Deki in Suhi čez pol Italije

Kronopis dvajsetletnikov na poti “čez pol Italije”

1.dan – Celje – Gorica – Rimini:

7:00 Branibor – Celje. Pomenek, stisk roke, pregled zemljevida za danes in gas na Trojane. Na Trojanah prvi in obvezni postanek za prve slikce in za še zadnje solzice po Štajerski/Dolenjski. Pičiva za Domžale mimo Ljubljane za Novo Gorico. V Solkanu čaka kolega s pašteto in kosom kruha – ob 10:00 sva že na meji – lovljenje na križiščih, zaprte ceste, obvoz – 2x zgrešiva pa narediva okoli 50 km več – pa še živcev izgubiva nekajkrat toliko 🙂 Nasledna postaja, Latisana – skreneva proti Trevisu, pogledat Benetke in naprej proti Ravenni. Na bencinki postaji postojiva kakšno urico, saj imava že dobrih 400 km za seboj in vročina pritiska kot nora. Domači sendvički dobro denejo, motor (moj BMW) pa že melje zaradi res slabega italjanskega bencina. Pičiva naprej za Chioggio, kjer je cesta tako dolgočasna, da na pol dremava in na pol bediva med vožnjo. Končna postaja je v kampu Safari, 25 km pred Riminijem – ura 19:00. Najdeva čas še za večerno kopanje v 200 m oddaljenem morju in za eno pošteno zasluženo pivce. Števec kaže 600 km.

2.dan – Rimini – San Marino – Lago di Bolsena:

Vstaneva malo čez 7:00, plačava 27 € in odideva proti Riminiju. Peljeva se čez mesto in že se začne italijansko divjanje, skuterji povsod, MV-Aguste, urejeni dečkoti, ženske v kiklicah na 150 ccm skuterčkih, vsi švigajo levo desno – midva slediva. Predvsem kiklcam. Pičiva kar za San Marino, ker Rimini res ni bogvekaj. To pa je že druga zgodba – vse drugače, asfalt, policaji, nadvozi, hribček… Prispeva na vrh, hodiva naokoli, slikava.

Gužva in vročina naju kaj hitro privedeta nazaj do motorjev in pičiva za Pescaro – dovolj imava teh ravnih cest po vzhodu – »daj grema kr prot Rimu čez notranjost« – pa naj bo. Za Urbino si je obvezno treba vzet par uric in ga prehoditi, saj res sije od veličine. Pot naju vodi za Cagli, naprej za Gualdo Tadino – počitek pri ogromni trgovini sredi ničegar – gas naprej po res lepih cestah – nekaj magistralke, potem se pa začne hribčič in najine sanje – popolnost. Kaj hitro prispeva do Ternija – res hudi ovinkci, naselja, cestice, še ljudje so špica. Vsi bi se pogovarjali, pomagali, čeprav nihče ne zna niti besedice angleško se zmenimo vse 🙂 Kam pa zdaj? Proti Rimu pač še ne. »Daj grema čez hribe še na Amelia proti Orvieo na Lago di Bolsena!« OK naj bo, samo da ni avtoceste, pa da so hribčki. Amelio, noro lepo naselje na hribčku – ustaviva, slikava, ura se bliža 19:00 in pojdeva počasi naprej proti kampu. Šikano mestece, luštne Italjanke, kamp 19 € in 20 m od jezera postaviva šotor. “Majka”. Spanec.

3.dan – do Rima:

Ponovno ob 7:00 auf. Zobje… in gas proti Rimu, yeah kako fajn. Ker je bilo včeraj na lokalnih cestah tako noro in na magistralkah tak dolgčas, greva do Rima preko Breschianne – poezija. V Rimu pa seveda norišnica – 37 stopinj celzija, polna motoristična oprema, razgret asfalt, beton, kanček smoga… Iščeva tisti kamp v Aureliji – v Rimu, a 8 km iz centra (nasvet: najdite ga raje po obvoznici in ne kot midva, skozi center – hehe). Promet divji. Tovornjak izsiljuje desno, bus levo, Seicento prižge iz leve, vmes še kakih 10 skuterjev, italijanke… Vsi divjajo, midva med avtomobili, motorja se pregrevata, v noge noro žge, po slabih dveh urah ne moreva več. Ustaviva se pri veliki trgovini Panorama. Počitek – leživa na tleh, pijeva vodo, jeva nektarine in nek Avstralec pove, da je kamp zgolj čez cesto – to je blo veselje!!! Dovolj bajkanja za danes – spakirava v lepem kampu – plačava za najini kobili, šotor in naju dva junca (2 nočitvi) 64€ – v redu bo. Rim je pa zakon! Povejo nama da peljeta busa 247/246 do ene postaje, naprej pa morava z metrojem. Midva lepo na 247 in se peljeva – kakih 45 min in tiste postaje ni od nikoder – kaj pa zdaj? Ja nič, daj greva počas dol pa bo že – in se znajdeva 50 m stran od Vatikanskega muzeja. Juhu. Greva noter na izhodu kar zastonj, varnostnikom pač prikrojiva resnico (“kao” je Deki izgubil ključe:)) – not pa lepe freske, biblije, parkec, gledava v notranjost… Peš še do Bazilike svetega Pavla in iščeva »neki hladnega«. Piva ni pod 3€, zato še kar hodiva okoli in ga končno najdeva za 2€ – veselje in pol. Posediva kakšno urico na res prelepem trgu in počasi nazaj v kamp.

