1. Dan (22.4.2005)
Zjutraj z Ano vstaneva in po hitrem zajtrku že zajahava motor. Kljub skoraj zimskim temperaturam Helga vžge brez čoka, saj verjetno sluti, da jo bo pot vodila v tople kraje. Termometer kaže -5 in tudi ogrevane ročke ne pomagajo prav veliko, ko mraz zajeda v konice prstov. V Grosuplju ustavim na črpalki in medtem, ko grem po nalepko, zatlačim rokavice med cilindra, da si vsaj malo segrejem roke.
Malo pred osmo sva že v Paviljonu kjer naju že čaka Bluzonder, ko se iz Celja prikadi še Motoristek skupaj spijemo kavico, nato pa gasa proti meji. Temperature sčasoma postajajo vse bolj človeške in ko smo na primorskem, nam je že prijetno toplo.
Malce pred mejo še natočimo poceni slovenski bencin potem pa se podamo na skoraj 800km dolgo pot proti Civitavecchiji. Prva težava se pojavi že pri plačilu cestnine na italijanski strani saj avtomat noče dvakrat zaporedoma sprejeti plačila z istega Eurocarda, na koncu se naredimo malo neumne in plačamo cestnino le za dva motorja saj se zapornica ne spusti.
V Firencah imamo dovolj avtoceste in delno tudi zaradi zastoja zavijemo v mesto, da bi pot nadaljevali po navadnih cestah. Čim zapeljemo v mesto, sledi soočenje z prometnim kaosom in le zahvaljujoč prijaznemu gospodu, ki nam pokaže pot do Siene, spet šibamo proti našemu cilju.
Malce pred osmo v pristanišču prevzamemo karte in se vkrcamo na trajekt, kjer je kar nekaj motoristov, predvsem lastnikov Harley Davidsonov, ki očitno potujejo v Palermo na kako srečanje.
Na ladji naredimo večerjo ter se okoli 23.00 odpravimo spat. Potujemo kot palubni potniki in ker letalski sedeži, ki smo jih dobili niso ravno primerni za spanje zmečemo spalne vreče po tleh ter zaspimo kot ubiti.
2. Dan (23.4.2005)
Po obvezni kavi se okrog devetih izkracmo iz ladje in za spomin na vožnjo vzamemo ”gurtne”, s katerimi so nam zvezali motorje. Kot prvi cilj si zadamo ogled katakomb in kljub zemljevidu Palerma, ki ga imamo s sabo imamo težave, večinoma tudi zaradi prometnega kaosa saj imamo občutek, kot da nihče nima izpita. Zelo je potrebno paziti na skuterje, ki šibajo mimo po levi in desni, kmalu pa nam uspe najti način, kako preživeti v tej prometni džungli: enostavno ne smeš gledati znakov, semaforjev, prednost ima tisti, ki si več upa in podobno. Prav absurdno pa je, da smo pri vožnji v enosmerno ulico (v nasprotno smer seveda) spraševali policista ali gremo prav za katakombe. Po težki borbi v prometu le najdemo katakombe in takoj, ko se ustavimo, do nas pride možakar, ki nam naj bi za 1 EUR pazil na motorje medtem, ko bomo mi na ogledu. Kljub mamljivi ponudbi se odločimo za varianto, da gresta dva na ogled, dva pa pazita motorje.
Za 1,50 EUR vstopnine lahko vidite posušena trupla katerih lastniki iz določenih socialnih slojev so hoteli na tem svetu nekako ostati tudi po smrti. Zelo lepo je ohranjeno truplo punčke, okoli katere je posledično precejšnja gneča. Fotografiranje je sicer prepovedano, a fotografija ali dve brez uporabe bliskavice ne morejo škoditi.
Pred vhodom pred katakombe srečamo tudi avtobus slovenskih turistov s pogleda vredno vodičko. Rečemo par besed ter dobimo nekaj napotkov vodičke glede ogledov na Siciliji in tudi, kje naj malce bolj pazimo na motorje.
Iz Palerma se odpeljemo v Monreal na ogled mozaikov v katedrali, precej se namučimo, da katedralo sploh najdemo, nato pa jaz in Motoristek paziva na motorje Angel girl in Bluzonder si ogledata katedralo, vrneta se ne ravno navdušena, zato odpeljemo dalje.
