petek, 21. junija 2024

Do Rdečega morja

Deli

Po kilometrih je turško-sirijska meja daleč, a potovanje se je v resnici šele začelo

Končno sva na turško-sirski meji. Po dolgem fliperiranju s papirji in živci se vse dobro izteče. Možje postave terjajo svoj čas, tako sva prehod zapustila po trdi temi. Po temi nerad vozim. Spust do Latakije potrdi, da so Sirijci bolj hitre in korajžne sorte šoferji. Skoraj kot doma, a ko se človek navadi in manj sekira, je varneje.

V mestu je bilo živo. V prometu prevladuje hupa. Iščeva hotel. Tudi če Sirijec ne razume angleško, pove ‘Ahlan o’sahlan’, potem se jih pa že nekaj nabere, tako, da sva na koncu izbirala med hoteli. Parkirava pred izbranim, spoznava nekaj gostov in nekaj firbcev, potem pa v mesto na večerjo in spat.

Dan 5

Zjutraj se Sirija prebuja počasi. Zajtrk sva si sestavila na ulici – je boljši. Zanimivo, ko fantom v pekarni pustim nek drobiž, ga eden za mano prinese v naslednjo trgovino. Pet denarjev je dovolj, preveč si pustil. In pri tem ostane. Prav, tako imajo pač urejeno.

Zajtrk v parku, na sosednji klopci pa mularija, ki k nama pogleduje. Širok nasmeh in Excuse me, od kje sta? Slovenija. Oooo, welcome, welcome to Siria, Slovenia! Nasmeh se še bolj razpotegne.

V mestu nisva dolgo vztajala. Po priobalni cesti proti jugu, v smeri Libanona, pogledujeva levo in desno, kjer se tare rastlinjakov. No ja, ravno čisto ni, je pa zanimivo. Promet je živ, na motorju sva eksota, marsikdo pohupa ali pomaha. Midva pa nazaj. Izvedb avtomobilov, kot jih videvava tu, človek ne vidi vsak dan. Prizori prenatovorjenih tovornjakov, katerih fotografije sem kot štose po mailu dobival,  so tu nekaj čisto normalnega. Sem že kako predelavo trikrakega bavarca videl, ampak v trikolesni tovornjaček predelane in kičasto pobarvane limuzine pa še ne. Je pa z zavitimi črkami pisalo zadaj ‘Merceds’.

Tik pred libanonsko mejo zasuk proti vzhodu, v notranjost – proti Crac de Chevallier bi šla, samo tukaj živ krst ne ve, kaj to je. Si je smiselno arabska imena zapomniti – Qal’at al Hisn. Križarji so menda nadgradili še starejšo trdnjavo Salah Addina, ki je že tako rastla skozi stoletja. Ob poti večkrat opazim sadje, v uho pa dobim ‘A boš kaj ustavil?!’. Jagode dobre. Ata, daj eno gajbico. Ustavi še en avto, sopotnik izstopi in gleda kako cmokava. Ponudim jagode, poskusi, se zareži in iz avta privleče pest murv, potem pa še dve pesti enih čudnih rumenih zadev. Pove, da so to akadinje, in da je maj sezona zanje. Midva čudno gledava, mogoče jih primorci poznajo, midva ne. Poskusiva – akadinje tudi dobre. Iz kje sta? Pa ti? Kuvajt. Do kam pa? Pritrese še pest pistacijevih bonbonov, ki sva jih z naslednjim avtom delila, pomaha in odšiba naprej. Na Crac se splača splezat. Za čuvaja motorja se je javil možakar pred vhodom. Turistov je veliko, ne zaupam preveč, zato še malo pospraviva. Pa za skrb ni bilo vzroka.

Z gradu odpeljeva do Homsa in se v mestu malo zgubiva. Ko v gostem mestnem prometu vprašava za pot proti Palmiri, pick-up z druge strani pred naju zapelje in maha ‘Palmira! Peljita za mano!’. Pripelje do križišča, pokaže pot, pohupa, obrne in odpelje. Sploh sva po Siriji večkrat naletela na to čudno obnašanje. Človek vpraša za pot, pa ga bodisi povabijo na čaj ali kavo, če pa je pot malo bolj zapletena, se mož usede na 125ccm in ‘pelji za mano!’ gre pokazat.

