Nekje v obdobju pred počitnicami je padla ideja, da se v septembru skupaj z boljšimi polovicami odpravimo na motoristično potepanje po Bosni in Hercegovini. Takoj je bilo šest kandidatov, kar je bilo več kot dovolj, da novih nismo iskali. Pobudnik potepanja je pričel prebirati knjige in iskati informacije po forumu ter po približno mesecu dni sestavil okviren program potepanja, ki je kasneje obveljal kot dokončen. Cilj je bil, da se v kratkem času vidi in doživi čim več tega, kar ponuja Bosna.
Šest motorjev z 12. popotniki se tako dobi v petek 9. septembra ob šesti uri zjutraj na Policijski postaji Brežice. Tu spijemo jutranjo kavico, še enkrat obdelamo načrt potovanja, dogovorimo način vožnje v skupini in se odpravimo dogodivščinam naproti. V Slovenski vasi zapustimo državo in se z enim vmesnim postankom napotimo proti prvi točki izleta – mestu Slunj. Tu si privoščimo prvi daljši počitek, ki ga preživimo ob pogledu na mlinarsko naselje Rastoke in čudovite slapove, ki so nastali pri izlivanju Slunjčice v reko Korano. V idiličnem okolju narežemo malo domačih dobrot in naberemo moči za nadaljevanje dneva.
Počitek v Slunju
Pot nadaljujemo proti Plitvičkim jezerom, a jih ne »prevozimo«, saj nekaj km pred njimi zavijemo levo proti Bosni. Mejo brez težav prestopimo na mejnem prehodu Izačič in vožnjo nadaljujemo proti mestu Bihač. Tu se ustavimo v centru mesta, kjer velja omeniti uživanje ob prvi »Bosanski« kavi (ni bila nič posebnega) in pogled na mično gospo »kupljenih oblin« – bila je prav posebna in takoj dala vedeti, da smo prišli v deželo, kjer je vse mogoče. Drugače je Bihač šarmantno malo mesto, ki ga zaznamujeta reka Una in polno »kafičev«.
Bihač
Nato pot nadaljujemo proti mestu Ključ. Cesta Bihač – Ključ je gledano s stališča motorista odlična, saj je malo prometa, ovinki pa dolgi in pregledni, kar izkoristi Drago in vpreže vseh 160 konjev ter se zapelje mimo vrste. Vendar ga že kmalu opazimo, kako vozi v nasprotni smeri. Kasneje nam pojasni, da mu je iz žepa padla denarnica, a jo je na srečo našel in tako se je vse srečno končalo. Je pa dogodek zaznamoval debato preostanka dneva.
Policijska postaja v Ključu
Iz Ključa nas pot vodi proti Jajcu. Na tem delu so ovinki nekoliko bolj zaprti, cesta pa še vedno odlična. Približno pet km pred Jajcem si ogledamo Vodenice, kjer reka Pliva ustvarja čudovite slapove. Še posebno zanimivost temu kraju dajejo številni mali mlini, ki so postavljeni v delu, kjer se reka Pliva iz velikega jezera preteka v malo jezero. Sama narava je tu zares fantastična, zato se odločimo, da se tu malo ustavimo in se ob pogledu na bližnje slapove prvič prepustimo gurmanskim užitkom bosanske hrane. Čeprav smo se z iskanjem dogovorjene gostilne kar trudili pa nad končnim rezultatom nismo bili razočarani, saj so bile postrvi in govedina izpod peke zares odlični.
V mestu Jajce si ogledamo muzej AVNOJ-a. V muzeju je s slikovnim materialom in s postavitvijo stolov in govorniškega odra prikazano stanje, kot je bilo leta 1943, ko so ravno tu predstavniki vseh republik bivše države ustvarili federalno državo Jugoslavijo. Na istem zasedanju je bil sprejet eden najpomembnejših dokumentov bivše države in sicer »Odluka o izgradnji Jugoslavije na federalnim principima uz potpunu ravnopravnost njenih naroda in narodnosti«. Muzej je sicer predvsem slikovno lepo urejen, pogrešali pa smo nekoga, ki bi znal povedati par besed o vsem prikazanem. Po obilni hrani in zgodovinskem vložku pot nadaljujemo proti končnemu cilju tega dne – Sarajevu.