Pot nas vodi skozi notranjost otoka in sicer skozi znameniti Corleone, ki je večini znan iz mafijskih filmov in romanov. Dejstvo pa je, da je v tem kraju živel Luciano Liggio, ki je bil ključna oseba pri povezovanju siciljanske mafije na Siciliji in v Ameriki..
Samo mesto ni nič kaj posebnega in je le eno izmed mnogih siciljanskih mest s tlakovanimi cestami in ozkimi ulicami. Odločimo se, da prvi dan na Siciliji zaključimo v Agrigentu kjer brez uspeha iščemo kamp z bungalovi, na koncu si najdemo apartma za 4 osebe, za ceno 80 EUR z zajtrkom. Hitro odložimo prtljago in se namenimo na ogled Doline templjev, vendar smo za pol ure prepozni saj je za oglede že zaprta. Ker se že počasi spušča noč se le še ustavimo v trgovini, ker nam manjka nekaj sestavin za večerjo. V apartmaju žalostno ugotovimo, da plin ni priklopljen in da nimamo tesnil. Motoristek in Bluzonder iz svoje prtljage privlečeta gorilnika, privoščimo si – kaj drugega kot – testenine. Konec koncev smo v Italiji. Čeprav je bilo za nami le dobrih 200 km vsaj jaz zaspim kot ubit, saj spanje na ladji zaradi nenehnega tresenja ni ravno vrhunec užitkov.
3. Dan (24.4.2005)
Zjutraj nam lastnik apartmaja prinese zajtrk, ki pa je bolj kilav, rogljiček in kava, pojemo še sladoled, na katerega smo prejšnji dan čisto pozabili, in že smo na motorjih. Seveda si moramo obvezno ogledati Dolino Templjev. Bluzonder sicer raje počaka pri motorjih, ostali pa se odpravimo na ogled. Dolina Templjev je bila ena izmed stvari, ki so mi iz Sicilije ostale najbolj v spominu, čeprav mi ni bilo ravno jasno, zakaj ji pravijo Dolina, ko pa je vse postavljeno na hribu. Vsi templji so ostanek starodavnega mesta Akragas in ko stojiš pod mogočnimi stebri se počutiš povsem majhnega, obenem pa se sprašuješ, kako so lahko postavili te mogočne templje brez kakršnekoli gradbene (strojne) mehanizacije, kot jo poznamo danes.
Po dobri uri ogledovanja se vrnemo k motorjem in opazimo, da je Bluzonder zaposlen s promotorji Jehovih prič, ki mu hočejo pokazati, kaj pomeni biti srečen v življenju. Ko vidimo, da se ne bo vpisal med njih in da je že našel svojo srečo, nadaljujemo pot.
Skozi Favaro, ki je izredno revno mesto in spominja na povojno Sarajevo se usmerimo proti Enni. Notranjost otoka je izredno lepa in predvsem zelena, vsi smo si bili enotni, da so tukaj zagotovo snemali Telebajske. Griči so poraščeni s travo, ki je živo zelene barve in oči se ti odpočijejo ob pogledu na pokrajino. Na Enni se ustavimo, naredimo par fotk in si privoščimo dveurno malico, nato pa nadaljujemo pot proti Cataniji. V vsej svoji mogočnosti se pokaže Etna, katere vrh je še pod snegom.
Ob vstopu v Catanio spet popolna zmeda: kljub karti in GPS-u smo popolnoma izgubljeni, za nameček Motoristka skoraj zbije neka ženska z Bolho. Odločimo se, da bo najbolje, če se usmerimo proti obali, kjer bomo verjetno najlaže našli kamp, v katerem smo nameravali ostati preostanek bivanja na Siciliji. Po težkih mukah nam le uspe najti obalo, oznake ulic in smerokazi so ponekod postavljeni, drugje spet ne, kup enosmernih pa tudi ne olajša vožnje. V Cataniji najdemo kamp Jonio, kjer pa bi radi za bungalov imeli nekaj čez 80 EUR, zato se odločimo, da bolj proti severu poiščemo cenejšo varianto. V kraju Acireale najdemo kamp z bungalovi po 55EUR, prostora v njem pa je za 4 ljudi. Prvo noč nas sicer namestijo v apartmajih, ker se bungalovi sprostijo šele naslednji dan. Najprej zavijemo v njihovo restavracijo, kjer nas lastnik takoj prepozna kot Poljake, saj ima ženo iz Poljske in se mu zdi govorica zelo podobna, kot po čudežu govori tudi precej dobro angleško in kmalu se sporazumemo da bomo velikemu pivu rekli ”big bottle” midva z Motoristkom pa tudi, da bo lastnik od sedaj naprej ”mr. Big bottle”.