Prehod od obale do puščave je hiter. Za Homsom se agronomija praktično neha.. Nekje je pisalo, da črpalke tam niso ravno na vsakem voglu, sam se pa tudi nisem spomnil, da bi videl kake večje table zanje. Pred puščavo bi vsekakor rad nalil. Opazim najboljšo tablo za črpalko – kolono kamionov. Vse čaka na dizel in se drenja, na črpalki pa to pomeni ringarajo. Vse prodaja, kupuje, prečrpava, preprodaja. Z muckom se prerineva vmes – za supra ni kolone. Zdaj bo do Palmire mir.

Cesta je točno taka, kot se jo na Google Earth-u vidi. Ozka, s komaj zaznavnimi ovinki in le redkimi puščavskimi naselji. V enem vidiva trgovino, mize, stole. Čas za kosilo in seveda za debato s fanti, ki jih firbec pritegne. Od kje prihajaš? Ej, koliko stane tak motor? A ti v čeladi ni vroče? V Siriji pa ni treba čelade nosit. Je res, da sem že nekaj motoristov videl, ki kar njihovo ruto (krstil sem jo za arafatko) zvijejo v čelado. Izza vogala na traktorju pridirka en tak in ustavi. Motor že motor, samo traktor je pa boljši, se nasmeje in prisede.

Še kake pol ure je do Palmire. Mimo trdnjave se spustiva v mesto in najdeva sobo s pogledom na ruševine. Z motorjem se zapeljeva mednje, poleg naju ustavi še en motorist – domačin na Jamazukiju 125. Malo debate, žena se medtem s fotoaparatom zapodi med kamne in pet minut pozneje je ne najdem več. Pogledujem okrog in jo iščem, kličem, ko opazim, da se proti meni guncata dve kameli (pravzaprav kamelkota) z njiju me pa Hani in moja dama kličeta. Prideta bliže, potem pa Hrrrr Hrrrr – ta druga kamela dol. Zlezi nanjo! Čelado obesim za sedlo in  gremo do grobnic. Hani razlaga, da je kamela boljša kot motor, ker s kamelo lahko greš kamorkoli. Kamelkotu nenehno dopoveduje, naj neha samo grmičke žreti … potem pa vpraša, če bi rada šla hitro s kamelo. Doslej se je guncalo, odskakovanje med kameljim tekom pa ni tako udobno. Ali pa ne znam. A bi še? Me že malo rit skrbi, sem vajen drugega sedla, moja tudi nekaj stoka, Hani bi pa še kar hitro. Vrnil sem mu na motorju. Je mislil, da ga bom kar z arafatko zapeljal, saj v Siriji ni treba čelade, pa se nisem pustil. Bučo je le zbasal v ženino čelado in ko sva se vrnila je bil navdušen. Rekel je sicer, da je motor boljši kot kamela, menjati pa ni hotel.

Potikanje po mestu in občudovanje 125 kubičnih Jamazukijev – en je bolj spedenan kot drugi. Zmaga Zamzam, 125 kubična zver, zglancana do amena, okrašena s tepihom. Stroj se vžiga na daljinca in ko motor steče, v leru pri ultranizkih obratih mehko zamolklo bobni. Bejba večera na motorju je bila pa lastnikova hči. Kakšnih pet jih je imela in najbolj ji je bilo všeč, da je motor, medtem ko je plezala po njem, piskal različne alarme.

Dosti je bilo – le še večerjo ujeti, potem pa spat.

Dan 6

Do Damaska bo dolga, zato zjutraj na izhodu iz mesta še enkrat dotočim. Črpalkar izgleda kot posebne sorte Arabec in ne morem si kaj, da ne bi slikal, kako mi šejk tigra tanka. Zapeljeva na cesto in oči mi čez čas obstanejo na smerokazu. 100km naprej od boguizanogu, na običajni dvosmerni puščavki cesti za katero izgleda, da pelje točno nikamor, se čez oba pasova bohoti tabla v stilu Palmira – za vogalom, Damascus – xkm, Bagdad – ykm, Iraq -zkm … človek se že kar malo popotnika začenja počutiti.

Tabla za kamelje dirkališče. Zavijem, pa me možakarji, ki so tam okrog stavbe nekaj delali, razočarajo, češ da kamele trenirajo samo zvečer. Ampak čaj pa da morava z njimi spiti. Ali pa kavo. Pa v ograde in hleve s kamelami bi naju tudi peljali. Ker je še dolga, se nič kaj več ne ustavljava, zahvaliva se in jo užgeva naprej čez pesek in kamenje.

