sreda, 24. julija 2024

Do Rdečega morja

Deli

Dan 12

Zjutraj prinesem kufre do motorja, okrog angleža pa je že gruča firbcev. Marhaba! Možakar, ki se je na lopato opiral, me resno gleda in kaže, da imam dobro jakno in fluorescentni jopič. Ne razumem, pokaže še z gestami. Aha! ‘Pa bi midva tele jakne malo zamenjala?’ vprašam in pokažem. Zasmeji se, v hecu pritrdi, pokima, jaz pa ‘OK!’ Usta raztegne v nasmeh, roka udari v roko.

Čez cesto skočiva še na falafel in sok, potem pa v jakne, čelade na glavo in na motor. S približno dvajsetimi spremljevalci, ki pred odhodom še povedo, kako po tej strani do glavne ceste. Čez kakšen kilometer pogruntam, da mi je v roke toplo, nasmehnem se in ugasnem gretje ročk. Kadar je parkiran, je motor sicer varen, ga pa fantje radi pogledajo. In ker gledajo tudi s prsti, se kako stikalo premakne in tako ostane. Pa ni nobene škode.

Obvoziva Damask, kakih 40km severneje pa zavijeva v Ma’lulo – Dikica nama je pred kakim tednom povedala, da je tam ohranjena prva krščanska cerkev. Sploh je cela vas nabita s cerkvami, za najstarejšo pa je treba skozi sotesko prav na vrh. Cerkev prihajajo gledat kristjani, vmes pa opaziva Turkinje in arabske muslimane. He, zelo podobno, kot mi v njihovih mošejah, se mi zdi čisto prav. Na povratku skozi sotesko opazim tri domačine, ki so si ravno pipo nakurili in uživajo v senci. Keefak? Tamam! Hamdulilah! Pridi zraven! Iz Sirije? Tistih nekaj arabskih besed mi zmanjka, ampak ko povem, od kje prihajam, še toliko bolj vabijo. Spodaj na trgu Turkinje prosijo, da bi jih nekdo slikal pred vhodom v cerkev. Barve in način, kako so se po stopnicah postavile, so mi všeč, zato pristavim piskrček in jih še z najinim fotoaparatom ujamem.

Do Aleppa je še kar nekaj, vmes pa hočeva v Hami videti še ogromna vodna kolesa, noire, ali nekaj podobnega, ki vodo iz reke dvigujejo v namakalni sistem. S težavo najdeva tiste, ki štiri skupaj stojijo, in ravno še vidiva mulce, ki se na kolesu zapeljejo do vrha, potem pa poskačejo v vodo. Kakšen kilometer proč pogledava še druga kolesa – največje ima 18m. Mene najbolj zabava brundanje, ki ga kolesa povzročajo, saj je konstrukcija v celoti lesena in ko se vrtijo, se vse škripanje in stokanje zlije v eno samo simpatično brundanje. Hodiva okrog in ogledujeva – tigra in vso opremo pa spet en možakar pazi.

Na vhodu v Aleppo se slišim z Letečim. So že v centru in iščejo hotel. Zapeljeva se v mesto, najdeva hotel, izza vogala pa ‘Ja madona, smo čisto skupaj hotele našli.’ Vhoda sta bila dvajset metrov narazen. Kako je bilo? Kje ste hodili? Pa po Jordaniji? Vprašanj je za hitro debato preveč, stvari odnesemo v sobe, tuš, potem pa v čajnico. Možakarjem smo bili verjetno simpatični, tako da jih moško-ženska mešana družba pri njihovih igrah, pipah in čaju ni zmotila. Čaj in pipe pritičejo tudi nam in začne se izmenjava izkušenj. Dol so prišli čez Kapadokijo, tako da sedaj 100% veva, kje se bova nazaj peljala. Argile in čaj – že v redu, samo povečerjali bi pa tudi kaj. Na ulici, jasno, čeprav je že pozno in počasi zapirajo. Pa smo dobro ujeli – in to ne kebaba. Malo še stikamo, potem pa lahko noč, se vidimo zjutraj.