4. Dan (25.4.2005)
Danes malo potegnemo spanec saj moramo počakati do 10h, da nas premaknejo v bungalov. Jaz se odpravim po jajca za zajtrk in v mestu najdem Interspar. Usta so se mi razlezla v nasmeh, saj sem mislil, da se bo pa tukaj dalo dobiti vse kar bomo potrebovali od kruha naprej, vendar sem se hudičevo motil.
Med dolgotrajnimi pogajanji skušam prodajlki razložiti, da želim kupiti jajca, vendar brez uspeha. Ponuja mi vse od piva naprej, tako, da bo najbolje da kar sam poiščem ta preklemana jajca. Že sem mislil pokazati svoja, da bi ženska razumela kaj hočem, vendar nisem hotel preizkušati njene potrpežljivosti. Sicilijanke (še bolj pa njihovi možje) so vroče krvi, pravijo.
Ko se vrnem naredimo jajca z Gavrilovičevim doručkom, nato pa počasi začnemo nositi kovčke v bungalov. Pol dneva smo že zapravili, saj je ura že dvanajst preden se odpravimo. Odločimo se, da gremo na ogled rojstnega mesta slavnega Arhimeda, Siracuso. Spet se prebijamo čez Catanio in po strašni gneči prispemo na cilj. Ko se peljemo po cesti že vidimo neke razvaline, ki bi se jih splačalo ogledati, ko pridemo zraven vidimo, da so tukaj nekoč domovali Grki, kupimo karte in se napotimo na ogled. Muzej na prostem je izredno lep, vsaj meni je stalno vleklo asociacijo na rajski vrt, čeprav mi je malo žal, da si nisem prej pogledal zgodovine tega kraja saj je malo čudno gledati neke kamne za katere ne veš kaj pomenijo. Nič zato, bomo pa potem doma naredili domačo nalogo.
Po ogledu nam je že precej krulilo po trebuhih zato pade odločitev, da je čas za malico. Nato Bluzonder izrazi željo da bi jedli kje ob morju, »prav«, rečemo, in se odpeljemo. Tisto morje smo iskali kar lep čas in ko smo končno prišli do njega, je bilo to čisto navadno pristanišče ribiških bark z usrano vodo in precej močnim vetrom. Klinc pa ambient, mi smo bili lačni in smo tisto malico napadli kar tam.
Medtem se je precej pooblačilo in ohladilo, kar je občutil predvsem Motoristek ki je v kampu zaradi grozne vročine pustil škornje in ledvičnik. Za nazaj nas je kar malo zeblo a glede na to, da je bilo to dejansko najslabše vreme v vseh desetih dneh (popoldanska pooblačitev) se ne bomo pritoževali. Dan smo zaključili s 180 km na števcu in prijetnimi vtisi.
5. Dan (26.4.2005)
Na vrsti je Taormina, nato pa glede na Suzukijev potopis baje neka huda cesta proti Novari. No ja, bomo videli koliko bo huda, si mislimo glede na njihov gladek asfalt in razpokane ceste.
V Taormini vročina pritiska kot pri norcih, zato se ustavimo le kratek čas, nato pa se spustimo proti morju, kjer se z Bluzonderjem navdušiva nad namakanjem v morju. Vse lepo in prav, a voda je svinjsko mrzla in valovi nenormalno visoki. No ja, »če sva že v kopalkah, si pa menda ne bova premislila«, in hop v vodo. Angel girl in Motoristek naju le modro opazujeta z obale in fotografirata. Po dveh minutah namakanja ne čutim več prstov na nogah, ko pogledam redke sprehajalce ob obali pa opazim, da naju gledajo kot bi videli pošast iz Loch Nessa. Malo se zamislim, preverim svoj termometer, ki pa ga skoraj ni nikjer več videti, zato se odločim, da je bilo dovolj. »No ja, vsaj vročina naju ne bo prav kmalu spet ubijala,« si mislim.
