Jugoslavije, ženski pa je šel preverjat mite o Bosni. Seveda je bil zelo pomemben (predvsem za nežnejši obtežilnik mopeda) etapni cilj Dubrovnik – morjeeee.

Načrt poti je bil ohlapno skovan, skoraj v trenutku. Domenili smo se, da bo ruta samo okvirna in da jo bomo prilagajali sproti. Za spanje in hrano bodo poskrbele debele denarnice – kje pa, pa je tako vseeno saj je denar sveta vladar.

Kranj

Potovanje se začne zgodaj zjutraj, ko z ženo (verjetno zaradi rajzefibra) nestrpno pričakujeva prihod zamudniškega para ostalih dveh avanturistov. Ko prispeta, najprej ustno ponovimo dnevni plan s ciljem v Banja Luki. Odločimo se, da se bomo izogibali avtocestam, kar pomeni po stranskih cestah do Ivančne Gorice, po dolini Krke v Črnomelj in na Hrvaško staro cesto Rijeka – Karlovac. Da bi se izognili Karlovcu, se odločim da zavijemo v Dugi Resi proti Josipdolu in od tam po bližnjici na cesto, ki pelje od Karlovca proti Slunju. Zaradi netočnega zemljevida in za dve kategoriji slabših cest istega ranga kot v Sloveniji, se izgubimo. Super, avantura se je začela. Zaradi trenutne zmedenosti pri branju zemljevida se odločim za pot upitat seljaka. Upokojeni doktor prava, nam predlaga drugo bližnjico do Slunja, preko Kamenice z razlago, sa motorima nečete imat problema. Po nekaj kilometrih vožnje zavijemo na stransko cesto (ozko, ovinkasto, razpokano asfaltirano pot), ki je speljana čez gričke in dolinice okoli vrtač, mimo minskih polj in mimo redkih večinoma zapuščenih hišic. V Slunju me ob kavi in sendviču končno mine dvom o pravi bližnjici, ki pa se je spet izkazala kot daljša pot med točkama A in B. Kljub temu je preostali del ekipe navdušen, saj glavna cesta še zdaleč ne bi bila tako zanimiva kot ta.

Riti so odpočite, povedali smo si vse, zato veselo zajahamo mopeda z namenom, da čim prej pridemo v Bihač. Kmalu zagledamo carinski kompleks, ki je vsaj za tri številke prevelik glede na promet in velikost ceste čez katero je zgrajen. Na Hrvaški strani resno in uradno osebje ne komplicira, in nas enostavno pošlje proti Bosanski carini. Na moje presenečenje na Bosanski strani namesto običajnega kioska z zapornico, stoji podoben carinski kompleks kot na Hrvaški strani. Bosanski carinik, na veselje ostalih prisotnih, s humornimi komentarji na naš račun pregleda potne liste in zelene karte. Ko ga napad humorja mine, nam zaželi srečno in varno vožnjo.

Že takoj v Izačićih nam Bosanske hiše štirikapnice, tepihi čez ograjo balkonov in rože na oknih dajo vedeti, da se peljemo skozi muslimanski kraj. Seveda je skoraj ob vsaki hiši v garaži kakšna delavnica ali trgovina. Podobna slika nas spremlja vse do Bihača, kjer pa mi pozornost preusmeri s svojim širokim, počasnim tokom in poraščenimi urejenimi bregovi, reka Una.

Smerokaz nas usmeri na cesto, ki vodi mimo Bos. Petrovca in Ključa proti Čađavici – odcepu za Banja Luko. Po nekaj kilometrskem vzponu se pred nami pojavi pusta, travnata nenaseljena planota (na misel mi pride Texas) s široko ravno cesto. Pokrajina je tako neobljudena, da me šele omenjena naselja, ki si sledijo na približno 40 km, spet spomnijo na civilizacijo.

Kmalu, ko zapustimo Ključ se ob cesti pojavi tabla z napisom, ki nas v »grabljicah« opozori, da smo zapeljali v Srbsko krajino. Zaradi zarjavelega znanja cirilice, berem imena na obcestnih smerokazih le še po številu črk v besedi. Sčasoma po sistemu rebusa delno osvežim moje znanje cirilice tako, da sedaj točno vem katero mesto se skriva za napisom Capajebo… Očitni znak, da smo v Srbski krajini so tudi napisi v obcestnih gostilnah (zaradi ekonomskih razlogov po sistemu najprej poln želodec, potem politika, so napisani v latinici), ki namesto jagenjčkov na ražnju sedaj ponujajo odojke.