Dan 13

Zjutraj moja ni taprava. Vi boste v kebabe rinili, jaz pa bi samo kruh in nekaj mlečnega. Z ulice Letečega pokličem, preden pridejo dol, pa pogledava za vogal in najdeva fast food – popečene kruhke z njihovimi namazi in zraven sveži sadni milk shake. To bi pa tudi jaz. Čez cesto Macka zagledam, pomaham jim in zajtrk zakoličimo kar tam. Kofetek bomo pa že še našli. Stikamo po soukih, pa je večina še zaprta. Sirija se zjutraj prebuja počasi. Mošeja se sicer odpre šele čez slabo uro, ampak če bi jo radi videli … ‘ Mohamed, odpri vrata tejle družbi!’. In po prazni mošeji so firbec bosi pasli trije možakarji in trije palčki. Dame morajo za v mošejo pač nadeti halje in lase pokriti s kapuco. Kot palčki. Ko se vračamo, se prično odpirati tudi trgovinice. Zdaj pa kofe. Še malo čveka, za kaj več bo pa doma več časa. Bo treba naprej. Mack in Leteči nama turških avtocest ne zavidata. Nama se izteka, vi pa uživajte in se dobro imejte. Živjo, se vidimo doma!

Ker sem se odločil poleg Mujedove najti še eno arafatko, še enkrat zavijeva na souk. Trgovanje je že v polnem zamahu. Oddelek slaščic, pa čevljarski oddelek, pa mesarija, hm, pa ulica posode, na ulici oblek stakneva arafatko, kot bi jo rad, vmes podebatirava z Zaharijo, dvanajstletnikom tako na oko, ki mu angleščina dobro teče. Še par fotografij, pa nazaj do hotela. Leteči so hitri, ravno še pomahava jim. Tudi midva bi še malo, pa se mora do doma tisočica še trikrat obrniti.

Na poti do meje narediva ovinek. V tistih krajih je sveti Simeon na kamnite stebre plezal in na njih živel, pozneje pa so okrog enega takih stebrov cerkev postavili. Danes so ostale le še ruševine. Pričakovala sva pravzaprav veliko manj, pa sva spet zinila, ko sva videla kako ogromna katedrala je to bila svoje čase – tam nekje na nekem kamnitem gričku sredi ničesar.

Čez mejo se predrenjava v Turčijo – tokrat gre hitreje – in mimo Gaziantepa naprej na sever. Oblači se, pod enim od oblakov naju zadanejo prve kapljice, vendar sva prehitra, kaplje redke in oblačenje nima pravega smisla. Cesta vijuga proti hribom, tam ob vznožju, kjer leži Kahramanmaras je nevihta. Na črpalko bo treba, pa lačna sva. Na začetku mesta ustavim. Med večerjo se ura še malo obrne, nevihta spredaj je očitno ponehala, avtokarta pa kaže, da se cesta za mestom dvigne v hribe. Zato kar tam poščeva sobo in po televiziji vidiva, da jih je kakih 300km severovzhodno čez dan zamedlo. Jutri se bo treba toplo obleči.

Dan 14

Naslednji dan se cesta res navije v hribe. Tako počasi. Kljub topli obleki začenja zebsti. Gledava karto – prelazi očitno niso taki kot doma, kjer prelaz skoraj preskočiš. Po planotah med gorami se bova motala kakih 200km preden se cesta spusti. Cesta se še kar dviga, sneg je le nekaj sto metrov nad nama. Nakurim gretje ročk, moja se pa za mano skriva. Zebe. Pa se cesta končno le prelomi, najdeva tudi restavracijo, čaj, kava, pogrejeva se, natakar pa pove, da ko je pred kako uro odprl, je bilo -3. Zraven motorja parkira poštar svojo vespo in občuduje stoj. Tudi on bi zamenjal. Ampak on ima vžig na daljincu! To pa tudi nekaj šteje.

Proti vzhodu mimo Kayserija zavijeva najprej v Ürgüp. Dva ali trije griči so popolnoma prerešetani. Skoraj kot malo mlajša in malo manjša jordanska Petra, le da barve niso tako žive. Všeč mi je ura, ki so jo v stilu Kapadokije postavili na glavnem trgu. Ampak najti hočeva tiste hiše, ki so v takih kupčkih.

Greva naprej v Goreme, po poti se pa začne. Peščeno kamnitih kupčkov in hiš v njih kar mrgoli. Kakor je voda glodala, tak je pa bil kupček. Mrgoli pa tudi turistov. Čas bo za kosilo, že v Aleppu sva od druge izmene dobila namig – pottery kebab. Na motorju sicer strogo zagovarjam 0.0, muči me pa tudi, kakšno vino pridelajo Turki v teh krajih na tistih desetcentimetrskih trsih, ki sva jih opazila, kako molijo iz zbitega peska, zato ga ob kosilu poskusiva. Se nama zasmeje in kljub obremenitvi motorja in pomanjkanju prostora ga steklenica roma v prtljago.

