Potovanje z motorjem po južni Španiji in Portugalski sem »splaniral« že enkrat davno, ampak nikoli ni nekako prišlo na vrsto. Vedno je bil problem čas, oziroma število prostih dni, v kombinaciji z veliko kilometrino, ki jo ta pot prinese. Če že vzamemo v obzir izredno dolg transfer v obe smeri, je potrebno potem končno destinacijo čim bolj izkoristiti, oziroma prevoziti in pogledati kar se da največ. Lanski prvomajski prazniki pa so bili kot nalašč za to.

»Nenaporen transfer…«

Na kisel in deloma deževen transfer do Livorna, smo se zgodaj dopoldne odpravili štirje »Packi« – Ferek, Ivek, Robi in Dejko ter »TEŠ-penzion« sekcija – Pero z Jano in Sinac z Drago. Rahel dež in oblaki so nas spremljali domala vse do Livorna.

Na razmeroma praznem trajektu, smo se pred večernim odhodom »utaborili« v salonu. Ob domačih dobrotah, pivu in žganjicah smo v spalnih vrečah predremali noč in se pozno popoldne naslednjega dne izkrcali v Barceloni. »Potegnili« smo še dobrih 70 km, po obalni magistrali proti zahodu, do rezerviranega prenočišča v Segur de Calafellu in »transfer« je bil povsem nenaporno zaključen. Vsem vsekakor priporočam to varianto, ker vožnja čez Francijo, z vmesnim prenočiščem, bi bila nedvomno napornejša in dražja. Naš krog se bo po 10 dneh na istem trajektu tudi zaključil.

Ob obali do nacionalnega parka Sierras de Cazorla

Prvi stik s španskimi cestami motoristu jasno pokaže, da avtocest ne bo uporabljal. Vzporedne hitre ceste so brezplačne, izredno dobre in z redkim prometom. Peljali smo proti Valenciji, opazovali mediteransko pokrajino in se po dobrih 200 kilometrih obrnili proti notranjosti. Bolj kot smo se odmikali od obale, lepše, zanimivejše in manj prometne so postajale magistralke. Enega izmed postankov izkoristimo za obisk servisa, saj nikakor ne »pogruntamo«, kako bi sami »našponali« razrahljano verigo na Ducatiju.

V Andaluzijo smo vstopili pri kraju Siles, kjer se začenja tudi nacionalni park Sierras de Cazorla. Mediteranski vpliv tukaj pojenja. Sprva gričevnata pokrajina se spremeni v hribovito, s prostranimi borovimi gozdovi. Pozno popoldan smo parkirali v kampu v okolici Silesa, najeli 2 lesena bungalova in preostanek dneva izkoristili za martinčkanje na sončnih 26oC. Doma pa prvomajski sneg… res neverjetno!

Se je pa ob večerji, v lokalni gostilni, začela zabavna zgodba »borbe z neznanjem tujih jezikov« domačinov, ki nas je v bistvu spremljala vse dneva našega potepanja. Koliko smeha, kretenj in mahanja je pomenilo vsako naročilo lokalnih specialitet, ki smo jih kot turisti seveda želeli poskusiti. Pica, testenine ali hamburger seveda ob raziskovanju tujih dežel odpadejo! Da pa bi naša »oštirja« dala kar največ od sebe, je pripomogla še čisto izmišljena zgodba o Janinem rojstnem dnevu, ker »hepi brzdej tu ju« razumejo vsi, goste ki praznujejo, pa je seveda treba tudi počastit.

Najvišja evropska cesta

Jutro je bilo prav neverjetno hladno. Gorski zrak je čez noč izgubil dobrih 20 stopinj! A nič ne de, saj nas čaka počasna vožnja s številnimi ustavljanji po nacionalnem parku. Čarobnost in glavno prepoznavnost daje parku obsežno jezero, ki ga v svojem zgornjem toku, ob pomoči zajezitve tvori reka Rio Gaudalquivir. Svetli borovi gozdovi poraščajo obalo in pobočja gora, ki iz vseh strani zapirajo zaščiteno območje. Na izhodu iz parka, v smeri proti Jaenu se cesta dvigne krepko čez 1000 metrov in razgledi na prevoženo pot nazaj proti Silesu so prav neverjetni.

