Potovanje do SH20 in nazaj; brez plana poti!
1. Dan do Prijedora
Ko uspeš prepričati po 10.letih motorista, da gre nekaj dlje, kot le do konca Jadranke? Uspelo mi je prepričati njega (on pa ženo, da ga pusti). Ker je 15.avgust praznik, če daš še malo dopusta in avantura se lahko začne.
To ni bilo kakšno epsko potovanje v neznane kraje. Pač prvi večdnevni izlet dveh dolgoletnih prijateljev po bivši Jugi. Oba je vleklo nazaj, da si jo ogledava še iz perspektive motorista. Sam skoraj vsako leto grem po bivši Jugi, za Uroša pa je to bil prvi večdnevni motoristični izlet v Bosno in naprej.
Pred odhodom oz. ob planiranja ture je bilo potrebno prepričati nekdanjega člana MS, da se odpravi na pot. Izgovorov vedno veliko, pa nasprotovanje najdražje in neprimeren motor za več kot enodnevni izlet. No pa se je zadeva odvijala pozitivno, obljuba dela dolg, saj mi je velikokrat “potrdil” odhod (pa je vedno nekaj prišlo vmes…….). Njegova najdražja je imela dober dan in oče mu je posodil Kobilco za potovanje. Tako je čistokrven konj ostal v garaži in naložil je Kobilco.
Vsaj vozil bom lahko za tabo, sem ga potolažil. Tura je bila načeloma planirana do Črne gore, vsak od naju je imel nekaj želenih ciljev, če jih obiščeva bo odvisno od poteka poti.
Popoldan odrineva iz Škofljice proti Dolenjski, po Partizanki skozi Črnomelj do MMP Žuniči, nobene vrste, srečno pot in že sva na Hrvaškem. Na bližnjici proti Dugi resi in naletiva na zanimiv grad iz 15.stoletja. Lepo ohranjen in malo tudi obnovljen.
Pot skozi Dugo reso, Glino, na mejo, skozi Bosanski Novi in naprej do Prijedora brez posebnosti. Načeloma nisva imela plana, kje prespati. Moje izkušnje po Bosni so, do prvega bifeja in pitaj; do sedaj sem/smo vedno dobro in poceni spali. To nama je uspelo tudi v Prijedorju, v bifeju naju simpatična kelnarica napoti na “BrčkoGas” črpalka/hotel. Soba z zajtrkom za 2; 50 KM. Soba pa res na nivoju, lahko se primerja z 4.zvezdnimi hoteli v Nemčiji. Motorja s varno zakleneva ob 24 urni črpalki, fantje so celo noč tam… Privoščiva si prvo skupno večerjo, ploščo s čevapi in piva……
2. dan Greva do ČRNE GORE
Zjutraj po dobrem zajtrku odrineva naprej po Bosni. Najprej preko Banja Luke do Kotor Varoša, jer sledi prvi postanek, kava in preoblačenje.
Preko Planine Vlašič naprej proti Sarajevu. Kratek postanek za ogled kanjona reke Ugar. Pa sva ugotovila, da bi bilo z motoristično opremo malo noro se spustiti do same reke, vročina avgusta ne popušča. Sva pa srečala prijaznega “čuvaja” je hotel kar z nama. Se mu vidi, da ima malo Balkanskega porekla. Tu tudi zamenjava motorja, da narediva primerjavo.
Preko Planine Vlašič naprej proti Sarajevu. Kratek postanek za ogled kanjona reke Ugar. Pa sva ugotovila, da bi bilo z motoristično opremo malo noro se spustiti do same reke, vročina avgusta ne popušča. Sva pa srečala prijaznega “čuvaja” je hotel kar z nama. Se mu vidi, da ima malo Balkanskega porekla. Tu tudi zamenjava motorja, da narediva primerjavo.
Ko se priključiva na cesto Jajce Sarajevo se začne trauma. Zaradi dela na cesti in nekaj počasnih vozil je kolona za znoret. K sreči so Bosanski vozniki zelo obzirni do motoristov in sledi prehitevanje kolone, k sreči brez posledic in z motorjem ki ga nisi navajen. UF!!!!!