Tale konec Turčije nama je všeč, turizem tukaj pa ne preveč. Doli južneje je bilo bistveno boljše. Pravzaprav naju zmotijo turisti. Včasih sama backpackerja, pa se nama kljub temu ne zdi primerno takegale rajona zasesti za popivanje, dirkanje in prekucevanje z najetimi motorji, vpitje in pohajanje napol golih v tem delu sveta. Ker vodijo tisti z one strani Atlantika, se nama kar malo zamerijo. Glasni so. Škoda.
Hitra cesta naju vodi naprej na Kirikkale in Ankaro. Karta je sicer stara in kaže nekoliko drugače, pa ji vendar zaupam. Ne dam se pretentati in odvijem levo. Pa sem se spet nategnil, saj bivša magistralka postane bolj uboga in je v fazi obnove, tako da sva od 150km vsaj polovico prevozila po makadamu. Na cestaku bi najbrž obrnil. Ravno še do noči pripeljeva pred Ankaro in poiščeva sobo. Tiger je spet na pločniku – a zaklenjen pred bankomatom in pod kamero.

Dan 15

Mimo Istanbula se nama noče, zato zjutraj zapeljeva južno proti Bursi. Pravzaprav se nama tam tudi karta konča in bo treba od tam naprej malo na pamet, takole po zemljepisnih spominih iz šole. Malo se k dežju napravlja, pa tankat bi bilo dobro, pa verigo nasprejat, da se sprej zapopa, bova pa še jutranjo kavo odkljukala. Gum že celo pot nisem nič pogledal, na koncu črpalke zagledam lastik servis in prosim, če bi lahko preveril. Ups, zadnja je precej nizka. Še dobro, da sem preveril in jo napumpam..

Na poti nama eden od kamionarjev pove, da za trajekt pravzaprav ni treba čisto v Burso, saj se cesta že prej odcepi za Yalovo oziroma Mudanjo. Zapomniva si … in zamočiva. K sreči sva kmalu po izvozu morala točit. Pristopi šef črpalke, mlajši možakar, sam ima tudi motor – hard enduro. Najina pot se mu zdi čista avantura, pa bi tudi sam poskusil, nekoliko ga je strah okvar, pa tudi sicer ne ve, kako bi se znašel. Govorimo tudi o tem, kako bova naprej vozila, razlaga o urniku trajektov za Istanbul. Istanbul!!?? Hej, midva bi na Dardanele! Potem bosta pa obrnila. Na črpalko gre po reklamno avtokarto, ki ima tudi najin manjkajoči del Turčije vrisan, do Dardanel je več kot 200km. No vidiš, se mu zasmejim, tole je bila prva lekcija, kako se znajdeš – najdeš nekoga, ki ti pove, kam je treba peljat, pa še karto ti da.
O Dardanelah so nas res v šoli učili, če pa po Turčiji za pot sprašujete, je bolje vprašat za Canakkale. Cesta do tja je nekoliko ožja, ampak lepa in zanimivejša od avtoceste okrog Istanbula. Pravzaprav niti nisva rinila prav v Canakkale, ampak sva trajekt za Gelibolu na evropski strani ujela ža prej, v Cardaku. Zapeljem na krov, kam ga postavim? Kamor hočeš, tukaj, tam, zadaj! Od kje pa sta, me sprašuje mornar. Slovenija. Ooo, poznam, Koper, sem bil na ladji. Klepet je bil zanimivejši, same plovbe se zato skoraj ne spomnim.

V Geliboluju ugotoviva, da sva lačna, oči nama padejo v neke čorbice in mineštre iz izložbe. Daj, da jaz to malo bolje pogledam. Eno tole,  pa eno tole,  pa tistole, pa … Dobre so bile. Plačam, stopiva do motorja, lej, zakaj pa zadnja luč … Ne! Pa kateri (cenzura) je spet kontakt pustil! Že drugič na tej poti! Za rezultat sem vedel vnaprej, pa kljub temu poskusim. Jasno, ne vžge.