Banja Luka

Naposled, Banja Luka. Sonce je v zenitu, riti so po 400 km vožnje uničene, etapni cilj je dosežen…. Kje imajo pivo?! Najdemo prijazno senčico na vrtu bifeja sredi mesta, kjer nas postreže ustrežljiv natakar. Počasi se zavemo, da sedijo okoli nas čisto običajni mestni ljudje – prav nič slabšalno Bosanski! Ko se ozrem po centru Banja Luke opazim velik in urejen del mesta, ki je kljub glavni cesti, širok in prijazen do pešcev in je po mojem lahko zgled tudi Kranju. Ljudje so umirjeni in disciplinirani, parkirajo samo na parkirnih mestih in so strpni tudi do nas, ki kot tujci, motoristi in nekoliko preveč glasna družba očitno izstopamo.

Na vrsto pride iskanje prenočišča, kjer se izkaže prijateljica, ki nas usmeri v klimatiziran penzion, ki ponuja dvoposteljno sobo z zajtrkom za 38 €. Po kratkem počitku in tuširanju se nam pred očmi rišejo le še polni krožniki mesovja s Srbskega roštilja. Z velikim zadovoljstvom spet zajahamo mopede in začnemo krožiti po mestu. Krožimo že pol ure, pa še vedno ne najdemo gostilne po naši meri. Na srečo nas nek taksist usmeri na obrobje mesta, kjer se nahaja kopališče na reki Vrbas in seveda gostilna. Podpremo se z vešalico, dimljeno vešalico, žar klobasico, pečeno papriko in urenebes solato. Zraven lepo sede njihovo pivo Nektar. Ko nam želodci spet dovolijo misliti, in se nam povrnejo moči, smo spet za akcijo oz. za detajlni ogled mesta.

Zjutraj, se po zasluženem počitku zberemo pri zgodnjem zajtrku, kjer potrdimo naš naslednji etapni cilj – Mostar preko Jajca, Travnika in Sarajeva. Kar se da hitro, se spravimo na mopede in veselo zarohnimo naslednjemu cilju naproti.

Cesta nas zapelje v kanjon Vrbasa, ki je v začetku povsem običajen, kmalu pa se bregovi spremenijo v navpične skalne stene z obeh strani reke. Cesta je vsekana v skalni breg in se vije takoj nad gladino dokaj široke reke, ki premore tudi kajakaško stezo. Pogled je veličasten in ga je nemogoče spraviti v megapikslasto škatlico.

Po nekaj kilometrih se cesta umakne iz kanjona, obcestne table pa spet postanejo pismene. Dvajset kilometrov pred Jajcem se kanjon spet zoži ter nam ponudi mnogo zanimivih pogledov. Vozimo se med navpičnimi skalnimi stenami, skozi neosvetljene predore, mimo jezov hidroelektrarn in mimo plavajočih ograd – ribjih farm (dobesedni prevod). Naposled se cesta začne vzpenjati in ped nami se prikaže Jajce, ki kaže podobo velike vasi z utrdbo, ki »sedi« na vrhu hriba obdana s hišami in z delno porušenim obzidjem.

Ker se nam iz neznanega razloga mesto ne zdi vredno detajlnega ogleda, peljemo proti Donjemu Vakufu. Vakuf me preseneti s slabo neurejeno cesto, dotrajanimi hišami, konjsko vprego in na mojo nesrečo, zanemarjeno bencinsko črpalko – brez goriva. Kmalu najdem naslednjo, ki je prav tako v slabem stanju, le da ima gorivo. Domačini, zaradi pomanjkanja, na črpalki le ovlažijo rezervoar, jaz pa si vseeno privoščim polno. Kljub vsemu je v mestu živahno, saj imajo ob bregu Vrbasa sejem s stojnicami v slogu »nema šta nema«.S polnim rezervoarjem korajžno nadaljujemo proti Travniku, ki si ga nameravamo iz osebnih razlogov vzeti pod drobnogled.

Z glavne ceste zavijemo v center, skozi industrijsko cono, mimo stanovanjskih blokov s trgovinicami in bifeji v pritličju in se ustavimo v starem delu v prijazni in urejeni slaščičarni, kjer se nam prileže kava in prava Bosanska baklava. Stari del Travnika ni nič kaj presenetljiv, vendar je vseeno edinstven in prijeten. Ogled nam ne vzame prav veliko časa, zato smo kmalu spet na poti s ciljem – Sarajevo.

