Kot že prejšnja leta smo tudi letos ostali nespremenjena ekipa dveh motorjev in treh mladičev, željnih odkrivanja lepote sveta z motorji. Tokrat se nam je po glavah porodila ideja za pot, ki nas vsaj za malo ponese izven cone udobja. Pa dajmo pogledat raj na začetku Afrike z imenom Maroko. V začetku leta 2017 pade fiksna odločitev in nabava kart za trajekt. Znanci in starši kar v strahih, sami pa strahov nismo čutili, saj pa so vendar le ljudje in ne zombiji… Osebno mi je bilo morda malce lažje, ker sem v preteklosti že obiskal arabske države in poznam njihovo mentaliteto. Zaradi omejitve z dopustom, se odločimo za kombinacijo dveh ponudnikov trajektov (Grimaldi, GNV), ki prineseta dodatna dva dni v Maroku (24.3.2017 – 8.4.2017).
1.dan Maribor – Benetke (23.3.2017) – 360km
Zgolj zaradi udobja se odločimo, da krenemo dan prej po službi in se zapeljemo dobrih 300km po AC (tranzit) do prvega prenočišča, ki smo ga rezervirali preko elektronske pošte (Camping Village Jolly – 30€/noč/3 osebe). V prenočišče prispemo v mraku, nekaj čez 21h, si pripravimo večerjo iz nahrbtnika in bitka se prične.
2.dan Benetke – Savona (24.3.2017) – 415km
Prvo jutro na naši poti se prične sončno, ker smo dober del poti do trajekta že opravili, se nam nikamor ne mudi in se odpravimo na sprehod do trgovine, kjer nabavimo zajtrk. Nekaj pred 11h krenemo iz kampa po AC proti Savoni, vmes opravimo nekaj postankov, med drugim tradicionalnega v Bresciji, kjer dotočimo gorivo in napolnimo trebuhe (prazna vreča nikakor ne stoji pokonci).
V popoldanskih urah prispemo v center Savone. Ker imamo do odhoda na trajekt časa na pretek, se potikamo po mestu. Ker smo lani krenili iz Savone na Korziko, sem tokrat mislil, da tudi ta trajekt krene iz istega pristanišča, a tema v pristanišču nam je vlila nekaj dvomljivih vtisov. S pomočjo hotela v bližini ugotovimo, da bo vkrcavanje v pristanišču v centru Savone, kjer smo se pred tem potikali. Prvi vtisi ob prihodu v pristanišče so bili vrhunski, nasmehov kar ni in ni zmanjkalo. Za te so poskrbeli Italjanski Maročani, ki so natovorjeni z vsem in še s čem, vozila se dejansko komajda premikajo.
Postopke opravimo v šotoru, ki zgleda kot sprejemni center za begunce, a mi zadovoljni, ker gremo prvič v Maroko. Po hitrem postopku se vkrcamo na trajekt in z nekaj zamude, okoli 1h ponoči, krenemo.
3.-4.dan Trajekt (25.3 – 26.3.2017)
Prva noč na trajektu je minila hitro, po zajtrku pa smo ugotovili, da bo ta pot kar dolga. Bolj kot sem gledal hitrost premikanja in razdaljo, bolj mi je bilo jasno, da bo trajalo dolgo in da si ne bomo imeli kaj za počet. Seveda za češnjo na vrhu torte, ta trajekt trese kot zelo dober vibrator z duracel baterijami (do pristanka ne neha). Primerjamo ga z lanskim iz Korzike in ugotovimo, da je tisti za krajšo razdaljo, večji in udobnejši.
Na poti do pristanišča Tanger-Med v Maroku se ustavimo še v Barceloni, kjer nekateri potniki zapustijo trajekt in naložimo nekaj novih.
Nato pa z manjšo zamudo nadaljujemo pot. Tekom dneva ugotovimo, da vendar ne bomo prispeli 26.3. zvečer kot je bilo po urniku, ampak naslednje jutro 6:30. Hotel smo imeli za to noč že rezerviran, a so ga na našo srečo sami brezplačno preklicali naslednji dan.
5.dan Tanger Med – Tetouan – Chefchaouen – Fes (27.3.2017) – 330km
Ta dan se akcija prične! Zjutraj resnično pristanemo v Tanger-Med ob 6:30, preden se celoten trajekt sprazni in pridemo na vrsto mi, ki smo parkirali na dnu, mine lep čas.
Ko zapeljemo iz trajekta, se prvič srečamo z motorjem na Afriški celini. Zapeljemo proti carinskim okencem, kjer čakajo vozila celotnega trajekta. Med temi vozili zagledam en kup ljudi, ki se igrajo igro ravbarje in žandarje (igra iz otroštva). Najprej pomislim, da so to morda slepi potniki, ki želijo preko meje, a kmalu ugotovim, da so to fantje, ki prosijo za denar in morda še kakšne druge vrednote.