Uro kasneje, tam nekje sredi poti, pa kavica že zapaše. Bagdad Cafe. Najprej eden, čez kilometer še drugi, pred njim pa avtobus. Ah, saj bo še kakšen. Avtobus-hotel je bil tudi pri tretjem, pa vseeno ustaviva. Bagdad Cafe 66 – po amerški Route 66. Tega so bojda najprej naredili. Ime se je prijelo, postajališče pa tudi. Dve kavi in vodo, avtobus medtem odpelje. Odkrijeva album fotografij, kako so letos januarja pred hišo postavili snežaka in se kepali. Izveva tudi, da je vsako leto tako, a le za dan ali dva. Počasi kofetkava, vstopi ženska, ki se zavija v brisačo ‘Al mi zima!’. ‘Vidi ovu, sva se smrzla!’, pristavim, ona pa me pogleda, kot bi marsovca srečala. Dikica je sicer iz Sarajeva, v Damasku pa je mož delo dobil. Obiskali so jo prijatelji in sedaj se z njimi potepa po Siriji. Debata, takoj dobiva ‘must see’ listo Sirije – pa seveda telefon. Ako zatreba.

Kamioni se pred Damaskom zgostijo. Kadijo, vroče je, švicava, med kamioni se drenjajo avtomobili, motorji vozijo bolj ob robu. Vožnja mi ni preveč všeč, kljub temu se počutim kar varnega. V centru mesta kamionov sicer zmanjka, je pa zato avtomobilov več. Promet je počasen, še bolj vroče je in komaj čakam, da se prerineva pred hotel. Potem pa v staro mesto – čez bazar, ta veliko mošejo pogledat, pa še ta malo, pa nazaj v souke po trgovinicah stikat. Nama je bila predvsem ta mala mošeja všeč – čisto drugačna, pravi cuker. Tudi tu se je treba navaditi – ženske na eno stran, moški na drugo. In ko možakar zgreši, ga tip od vrat prijazno in mehko opomni ‘Hadži! Tjale bo bolj prav.’ Čeprav opomin, je prijazen in mehak. Čisto arabski.

Prvo zapoved potepanja sem sam prekršil že v Latakiji, tokrat jo kršiva skupaj in jo mahneva na sladoled. Kar bo, pa bo. Možje kar s prsti nažokajo sladoled v kornet, in cel žmoht potunkajo v pistacije – malo čudno je, doma bi se malo zgražali, ampak dobro za popi… Uloviva še večerjo, na poti do hotela nama je pa žal, saj je v izložbah še tooooliko dobrega. Ustaviva se še v stari železniški postaji, kjer imajo knjižni sejem. Saj bi kaj kupila, pa nama branje v teh krajih ne leži najbolj. Med stikanjem po knjigah se iz sosednje sobe zasliši vpitje ‘UaaToooGooool!’. Za vrati je bil namreč lokal, v njem pa – lokalci, ki so fuzbal gledali. Verjetno lokalna liga.

Dan 7

Večerne lačne oči sva potolažila zjutraj – jasno na ulici. Po takem zajtrku ni več nobene možnosti, da bi ti ‘cuker padel’. Potem pa na motor – proti jugu do Busre rimsko gledališče pogledat. Možakar pred lokalčkom ve, da iščem, kam bi motor sparkiral. Pokaže kam, pa tudi, da bo on popazil. Tokrat ne sumim več – jakne in čelade navesiva na mucka in odideva. Gledališče pa – priznam, da sem zinil, ko sem na vrhu vstopil in se zazrl v luknjo pod nama. Teater se je odlično ohranil, predvsem zato, ker so ga Arabci kasneje uporabili za center trdnjave in ga s tem zaščitili. Ko se vrneva, motor in opremo najdeva nedotaknjeno – k možakarju zavijeva še na kavo in sok.

Cilj dneva je Mrtvo morje. Vmes pa seveda jordanska meja. Čakava manj, kot sva na sirski, je pa potrebno več žigov in papirčkov nabrat. Ko sem že mislil, da se papirologija ne bo končala, pride eden od uradnikov, pregleda papirje in pove ‘Welcome to Jordan! Zdaj imaš vse. Ahlan o’Sahlan’.

Se nadaljuje na naslednji strani…

Vsebina članka

Več novic

Zadnje novice