Odpeljemo se nazaj proti jugu in nato zavijemo proti mestu Gaggi ter se držimo smeri za kraj Novara di Sicilia. Cesta je fenomenalna, asfalt drži in kar je najpomembnejše, prometa skoraj ni. Po temperaturi zraka takoj začutimo, da se cesta vzpenja precej visoko. Na vrhu prelaza se ustavimo in naredimo kosilo, nato pa se zapeljemo še do Novare na sladoled in se obrnemo nazaj proti Acirealu.
Že takoj ko smo prišli na Sicilijo smo si bili enotni da si en večer pripravimo balkansko večerjo (čevapi, pleske, rakija…), zato se v Acirealu odpravimo v mesnico po meso, Bluzonder in Angel girl gresta v nabavo, jaz pazim na motorje, Motoristek pa gre iskat nalepke za na stranske kovčke.
Ko tako za trenutek s pogledom ošinem izložbo mesnice vidim mesarja, ki za pultom drži roko na glavi in oponaša bika, ajoj si mislim, kako se bodo z njim zmenili kaj potrebujemo. Kmalu pride Angel girl ven in pove, da so se za govedino sporazumeli sedaj pa je problem kako mesarju razložiti, da potrebujemo pol kile svinjine. Bluzonder je v mesnici veselo oponašal pujsa in kazal mesarju, da ima zvit repek vendar možakar ni razumel katero žival ima v mislih, na pomoč je priskočil še Motoristek, ki je nekajkrat zakrulil in potem je možakarju končno potegnilo, da iščemo kralja živali. Vsi veseli, da imamo potrebne surovine se zadovoljni vrnemo v kamp, čeprav mi gre še danes na smeh, ko se spomnim nakupovanja v stilu ”ugani kdo sem”. Oink oink !!!
6. Dan (27.4.2005)
Dan za Etno. Nebo je brez oblačka in razmere so idealne. Vseskozi samo sledimo znakom za Etno in to je tudi verjetno edini kraj na Siciliji kjer se ne moreš zgubiti in iti po napačni cesti.
Cesta gor je fenomenalna, ovinki lepo speljani, asfalt grabi, da kar slišiš gumo kako jo pobira v debelih svaljkih.
Malce pred vrhom odnehamo, saj je ponekod po cesti že posut pepel. Na vrhu parkiramo motorje in se odpravimo po karte. Cena po osebi je bila 42EUR kar je svinjsko drago, vendar če smo že tukaj bomo pa dali še tistih 10 prešernov in si ogledali vulkan.
Prvi del poti te peljejo z gondolo potem pa se prestopi na avtobus, ki je narejen na osnovi Unimoga. Samo pobočje vulkana je precej razgibano in ga pozimi očitno uporabljajo kot smučišče, saj je po pobočju polno vlečnic in sedežnic.
Na prevoz z Unimogom smo čakali kar lep čas, vožnja pa izgleda kot v kakem avtobusu, ki čez hribe iz Indije v Pakistan šverca ilegalce. Ko prispemo na vrh nas pričaka vodič, ki nas pelje okoli kraterja. Ker je njegovo znanje angleščine bolj na psu, kaj več kot to, da je Etna izbruhnila nazadnje 2004, ne izvemo. Ko se sprehajaš po gori je povsod prisoten neprijeten vonj žvepla in iz skoraj vsake luknje se kadi bel dim. Če prisloniš roko na tla čutiš, da so tla topla, sploh če zakoplješ nekaj centimetrov globoko. Povsem na vrhu je vlekel močan veter in Motoristkova ideja, da s sabo vzame kapo niti ni bila tako neumna (verjetno ga je takrat brez škornjov in ledvičnika preveč zeblo). Kljub tlom prekritim s pepelom in močnim vetrom vidimo žensko, ki je obuta le v natikače (japanke), reva se mi kar smili, očitno je mislila, da bodo na skoraj 3000 metrov nad morjem, aprila, poletne razmere.