Preden pridemo na vrsto, preteče nekaj časa in v tem času vidimo kup kreganja, dobimo ponudbe za SIM kartice Maroških ponudnikov itd. Ob 9h končno rešimo vse papirje in krenemo proti bencinski črpalki v smeri Tetouan. Ob obalni cesti še zamenjamo nekaj € v Dirhame (okvirni menjalni tečaj 1€ – 10dh) in pot nadaljujemo skozi Tetouan, do vmesne točke Chefchaouen. V mesto prispemo kar zgodaj in na srečo so uličice še precej prazne, zato si v miru ogledamo malo lepo mesto v modrem in sedemo v restavraciji na trgu, kjer pozajtrkujemo prvi pravi Maroški zajtrk.
Po zajtrku nadaljujemo v Fes, kjer imamo rezervirano prenočišče za prvi dan (Wood House – 30€/noč/3 osebe). Na celotni poti nam ponujajo zelišča, ki se uživajo ali s kajenjem ali na kakšen drug način. Govori se, da niti ni slab občutek po zaužitju. No, pozno popoldne le prispemo v Fes, kjer nas čaka prenočišče v medini. Kako je sedaj tukaj z varnim parkiriščem, ki smo ga imeli napisanega na bookingu? To je naše prvo vprašanje, ko vidimo kje smo. Amin (gostitelj) nas zapelje na drugo stran mesta, kjer sicer ni privatno parkirišče, a je vseeno varno v garaži pod zemljo, čez dan z varnostniki, čez noč zaprtih vrat. Najprej malo prestrašena z Žigom vseeno pristaneva na ponudbo. Nošenje opreme pa ni bilo lahko, saj je do nastanitve kar velika razdalja. Pa vendar zmoremo. Medtem ko se v sobi raztovorimo, nam pripravijo »Moroccan welcome tea« in kekse.
Nato se odpravimo skozi medino do motorjev, da še vzamemo nekaj stvari iz kovčkov. Ni se izkazalo za slabo, saj smo videli v garaži še en kup novih motorjev in takoj sva si oddahnila (ni vrag, da bi ravno najina motorja bolj dišala, kot vsi tukaj parkirani). Nazaj grede še povečerjamo v priporočeni lokaciji (Restaurant Chez Rachid). Bilo je vrhunsko in tudi cenovno dokaj ugodno. Pri vračanju v sobo, po 21h uri, ko zadnjič pokličejo mošeje, se ulice v trenutku spraznijo in ostanemo le še mi, ki smo izgubljeni v medini in nekaj lokalcev, ki so bili vidno v opojnih substancah. S pomočjo pametnega telefona in nekaj pomoči prispemo v sobo. Seveda bi pred tem vsi ti “lokalni vodiči” radi še kaj zaslužili, a smo prišli skozi brezplačno, ker niso sprejemali €. Tokrat sem prvič občutil ta občutek, o katerem so mi govorili popotniki po teh državah.
6.dan Fes – Ifran – Midelt (28.3.2017) – 200km
Zbudimo se v krasno jutro v centru medine. Za zajtrk nas Amin pelje v jedilnico s panoramskim pogledom na Fes, kjer kraljevo pozajtrkujemo in se odpravimo na ogled Fes-a, s priporočenim vodičem s strani Amina (250Dh (cca. 25€)/4ure/3osebe).
Ogledamo si celotno medino in njene znamenitosti, sproti nam skuša razložiti zgodovino. Naj omenim večje znamenitosti, ki nam jih je pokazal in o njih nekaj povedal: Univerza in Mošeja Karaouine(Al-Qarawiyyin Mosque and University), Tannery, Medersa Bou Inania (stara šola zgrajena s strani sultana Bou Inan), Medersa el-Attarine, Mellah (židovska četrt), biblioteko, ulice s proizvodnjo in trgovino po različnih tematikah (les, železo, luči, meso, itd.),…
Po zaključenem sprehodu po medini nas z avtom pelje nazaj v nastanitev. Vzamemo stvari in se odpravimo na motorje, ki nas čakajo v garaži. Na poti nabavimo še Maroc Telecom kartico za 80Dh (cca.8€) in imamo z njo 1 mesec 5GB prenosa podatkov, tako smo preskrbljeni z internetom, preko katerega smo se javljali domačim. Pot nadaljujemo v smeri Maroške Švice Ifran. Cesta se začne vijugati in hitro vzpenjati. Hitro se povzpnemo v mesto Ifran, kjer na hitro opravimo sprehod po trgu, si ogledamo “lion stone”, spijemo kavico in že nadaljujemo v smeri Azrou in naprej proti Midelt.
Na eni točki smo ob cesti zagledali tablo pozor opice (točne koordinate), seveda, ko jih zagledamo takoj parkiramo, ter si jih v miru ogledamo in poslikamo-nimamo vsak dan možnosti videti opic v naravnem okolju in seveda neograjenem.
Čas nas preganja po odličnih cestah proti Mideltu, kjer nismo imeli rezerviranega prenočišča.