Natakar bi pomagal. Kaj boš pa zdaj? Naslednja moja modra: Kabli! Kje bomo pa kable dobili? Brivec čez cesto mi maha in pošilja signale češ, naj počakam pet minut, stranko je ravno dobro nažajfal, ko jo obrije, bo kable zrihtal. Res, ko konča, gre iskat kable, berberija pa ostane odprta. Daj motor zraven, kleme gor, motor zapoje, v redu je, le servisna lučka gori. Kaj mu pa zdaj ni prav? Kljub lučki se grem za kake pol ure vozit – da akumulator vsaj malo napolnim. Ko se vrnem, mi lučka še vedno ne da miru. Pred restavracijo ženo naložim, natakar pa mi gre z vespo pokazat  en luštkan a malo bolj skrit hotel. Lepo spita, se vidimo zjutraj! Lučka pa še vedno sveti. Ugasnem motor, žena pa ‘Mogoče se pa resetira, ko motor ugasneš in ponovno prižgeš.’ Pa poskusimo.

Cepec! Ker je bil motor v prestavi na tački, v prvo ni prijel. V drugo je pa le še dvakrat počasi obrnil. No, zdaj sem pa vse naredil! Za vsak slučaj Mareta pokličem: ‘ …in sem ga s kabli užgal.’ ‘To pa ni v redu, ker ti je verjetno regler crknil, ko si kleme snel. Lučka bo pa sama ugasnila čez kakih 100km.’

Vse mi je jasno, malo upanja imam pa vseeno, saj ko sem prišel z vožnje, je pred hotelom štarter vrtel, torej se je akumulator polnil. Ne bom se več igral – akumulator ven, pa polnilec poiskat. Ja ja ja pajade – ob pol desetih zvečer me je eden od možakarjev s ceste sicer spremil do avto delavnic, samo tako zagrizeni, da bi takrat delali, pa tudi Turki niso. Prehodila sva kakih pet kilometrov, a sva se vrnila s praznim akumulatorjem. Posrebava kavo, potem pa v Mižale, jutro bo pametnejše od večera.

Dan 16

Res je bilo. Akumulator v motor, dvakrat na porivanje ni šlo, po klancu dol pa je takoj vžgal. Zapeljeva se še na obalo, do restavracije in do brivca, da se zahvaliva, potem pa naprej v Edirne. Vse v redu, tudi servisna lučka ugasne, ok, odpeljeva na mejo. Pa smo spet v Bolgariji.

Ceste so tu slabše. Ogibam se luknjam, v ovinkih pa se mi zazdi, da rit nekam čudno poplesuje. No ja, kaj ne bo, saj je težka kot cent. Pravzaprav, če dobro premislim, kot pet centov.  Vseeno ustavim na črpalki, kazalec pokaže poldrugi bar. Kaj pa je to? Saj sem vendar včeraj pri Ankari napumpal. Poslušam, tipam, pa ne najdem. Gumo ponovno napumpam in na pot. Spet Sofija, tokrat le rahel dežek, tudi puncam ob cesti ni najbolj prav. Gori proti meji naju pošteno napere, postopek na meji pa se nama tokrat zdi ultra expresen. Mimo Pirota in Ljubišine črpalke naju le še malo moči, kmalu bova lahko slekla. Imam idejo – dan se je prevesil v pozno popoldne, v Čifliku, malo pred Belo Palanko je vulkanizerstvo, pa sobe ima tudi. Guma sicer še kar izgleda, zato bova šla najprej do Palanke na večerjo, potem pa nazaj spat. Pa se mi po večerji guma že spet mehka vidi – počasi bo treba nazaj do vulkanizerja.

V Čifliku napumpamo, polivamo, iščemo mehurčke, a luknje ne najdemo. Radislav pravi, da flike itak nima, s čepom se noče igrat, da mi ga na avtocesti ven ne vrže, da pa naj ne skrbim, saj če zjutraj gumo napumpam, do Slovenije zagotovo pridem. Guma bo držala dokler bo delala. Ko se boš ustavil, bo pa puščati začela. Pristanem, čeprav vem, da bom držal obljubo, ki sem jo dal Milanu, namreč da se po poti domov ustaviva pri njem v Beogradu na pečenih rebrcih. Z gospodarjem, gospodinjo in njeno prijateljico se zadebatiramo tja v večer, spomnimo se tudi ekipe, ki je danes v Siriji in je pred tednom tukaj prespala.