Ob postanku v Vitezu zamenjava spet motorje (ni ga čez BMW-ja) se odločiva, da obvoziva Sarajevo po jugu, preko Iliđe. Pa pade odločitev, da poiščeva kasarno v kateri je Uroš preživel “najlepša leta”. Sarajevo se je v 30 letih močno spremenilo in začne se iskanje kasarne. S pomočjo modificirane “seljaka pitaj” taktike, povprašava starega policaja. Ta iz prve pokaže pot. Kot marsikaj v Bosni je tudi ta kasarna zapuščena, razen stavbe 4.voda, v kateri je internat. Motorje parkirava pred stavbo 2.Voda in Uroša prevzamejo emocije. Sevada sem imel odličnega vodiča po celotnem kasarničkem krugu oziroma kar je od njega ostalo.
Pa se je uresničila želja prijatelja, ponovno je videl in doživel kasarniško vzdušje. Spomini so privreli na plan in emocije so delale.
Po oddaji “Še pomnite tovariši” nadaljujeva pot proti ČG. Moja želja je bila pot do Foče in preko Tjentišta do Bileče. Z avtom sem jo nekajkrat prevozil, za motor mi je vedno vse šlo okoli. Čas sva imela, točnega cilja pa ne in sva se odpeljala do spomen obeležja Sutjeska.
Cesta je odlična in ne dosti prometna.
Tu pa so emocije premagala tudi mene, kot vojak povojne 4. Proletarske Črnogorske udarne brigade sem se počutil kar častno……. Ko gledaš te gore in kanjone, te kar zmrazi. Si me morem predstavljati, kako je bilo to med 5.ofenzivo se premikati in se bojevati.
Pot naju je vodila po čudovitem kanjonu Sutjeske, vmes pa še nekaj postankov za slikat te osamele lepotce.
Čez pravi hercegovski krš prispeva v Bilečo. Obvezno slikanje ob tabli za nekdanjega bilečanskega ŠRO-jca Milana.
Ob prihodu na mejo med BiH in ČG pa dolga kolona. NI se nama dalo več drenati in voziti, padla je odločitev, da se vrneva v Bilečo in tam prespiva. Spet do prve kafane in gazda ima ravno novo hišo nad jezerom, oddaja sobe. 20KM soba brez zajtrka za dva. No imela sva celo hišo na voljo, saj sva bila edina gosta. Dvorni fotograf izkoristi razgled na kasarno in naredi nekaj slika za Miška.
Motorje parkirava in sledi večerja. Po nasvetu sosedov se napotiva do restavracije Jezero, ki velja za boljšo v temu koncu. Res dobra hrana in postrežba na nivoju.
Karađorđeva šnicla tudi največjega norca preseneti.
3. dan končno ČRNA GORA
Zjutraj, brez zajtrka odrineva proti meji z Črno Goro. Na Bosanski strani nobene gužve, do Črnogorske mitnice prehitiva kolono in se postaviva pred tovornjak, ki nama neprijazno zahupa. Črnogorski obmejni policist (1,9m 120 kg, pravi Črnogorac) stopi na sredo ceste in zavpije.
Šta ti to radiš, ne da nije lepo to radit, je i zabranjeno. Da te vratim nazad pa da vidimo ali češ još to radit.
Vas dvojica, ajde još jedan put oko njega, kretena.
Samo pogled dokumentov in sva že v ciljni državi. Cesta Bileča – Nikšič, do priklopa na cesto Trebinje-Nikšič je končana in NORA!!!! Na novo speljana dvopasovnica s pločnikom po kršu je kot v risanki….. Vse vidiš naprej, brez peska in pregledni ovinki…nov asfalt…. čista poezija. Toplo priporočam vsem motoristom. Le pred naselji zmanjšajte hitrost, za vsak slučaj.
Glavno cesto do Nikšiča še delajo, je bil delovni makadam, drugače nič prometa. Seveda, bilo je zgodaj za Črnogorce. Pač cena makadama
Obvezna panorama Nikšičkih jezer. Ko vidiš to količino vode in okoliške hribe, iz katerih ta voda priteče, je jasno, zakaj je Nikšičko pivo zakon.
Ker je bila moja želja tudi z motorjem obiskati Durmitor in Žabjak sva se napotila v gore.. cesta je dobra, le to je najbližja relacija Črnogorsko primorje – Srbija in temu primerno polna počasi premikajočih naloženih yugotov. Žabjak je bil poln turistov, popolnoma drugačna slika kot pred 32 leti, ko sem kot vojak branil barve naše brigade na vse-črnogorskem prvenstvu v smučanju. Žabjak za ne prepoznat. Da sva se izognila turistom zavijeva proti vidikovcu in se z motorji povzpneva do planinske koče na 1800 mnm. Nagrajena z čudovitim razgledom in pravim Nikšičkim za 3€. Jbg planinska koča je to!