Po prihodu v mesto smo pogledali dva hotel, ki nista imela varnega zasebnega parkirišča. S pomočjo domačina, ki se je ponudil za pomoč brezplačno in se predstavil kot nomad, smo prišli do Riad Villla Midelt, kjer smo se dogovorili za ceno 400dh/noč/3 osebe + 270dh za celotno večerjo in pijačo.
7.dan Midelt – Errachidia – Erfoud – Rissani – Merzouga (29.3.2017) – 265km
Noč na višini dobrih 1500m je minila mirno, a prvič smo začutili tudi, kako se lahko čez noč ohladi. Po poznem zajtrku se odpravimo na pot poroti Errachidi (domačini pravijo Military city).
Na poti napravimo nekaj slik narave, jezera Barrage Al-Hassan Addakhill in se preprosto prepuščamo užitku.
Seveda nismo pozabili na otroke, ki so v mestecu Enzala mahali in kazali na svinčnike. Nekaj smo jih imeli zraven in tudi razdelili. Veselje je bilo nepopisno, iz treh otrok pa se jih je nabralo kar nekaj in seveda še starši.
Takoj za tako imenovanim vojaškim mestecem, smo se ustavili še v La Source Bleu de Meski, kjer lahko kampirate in izkoriščate bazene (pred kratkim prenovljene). Čudovit kraj, cena kampiranja je ugodna, vstopnina pa 5dh/oseba.
Pot nas vodi naprej skozi Ziz Valley, kjer se iz ceste razkrivajo krasni panoramski pogledi v dolino, kjer teče reka, okoli nje pa na gosto rastejo palme.
Nadaljujemo skozi Efound in prispemo v Rissani, kjer skozi mestna vrata vstopimo v mesto. Skozi smo se le zapeljali in hiteli proti nastanitvi (Riad Desert Camel 35€/noč/3 osebe), ki se nahaja nekaj km pred Merzougo.
Na določeni točki, garmin pokaže smer proti sipinam, nisem kaj dosti razmišljal in zapeljal na makadam. Cesta proti nastanitvi je utrjena, tako da večjih problemov nismo imeli, le našli je nismo v prvem poskusu. Tokrat so nam priskočili na pomoč otroci, ki so se igrali v bližini in nas s kolesi navigirali do nastanitve. Tudi tem otrokom smo izročili nekaj EU materiala. Nastanitev je solidna in dogovor za večerjo hitro pade, v ceno smo vključili še pijačo za ves čas bivanja (240dh/večerja-pijača/3osebe).
Dan smo izkoristili za čisto sprostitev in na panoramski terasi uživali v sončnem zahodu.
8.dan Sahara Desserts Dunes (30.3.2017)
Ta dan nas je čakalo 1.5 ure testne vožnje s čisto novimi kamelami, za nas seveda. Ker so zjutraj že bile zasedene, zgleda je veliko povpraševanje, se odločimo, da bomo zadovoljni s popoldanskim odhodom na testno vožnjo, do najvišje sipine v Merzougi. Do takrat pa izkoristimo dan za sprostitev in odličen zajtrk prvakov, sicer že tretji identičen, ampak to je Afrika.
Ura beži, kot zmešana in že pridejo po nas, da se pripravimo na divjo vožnjo. Na glavo nam povežejo turbane, jaz kot Kitajec, takoj selfie stick v roke in horuk z nahrbtnikom na kamelo.
Prvih 15min je bilo kot na BMW 1200GS Advanture letnik 2019 nato pa se je začelo počasi vleči in sedlo je postajalo vse manj udobno. Preživeli smo testno vožnjo in prispeli v središče Erg Chebbi.
Tam nas nastanijo v eno izmed mnogih tend, nam v roke potisnejo deske in pokažejo sipine. Da, tudi to smo testirali! Deskali smo po sipinah, odlično se je spuščati, malo manj odlično pa hoditi navkreber. Po nekaj spustih se iz kampa zasliši glas in mahanje naj se povzpnemo na vrh od koder bi naj bil en lepših sončnih zahodov, seveda ubogamo in gremo na vrh pogledati tudi ta čar.
Po spustu iz sipin, nas pričaka čaj in večerja. Po večerji seveda vsi splezamo na tepihe, ki so pod KIČASTIM NEBOM in zremo v zrak ter se čudimo tej lepoti. Fantje nas pustijo uživat kakšne pol ure, nato nas zvabijo na drugo stran, kjer so zakurili ogenj in pripravili glasbila. Žurka se začne! Traja pozno v noč, vmes poskušamo kaj odigrati tudi sami, nekateri pa celo zaplešejo.
9.dan Merzouga – Rissani – Tinghir (Gorges du Todra) – Gorges du Dades (31.3.2017) – 320km
Po naporni noči brez alkohola, nas nekaj pred 7h zjutraj zbudijo Tuaregi/Berberi/Nomadi ali kakorkoli jih želimo poimenovati, sami pravijo, da so Berberi, ter nas napotijo na sipino, kjer smo prejšnji dan deskali (na srečo to ni vrh). Tam seveda sedemo in opazujemo sončni vzhod, ki prihaja iz Alžirske strani.
