Že zjutraj čepim v garaži, skušam pripeti torbice z dežnimi kombinezoni na bočne zaščite motorja, pa nikakor nič ne paše skupaj. Po kakšni uri z mislijo, »bom pa zbasal v kovček ali še bolj verjetno pustil doma«, preusmerim svoj trud v to kam bi pripel disk lock. Kmalu ves črn od tipanja po motorju in ves nervozen, samo še sedim, niti misliti se mi več ne da. Pozna se dolga zima in že tako nemarno pogrešam potepuštvo, da sem podlegel vedno “pametno” mislečim možganom, kako je vse treba temeljito pripraviti. Nekaj minut miru, nervoza se me naveliča in stvari stečejo.
Skozi dolenjsko, mimo Bihača, proti Sarajevu je cesta dokaj ravna in odteka pod našimi kolesi kar malo prehitro za vzbujanje potovalnih občutkov. Tako se je zdelo tudi hrvaškim policajem, ko so ustavili Bladzota in Josa, ki sta nama z Gregsom ves čas bežala naprej. Do konca poti po jugi smo še kar nekajkrat ugotovili, da smo jim tujci glavni vir popravljanja slabih dohodkov. So pa prijazni in kasneje sem počasi dobil občutek, da se jim Bladzo že namerno nastavlja, samo da lahko malo poklepeta z njimi.
Na sredi planjave stoječi kontejnerji, so prej dajali vtis modernega ciganskega naselja, kot pa meje, vendar so kljub temu postali za Teyo in Gregsa nepremostlljiva ovira. Carinik, skrajno prijazen možakar, je hodil iz kontejnerja v kontejner in poiskušal zadevo urediti, vendar šef carine je bil nepopustljiv, z osebno iskaznico se v Bosno ne da. Ni jima preostalo drugega, kot da po hrvaški strani nadaljujeta na morje, mi pa …
Posledice vojne sem videl že na hrvaški strani, pa kljub temu, ko so kot nema žrela uprta v nebo, drsele mimo mene mrtve vasi, naselja iz sveže sezidanih neometanih hišk poleg ruševin, se mi v misli prikrade čuden občutek otožnosti, brundam si otožno pesem in komaj še sledim mladcem pred sabo. 19 let nazaj, sem se vračal iz vojske na štop in romal tudi čez Bosno, do prijatelja, ki je živel blizu Travnika… Takrat se mi je zdela izredno lepa, prijazna in domača, sploh domačini. Podobe ruševin, ki so se mi zdaj prikazovale pred očmi, so tokrat delovale povsem drugače. Kljub temu v Travniku začnem iskati znane podobe izpred devetnajstih let. Šele za mestom, se mi zdijo hiše bolj znane, vprašam domačine sedeče pred neko hišo, pa so tu šele 3 leta. Kasneje v gostilnici, me vaški vseznalac, sicer popolnoma zatopljen v nogomet, ne da bi se kaj dosti oziral k meni, napoti v pravo smer. Pri naslednjem baru srečamo Goranovega soseda in tako smo kmalu vsi skupaj sedeli pri Goranu doma. Takoj nam je vsem šestim ponudil prenočišče, (med drugim se je ponudil že tudi sosed – “ako nečeš imat mesta može koji spavat i kod mene?”), kasneje, smo ga povabili na večerjo, da bi se vsaj malo oddolžili in spoznali, da smo mu naredili le dodatne stroške. Bladzo je sicer vzel račune in šel do natakarja, pa ga je ta preprosto zavrnil: “Jesi ti domačin?, Nisi, onda nemožeš platiti!”. Takšna je gostoljubnost tu in podrte hiše je niso spremenile.
Če se v Sarajevu spraviš štet luknje od krogel po fasadah in strehah hiš, si si nakopal doživljenjsko delo in le malo manj, kot če bi štel nagrobnike na pokopališčih. In ko smo z bližnje vzpetine gledali na mesto s ptičje perspektive, so pokopališča, kot bele lise, pokrivala vsako “jasico” med hišami. Strašljivo.
V starinarnici na baščaršiji, si Bladzo pribori svojega vučkota, lahko pa bi kupil tudi puško, če bi hotel. Ženice zopet prodajajo, koruzo v lončkih, hrano za golobe, ki jih kar mrgoli na trgu. Ta osrednja muslimanska promenada je v glavnem obnovljena, kot tudi vse đamije po celi Bosni. Če že nimaš kje živeti, lahko vsaj spodobno moliš??
Bjelašnica, je bila mestoma še pokrita s snegom (ravno toliko, da se je Bladzo lahko podričal v kombinezonu), vendar vročina, ki nas je spremljala že od včeraj, ni kaj dosti popustila. Nadaljevali smo po dolini Neretve, spet na vsaki jasi, kot že vso pot od zjutraj, roštilj pri roštilju, muzika, skratka praznovanje po bosansko. Ustavljali smo se na kratko (Bjelašnica, tankanje, policaji, Jablaničko jezero, Mostar, Medjugorje, policaji, umazan vizir, meja), saj slačit se nam ni dalo, oblečeni v tej vročini nismo zdržali.
V Dubrovniškem motobaru je bilo kot v OLP-ju, motosvetovci v večini. Naslednji večer, ko je lastnik lokala imel fešto in smo bili postreženi s pečenjem z roštilja, pa nas je bilo kar nekaj manj, vendar smo se potrudili in pojedli za vse.
Sobota, nedelja pot domov po vsem znani jadranski magistrali. Ni kaj opisovati, čeprav je lepo. Le Bladzo in anA sta v soboto spet srečal policaje, kar je bilo že kar zabavno. Malo pred Šibenikom pa ju je pred katastrofo rešila le spretnost Bladzota in seveda dober motor. Če ti sredi popolnoma ravne in prazne ceste, pri prehitevanju edinega avtomobila le ta zavije na levi pas, tik preden ga obvoziš in pri tem še zavira, se kot povsem navaden smrtnik težko rešiš brez posledic. Bladzotu je k sreči uspelo, junak, ki se mu je nastavil pa je to naredil z “namenom” – “momci malo sporije”!!!???
