Pod veličastno steno Civette, oblite z zadnjimi sončnimi žarki sem obsedel in se pogreznil v mir trenutka. Preplavil me je občutek, kot da je med vdihom nekje pod Predelom in izdihom pod to veličastno steno, minil en sam neizmerljiv trenutek večnosti. Bučanje razbesnjenega potoka po nevihti, nekje pod menoj, je utrujene ude nosilo v sen in le hlad prihajajočega večera, me je ohranjal budnega.
Začela sva skupaj, z Gregsom, pa se je zataknilo že v Ljubljani z njegovo kontaktno lečo, se zatikalo v moji preleni vožnji po idrijski cesti do Mosta na Soči, kjer je pobudo v divjem ritmu prevzel Gregs in se končalo v prvi serpentini ceste na Predil. Ko bi zaupala v občutke, ki sva jih že od jutra vsak v sebi nosila s seboj, te izkušnje ne bi potrebovala. Tako pa sva jih oba utopila v mamljivosti Dolomitov in ko sva v senci ravnala skrivljeno plastiko, nisva bila ne presenečena, ne razočarana, le izvedela sva to, kar sva oba že vedela.
Ob treh sem v ustju doline, kjer naj bi po “skupnih” planih spal, gledal zemljevid in tehtal smeri. Za spanje je še mnogo prezgodaj in potem se mi javi ID iz “švicarske” odprave. Odpeljem proti njim in tako na blef zavijemv dolino Val di Ega, ustavim, oni pa se v istem trenutku pripeljejo mimo. Kot bi se zmenili v OLP-ju!
Na paso di Mendola bi se lahko peljal neštetokrat kljub temu, da meri za Dolomite nespoštljivih 1363 m. Široki ovinki, odličen asfalt in lepota okolice so mi kljub rahli utrujenosti dolgega dneva spet pognali kri po telesu. Malo naprej v Sarnonicu najdemo lep camp in šele tu prvič pomislim na hrano. Niti italjanski spageti ala boloneze, ki sem jih dobil v brunarici sredi campa in so imeli porazen okus, mi niso pokvarili apetita.
Čisto po italijansko nas drugo jutro zmede tabla p.d. stelvio chiuso, na avtocesti mimo Merana. Peljemo naprej, a na pumpi že globoko v dolini Venosta vseeno kličemo Gregsa, če lahko preveri na internetu. Gremo naprej in kmalu nas ujame tudi sporočilce, da je vse normalno. Nasmeh se nam razleze čez obraze in zakadimo se štet ovinke in do 2757 m bi jih, če bi se mi dalo seveda, naštel ogromno. Na vrhu nam dekle iz Sarajeva, pri kateri sem kupil kartice, predlaga za kosilo gostilno na vrhu, kjer se najemo.
V dolini za paso di Gavia se naše poti razidejo. Več kot prijetna družba kamniških fantov odhaja proti Chamonixu, sam pa nazaj proti vzhodu. Za Predazzom že v mraku najdem camp, hrano, tuš in spanje.
Jasno jutro ni prav z ničemer kazalo, da se bom pri jezeru Alleghe ujel v past. Tik pred odcepom za paso di Giau sem namreč sprevidel, da drvim naravnost v nevihto. Ok, grem pa na jug, vendar ko obrnem??? Nevihta je že zaprla svoj obroč tudi z juga. Zapodim se pod velik nadstrešek lokala, naredim še dve fotki, ko se iz neba usuje miljardna množica kaplaste vode. Ha, ni lepšega kot ob čajčku na fotelju opazovati sprehajanje divjajoče nevihte po gladini jezera. Že čez urico sem spet v sedlu in po hitro sušeči cesti osvajam Giau.
Dotaknem se je nežno, z rahlim spoštljivim trepetom zdrsnem po gladki površini. Najprej me sprejme mlačno, a z vsakim osvojenim kvadratnim milimetrom me spušča bliže in bliže. Po telesu zakroži nemir, vedno globje padam v njeno bližino. Trenutek obstane, okolica izgine in vse se združi v ozkem dotiku njene gladke površine, … ma niti približno ne tako, kot bi se ljubil z žensko, pa vendar noro lepo pomislim, ko me vrh paso di Gardena objemajo redke bele meglice. Vreme je po dolomitsko spremenljivo, zato samo preletim zemljevid, da si v spomin vtisnem vse možne smeri. Okvirno planiram po vzhodni strani Civette na jug, končam pa tu, pod severno steno Civette, kakšno uro in pol po drugi današnji nevihti, ki sem ji zopet uspešno ušel, v malo hišico agroturismo, kamor se že v temi vrnem prespati.
Zadnji dan mi postreže s še večjo spremenljivostjo. Oblaki se podijo in menjajo barve kot kameleoni, prepustim se njihovem toku in vse do ravnine pred Udinami mi ponujajo le čudovite skulpture v večnem spreminjanju. Šele tu mi postrežejo z redko posejanimi kapljicami, kot bi me gnali domov, vendar tu je ravnina in brez težav uidem solznemu oblaku.