Kakor hitro vzide, so kamele pripravljene za ponovno testno vožnjo, tokrat so nam zamenjali vrstni red, da poskusimo še lastnosti drugih kamel. Ponovno sledi 1.5 ure prebujanja v “masažnem sedlu”.
Po prihodu v nastanitev dobimo zajtrk in navodila, da naj hitro zapustimo sobe, zaradi novih gostov, ki že trkajo na vrata.
Ta dan smo imeli v planu še ogled dveh sotesk Todra in Dades. Garmin nas zapelje po naprej načrtovani poti skozi mesto Rissani proti mestecu Alnif do Mesta Tinghir, od koder se odcepimo za ogled prve soteske Todra.
Soteska je lepa za pogledat in ohladit, za ožino smo videli ženske, kako perejo oblačila, zato smo se odločili zapeljati malenkost višje, kjer je bila voda videti bolj čista. Motorje parkiramo ob cesti, sezujemo škornje, slečemo, kar se sleči da in se zapodimo v vodo do kolen. Ohladitev prav prijetno paše, pri okvirno 33°C.
Prijetno ohlajeni se zaradi mojega motorja, ki naj ne bi rad vozil po slabih makadamskih cestah, vrnemo nazaj v mesto Tinghir (sicer bi pot nadaljevali do Agoudal-a in se po soteski Dades vračali) in pot nadaljujemo v sotesko Dades, ki je dobrih 50km naprej.
Tik pred slavnimi serpentinami imamo rezervirano nastanitev (Auberge Tissadrine – 42,5€/noč/3 osebe). Seveda se najprej ustavimo v nastanitvi, spraznimo motorje, se dogovorimo za večerjo(210dh/3osebe/celoten meni kot vedno), stuširamo in šele nato odpravimo na serpetine na kavico. Pogled je zares lep in tudi slike uspejo skoraj iz prve.
Tako okrepčani, se vrnemo v nastanitev, kjer nam pripravijo večerjo in po njej ponovno Berbersko zabavo.
Ta dan sem ob parkiranju prvič slišal nek čuden zvok, ki se ga nisem spomnil od prej iz bencinske črpalke pri zagnanem motorju. Pred spanjem sem obrnil forume in našel nič. Zato sem zaspal in pozabil na problem. Bo že šlo, drugače pa porinemo in je… saj smo vendar v Afriki!
10.dan Gorges du Dades – Kalaat M’Gouna – Ouarzazate – Ait Ben Haddou (1.4.2017) – 170km
Jutro v soteski s prekrasnim pogledom skozi okno, kaj hoče človek lepšega, kot še malo poležati in le gledati skozi okno. Tako je bilo videti naše jutro, seveda pa smo morali na tradicionalni zajtrk (nekaj različnih marmelad, med, maslo, Zdenka sir, olive, sveže stisnjen pomarančni sok, kava in čaj ter obilo različnih izdelkov iz moke). Če smo se že najedli in spakirali, potem pa najbolje, da krenemo v nov dan in pot nas je peljala skozi dolino rož, ki se nahaja v okolici mesta Kalaat M’Gouna do Skoure in naprej v Ouarzazate. Na poti, sredi ničesar mi zasveti rdeča lučka na armaturni plošči, najprej pomislim “no pa je šla bencinska črpalka”. Takoj za tem napiše “rear tire pressure is low”, huh si oddahnem, takoj ustavim na bankino, postavim motor na centralno stojalo, preverim gumo in vidim vijak.
Ker vem, da bo potrebno pumpat, se slečem, razkomotim, odstranim stranski kovček in začnem s popravilom. Po približno 30min je motor spet vozen in pot nadaljujemo. V mestu Ouarzazate se ustavimo ob Kasbi Taourirt in si z lokalnim vodičem uličice v njej tudi ogledamo. Sicer poznane trike, kot so “Pozdravljeni, sem Berber in lahko vam priporočim ogled tega in ne onega, ter vam lahko kaj tudi razložim seveda brez plačila, če pa boste na koncu zadovoljni in veseli, pa mi lahko kaj primaknete” je uporabil tudi ta in mi smo jih seveda kupili. Resnično se je fant potrudil, med sprehajanjem je moja boljša polovica celo prišla do dobre cene v eni izmed Berberskih lekarn za kozmetično arganovo olje.
Zakomplicira se na koncu, ko mu izročimo neko donacijo, saj tokrat s tem ni zadovoljen, želi več. Damo mu še nekaj manjših železnih in se odpravimo proti motorjem. Nekaj kilometrov naprej se ustavimo še v filmskem studiju Atlas, katerega si ogledamo za 50dh/oseba. Filmski studio je zanimivo pogledati, da dobiš občutek, kako dejansko nastajajo filmi. Osebno sem vedel, da je napravljeno umetno in ceneno, a da je tako ceneno si nisem mislil.
V močnem vetru se premaknemo do mesteca, kjer imamo rezervirano prenočišče Ait Ben Haddou (Kasbah Valentine – 35€/noč/3-osebe). Po razpakiranju in pijači dobrodošlice se odpravimo na ogled mesta ter njegovih znamenitosti.