Cesta nazaj je neverjetna in ko se spuščamo midva z Angel girl skozi vse ovinke s stopalkami brusiva asfalt. Predvečer odhoda iz Sicilije je, zato pade balkanska večerja!
7. Dan (28.4.2005)
V pristanišču kupimo karte (8EUR/motor) in se hočemo vkrcati na trajekt, vendar nam varnostnik razloži da je odhod šele čez 20 minut in da bo potrebno počakati. Usedemo se v kafič in ližemo sladoled, ko pride varnostnik, da se moramo takoj vkrcati. 20 njegovih minut je torej minilo v petih realnih. OK v eni roki držim čelado, v drugi sladoled in nekako skušam voziti, nato ugotovim, da bi bilo bolje, če dam sladoled kar v usta, da se slučajno kje ne prevrnem. Varnostnik nas priganja, najraje bi ga vrgel s pomola, tečneža.
Na trajektu do nas pristopi starejši možak in ves ponosen pove, da je bil motorist in da je nekoč vozil Guzzija; ko naredimo skupinsko fotko, se mu kar smeji. Potem nas začne eden od zaposlenih na trajektu spraševati od kod smo in ko rečemo Slovenija, on takoj prikima: ”Aaaa Slovakia.” Ko omenimo Jugoslavijo takoj ve zakaj gre in omeni Tita, no pa si morda le skapiral, si mislimo.
Preostanek dneva je minil v znamenju avtoceste proti Bariju. Malo pred Tarantom začnemo iskati kamp, a brez uspeha, ob obali je polno turističnih naselij, a je vse zaprto. Povprašamo še na dveh kmečkih turizmih, v prvem bi radi imeli celih 100EUR za sobo, v drugem pa nočitev za eno noč ni možna, a nas vsaj prijazno napotijo v hotel. 83 EUR z zajtrkom brez pomisleka sprejmemo.
Ker smo precej lačni si privoščimo tudi rižoto z morskimi sadeži, vendar gremo od mize bolj lačni kot siti. Porcije so majhne, vendar je hrana okusna in niti ne preveč draga (5 EUR).
8. Dan (29.4.2005)
Zjutraj Motoristek vstane pred vsemi in nam takoj sporoči, da spodaj v restavraciji diši po svežem kruhu in pecivu, mi lačni še od prejšnjega dne že vidimo polne obložene mize in kaj hitro že sedimo za mizo. No ja streznitev je bila hitra, zajtrk je kaj drugega kot rogljiček in kava. Sicer natakar vidi, da smo bolj lačnih oči in prinese še po enega vsakemu, toda kaj sta dva rogljička za sestradanega motorista. Prisežem, da v Italiji nikoli več ne vzamem prenočišča z zajtrkom.
Odpravimo se v sobo in napademo tri dni star kruh in Kekec pašteto. Kot bi mignil smo v Bariju, prebijemo se mimo prodajalk ljubezni in plačamo že rezervirane karte za Črno Goro. Vročina v mestu je obupna in ker ob obali ne najdemo senčnega kotička se odpeljemo nazaj proti Materi, kjer si ogledamo mesto, ki je delno zazidano v skalnatem pobočju. Precej me spominja na Dubrovnik.
Vročina res ubija in po sladoledu v Materi preživimo preostanek dneva na bencinski črpalki kjer imajo klopi in mizo za stranke.
Ko se začne spuščati mrak krenemo v Bari, kolona za trajekt je neverjetna, vendar se z motorji zlahka prebijemo mimo. Fantje na trajektu so izredno prijazni in stalno sprašujejo kako lahko zvežejo motor, da ga ne bi slučajno poškodovali. Ko izplujemo, se premaknemo v prostor z avionskimi sedeži, ki je bolj ali manj prazen, se zleknemo po tleh in zaspimo.
9. Dan (30.4.2005)
Po carinskih procedurah in preverjanjih v Baru pristanemo v pizzeriji Bluzonderjevega kolega (ki nam je tudi urejal karte), kjer končno dobimo konkreten zajtrk.