Dan 17

Zjutraj nisva najbolj zgodnja. Kava je obvezna, čvek tudi, pa spet na pot. Po avtocesti se prehitevava še z dvema motorjema – GSA in TDM. Kot dogovorjeni se oboji ustavimo na črpalki pred Beogradom. Poljaka sta in se vračata iz Sirije in Jordanije. Ne verjamem, vaju nisem videl! Ha ha ha! Tudi midva ne vaju! Foto in srečno pot.
Milan me že čaka na križišču. Rebrca so bila za vseh deset prstov obliznit. Malo me skrbi, kaj bo z gumo, spet se mi mehka vidi. Saj zdaj bo pa morala delati. Ponovno na črpalko pa gas do meje. Čakava kontrolo, zraven pa Predrag z ženo pripelje na K1200LT. Od kje pa gresta? Iz Beograda. Ja ja, ampak kje sta bila pa prej? Ko povem, se postanku in pijači ne moreva več ogniti. Onadva na ultra komfortnem motorju nama zavidata potovanje. Saj vem, da bi moral voziti, ampak take debate so pa tudi fajn.

Čez Hrvaško sva pumpala na 80km. Vmes vozim in premišljujem o poti. Dobra je bila. Obujam spomine – pa ne toliko na trdnjave, votline in mesta, kot na ljudi, ki sem jih srečal. Pa na panorame, ki so se skoraj tri tedne odpirale pred nama. Predvsem pa na ljudi. Mujed, Samir, Hani, Abdulah, Mohamed, Zaharija, Szabijeva ekipa, pa tisti, ki jim sploh ne vem imena, Turek s sadjem, pa natakar, pa carinik na sirski meji, možakar, ki mi je tu ali tam motor pazil, dirkač, ki mi je okrog Ammana pot kazal, šofer iz Wadi Ruma, Pancho in vsi drugi – predvsem ti so naredili pot tako, kot je bila. Vse ostalo je bil bolj okrasek. Pač pride zraven.

Ostane nama še naša meja. Carinik ni sirsko prijazen, v pozdrav se pa vseeno nasmehne in pokima. Po vseh prevoženih kilometrih je ta konec poti čisto kratek – pa morava vseeno ustaviti še na treh pumpah.

Po zadnji sapi mucka zapeljem v garažo. Postavim ga na tačke in ga gledam. Bemtiš, preden sem ga otovoril, se mi je upravičeno zdel tiger, potem sem ga spremenil v tovornega osla, zdaj je pa še najbolj podoben prašiču, ki se je v blatu povaljal. Pacek! Kakorkoli, dobro je oddelal, četudi  mu je njegov lastnik vmes kakšno kozlarijo naredil.

Snemati začnem prtljago in v tišini zaslišim značilni ‘psssssssss’. Obrnem kolo in najdem žebelj, ki mi je kri puščal na zadnjem delu poti. Jutri gre kolo dol in v ponedeljek k vulkanizerju, si mislim.

Spet se mi smeje. Je lepo in luštno, ko gre človek na potovanje. Ko pride domov, pa tudi. Vzamem kozarec, si iz pipe zmešam sirup in zjutraj fašem drisko. Eh!

Statistika s poti na rdečemorsko plažo:

  • Način potovanja: motor – zalaufaš in greš
  • Kilometrov: dobrih 8kil in pol
  • Dni: 17 (zagotovo premalo)
  • Na poti: dva in en mucek
  • Gorivo: v Siriji sva le na eni črpalki neosvinčenega našla
  • Najboljša hrana: baklava na Souk Bab Antakya v Aleppu
  • Najslabša hrana: sva nameravala kakšno kilo zgubit – pa ni šlo
  • Najdražje spanje: Hotel v Turčiji – po sili razmer (30ojrov)
  • Najcenejše (uživaško) spanje: šotor v Wadi Ram-u (3ojre)
  • Najboljša kava: skuhana v zanikrnem plehnatem boksu na trgu v Dhiban-u
  • Najboljša točka poti: nimam pojma, je vredno celo ponovit, pa bom takrat bolj pozoren
  • Šuški: okrog dveh kil (vse za dva – gorivo, hrana, spanje, vstopnice, vize in zavarovanja ob prehodih meje niso poceni – enkraten prehod sirske meje za dve osebi in motor stane okrog 100dolarjev)
  • Predhodne priprave: carnet de passage, mednarodno vozniško dovoljenje (bojda je potrebno)
  • Povabil na kavo, čaj, vodno pipo, … teh pa nisva štela.

Avtor: rrrr

Več novic

Zadnje novice