Mestece je zelo slikovito in se ga splača pogledati, večerjo smo opravili v sosednjem hotelu, ki ga z veseljem priporočamo za hrano »Bagdad Cafe«, kako je s spanjem nismo pokusili.
11.dan Ait Ben Haddou – Tizi N’Tichka – Marrakech (2.4.2017) – 185km
Tokrat imamo le premik v Marrakech in ogled mesta. Povzpnemo se na prelaz Tizi N’Ticka in napravimo nekaj slik. Cesta na vzponu, ni kaj prida dobra, v primerjavi z ostalimi v tej državi.
Spust pa je druga pesem, cesta nova, le tu in tam kakšen plaz na cesti (tokrat sem si dal malo duška na ovinkih).
Po poti so nas ves čas spremljali otroci, ki so nam veselo mahali. Ko sem se ustavil, da jim morda kaj podarim, pa so pobegnili po hribih navzdol. Tako smo kar hitro prispeli v mestno gnečo, kjer je bila misija nemogoče najti nastanitev (Riad Mamma House – 33€/noč/3 osebe).
Parkiramo v bližini koordinat, ki jih kaže Garmin in se odpravimo nastanitev poiskati peš. S pomočjo koordinat smo prišli 100m stran od nastanitve, dalje pa so nam po ozkih ulicah pomagali domačini. Nastanitev ni imela nikjer nobene označbe in je preprosto ne bi našli. Ker je v centru, nam je bilo sumljivo po opisu na bookingu, da ima zasebno parkirišče. Seveda ga nima, zato parkiramo na javnem, varnem, plačljivem parkirišču v bližini in se odločimo, da v tej nastanitvi ne bomo 3 noči. Pozno popoldan si ogledamo mesto Marrakech in zelo prepoznavni trg Jemaa el Fnaa, glavno mošejo od zunaj, Marrakech Souk.
Zaradi pozne popoldanske ure smo žal spustili notranje oglede Palače Bahia (odprt med 9:00-16:30) in Palače El Badii (odprto med 8:00-17:00). Na ulicah Marrakech-a povečerjamo in se odpravimo v sobo.
12.dan Marrakech – Essaouira (3.4.2017) – 190km
Jutro se prične bolj razburljivo, saj se novi receptor naredi »Francoza« in nič ne ve o našem predčasnem odhodu. Na koncu pridemo, kljub temu, da želimo 1 noč plačati, skozi brezplačno. Po zajtrku na terasi, poženemo motorje v smeri Essaouire.
Zgodaj popoldan prispemo v lepo obmorsko mestece, kjer najprej ob plaži spijemo pijačo in si na zemljevidu pogledamo, kje točno imamo rezerviran hotel (Vague Ocean Bleu – 35€/noč/3 osebe +9€ zajtrk za vse tri).
Ob prihodu vidimo krasno varno parkirišče znotraj visoke zidane ograje ob hotelu. Zadovoljni se poženemo v sobo z balkonom, da se raztovorimo. Med raztovarjanjem in urejanjem Žiga skoči še po nekaj piva in popoldansko malico. Pozno popoldan se odpravimo na ogled mesteca.
Tudi tokrat zaradi poznega prihoda in priprav na sezono nismo uspeli videti znamenitosti od znotraj, zato smo se sprehodili in pogledali od zunaj trdnjavo Essaouira, trg Moulay Hassan, mestno obzidje. Na koncu utrujajočega sprehoda smo si privoščili še večerjo in slaba 2 kilometra sprehoda do hotela.
13.dan Essaouira – Marrakech(4.4.2017) – 190km
Po kraljevem zajtrku (se že ponavljam? Žal, zajtrk in njegova vsebina sta tudi enaka 🙂 ), se odpravimo nazaj v Marrakech, tokrat dobrih 10km stran od centra, v Villa ChillOut (45€/noč/3osebe). Na poti se ustavimo še v arganovi oljarni Marjana, ki je ob cesti (http://coopmarjana.com/en/).
Preden gremo v trgovino, nas prijazna gospa popelje skozi proces izdelave olja in obrazloži ves postopek pridelave. Za konec nas posede v trgovini, kjer lahko pokusimo še jedilna olja v različnih fazah, kar z namakanjem kruha, vse skupaj pa poplaknemo s tradicionalnim čajem.
Pot se nadaljuje po štiri pasovnici, na kateri je potrebno biti pozoren na omejitev 60, predvsem v mestih, saj tik pred prekinitvijo omejitve, običajno stojijo fotografi z našitki policije. Na eni izmed turističnih točk, se ustavimo še za sliko koz na Arganovem drevesu in švignemo proti nastanitvi.
V zgodnih popoldanskih urah na drugi strani mesta Marrakech, se po nekaj metrih makadama prikaže visoka ograja iz blata in velikimi železnimi vrati s kamerami. Koordinate kažejo, da smo na pravem mestu, hitro vidimo tudi napis, ki ustreza iskanemu. Pozvonimo. Lastnik odpre vrata na stežaj in odpre se raj v okolici Marrakecha.