Od tu dalje se po res čudovitih, hitrih in praznih magistralkah spuščamo proti Granadi. Visoka Sierra Nevada, naš naslednji cilj, v svoji belini sije daleč na horizontu. Dolgi pregledni ovinki, razgledi na polja in planjave nudijo zavidljive motoristične užitke in vožnja mine kot bi trenil, temperature pa v soncu ponovno rastejo preko dvajsetice. Granado samo obvozimo, saj je naš cilj najvišja evropska cesta, ki se dviga na Sierro Nevado, pod vrh Pico Veleta, celo do 3380 m n.m. Promet z motornimi vozili je dovoljen nekje do dobrih 2800 m, naprej pa samo za kolesarje in pešce. Smučišče seveda obratuje, razgled pa je seveda ob jasnem popoldnevu fenomenalen. Vzpon iz Granade, v dolžini cca 40 kilometrov poteka po hitri, zaviti magistralki, tako da VFRjka in Multistrada ne zdržita umirjenega tempa in pobegneta v ovinke. Po obveznem fotografiranju, se spustimo nazaj proti Granadi in dalje proti morju, kjer na mediteranski obali, 30 km pred Malago, najamemo 8 posteljni apartma.

Od Picasa, preko zibelke bikoborb, do skale in opic

Zanimivo… vsako jutro pričnemo vožnjo zimsko oblečeni, zaključimo pa čisto poletno. Picasov muzej z ogledom Malage je naša prva postaja. Takole na prvi vtis bi njegovo umetnost opisal z besedami »odbito zadrogirana lepota«. Pri njegovih slikah bi človek moral dolgo stat… verjetno bi videl marsikaj.



Ponovno se odmaknemo od Mediterana in se ustavimo v kraju Mias, ki s čudovitim razgledom na Mediteran in slikovitim centrom vabi turiste, da ga obiščejo. Naslednji cilj je Ronda, mestece nad razglednim skalnim previsom, ki velja za zibelko bikoborb. Bežanja po ulicah, pred biki, si nimamo časa privoščiti, ne dvomim pa, da bi bilo zanimivo.

Spustimo se nazaj proti morju in popoldne parkiramo pod »gibraltarsko skalo«. Vzpon zaupamo izkušenemu vodiču v udobnem mercedesu, ki postanke opravi na vseh razglednih točkah, nas »spozna« z opicami in nam v zgledni angleščini podrobno predstavi zgodovino Gibraltarja. Iz »skale« se odpira razgled na Afriko in najbolj južno točko celinske Evrope – Tarifo, ki jo bomo obiskali naslednje jutro.

Samo mesto Gibraltar, seveda pod Britansko vladavino, pa razen zanimivega letališča, katerega stezo prečka glavna prometnica, ni vredno ogleda ali postanka. Umazana provinca angleškega kapitalizma. Gneča ter globalizacija. Sonce se dotika horizonta, ko prečkamo obalno gričevje proti Tarifi. Ob atlantski Playa de los Lances parkiramo pred apartmajem, in si v zgledni gostilni privoščimo večerjo španskih specialitet. Tukaj je pravo poletje. Lahko noč.

Med najbolj južno in najbolj jugozahodno točko Evrope

Četrti dan je naša španska odisejada obiskala kraje med španskim in portugalskim Atlantikom ter napravila še kraljevski ovinek do Sevilie. Že zgodaj zjutraj smo parkirali na polotoku pred trdnjavo v Tarifi. Do afriške obale je 8 km. Na eni strani Atlantik, na drugi Sredozemsko morje. Res sta že na pogled različna. Je pa naš jutranji obisk prehitel policaje, ki očitno začenjajo službo malo kasneje in so nas šele ob koncu našega ogleda pričakali pri motorjih ter prijazno opozorili, da smo daleč v peš coni, kar smo kljub neumnim obrazom seveda vsi dobro vedeli.