Vodenice, Jajce
V Sarajevo se pripeljemo po približno 30 km avtoceste, ki je tudi edina v BIH. Na izvozu iz avtoceste nas pričaka motorist Anes ČENGIĆ, višji kriminalistični inšpektor, načelnik oddelka za boj proti terorizmu v Upravi kriminalistične policije Federacije BiH, ki je tudi predsednik motorističnega društva v Sarajevu. Že kmalu po izvozu iz avtoceste naletimo na več km dolgo kolono počasi se premikajočih vozil. Postavimo se v kolono in se približno deset minut premaknemo za dobrih deset vozil. Nato gospodu Čengiću s hupanjem damo vedeti, da nam je v motorističnih oblekah, v času, ko je ozračje ogreto na več kot 30 stopinj malo vroče. Sam hitro razume in že se prične vsaj 10 km dolgo vijuganje med stoječimi in počasi se premikajočimi vozili. S takšno, malo adrenalinsko, vožnjo nas pripelje neposredno na Baščaršijo, kjer nam je uredil dvodnevno bivanje v družinskem hotelu.
Že ob prvem stiku s Sarajevom se da čutiti, da gre tu za posebej čarobno mesto, ki je po številu prebivalcev primerljivo z Ljubljano. Mesto so leta 1461 ustanovili Otomanski Turki. Pridih evropejstva pa dobi pod okupacijo Avstro-Ogrske monarhije v 19. stoletju. Svetovno slavo mesto uživa od leta 1914, ko je atentator Gavrilo Princip tu ustrelil prestolonaslednika nadvojvodo Franca Ferdinadna in s tem dal Avstriji povod za vojno proti Srbiji, ki je prerasla v I. svetovno vojno. Posebno noto daje mestu tudi verska raznolikost, ki jo je moč opaziti na vsakem koraku tako skozi obnašanje prebivalcev kot pri pogledu na tu stoječe sakralne objekte. Drugače pa je možno videti kako eden zraven drugega stojita najmodernejši hotel in od bomb in streljanja popolnoma uničena zgradba. Tudi to je Sarajevo.
Sarajevo
Raztovorimo motorje, se stuširamo in že iščemo pivo, čevapčiče in burek. V spremstvu vodiča, si ogledamo Baščaršijo in Sarajevsko pivovarno. Ko se naužijemo vseh treh iskanih dobrot se odpravimo k počitku. Dogovorimo se, da naslednji dan motorje poženemo ob 08.00 uri.
Sarajevo – Baščaršija
V soboto večina kmalu po sedmi uri pride na zajtrk, kjer dogovorimo še zadnje podrobnosti za ta dan. Motorji zahrumijo pred dogovorjeno uro in že se peljemo proti Jablanici. Tu se ustavimo ob porušenem mostu in s pomočjo vodiča pogledamo muzej zgrajen v čast bitke na Neretvi (bitka za ranjence). Čeprav nam kot najnovejšo brošuro prodajo turističnega vodiča, ki je bil natisnjen davnega leta 1978, pa ogled navedenega muzeja priporočamo. Tudi sama predstavitev muzeja in dogodkov povezanih z bitko in porušenim mostom, ki nam jo je podal možakar (pravi Bosanec) je bila odlična.
Jablanica
Pot nadaljujemo proti Medžugorju, kjer pa se temperatura ozračja že povzpne nad 35 stopinj. Ogledamo si cerkev in opazimo kup romarjev iz različnih krajev Evrope. Letos mineva ravno trideset let od trenutka, ko naj bi se Marija prvič prikazala šestim otrokom, potem pa naj bi jo videli še mnogi drugi. Ves kraj in okolica je popolnoma zaznamovana z obličji Device Marije, ki je v ta kraj pripeljala že več kot 30 mio vernikov. Kljub veliki vročini in vrču piva pa Marije ni od nikoder, tako da bo treba poskusiti kdaj drugič. Pa saj veste tisto, ko se Marija in Jožef v nebesih pogovarjata, kam bi šla na dopust. Jožef predlaga Betlehem in Nazaret, pa mu Marija odvrne, da je teh krajev že naveličana in bi raje šla nekam kjer še ni bila, v Medžugorje recimo.
Medžugorje
Slapovi Kravice
Čeprav nam je čofotanje po vodi prijetno, pa se moramo odpraviti naprej proti Izviru Bune. Tu si privoščimo malo daljši počitek za kosilo, ki ga opravimo neposredno ob izviru reke Bune. Izvir je poseben zato, ker voda priteče neposredno izpod 200 metrov visoke skale in to kar 43 m3 na sekundo. S tem je to eden največjih Kraških izvirov v Evropi. Čeprav je ozračje močno razgreto je ob vodi občutek prijeten, da ne govorim o odlični hrani, ki je v celotni Bosni odlična in cenovno ugodna.
Se nadaljuje na naslednji strani…