Razpakiramo stvari, pripravimo malico, oblečemo kopalke in skok v bazen.
Preden smo se odpravili še enkrat na trg Djemaa el Fnaa, smo naročili večerjo z željo, naj le-ta ne bo tradicionalna (tajin), ampak naj pripravijo grill (210dh/3osebe). Tokrat smo že imeli približno lokacijo, kje bomo pustili motorje, zato smo si lahko ogledali še park »Cyber Parc Arsat Moulay Abdeslam«, ki pa se je tudi že zapiral. Na žalost smo za oglede palač in ostalih parkov ponovno bili prepozni, zato smo se opravili le na sprehod po trgu in zapravili nekaj časa za pijačo ter nabavo spominkov.
V nastanitev se vrnemo točno na večerjo. Veseli spremembe v hrani se poženemo na večerjo, a nas tudi tokrat v pleskavicah, ki so rumene barve, pričaka okus tajina.
Vsi trije se strinjamo, da že smrdimo po eni izmed njihovih začimb (sumimo curry ali koriander).
14.dan Marrakech – Ouzoud(5.4.2017) – 160km
Dan za ogled slapov. Jutro, kot vse dni doslej, le da v lepši nastanitvi. Po rutini se odpravimo v smeri Ouzoud. Tokrat nam je cilj Hotel France Ouzoud (40€/noč/3osebe) in obisk slapa.
Cesta se zapelje iz mesta v naravo in hribe, kjer postaja vse bolj zeleno. Solidna cesta nas zapelje skozi nasade maka in zelo hitro prispemo v Ouzoud, kjer se domačini ponovno borijo za stranke na svojih parkiriščih. Skoraj ne bi prišli do hotela, tako so bili vsiljivi.
Poiskati hotel ni problem, saj so lepo nastavljene table, moj Garmin pa kot vedno, najde kakšno bližnjico.
Tokratni poskus mu je uspel le delno, saj nisem bil pripravljen motorja nesti čez slapove. Dobrodošlica v hotelu, lahko sumite kakšna je bila. Ja res je “Morrocan welcome tea” v senčki pod citrusi.
Razpakiramo motorje in krenemo na ogled slapov, ki so le nekaj minut hoje stran od hotela. Se splača! Slapovi so lepi, a voda mi ni videti preveč čista, da bi se v njej namakal, kot to počnejo domačini. Slap poslikamo od zgoraj, od spodaj, s strani, z in brez osebkov ter se počasi s sladoledom v roki odpravimo nazaj v hotel, kjer naročimo večerjo in zaključimo dan.
15.dan Ouzoud – Casablanca(6.4.2017) – 260km
Odhod iz narave v veliko mesto. V glavi se mi poraja vprašanje varno parkirišče, da ali ne? Nekaj zanimivih “varnih” smo že videli, bomo tokrat imeli kaj več sreče? Namreč pred odhodom so nas opozorili, da je fino v večjih mestih parkirati na zaprto varno parkirišče. Pot zapelje po luštnih ovinkih hribovskih cest, s krasnimi pogledi v doline.
Ko prispemo v dolino se cesta poravna in postane dolgočasna, a hitra. Kakšnih 30km pred Casablanco zavijem na bližnjico, ki sem si jo planiral vnaprej, da se izognemo nekaj mestom.
Cesta presenetljivo dobra, a zadnjih 5-10km luknja na luknji, z globino polovice kolesa. Mislim, da je bolje kar po glavni cesti… Preživimo poligon in se znajdemo na vpadnici, kjer se prične nov izziv med avtomobili. Z nekaj sreče prispemo do koordinat naše nastanitve (Studio Derb Omar – 45€/noč/3osebe). Koordinate smo sicer našli, apartmaja pa ne, zato nam v pomoč ponovno skočijo domačini. Z domačinom prehodim celotno ulico in ne najdeva hišne številke.
Ko že začnem iz žepa vleči telefon, eden izmed pomočnikov potegne svoj telefon in pokliče na telefonsko, ki jo vidi na Garminu. V arabskem jeziku reši težavo do te mere, da se na ulici srečamo z lastnikom, ki nas pelje v nastanitev. Nastanitev je dvosobno stanovanje v novi stavbi, z zelo varnim parkiriščem v podzemni garaži, ki je namenjena le stanovalcem bloka.
Hitro raztovarjanje in raziskovanje Casablance. Želeli smo si ogledat največjo Maroško mošejo Hassan II, ki leži v/ob Atlantskem oceanu. Tudi tokrat smo zamudili voden ogled, ki je ta dan bil samo 3 krat. Ampak nič zato, ogledamo si jo okoli in okoli, tudi notri skozi vrata molilnice. Iz molilne dvorane se razteza krasen pogled na Atlantik!
Pokusite uloviti pravi termin in si jo ogledati od znotraj, mi smo si to pustili za prihodnjič. Pri povratku v nastanitev, smo si ogledali še preostali obalni del mesta, ustavili v trgovini in nato končno sami skuhali nekaj z okusom po delno domačem.
