Test: Ducati Hypermotard

Italijanski Ducati zadnja leta beleži vzpon, ki ga je nedvomno letos začinil Casey Stoner v MotoGP. V paketu pa so možakarji iz Bologne ponudili zanimivo zadevico – Hypermotarda.

Ko so ga predstavili novembra 2005 v Milanu, so seveda vsi poskočili. Tudi mi! Novica o študiji, ki si je zaslužila ime “motocikel leta” je obširila svet. Spraševali smo se kdaj in kje, za koliko… In sedaj je tu, v prodajnem salonu Motolegende d.o.o. v Ljubljani. Mi pa smo ga dobili med noge.

Že sam pogled pove, da je prava začimba, kar oznani že izstopajoča ducatijevska rdeča barva s prav tako rdeče pobarvanim značilnim cevnim okvirjem. Hmm… živo rdeča? Ja, Ferrarijeva tovarna je res le nekaj ovinkov proč. Očitno je to območje nabito z rdečo barvo, ki pomeni agresivnost. Tak karakter definitivno izraža tudi naš Hypermotard.

Ko ga pogledate “v oči in nos” boste hitro prepoznali nekaj podobnosti z avstrijskimi “ready to race” kolegi. In najbrž bo tam tudi iskati najresnejše tekmece. Spretno so vključili štitnike za roke s smernikoma in vzvratnima ogledaloma, ki se enostavno pospravita, ko ju ne potrebujete. Zelo uporabno, saj ste široki kot Goldwing, ko ju odprete. No ja, o uporabnosti bi pa lahko razpravljali, saj znate tak motocikel hitro postaviti tudi v ležeči položaj. In če vam torej pade, boste sicer zaščitili ročice, a boste vseeno nabavljali novo ogledalo, smernik, ščitnik za roke… In vse to pri žlahtni znamki ni poceni! Preverjeno! A saj veste – ne kupujte dragih motociklov, če jih ne morete vzdrževati.
Sedež je bogato odmerjen in je 845 mm od tal, kar ne povzroča kakšnih težav. Tudi sopotnica je presenetljivo uživala celo na daljši razdalji in se ni pritoževala. Hmm, kako bi tudi se, saj so ji zmogljivosti med vožnjo odvzele dih. Pretežno se me je držala okoli pasu, pri mirnejši vožnji pa se je poprijela za ličen zadnji “spojler”, ki se zaključuje v led-diodo.

Zajetne pnevmatike dikaških dimenzij 120/70-17 spredaj in 180/55-17 zadaj delujejo glomazno na kompaktno dizajneranem šminkerju. Oprijem Bridgestonovih gum BT014R je bil dovolj dober za kar solidno ožemanje, medtem ko se je naš Bladzo pritoževal, da se ne ogrejejo dovolj hitro in da jim ne zaupa povsem. No ja, nožno ročico za zadnjo zavoro je pa vseeno dodobra popilil.

Pogonski agregat je vzet iz modela Multistrada in je poleg okvirja iz jeklenih cevi hkrati nosili element. Ducatijev zračno hlajeni dvovaljnik zmore 90 KM pri 7.750 vrtljajih. V kombinaciji s 6-stopenjskim menjalnikom deluje

hudičevo impulzivno. Z lahkoto suvate po cesti z uporabo območja vrtljajev med 4.000 in 6.000.

Prva prestava vas seveda kaj hitro lahko pospravi na hrbet. Drugače pa agregat zelo mirno teče in ga je moč uporabno voziti skoraj iz prostega teka. Pri nekaj manj kot 9.000 vrtljajev vas bo konkretno stresel omejevalnik vrtljajev. A moram priznati, da se ne dogaja pogosto, saj pospeške brez težav obvladujete v območju največje moči.

Pritisk na gumb in motor zarenči. Besni V90 se silovito odzove na obrat ročice za plin. Ducatijev zvok me je vedno fasciniral in tudi tokrat ni drugače. Za to poskrbi tudi izpušni sistem 2 v 1 v 2. Pod zadkom sta impresivno speljani cevi in samo dodajata lepotno vrednost. Sedem nanj. Presedlal sem ravno iz dolge, nizke Honde CB 1300, zato se mi je Hypermotard zdel presneto kratek. Nagnem se preko širokega krmila in se počutim precej dirkaško. V supermoto stilu. Na armaturno ploščo skoraj ne vidim in moram navzdol obrniti celo glavo, da ugledam digitalni prikaz tako vrtljajev, kot hitrosti. Stisnem sklopko, ki je po tradiciji suha, in zapeljem na cesto. Jasno je! Okreten lahkotnež z brutalno energijo mi bo v veliko zabavo! Sem in tja si je na takem motociklu treba privoščiti privijanje. Rdeča lučka v obliki puščice navzgor na “play-station” armaturi me pri kakšnih 8.000 vrtljajih opomni, da je treba butniti v naslednjo prestavo.

Gibčen je kot pravi atlet. 26-stopinjski kot glave in odklon krmila 35 stopinj v vsako smer poskrbita za pravo igračkanje po vijugastih cestah. Sune kot pravi boksar in na zadnje kolo bo nesramno skočil ob vsaki priložnosti. Kakšne hudo visoke hitrosti zaradi pokončno vzravnane drže ne moremo pričakovati. No ja. Digitalni merilnik bo pokazal številko preko 200 km/h, toda komu se boste pa kazali pri taki hitrosti?

Za 179 kg suhe teže in voznika skrbi dobro vzmetenje Mogočne Marzzochijeve prednje vilice USD brezhibno opravljajo svojo nalogo. Kot se spodobi za pozerskega Italijana pa je tudi zadnja nihajna roka višek elegance z dodano učinkovitostjo. Zadaj je vgrajen povsem nastavljiv Sachsov blažilnik (na dražjem modelu S vam bo zadaj služil polno nastavljiv Öhlins). Pustil sem nastavitve pri miru, čeravno bi ga za svojih 90 kilogramov pri močnejšem ožemanju lahko rahlo otrdil.

Hvalim tudi zavore. Prednja koluta sta premera 305 mm, v njiju pa grizeta radialno vpeti Brembovi 4-batni čeljusti. Za učinkovito ustavljanje pomaga tudi zadnji kolut premera 245 z 2-batno čeljustjo, potrebno je le nekaj več previdnosti pri prestavljanju v nižjo prestavo, saj motocikel nima zdrsne sklopke. Toda kot sem že povedal, tega motocikla ne rabite vrteti v nebesne višave. Tudi igračkanje po prvem kolesu si boste lahko privoščili, seveda na zaprtih površinah kakšnega dirkališča ali takim vragolijam namenjenega prostora!

Motocikel sem popeljal tudi na dobrih 200 km dolg izlet v kosu (ali pa je on peljal mene), pa moram priznati, da je bil impresivno neutrudljiv. Morda tudi zaradi adrenalina, ki ti ga nabije v telo na kakršnih koli cestah. Ni sicer za potovalne namene, ampak Slovenija je vendar tako majhna, da se bo Hypermotard gotovo dobro udomačil in z veseljem križaril po naši deželici. Dobrodošel tudi skok k sosedom, recimo v Dolomite.

Kaj naj povem okoli cene? 12.000 evrov so mu namenili v osnovni izvedbi in 13.500 v žlahtnejši izvedbi S. Je drag? Kaj pa vem. Eksotiko je pač treba plačati. In komponente so izjemne, zmogljivosti v vrhuncu, izstopali boste brez dvoma… In BMW-jev Megamoto seže preko 17 jurčkov. Toda to je druga zgodba.

Kamera: Primož Lavrač