Po nekaj kilometrih vožnje se priključimo na magistralko E73, ki se izkaže za zelo prometno cesto glede na dosedanje. Počasi, ko se vendarle prebijemo skozi vse zastoje, se znajdemo na edinstveni Sarajevski »aveniji«, ki nas vodi proti Baščaršiji. Po mučnem iskanju parkirnega prostora se vendarle ustavimo v bližini Baščaršije, ki si jo neverjetno hitro ogleda samo ženski del ekipe, midva pa si v miru privoščiva Bosansko kavo v značilni muslimanski kavarni. Idilično sliko nekoliko pokvari zadržano vzdušje, ki se sprosti ko ostali navzoči ugotovijo da sva Slovenca. Ob kavi urejam nekoliko zmedeno sliko, ki mi jo ustvari prenovljeno Sarajevo. Z veseljem ugotovim, da je Sarajevo v večji meri odpravilo posledice vojne in da hoče postati mesto po vzoru evropskih prestolnic z velikimi bleščečimi stavbami raznih veletrgovcev, bank in avtomobilskih korporacij, ki že stojijo vzdolž glavne ulice. Na žalost pa ostali del mesta še vedno kaže starinsko – vaško podobo, ki se kaže tudi po bregovih Sarajevskega polja. Vojno pa očitno v sebi še vedno nosijo ljudje, še posebno nekateri otroci, ki ob rohnenju naših mopedov krčevito zastanejo in si zatiskajo ušesa in oči. Na srečo čas celi tudi takšne rane zato z optimizmom naprej – mi seveda v Mostar.

Prvič doslej, nam skrbi povzroča nevihtno vreme, ki pa se izkaže za dobrodošlo popestritev sicer dolgočasne poti, ki se na srečo z Jablaničkim jezerom konča v Konjicu. Jezero je očitno priljubljena turistična točka, ki ponuja vse vrste obvodnih in vodnih športov in dejavnosti. Konča se nekaj kilometrov pred Jablancem, v globokem in strmem kanjonu Neretve, v katerem leži zaminirana genialnost generala Tita.

Za zanimivo vožnjo še naprej skrbi kanjon Neretve, ki večinoma spominja na prej omenjeni kanjon Vrbasa, le da je ta mnogo širši in veliko bolj moker. Vztrajno se bližamo Mostarju, prav tako pa se tudi iz kilometra v kilometer spreminja narava, ki postaja vse bolj pusta, kamnita – mediteranska.

Mostar

Nastanimo se v hotelu Mostar, ki je v zlatih časih gostil tudi J.B.Tita, med vojno UNPROFOR, danes pa večinoma »domačine« in nekatere izgubljence. Klimatizirano dvoposteljno sobo s kopalnico in zajtrkom cenijo na 55 €. Po dobrodošlem tuširanju se udobno oblečeni odpravimo na novi Stari most, ob katerem se na obeh bregovih Neretve s svojo »kramo« šopiri čaršija – lepša in bolj pristna kot Sarajevska. Poleg prenočišč po10 € ponuja tudi hrano v majhnih restavracijah lociranih na terasah same soteske Neretve. Strežejo odlične jedi z žara, vina, razna žganja in določena piva s »te« strani Mostarja oz. Bosne – Karlovačko pa pijejo »Oni« na oni strani! Med obilno večerjo ugotovimo, da je Mostar zaradi svoje lege »prijaznosti« in turističnih znamenitosti najlepše Bosansko in Hercegovsko mesto vredno ogleda.

Takoj po zajtrku se zapodimo proti Dubrovniku skozi Bilećo (spet iz osebnih razlogov). V Buni zapeljemo iz glavne ceste proti Stolcu nato v Ljubinje in po cesti, ki je ni na našem zemljevidu proti Bileći. Dokaj dober 50 kilometrski cestni odsek nas pelje po pustem kamnitem pobočju kotline Sitnice, kjer srečamo nekajkrat več koz in govedi kot avtov. Vasi praktično ni ampak stojijo ob cesti le redke, majhne, večinoma urejene domačije nekatere brez garaže in avta, elektrike in interneta. Videti so kot zelene oaze sredi »krša«, in me spomnijo na čase iz črno belih slik.

V nekdaj vojaško cvetoči Bileći, danes na pol zapuščeni, srečamo Slovenca v družbi domačina, ki se čudi naši navzočnosti v teh odročnih krajih. Kasneje ob pivu ugotavljamo, da je v teh krajih verjetno poslovno in da utrjuje »belo« pot iz vzhoda proti zahodu.