Vožnjo nadaljujemo proti severu in se ustavimo v centru Sevilje, ki nam jo peš prijazno razkaže »na toplo zvezan« italijanski študent. Posebej šef Packov mu je bil sila všeč. Je pa o kraju resnično veliko vedel in brez njegove pomoči bi v treh urah videli bore malo. Ko smo mu za prijaznost ponudili nekaj cekinov, jih je skoraj užaljeno odklonil. Verjetno bi bil od krepkih bajkerjev raje deležen kake druge usluge. Sevilia je res mesto za katerega bi si bilo potrebno vzeti več časa, se prepustiti njenim čarom in ritmom flamenka. A pomanjkanje časa in čudovite ceste nas vabijo dalje; za kulturne znamenitosti bo še čas… čez leta… na penzionističnih izletih…

Odpeljali smo dalje proti cilju našega dnevnega potovanja, v portugalsko pokrajino Algarve in prenočili v okolici Lagosa. Svetilnik na skrajnem rtu Portugalske je skrajna JZ točka Evrope in hkrati zadnji objekt na celini, ki so ga mornarji videli, ko so se v dobi velikih odkritij odpravljali v neznano. Je pa prvi dan obiska Portugalske začinil še naš Sinac, ki je zaradi nestrpne vožnje, na »zagužvani« 4-pasovnici iz »C5 provide« potegnil 2 policaja, jima vzel ključe od avtomobila, ju nazmerjal kot smrkavca, da sta užaljeno gledala v tla; in ravno ko je hotel vsakemu »primazat« še klofuto, se je pravočasno z znanjem tujega jezika vmešal Ferek in »zgladil« cestni spor. Nekako tako je bilo, ne vem več čisto točno, morda je bilo tudi obratno, je pa res, da težav s policaji po tistem več nismo imeli.

Algarve, Atlantik in Belem

Atlantska obala Portugalske je bila skrajna točka našega potovanja, peto jutro pa uvod v drugo polovico. Dopoldne smo po lokalnih cestah raziskovali divjo notranjost Algarve, ki jo krasijo bujni zeleni gozdovi in strnjeni nasadi hrasta plutovca, fig in pomaranč. Daljši postanek smo si privoščili na najvišji točki, vrhu Foia, ki nudi razgled na lep kos priatlantske dežele.

Sledil je spust v osrčje pokrajine in vožnja po lokalnih cestah v smeri Telheira – Santa Luzia – Alvalade… proti polotoku Troia. Notranjost portugalskega podeželja zaznamuje kmetistvo, ki se odraža tako v pokrajini, kot v naseljih. Postanek v eni izmed manjših vasic pa pokaže tudi vso pristnost preprostega podeželskega prebivalstva. Ob vstopu gruče bajkerjev v edino gostilno, smo najprej deležni rahlo mrkih pogledov, ko pa za svojo mizo naročimo pivo po 0,8 €, pa se nihče več ne zmeni za nas. Morda se nam poleg nizke cene pijače, zdi dosti nevsakdanje to, da je že zgodaj pred poldnevom gostilna polna starcev, mladih, žensk in otrok, ki glasno klepetajo in razpravljajo »bogsigavedi« o čem vsem.

Popoldne smo spet na Atlantiku. Za pot proti prestolnici smo izbrali obalno cesto in trajekt Troia – Setubal in dalje preko nacionalnega parka Arrabida ter mostu 25. aprila, ki je nekakšna pomanjšana verzija tistega v San Franciscu, do znamenitega stolpa v Belemu. Privoščimo si »pirpavzo«, fotografiranje in klepet z druščino slovenskih študentov, ki je tukaj na izletu. Center Lizbone nas nič ne mika, za slednjega bi si bilo treba vzet vsaj dan ali dva, zato proti večeru raje parkiramo v kampu, pred lesenimi bungalovi, na sipinah Atlantika, ob plaži Grande do Guincho. Večerja je v stilu različnih portugalskih dobrot, v restavraciji tipa »pojej kolikor moreš«. Mi smo sicer tudi veliko spili. Se mi pa zdi, da so natakarji po našem odhodu ponovno preračunali, če je postavljena cena po osebi smiselna, ali bi morda ob večjem navalu slovenskih bajkerjev bankrotirali.