Po krajši debati se odpeljemo proti Hrvaški meji. Obala Črne gore je sicer lepa, promet pa obupen. 2 uri za 100km, radar za vsakim ovinkom.
Na Hrvaški meji spet nesmiselne komplikacije, promet se premika po polžje, vročina je neznosna. Vsakega potnika preverijo in požigosajo potni list, občutek imaš kot, da vstopaš v Afganistan. Če ne drugega, bodo ceste od sedaj malo bolj prazne in ne bomo več potovali kot polži. Pičimo do Bosne, saj je naš cilj motel Lav v Banja Luki in njihova kuhinja. V Mostarju sproti le poslikamo most, ki je bil lani ob našem obisku še v gradnji, nato pa gremo direktno za Banja Luko.
V Jajcu smo že vsi utrujeni in le še dobrih 30km nas loči od slastne večerje in mehke postelje, a zdi se mi kot, da smo oddaljeni vsaj dva dni vožnje. Nobenemu se nič več ne da in pred očmi imamo le še čevape in pleskavice, za vsakim ovinkom se mi zdi da bom zagledal motel.
Ko končno prispemo, zaklenemo motorje in se po hitrem postopku stuširamo. Z Angel girl prideva v restavracijo, kjer Motoristek že pregleduje jedilni list in z veseljem ugotovi, da imajo tudi tu Karađorđeva šnicla. Ko se nam pridruži še Bluzonder takoj pade prva runda hrane in Nektarja, jemo kot kobilice in natakarju sploh ni nič jasno, še posebej, ko naročimo še enkrat. Verjetno si misli ”ludi Slovenci”.
Motoristek napade vse od mesa, pomfrita, zelenjave, ajvarja do feferonov. Ko pospravimo še drugo rundo imam občutek, da bom počil in edina želja mi je da se dam v ležeči položaj, vsi se strinjamo, da tako se še nismo najedli, ma kaj najedli, nažrli.
Vsaj jaz potrebujem še kaki dve uri, da prebava naredi svoje preden zaspim.
10. Dan (1.5.2005)
To je bil zadnji dan našega potovanja in po pravici povedano, gremo kar radi nazaj domov. Glede na to da je 1. maj, se po Bosni vrtijo jagenjčki in odojki skoraj pri vsaki hiši. Lakota naredi svoje, ustavimo se v Bihaču, da bi še enkrat napadli čevape, a imajo žal zaprto. Preko Karlovca se peljemo do Metlike, kjer po desetih dneh spet prestopimo slovensko mejo. V Metliki gremo še na pijačo, naredimo kratko analizo poti, se poslovimo in zaželimo srečno pot do doma.
Preživeli smo 10 čudovitih dni v dobri družbi, vreme je bilo vse dni čudovito, na trenutke že skoraj kičasto. Siciljanci so izredno prijazni in če se v mestu izgubite je škoda iskati zemljevid, vprašajte prvega domačina in skoraj gotovo vas bo vodil na želeni kraj. Sama notranjost otoka je čudovita v nasprotju z obalo, ki me ni preveč navdušila.
Glede varnosti sem pred odhodom slišal precej napotkov kot na primer: ”kaj pa rinete tja, da vas bodo okradli” in podobno, res je treba paziti na motorje v velikih mestih (Palermo, Bari…) in imeti oko na svoji lastnini, a ko se umakneš iz mesta, je vse lepo in prav.
Skratka, destinacija vredna obiska.
“Tehnični” podatki:
Prevoženo: 3450 km (Motoristek kakih 100 več)
Poraba goriva moje Vare: 6,5 do 7,5 l/100km
Ceste: večinoma precej slabe z kar nekaj svetlimi izjemami (Etna, Novara di Sicilia)
Promet: kaos
Družba: enkratna
Skupni strošek: 1000EUR/motor (voznik + sopotnica). Od stroškov je največ nanesel bencin ki stane okoli 1,23EUR in trajekti.
Uporabne povezave…
Trajekt:
– Civitavecchia – Palermo (karte se lahko kupi v Ljubljani)
– Bari – BarKampi:
– www.camping.it/english/sicilia/
Vremenske napovedi:
– www.weatheronline.co.uk/Europe.htm
– www.meteorete.net/
– www.bikeriders.it/meteo.htm
Leteči