Ker mi je bilo prepuščeno vodenje, sem naju odpeljal proti vzhodu Črne Gore, po čudovitih kanjonih do Sanđaka.
Seveda, mimo legendarnega mostu čez Taro.
Naprej po kanjonu Tare, promet se pa je močno razredčil in pogledi so bili neverjetni.
Pri Mojkovcu zapustiva kanjon Tare in zavijeva proti Bjelom Polju. Cesta zgublja atraktivnost, zato je pa vse manj prometa proti Beranom in naprej proti Gusinju. To je tudi najin današnji cilj. V Kuli pri prijatelju Semirju je vedno prostor.
Veselem snidenju je sledil izlet (brez motorjev) na izvor Vrunja (Alipašejevi izviri) in na slap Grlja v ponikovalnico. Semir si hitro izposodi avto (z KR registracijo) pa gasa…. So to zelo prijazni in uslužni ljudje, saj je na hitro še usmeril poljsko družino do naslednje znamenitosti. Po cesti do pašnika je popolnoma normalno.
Nazaj grede smo se ustavili pri Samirjevem svaku, ki je ravno prispel iz Amerike. Videti počitniško hišo v ameriškem slogu za nekaj milijonov €, noro. Uporabljajo pa jo le slab mesec na leto, če se slučajno vrnejo v Gusinje.
Zvečer pa prijetno druženje z diasporo Gusinja. Ugotovitev večera je Nikšičko pivo je zakon.
4. in 5. Dan Pot nazaj domov
Zajtrk v Kuli je nekaj posebnega. Gazda Semir osebno pripravi obilen zajtrk in skuha pravo kavo in to za 13 € po osebi skupaj s spanjem. Sledi poslavljanje in odhod proti domu. Pot od Gusinj do meje je kratka. Meja je res nekaj posebnega, motor pustiš in v leseno hišico prineseš dokumente. Če je vse v redu, ti dvignejo rampo. Pri Albancih isto, le da ga gledaš, kako ročno vpisuje v knjigo podatke z osebne in prometne. Odsek cca 12 km od meje do SH 20 je res slabih, Albanci po vodni ujmi še niso popravili ceste, ampak delajo na tem.
Tako prideva na znano panoramsko cesti SH 20. To je bil eden od mojih želenih ciljev, Norca peljati po tej cesti. Sama ceste iz motorističnega užitka ni nič posebnega, nasprotno, zahteva veliko pazljivosti in stalno pripravljenost za ukrepanje; če voziš dinamično. Kot panoramska cesta je veliko doživetje in če naletiš še na lep, sončen dan se Prokletje pokaže v vsej svoji lepoti. In tako jutro sva imela z Norcem. S to cesto so prebivalcem
Najprej gorska idila z znanimi Albanskimi gobami.
Še v času Envera Hoxa so tu vojaki pozimi morali tudi po meseca ali dva preživeti samo, brez oskrbe. Namreč pred SH 20 je bila to le slaba kolovozna cesta, po kateri se z vozili skoraj ni dalo. Spodaj v kanjonu so ostanki kasarne in konjušnice, namreč vojake so oskrbovali s konji, če je vreme to dopuščalo. Celotna dolina ob tej cesti je katoliška (klan HOTIT) in ne vidiš nobene mošeje. Nekoč je skozi Gusinje in po kanjonu do Skadarja potekala svilena pot iz vzhoda do Dubrovnika.
Pot nazaj se je bila v znamenju vročine in čakanja na mejah. Albansko-Črnogorska meja pri Skadarju je bila muka, Črnogorec naju je hotel celo vrniti, ker sva hotela prehiteti kolono. Tudi cesta skozi Tuzi in naprej do Podgorice je ena sama kolona. K sreči bodo (ali pa so že) Črnogorci odprli cesto do mejnega prehoda Grabon iz Podgorice. To bo zelo olajšalo dostop do SH 20 v poletnih mesecih. Edino znamenite ride na SH 20 bo potrebno namensko prevoziti. Namreč odcep za Grabon je na dnu doline pred ridami.