Od najzahodnejše točke Evrope, do divjih prostranstev zahodne Španije

Prvi maj – praznik dela znajo obeležiti tudi Portugalci in Španci. Vendar na povsem drugačen način. Piknikov tu ni bilo videti. Očitno jih zamenjajo verske procesije in čaščenja različnih svetnikov in Marije. Pa veliko ljudi zapusti obalna mesta in se odpravi na podeželje – v kampe. Promet je na prazničen dan sicer izredno redek, se bo pa zvečer pojavila manjša težava, ki jo nikakor ne bi pričakovali.

Jutro je bilo kot nalašč za vožnjo do bližnjega rta Cabo da Roca – najzahodnejše točke evropske celine. Ker smo bili zgodnji, množice turistov še ni bilo, zato smo se z motorji lahko pripeljali do skrajnega obračališča. Močan veter, ki tukaj nikoli ne pojenja pa nas ni motil ob nastavljanju fotoaparatom. Pot smo nadaljevali do Sintre – nekdanje kraljeve prestolnice, kjer smo zgodnje dopoldne ponovno, še pred prihodom avtobusnih turistov, izkoristili za ogled in izdatno malico. Sledila je vožnja po kmetijski pokrajini ob vzhodnem bregu reke Tejo proti Abrantesu in dalje proti obmejnemu naravnemu parku Sierra de S. Mamade. Vsaj prvi del poti ni ravno nekaj posebnega. Vožnjo po lokalnih cestah intenzivne kmetijske pokrajine, ki s svojimi pridelki zalaga glavno mesto in obalo, zaznamuje obilo mrčesa na vetrobranu in čeladi, lepo število traktorjev, manjših tovornjakov in »pickupov«; se pa pogled občasno odpre na veličasten tok reke Tejo.

​Pokrajina pa se povsem spremeni, ko se bližamo meji s Španijo in ravnino zamenjajo slikovita hribovja Sierra de Sao Mamade. Povzpnemo se na grad v kraju Marvao, od koder se pogled odpira tako proti Atlantiku, kot na vzhod, proti španski Extremaduri. Ceste so naravnost čudovite. Široke, z dolgimi, preglednimi ovinki in redkim prometom. Pozno popoldne se ustavimo pred kampom v Cacaresu, kjer se prej omenjene težave začnejo. Kamp je poln! Kljub prigovarjanju ni nobene možnosti, da nas sprejmejo. Prijazna receptorka pa preveri tudi vse ostale kampe, hotele in apartmaje v okolici cca 20 km. Prostora preprosto ni nikjer. Španci za prvi maj radi prespijo drugje. Nekako ji sprva nismo verjeli a ko smo začeli ob poti preverjati vsa možna prenočišča, so se njene besede potrdile. Upoštevali smo nasvet domačinov in se podali v čim manj obljudeno podeželje. Ko smo bili že povsem v mraku, sprijaznjeni z dejstvom, da bomo prespali v eni izmed zapuščenih »kabrio« pastirskih hiš, se nam je nekje »sredi ničesar« nasmehnila sreča. Obcestna gostilna, v bližini kraja Valdamorales, kot v kakšnem vesternu, je imela prostor za nas. Za večerjo pa svinjska ušesa na prav poseben način… okusno. Morda smo bili od dolgotrajnega iskanja »fraj postelje« in ugodnemu razpletu, kar malo vzhičeni, domačini so omagali in zapustili »saloon«, za naše zdravje pa se je zbala prikupna kelnerca, ki nikakor ni več želela nalivati viskija zgovornim balkancem. Baje smo prekosili vse pivske navade njenih rednih strank.