Dodatek: Srečava popotnika Šveda, s katerim lepo zadebatirava, pa ga povprašava: »Have you ever been to SLO?« pa on: »No, but I´ve been in Bolgaria.« OK, to pa nama je dalo za debatirat naslednjih nekaj dni:).

4.dan – mesto Rim:

Čez jutranjo rižotko je res ni. Na bus in metro proti Bastiliji. Res noro lepe palače, muzeji, cerkvice, trgi, fontane, parkci, pokopališča… Potem pa kolosej – poezija. Nor občutek: sediš na hribčku 50 m stran, ješ pašteto in kruh ter gledaš in se čudiš. Pri 60 stopinjah na soncu se premakneva za 100 m v bližnji park in malo poleživa. Na zemljevidu najdeva noro veliko železniško postajo – greva pogledat, če je kaj lepša od Zidanmoške 🙂 Res je ogromna, pompozna, urejena. Utrujena se odločiva, da greva počasi v kamp – strah se prične – pikpokerji so na preži za najinim denarjem, fotojem, kar čutiva jih v metroju, na busu. Prideva po uri in pol do šotora. Prebirava Lonley Planet, spijeva še eno pivo, za zdravo življenje nektarino in lepo pančkat.

5.dan – Rim – Toskana – Pisa:

Zgodaj zjutraj pičiva po magistralki do Grosseto in tam desno za RoccaStrado. Po 2 km že poezija od cestice – krasni ovinki, drevoredi, džungla, hribi, mesteca, obzidja, rožice… Ja, Toskana je res prečudovita. Še nakaj ovinkov, pa se že peljeva proti S. Giminagnu.

Gimignano ima prečudovite trdnjave, lepo fontano, predvsem pa razglede. Vročina nevzdržna in počivava z glavami pod vodo. Rižotka ob parku in že pičiva proti Pisi. Dekiju začne veriga ropotat in napoči trenutek Yamahinega zdrsa – vse OK, samo kanček slabe volje. Sej ceste so že lepe, a spolzke tudi na nekaterih predelih. Šus do Pise in končno kamp – hitro postaviva šotorček, pošten tuš in “hajd” v obzidje do towerja. Res je lepo notri (OK nekaj cigančkov prodaja šrot robo), samo midva želiva najti trgovino in nabaviti nekaj poštene zaloge, pa nazaj na travico pod tower poležavat, debatirati. Mesto Pisa so prave Jesenice. Okoli obzidja sami delavski bloki, ene poštene trgovine nikjer. Skok v obzidje, nato pa hitro naprej.

6.dan – Pisa – La Specia – Genova – Lago di Iseo

Odhod dokaj zgodaj, kot vedno. Najprej naju doleti mukotrpna vožnja po obmorskih naseljih. Res naju že skrbi, da bova zaspala kar na motorjih. Gužva traja do La Specie, nato pa končno lepe cestice in popoln razgled, ko se peljeva za Cinqueterre. Zajtrk v malem naselju ob morju, sprehod in šus naprej. Deki postaja čedalje bolj zaskrbljen zaradi verige, zato narediva pošten postanek na bencinski postaji in lepo odtegujeva, naravnavava, zategujeva, se dodobra umaževa – vse to z verigo.:) Od tu naprej je pa bila uživancija. Ovinkci, sonce, morje, vzponi, spusti itd. do Genove, kjer kaj hitro prevoziva mesto (vajena Rima) – peljeva po Italjansko – 50km/h nad mejo, preko semaforjev kar gas, vrinjanje in izsiljevanje, prehitevanje prek dvojnih črt…

Odhod dokaj zgodaj, kot vedno. Najprej naju doleti mukotrpna vožnja po obmorskih naseljih. Res naju že skrbi, da bova zaspala kar na motorjih. Gužva traja do La Specie, nato pa končno lepe cestice in popoln razgled, ko se peljeva za Cinqueterre. Zajtrk v malem naselju ob morju, sprehod in šus naprej. Deki postaja čedalje bolj zaskrbljen zaradi verige, zato narediva pošten postanek na bencinski postaji in lepo odtegujeva, naravnavava, zategujeva, se dodobra umaževa – vse to z verigo.:) Od tu naprej je pa bila uživancija. Ovinkci, sonce, morje, vzponi, spusti itd. do Genove, kjer kaj hitro prevoziva mesto (vajena Rima) – peljeva po Italjansko – 50km/h nad mejo, preko semaforjev kar gas, vrinjanje in izsiljevanje, prehitevanje prek dvojnih črt…

Od Genove do Piacenze pa spet maksimalno uživaško. Resnično, te ceste so skorajda bajkerske sanje in še dolgo trajajo – hehe!!! Utrujena, ura že krepko 6 proč, motorje prav tako muči vročina, kot naju, midva pa še 150 km do najbližjega kampa (Lago di Iseo). Tečna in živčna, tako da se malček spreva, a v kampu na armafleksu je življenje popolnejše. Pošten tuš, heineken in spanec naju reši trpljenja pikov komarjev. Števec: novih 520 km.