Ker se domov vedno mudi, sva se odločila za najkrajšo pot nazaj, in seveda kot “poznavalec” Črne Gore sem bil spet spredaj. Ker nama je bila cesta do Bileče res všeč sva jo hotela ponoviti. Pri odcepu za Bilečo naju zaustavijo Plavi. Vzrok je seveda, omejitve v Črni Gori so dolga zgodba in to sva slišala od policista. Kot prvega me je prepričeval, da sem mimo črpalke, kjer so imeli radar peljal 80, čeprav je omejitev 50 km/h. Sledilo je pogajanje in prispevek v sklad lačnih črnogorskih policistov. Pa ne samo za “radar” . Zaprli so cesto do Bileče, ker je bilo na meji preveč vozil. Pa sva le dogovorila prehod in celo obvestil je patruljo (seveda je povedal, kje čakajo), da naju nebi zaustavili. Peljati se po tej cesti z zavestjo, da ni radarjev; neprecenljivo. Prispevek se je res splačal, čeprav radarja sploh ni bilo, ali pa jim ni delal. Nisem se mino peljal samo 80 km/h.
Vso kolono na meji sva obvozile brez problemov in sklenila sva, da greva na kosilo nazaj v restavracijo Jezero, Bileča. Sedeti v senci in opazovati……
Vožnja po vročini je muka, posebej še po kosilu. Pred Stolcem sva našla res idealno ohladitev. Res je pasalo in nama pomagalo zdržati nadaljnjo vožnjo.
Pot sva nadaljevala proti Mostarju. Tam pa spet kolona za znoret. No prehiteli so naju motoristi domačini, pa sva pogumno prehitevala tudi midva. Kar naenkrat je bilo kolone konec in to pri nogometnem stadionu, Velež je igral doma. Potem naprej proti Jablanici, kjer sva naredila postanek za zamenjavo tekočin in taktični posvet. Greva naprej, dokler naju noč ne ulovi. Spet jaz naprej in pri Bugojnu zgrešim. Tako naju peljem do Livna, kamor pripeljeva že po temi. V Livnem k sreči hitro najdeva prenočišče in garažo za motorja. Tudi če ob cesti vidiš tablo Sobe-Rooms velja.
Se preoblečeva in še na sprehod ter obvezno pivo pred spanjem. Kot večni lakotnik se nisem mogel upreti bureku, s težkim srcem sem malo odstopil Norcu. Napaka!!! Naslednje jutro je imel revše napad slabosti in rigoleto. Tako sem zajtrkoval samo jaz in odrineva proti Sloveniji.
Cesta Livno-Mrkonjič Grad je res čudovite, posebej zadnji del, noro!!!! Do meje nič posebnega, v Bosanski Novem pa kolona za znoret. Tu nasvet, v konicah ne izbirajte mejne prehode z mostovi, kajti na obeh straneh je lahko samo ena kolona in se je ne da obvoziti. Tako sva v največji vročini čakala več kot eno uro za prehod meje. Preko Hrvaške sva potovala hitro, brez težav. Spet preko MMP Žuniči ter preko Črnomlja na Partizanko.
Potovanje sva zaključila popoldan, Uroš je zaključil dan v postelji. Softič.
Še nasvet za vse motoriste, ki bodo v prihodnje uspeli ga prepričati v podobna potovanja; hraniti ga izključno s hrano za dojenčke, poskrbeti za stalno hidracijo in zadosti spanca. Tempo potovanja naj bo lagano, sportski. Pa srečno.
Meni ga verjetno ne bo več uspelo prepričati v večdnevno potepanje z motorjem.
Sam sem še opral in očistil motor in opremo.
Povzetek izleta; cca 2k km, videla veliko, na cesti v notranjosti Balkana v glavnem diaspora, pred in po počitnicah bi bilo tako potovanje še prijetnejše. Pa še vročina bi bila znosnejša. Radarji po Bosni se se preselili iz rok policistov na stojala po večjih krajih. Z opazovanjem se jim z lahkoto “prilagodiš”. V Črni Gori razen enkrat nisva imela srečanja niti ni jih bilo dosti na cesti. Verjetno zaradi vročine. Za prenočišča ni problem, že skoraj v vsaki vasi na Balkanu najdeš za prespati.
Še vedno velja rek “kartu (telefon) čitaj, seljaka pitaj” za najti dobre poti, zanimive točke in prenočišča. Ljudje so prijazni in zaenkrat Slovence imajo povsod zelo radi.