Puščava in »divji zahod«

Naš dopoldanski cilj je tolikokrat opevana Cordoba. Biser arabske arhitekture v Evropi in v 10. stoletju verjetno največje mesto na svetu, je danes predvsem turistična znamenitost. Ena največjih mošej na svetu, zgodovinske stavbe, palače kalifata, festivali, umetniške akademije in verski obredi ji dajejo čar posebnega kraja, kjer se vseskozi veliko dogaja. Drugi maj je bil v celoti posvečen krščanskemu prazniku, zabeljenemu z glasbo, plesom, lepimi oblekami in procesijo. Vročina blizu 300 C obiskovalcev in vernikov ne moti. Večina jih je v mašnih oblekah, le bajkerji v črnih »lajblčih« razbijamo rutino.

Popoldan je namenjen vožnji. Preko redko poseljene pokrajine in krasnih, hitrih magistralk vozimo proti Alcaudete. V Granadi sklenemo Portugalsko-španski krog in nadaljujemo v smeri največje puščave v Evropi – Tabernas, ki smo jo v času »špageti vesternov« v filmih videli velikokrat. Puščava leži v Almerii, v zavetrju Sierre Nevade, ki vlažnim zračnim masam iz Atlantika in Sredozemlja ne dopušča, da bi namakale to območje.

Pozno popoldne iz glavne magistralke zavijemo v hribe, v suho skalovje v okolici kraja Gergal. Pred vhodom v vas nas pričaka streljanje! V čeladi se to sicer malo čudno sliši, a šele ko ovinek odpre pogled na vas, nam bližajoča se verska procesija da jasno vedeti, da bo treba parkirat na bankino ozke ceste in malo počakati. Do rezerviranega prenočišča nekje v skalovju, popolnoma na samem, je pa še kar nekaj ovinkov. Šef je bivši poklicni igralec ragbija. Starejša gospa pa mu pomaga upravljat in kuhat za goste na odmaknjeni, obnovljeni haciendi. Vse je urejeno v stilu in tudi večerjo sestavljajo same domače specialitete.

Če pa se vrnem k filmskem slovesu tukajšnjih krajev, bi pa grozljivka z naslovom »Kjer bajkerji izginjajo« prav lahko dobila resnične korenine. Tukaj nas ne bi nihče našel! Niti nas, niti naših motorjev… Nikoli!

Odločitev je padla – krog bomo razširili!

Jutro v puščavi nam je zbistrilo um, ki nam trezno dopoveduje, da so ceste, ki smo jih prevozili do sedaj v največji meri en sam užitek. Smo vsaj za dobrih 250 km presegli zastavljen cilj v teh dneh. Ja, res smo hitri. Odločitev je padla: namesto obale in nekaj zgodovinskih ogledov v Murciji, Cartageni in Valenciji ter vrnitev v Barcelono, se raje odmaknimo od morja in potegnimo skozi špansko podeželje do Pirenejev – v Andoro in se zadnji dan potovanja od tam vrnemo v barcelonsko pristanišče.

Še prej pa si poglejmo puščavo Tabernas. Naš prvi postanek je ena izmed kavbojskih kulis, preurejenih v tematski park. Pravzaprav gre za pravo mestece, z vsem tistim kar so mesta divjega zahoda ponujala. Za uraden vstop smo prezgodnji, zato se poslikamo in zapeljemo do nekaj km oddaljene obcestne postojanke v stilu Route 66. Res avtentično! Od avtomobilov in opreme, do ponudbe.