16.dan Casablanca – Rabat – Meknes – Moulay Idriss Zerhoun(Archaeological Site of Volubilis) – Larache (7.4.2017) – 435km
Plan ogledov je večji kot prejšnje dni. Zato krenemo zgodaj, po obalni cesti vozimo v glavno mesto Maroka Rabat, kjer si ogledamo Obzidje in Kasbo Oudayas. Vse je prečudovito urejeno in celo čisto.
Nadaljujemo na ogled Mavzoleja Mohamed-a V in Hassan Tower (minaret nedokončane mošeje), kljub načrtovanemu ogledu Nekropole Chellah, se odločimo, da nadaljujemo v smeri Meknes.
Da bi imeli več časa in da vidimo tudi njihove AC, se zapeljemo na A2 (Rabat – Meknes – 34Dh). Precej hitro prispemo v Meknes, parkiramo zraven palače Lalla Aouda in se odpravimo na kavico in sok na trg Lahdim.
Ko gledamo nazaj proti motorjema vidimo, da si ju ogledujeta policaja. Kasneje vidimo, da ne bo kazni, ampak je bila le njihova firbčnost in morda ljubezen do motorjev. Eden izmed policajev ostane zraven do našega prihoda kot stražar. Sledi pozdrav in pot skozi Meknes, mimo zapora Kara, Mavzoleja Moulay Ismail, ob golf igrišču do kraljeve palače Meknes in nato proti Volubilis.
Zelo hitro mine teh dobrih 30km narave in že smo parkirali ob tem delno izkopanem rimskem mestu, na severu Maroka. Sledi vstopnina(10dh/oseba) in ogled muzeja, ter sprehod skozi mesto.
Po zaključku, se zapeljemo do rezervirane nastanitve (Diyar Timnay) v sosednjem mestu Moulay Idriss Zerhoun, na daleč videti kot prijetno mestece na hribčku.
Ko se pripeljemo v osrčje, vidimo, da tukaj, kot izgleda ne bo kruha z varnim zasebnim parkiriščem. Vsa vozila po javnih površinah in hiše spojene ena na drugi, z ozkimi uličicami med njimi. Najprej zapeljemo krog okoli mesta, kjer v drugem poskusu najdemo nastanitev. Po vprašanju po parkirišču, nam seveda lastnik pokaže to veliko javno parkirišče, polno ljudi in nekaj podobnega avtomobilom (vse polomljeno).
Ker smo rezervirali zasebno parkirišče in tega nismo dobili, se odpravimo poiskati novo nastanitev. Internet, ki smo ga kupili v Fes-u je tokrat prišel prekleto prav. Usedemo se na vodnjak blizu krožišča, ki razcepi glavno cesto za smer Volubilis in Moulay Idriss ter rezerviramo prenočišče dobrih 150km naprej v obmorskem mestu Larache (Apartamentos Las Mil y Unanoches – 44€/noč/3osebe). Rezervacija uspešna nekaj pred 18h. Pot do mesta Larache mine hitro, nekaj odsekov popolnoma novi asfalt, a kljub vsemu nas ujame tema.
Tako smo v Maroku pokusili še ta način vožnje. Naj omenim, da ni prijetno. Prvemu avtomobilu, sveti ena luč, drug avto, ima vklopljene vse luči, ki obstajajo v njegovem vozilu in se ga vidi iz lune, tretji, ko si že slep od prvega, prileti, kot sulica brez ene same luči. No, da ni tako hudo in da se vzpostavi ravnotežje, ima naslednji vklopljene luči, ki svetijo kot, da ima vstavljene svečke iz pokopališča. Po “varnem” prihodu v mesto Larache, se seveda ustavimo v supermarketu, kjer za vsak slučaj nabavimo večerjo, da ne bomo šli spat lačni. Ker tokrat Garmin ve, da je zunaj nevarno gibanje med divjimi vozniki pripelje do apartmaja po glavnih cestah, brez bližnjic. Apartma se nahaja v stolpnici, kjer ni videti zasebnega parkirišča, a še preden uspem reči “ne že spet!”, skoči ven mladenič, ki nam pokaže, da naj parkiramo kar pred dvigalo, na hodnik.
Odstranimo kovčke iz motorja, podložimo zidake na lepa keramična tla in vozila so na varnem, zaklenjenem prostoru. Kljub tokratnemu neznanju angleščine gostitelja, se vse dogovorimo, takoj za tem pa z nekaj angleškimi besedami pove, da govorijo francosko in špansko. Od tega trenutka dalje je vajeti prevzela moja boljša polovica.
Da ne pozabim, tudi tokrat ni manjkal čaj dobrodošlice in keksi!
17.dan Larache – Tangier – Tangier-Med (8.4.2017) – 150km
Po zajtrku v posteljo, ki ga je priskrbel gostitelj, se počasi odpravimo proti Tangerju, kjer trajekt izpluje ob 16h-na mestu odločitve moramo biti ob 13h.