Kljub temu, da nas od črnogorske meje loči le 10 km se odločimo, da pot proti Dubrovniku nadaljujemo po Hercegovini – skozi Trebinje. Na meji nas ob obmejnem kiosku z zapornico ogovori mlad prijazen policaj, ki mu je nadvse všeč moj »fičo«. Navdušen razloži, da je v službi tudi on motorist, vendar je pred kratkim razbil svojega BMW-ja, odkupljenega od slovenske policije in da čaka na drugega. Po pregledu potnih listov nas spusti na hrvaško stran, med resne in uradne hrvaške policaje, ki si znajo vzeti čas… Od mejnega prehoda na nadmorski višini 404 m se spustimo proti točki 0 oziroma skrajni točki naše poti.

Dubrovnik

Prenočišče najdemo nekaj kilometrov iz Dubrovnika, pri prijateljih, ki so nam za eno noč odstopili apartma. Ker je do zasluženega spanca še kar nekaj časa, se odpravimo na ogled Dubrovnika. Na Stradunu ugotovimo, da Hrvati zajemajo turizem z veliko žlico, kajti vrček piva pod stradunskem senčnikom stane okroglih 1.000 SIT. Po prehojenem obzidju in ogledu mesta, si privoščimo večerjo na vrtu majhne restavracije v romantičnem vzdušju in z nadvse prijaznim osebjem. Dober vtis mi pokvari le obglavljena Škarpina, prav taka kot jih dobiš v Mercatorjevem zamrzovalniku, vendar je bila na srečo vsaj dobro pripravljena. Delno okajeni od domače loze in ostalih zaužitih maliganov, odvijugamo proti carstvu horizontale.

Zjutraj se še nekoliko omotični vendar optimistični odpravimo proti Splitu. Vozimo se tik nad morjem okoli neštetih zalivčkov in rtov. Monotono vijuganje prekine BiH mejni prehod in pa Neum, ki se zdi kot obljubljena deželica namenjena Hrvaškemu potrošništvu. Naslednji odsek monotonosti prekine veličastna delta reke Neretve, na kateri leži mestece Opuzen, obsežno močvirje z plovnimi vodnimi kanali, ki ločuje morje od sadovnjakov in polj zelenjave. Na robu te oaze se nahajajo Ploče – pristanišče in končna postaja znamenite Bosanske železniške proge.
Vijugasta, morasta cesta nas pelje skozi turistično Makarsko in prijazno dalmatinsko mestece Omiš do Jesenic, kjer se zaradi fizične in psihične utrujenosti odločimo poiskati prenočišče.

Jesenice

Na naše zadovoljstvo nam ga za 10 € na osebo priskrbi kar natakar restavracije, v kateri smo ob pivu nabirali moči in hladili pregrete glave. Preostali del dneva porabimo za namakanje v neposredni bližini prenočišča, ogled Omiša in zanimivega kanjona Cetine.

Naslednji dan, še pred sončnim vzhodom poženemo naše konje proti bližnjemu Splitu. Zaradi slabih izkušenj z obmorsko magistralko v Splitu zavijmo proti celini. Vzpnemo se na Mosačko polje, kjer se za spremembo po hladnem, svežem zraku peljemo po prazni cesti proti Drnišu, Kninu in Gračcu, kjer se je zaradi posledic vojne, za preostale domačine, ustavil čas. Po nekaj kilometrih se spustimo na Ličko polje, na katerem leži živahno mestece Gospić, kjer ob kavi načrtujemo nadaljnjo pot. Spet imamo srečo, kajti preko mobilca izvemo, da lahko prespimo pri prijateljih na Krku, kar pomeni smer Otočac, Senj, Crikvenica, Krk.

Krk

Na Krku ostanemo dva dni, ki jih izkoristimo za utrujanje prijateljev z našo zgodbo, namakanjem v slani vodi, praznjenju steklenic piva in nažiranju z enkratno doma pripravljenimi morskimi lupinarji.

Ker smo se dodobra odpočili, se za povratek v Kranj odločimo za ovinkasto cesto skozi narodni park Risnjak, mejni prehod Babno polje, Cerknico, čez najslabši cestni odsek na naši poti – Logatec, Vrhniko, Ljubljano in Medvode.

Na poti nismo imeli nikakršnih zapletov čeprav ni šlo nič po planu – saj ga navsezadnje tudi imeli nismo. Kljub temu, da smo se vozili povprečno 8 ur na dan sta bili obe najdražji, navdušeni nad izletom. Prevozili smo 1.900 km in porabili bruto 60.000 SIT na osebo.

Še nasvet za vse tiste, ki ne želite potovati na slepo in tiste, ki vas zanimajo znamenitosti, ki jih tukaj niti omenil nisem: vprašajte Google po imenu mesta, ki vas zanima in izvedeli boste vse in še več. Preostane vam edino le to, da zadeve preverite tudi v živo. Pa srečno!

Lego