Vožnja skozi puščavo me nehote navdahne z vizijo: čez par let bi se spodobilo takole »rolat« čez ameriški zahod. Nedvomno se bo tudi to zgodilo. V obalni Cartageni se ustavimo na »malici« in tu nam jo »zagode« Sermekov BMW. Težava je znana že iz minulih potovanj. Nekje v bližini je repetitor, ki »zmeša« alarm na motorju. Ker ga ni možno izklopit, niti resetirati, motor pač ne vžge. Izkušnje nam tu nikakor ne pomagajo, tudi telefonski klici ne. Ko se že skoraj vdamo v usodo, da bo pomagala edino asistenca, pa Ivek le opazi repetitor na eni od streh. Z BMWjem se spusti po klancu proti bližnji trgovini in cca 50 m stran alarm le popusti in motor vžge. Pa veriga na Multistradi je ponovno čisto razrahljana. Mojstri v delavnici le niso bili takšni strokovnjaki. Zvečer se jo bomo lotili sami, po »youtube« navodilih, ki nam jih je naš doktor »D« že poslal.

Notranjost Andaluzije in Katalonije je za vožnjo z motorjem veliko prijetnejša kot obala. Ceste so izredno dobre in promet izjemno redek. Peljemo se mimo manjših andaluzijskih in katalonskih mest: Lorca – Cehegin – Jumilla – Almansa – Requena, v katerem izberemo edini manjši hotel za nočitev. Seveda je zaklenjen – na vhodu je zapisana le telefonska številka. Pokličemo in šefica je hitro med nami. Pa zvodnik z dvema Maročankama tudi. A ob pogledu na naši dve bajkerski dami, hitro ugotovi, da posla ne bo. Pred večerjo mojster Peter napne še dukatijevo verigo, po rahlo zakompliciranem sistemu, a tokrat bo menda le deloval. Potem se ponovno prepustimo užitkom španske kulinarike.

Andora… žrtev globalizacije

Kot vsako jutro, ne glede na morebitno večerno popivanje, se je tudi tokrat po hotelu razlegel predirljiv Ivekov krik: »Sonce je v gruški!« Včasih bolj, drugič manj nejevoljni, ampak vedno smo že dobre pol ure za tem disciplinirano ždeli na motorjih in čakali štart. Dopoldan je bil namenjen vožnji, popoldan pa raziskovanju »brezcarinskega bisera« v Pirenejih, ki se imenuje Andora. Hotel smo imeli rezerviran.

Vožnja skozi podeželje je minila v že znanih okvirih odličnih in praznih španskih magistralk, v smeri Utiel – Teruel – Alcariz – Lieda – Andora. Je pa bil zato naš stik z državico v Pirenejih in glavnim mestom Andora Vella čisto nasprotje naših pričakovanj. Motorje smo pustili pri hotelu in se v nekaj kilometrov oddaljen center odpeljali z javnim prevozom. Nekako sem vedel da gre za državico, ki je zaradi nizkih davčnih stopenj nakupovalni raj, ampak vseeno sem pričakoval nekaj v stilu alpskega Livigna, pridih neke avtentičnosti, preprostosti, domačnosti. Morda je bila Andora takšna pred 50 leti. Nasprotno od tega pa nas je sicer lepo urejeno mesto šokiralo z globalizacijo in vsem »slabim«, kar je ta prinesla. Znana, zveneča imena finančnih inštitucij, blagovnih in modnih znamk, restavracij s hitro hrano, zlatarn… polno vsega tistega, kar popotnik željan svobode še najmanj pogreša. Tega mesta se raje ognite! Razen če nujno rabite nove (original) »adidaske« ali kakšen digitalni fotoaparat po 22% nižji ceni!

Tudi gostilne nam ni bilo dano najti. Drage hotelske restavracije na eni, ali »fast food« na drugi strani… kaj »andorskega« pa seveda ne obstaja, ali pa nismo našli. Kompromis smo potem »pojedli« v nekakšnem španskem »fast foodu«, ki pa je bil le medel približek njihove kuhinje. V Andoro me najbrž več ne bo – predstavlja vse tisto, kar bajkerji odklanjamo.