Tokrat veseli, saj smo prejšnji dan, današnjo pot skrajšali za dobrih 150km in nam zato z lahkoto ostane še nekaj časa za obisk jame Herkules in počasno vožnjo čez naravni rezervat Cap Spartel Tanger, do trgovine, kjer napolnimo voziček s hrano za 3 dni, kot da smo na poti z avtodomom. Nekako vso to robo stlačimo po luknjah v kovčke, nahrbtnike in seveda na zadnji sedež BMW-ja.
Tako natovorjeni se spustimo v pristanišče Tangier. Tu sledi šok! Pri policaju smo bili natanko ob 13:00, ta nam pove, da smo na napačnem pristanišču in da GNV vozi, kljub na karti napisanemu Tangier-ju, iz pristanišča Tangier-Med. Tokrat prvič malo nervozen, zapeljem skozi mesto ob obali, proti 50km oddaljenemu cilju. Da nismo bili prehitri je poskrbel orkanski veter, ki naju je z Žigo kar nekajkrat skoraj odrezalo s ceste (kasneje na trajektu smo slišali, da je iz skupine Francozov, enega uspelo vreči po tleh).
Zapeljemo se mimo hotela, kjer bi, če ob prihodu v Morocco ne bi imeli zamude, morali prespati in nekaj pred 14h prispemo v pravo pristanišče.
Veseli, ker nismo zadnji, se odpravimo urediti obveznosti glede kart, kjer srečamo še dva motorista iz Laškega in se jima pri prebijanju skozi gnečo priključimo. Sledijo pričakovane 3 noči prekladanja po ladji.
18.dan Trajekt (9.4.2017)
Prejšnji dan Žiga razbije našo zlato jamo (domačo slivovico 🙁 ), ki jo je imel s seboj ves čas potovanja. Tako nam preostane le še hrana in brezalkoholna pijača, ki jo je potrebno pospraviti v želodce. GNV-jev trajekt ne trese in nam zato nekaj manjka, hodimo po ladji in iščemo kotičke, kjer bi se udobno usedli, morda našli vibracije.
Ugotovimo, da je za udobne sedeže potrebno biti na pravem mestu ob pravem trenutku, saj ima GNV kino odprt le ob določenih urah, prav tako pa tudi veliko sobo na premcu z udobnimi stoli.
V glavnem ure so minevale počasi… Sredi dneva srečamo Hermana in Štefa, ki nas presenetita z novico, da bo ladja pristala hitreje, kot je načrtovano in sicer 9.4.2017 ob 17h, namesto šele naslednji dan ob 7h. No super, kaj sedaj. Rezerviramo še eno prenočišče v Italiji ali udarimo po moško? Ja seveda, udar po moško…
19.dan Genova – Maribor (10.4.2017) – 740km
V Genovo resnično prispemo ob 17h, izkrcavanje in pregledi porabijo nekaj časa, tako da okoli 19h krenemo proti domu. Nekaj čez 3h ponoči presenetimo domače na vratih. Tukaj se je naša pot po Afriki uspešno zaključila.
Osebni občutki: Bilo je fantastično! Konfliktov praktično ni bilo, niti med nami niti z domačini, počutil sem se varneje, kot v marsikateri Evropski državi. Hrana dobra, le čez čas mi je začela najedati začimba, ki jo uporabljajo v izobilju. Skratka neprecenljiva izkušnja!
Da po dolgem nakladanju še hitro povzamem. Nobena pot ni neizvedljiva, le upati si je potrebno izven cone udobja in poskusit še ne-poskušeno. Hvala za vse nasvete, ki so mi jih pred potjo dali izkušeni mački (kateri berete se boste našli), ki so podobno pot že odpeljali in mi tako najverjetneje prihranili kar nekaj živcev in kapljic znoja. Če komu kakšen podatek še manjka, dobrodošel z vprašanjem v komentarju ali na privatnem sporočilu.
Vsem, ki se odpravljate prvič, uporabno je imeti s seboj izpolnjene uvozne listine za vozilo in forme, v katerih imate zabeležene vse osebne podatke, ki jih potrebujete v nastanitvah, saj si s tem privarčujete nekaj časa, pisanja in komplikacij v Maroku. Povezava do prej omenjenih dokumentov: https://sahara-overland.com/tag/morocco-d16/. V Maroku načeloma ne potrebujete posebnega zavarovanja za vozilo, saj velja naša zelena karta. Zaradi preventive sem sklenil turistično zavarovanje z obsegom cca. 50.000€ in asistenco, ki krije večje stroške v primeru okvare ali razbitja vozila.
Za konec še okvirni seštevek vseh stroškov, ki sem jih imel za par na motorju:
- trajekt 415€
- slovenska vinjeta 30€
- cestnine Italija 85€
- cestnine Maroko 3.5€
- prenočišča + hrana + napitnine (Italija + Maroko) 650€
- bencin 320€
Skupaj 1500€ za dve osebi in 1 motor s povprečno porabo 5.3l/100km.