7.dan – Lago di Iseo – Madonna di Campiglio – Bolzen Bolzano:

Lepo jutro – še slikice okoli jezera, wakeborderji, račke, sončni vzhod. Pičiva ob 9:30 (ja malo sva poležala – je bilo le treba) na vzhod. Povprašava v kampu kam in kako, ker je res težko najt pravo pot. Greva za Collio, na prelaz Pso di Maniva (1600m) – norost, cesta res drži, prvi tak hrib na poti in res uživava. Izbereva pošteno pot navzdol za Lago di Idro, a je prelaz odtrgal celo cesto – ti šment – kaj pa zdaj? Najdeva novo, še strmejšo in bolj noro pot navzdol za Bagolino. Natočiva gorivo in gas za Madonno di Campiglio – pred edino še odprto trgovino (je le nedelja in ura 12:00) malica in prelep vzpon. Razgled vseskozi resnično enkraten. Motoristi se že nabirajo, sonček pa pošteno greje. Naprej za Dimaro. Lep spust, ni kaj, še lepša cestica naprej za Bolzen Bolzano. Jezero, mostovi, 200-metrski prepadi, asfalt pa veselo grabi.:) Škornji že skoraj gorijo od vročine iz motorjev, zato kaj hitro postojiva na prvem OMV v celi Italiji. In končno srečava prve SLO turiste – lepo slišat domačo besedo. Ura 18:00, zato se odločiva za bližnji kamp – greva 30 km naprej za Klausen in desno po serpentini za Kastelruth v obljubljeni kamp pod Seisom (pošten hribček, visok vsaj 2500 m). Števec kaže zgaranih 300 km in kamp 27 €.

8.dan – Bolzen – Dolomiti – čez Avstrijo na Jesenice – Celje:

Spet dokaj zgodaj na noge – bilo je pa neverjetno mrzlo. Malo se urediva in že sva nared za Dolomite. Svež zrak (ledenih 28°C), serperntine, prelazi, okolica, polno drugih motoristov – adijo pamet. Pordoi dava kar 2x čez (greva namreč nazaj proti Marmoladi). Gume in agregata so dodobra ogreti, tako da brž naprej do Cortine D’Ampezzo.

Ogledava si še malo druge motoriste in prečudovite hribe okoli naju. Od Cortine pa gor do Toblach in v Avstrijo. Želela sva se povzpeti še na Grossglockner in podaljšati popotovanje za kakšen dan ali dva, ampak je na Yamahi ponovno začela veriga hrustat – bolje da ne. Druge ideje nisva imela, kot da greva proti domu, zato sva tudi storila tako (do Spittala in proti Villachu). Glock bo moral počakati za kakšen vikend v avgustu. Bila pa je to kar drzna odločitev – ura že 17.00 proč midva pa še znotraj Avstrije – motorja sta pa že cel dan kar pošteno trpela. Pa za naju ni ovir – torej po magistralki in čez Karavanški tunel (6,5 evrov) na Jesenice in do Brnika. Gužva do Brnika je bila res neznosna, nestrpni vozniki pa so samo še otežavali prehod na ozki cesti (da bi le bila v Italiji, kjer je cestišče malo širše, to bi bilo lušno). Nekako le prideva do Brnika, od tam naprej pa turbo proti Celju – forza Italia style. Kobile so se najprej pošteno odžejale z OMV 100Plus, namesto zanič Italjanskega Api-ja oz. Ip-ja. Od tam do Braniborja je pa samo še par momentov. Tam pade pivo in par besed o celotni zadevi. Nekaj trenutkov kasneje pa že pogovori o nečem podobnem naslednje leto (J. Italija + Sicilija, morda Grčija, Španija… to bo treba podpisat z Deki&Suhi). Posloviva se in greva vsak na svoj konec.

p.s.: Yamahi na glavnem križišču v Celju vrže verigo dol z zobnika – še dobro da zdaj in ne na Glocku.:)

Pasal bi še kak dan, ampak 3.000 km je bilo kar pošteno za prvič.

Dan, kilometri, kraj prenočišča, cena prenočišča
1., 620, Safari kamp 30km pred Riminijem, 14 €
2., 400, Lago di B, 8 €
3., 150, Rim, 15 €
4., 0, Rim, 15 €
5., 400, Pisa, 14 €
6., 520, Lago di Idro, 14 €
7., 340, Bolzen, 13,50 €
8., 550, doma, 0 €

Skupaj: 2980km, bencina za 250€, prenočišča 94€.

Matic Suhodolčan