Pireneji in Barcelona

Jutro je prineslo nekakšno »sladko-kislo« olajšanje. Zadnji dan našega potepanja po Iberskem polotoku. Zvečer bomo že na ladji. Treba je torej vzeti še nekaj lepih vtisov in zaokrožit po Pirenejih, preden nas popoldan pogoltne vrvež katalonske prestolnice. Če pa že zapuščamo Andoro, pa njeno »obdavčenost« le izkoristimo – poceni »natankamo« in nakupimo spominke.

Potem se preko serpentin in ovinkov dvignemo visoko v južne Pireneje, v pogorje nacionalnega parka Cadi Moixero. Pireneji so drugačni od Alp. Vsaj del, ki smo ga mi prevozili se nekako ne more primerjati z Dolomiti ali Grossglocknerjem. Ceste so sicer lepo asfaltirane, vendar ožje in ne omogočajo v bistvu nobenih dirkaških užitkov. So pa razgledi ravno tako lepi, pokrajina pa na videz bolj divja in manj obljudena. Tudi turistične infrastrukture ni bilo na prvi pogled opaziti. Je pa bila ta vožnja na nek način pravi balzam za nas, za motorje in za gume. Dinamika in ne hitrost je po dolgem času spet prevladala.

Malo po poldnevu smo zapustili Pireneje in dobri dve urci kasneje parkirali motorje na Grimaldijevemu pomolu. V sam center Barcelone smo se odpravili z busom in se potem počasi, ob ogledovanju znamenitosti, po umetniški Rambli, peš vračali proti luki. Barcelona je sicer vredna več dnevnega obiska. Bazilika Svete družine, Casa Mila, Trg Katalonije, Barcelonska katedrala, Kolumbov spomenik in nenazadnje »fuzbal«… Smo pa nekateri tukaj že bili, drugi pa nedvomno še bodo. Popoldne in večer pred vkrcanjem na trajekt proti Livornu, je bil za podoživljanje čarov katalonske prestolnice čisto dovolj. Prijetno utrujeni smo zabavo nadaljevali, v udobnem ladijskem salonu, ob španskih prigrizkih in žganjicah, pozno v noč.

Tirrenia, Pisa, Mugelo

V Livorno smo pripluli pozno popoldan, po voznem redu. Procedura izkrcanja nam je bila že znana. Dokaj enostaven postopek za Evropejce in malo manj prijazen za potnike iz Maroka, od koder trajekt, ki nas je naložil v Barceloni pravzaprav pripelje. Večji apartma smo imeli rezerviran v Tirreniji – bližnjem letoviškem mestu. Večer smo izkoristili za sprehod in večerjo v malce dražji, pravzaprav edini restavraciji. Poleti je verjetno mestece precej živahno. Dolge, peščene plaže ter bližnja Pisa, verjetno privabijo sem precej turistov in dnevnih kopalcev.

Do centra Pise in znamenitega poševnega stolpa smo se zapeljali naslednje jutro. Nekateri so bili tukaj prvič in časa imamo dovolj, da si privoščimo še kakšen ogled. Na poti nazaj smo obiskali še dirkališče v Mugelu. Potem pa dolgočasna italijanska avtocesta in obilna poznopopoldanska večerja v Uncu. Za piko na i pa nam je naša ljuba Slovenija jasno pokazala, da doma poletja še ni in nas po 12 dnevnem sončnem potovanju še krepko oprala! Prve vtise pa smo dobro uro kasneje podelili še ob pivu v domači gostilni.

Pod črto…

Če takole na hitro povzamem, to je seveda samo moje mnenje, tole naše potovanje in se opredelim do bistvenih vprašanj, ki se motoristu zastavijo, v smislu »zakaj tja?«, ali še bolje »bi šel tja še enkrat?« in seveda »koliko me bo stalo?«, lahko odgovorim zelo preprosto: V Španijo se gre motorist predvsem do sitega navozit! Takšnih cest, ki prečkajo tako slikovite in prostrane pokrajine nisem doživel še nikjer! Ker vem, da večina slovenskih motoristov prisega na prečudovit Balkan in »dih jemajočo« Jadransko magistralo, od Grčije do Rijeke, vam lahko povem le, da je Španija znatni presežek tega. Ni pomembno ali ste »kruzer«, »enduraš«, »ss raketa« ali nekaj vmes. Tu se boste navozili! Če podkrepim vse skupaj s primerom: Ob vkrcanju na trajekt v Barceloni, smo srečali skupino nemških motoristov, na Diavelu in še dveh raketah – občudovali so »rore« na Robijevi Multistradi. Samo v okolici Barcelone so v nekaj dneh, v 2000 kilometrih, »zradirali« gume do platna! V Livornu bodo iskali vulkanizerja, ker s takimi domov ne bodo prišli.

Dosti zgovoren pa je tudi naš primer: Ko sem lansko zimo na Motosvetu predstavil načrt potovanja, je bil marsikdo mnenja, da je »prehudo« zastavljen, da je dnevna kilometrina prevelika, da bomo morali krog skrajšati, če bomo želeli »ujeti« trajekt… Realnost je pokazala drugače. Dnevna kilometrina je znašala med 400 in 500 km in kroga nismo zaključili po Andaluziji, v Barceloni; ampak nam je uspel še dodaten 500 kilometrski ovinek do Andore in Pirenejev. Zgodnje vstajanje je bilo sicer Ivekova zasluga »sonca v gruški«, natančen plan, točnost in disciplina pa plod Ferekovega tečnarjenja. A dejstvo je, da je bila večina etap izrazito hitrih, saj magistralne ceste, z redkim prometom, brez kakršnegakoli tveganja, dopuščajo potovalne hitrosti krepko čez 100 km/h. In vse to sta brez težav zdržali tudi obe sopotnici, mladi upokojenki, Jana in Draga. Bravo punci! Naš motoristični park je zajemal težkega Kawasakija Vulkana 1700, pod komando Fereka, Robija na Dukatijevi Multistradi, Dejkota na Hondi VFR-1200, Petra in Jano na Yamahi FJR-1300, Sinaca in njegovo Drago na BMW 1200 GS-ADV ter Iveka na BMW K-1200 GT, kolona pa se ni, kljub hitri vožnji, pretrgala niti za hip.

Stroškov ne računam rad. V bistvu so mi vedno manj pomembni. Užitek nikakor ne sme in ne more biti strošek! Vem pa, da to ljudi zanima. Lahko pa brez zadržka zapišem, da se da po Španiji in Portugalski vozit in živet razmeroma poceni – nekje v stilu našega Balkana ali Madžarske. Če odštejem kilometrino trajekta, smo v teh dneh prevozili 5360 km. Spali smo razmeroma poceni, najemali smo bungalove, apartmaje in cenene hotele po cca 10 – 15 € na noč po osebi. Vsak večer smo si privoščili obilno večerjo, čez dan pa so nas hranile malice iz supermarketov. Cene so primerljive našim. Peter in Jana, par na enem motorju, je edini preračunal, da ju je 12 dnevni izlet stal 1900 €. Torej vse, vključno s trajektom, nočitvami… Bo že držalo.

Prevožena pot

Ja. Na Iberski polotok se zagotovo odpeljem ponovno. Ostala mi je vsaj še severna polovica. Ne bom pa ležal na čudovitih plažah Mediterana ali se predajal čarom Lizbone, Madrida, Zaragoze in drugih mest; niti ne bom obiskal romarskih, kulturnih, umetniških in zgodovinskih znamenitosti. Vse to bom morda videl v penziji, iz turističnega avtobusa ali iz luksuzne križarke. Tja se bom odpeljal, ko si bom zaželel sproščene vožnje po slikoviti pokrajini, ki morda edina v Evropi nudi bajkerju tisto pravo brezkončno svobodo, od zore do mraka. Bajkerji, »reskirajte čas in cekine«, odpeljite se tja!