Neprekinjeno vibriranje in zamolklo bobnenje motorja nekje v drobovju ladje, me uspava. Ko se umiri zadnje vpitje glasnih bolgarskih šoferjev pozno v noč, ki je naraščalo z upadanjem viskija v steklenicah, postane dvojni fotelj podaljšan s stolom čisto udobna postelja in predvsem mehkejša kot tla. Zjutraj me zbudi sesalec vestnega delavca na ladji, ki je ravno pod mojim stolom našel prah. Ko se dvignem že hiti k drugemu. Nisem edini spalec v salonu s prahom pod stolom, ki ga je treba uvidevno zbuditi, ker je tu pravzaprav prepovedano spati.
Čez dan se sprehajam po ladji in štejem potnike, a nikoli ne pridem čez 50. Sami šoferji, družina od oficirja in možakar, ki je skuterja parkiral poleg mojega motorja. Iz Opčin je, pa zna le malo nemško, še manj angleško in “lepo vreme” po slovensko.
V zadnjih vzdihljajih dneva se ladja dotakne pomola v Patri, odpre svoj veliki trebuh in izbruha peščico, ki je še ostala po Igumenici. V trenutku postanemo del mestnega vrveža, sam, zavijem na zahod in že v temi pristanem v bližnjem campu. Utaborim se poleg nemškega para, ki sta vsak s svojo yamahco xt 250, letnik malo čez 70, tu zaključevala svoje 30-dnevno potovanje po grških otokih in Peloponezu. Izmenjamo nekaj mnenj, a vidno utrujena kmalu izgineta v šotor. Prav tako jaz, čeprav vidno neutrujen.
Zjutraj začnem pot po obmorski cesti okoli Peloponeza, kilometri tečejo hitro, cesta je ravna in dolgočasna in po kakšnih dveh urah, ko sonček posije v vsem svojem žaru zavijem v hribe. Sem že med zavoji, drsim iz enega v drugega, odpirajo se lepi razgledi, pokrajina divje valovi pred menoj, zavibriram v ritmu enosti z vsem.
Kar naenkrat sem pri templju boga Apolona pokritim z ogromnim šotorom. Visoki stebri izklesani iz kamenja, večtonske kamnite tvorbe zložene kot lego kocke, stvaritev boga ali človeka? Je ta mogočnost le dokaz enosti z bogom, z vsem in vspodbuda za iskanje ponovnega zlitja v enost, ki je ljubezen.
Za naprej izberem pot, ki je na zemljevidu označena z belo črtico (unsurfaced road of good quality). Vmes naj bi bili spet “arheological sites”, prečkam vasico Figalia, asfalt preide v makedam, najdem ostanke svetišča boginje Athene ograjeno z ograjo in nikjer nikogar. Pri ogromnem starem hrastu s kamnitim zajetjem vode pod seboj, zavijem po cestici navzdol. Serpentine se strmo spuščajo v dolino, rastje vedno bolj sili skupaj, kamnita podlaga je vedno bolj razdrapana in enduristični značaj yamahce se kljub krepki natovorjenosti izkaže odlično. Po nekaj km akrobatskega preskakovanja lukenj, pristanem v dolini in na mostičku čez mali potok zrem v zasuto cesto. Vsega 20m ceste je zasuto, ker jo obnavljajo – a ta mali košček je nepremostljiv. Obrnem in še enkrat pretipam luknje med nasutim kamenjem. V zavetju velikega hrasta tokrat počijem in se malo posušim, ker mi je slalomiranje med luknjami in serpentinami dvignilo pulz. In potem po vsaj rumenih (surfaced road) do morja in pri Kalo Nero po bližnjici v camp pri Kalamati. Belgijski par s starim BMW GS 750 je redkobeseden. Prišla sta iz Indije in bila v Pakistanu ravno 11. septembra. V nekaj dneh sta odšla naprej brez problemov, se je pa že čutila napetost in v Pakistan niso več spuščali kar tako. Zelo pohvalita Turčijo, prijaznost in cene, kar me ob tukajšnji hladnosti ljudi in dokaj visokih cenah spravi v razmišljanje. Privoščim si grško večerjo “suvlaki”, ob kateri se odločim, da jutri nadaljujem po najkrajši poti v Turčijo in pred šotorom naštudiram pot na zemljevidu ob pojačanju skromne večerje, iz svoje zaloge.
Iz Kalamate čez hrib in po kanjonu proti Sparti je šlo kot v sanjah. Ustavim le za kakšno sliko in pri plezališču na kancu kanjona. Grki plezajo, jaz malo pocedim sline, stlačim srbeče prste v rokavice in se zapodim naprej skozi zadnje vzdihljaje valovitega hribovja. Od Sparte preko Tripolija, Korinthosa, Elefsime pred Atenami, Livadie do Lamie, po ravni neskončni cesti mimo še bolj neskončnih bombažnih polj z mravljinčastimi prsti in bolečo ritjo do lepega obmorskega campa. Poleg “negovorečih” poševnookih sosedov z madžarskim avtom sem edini gost.
Ležeč na plaži se počutim kot puščica, ki se je v letu z nadzvočno hitrostjo proti cilju naenkrat znašla v vakumu brezčasja. Valovanje morja začinjeno z zadnjimi žarki toneče žareče krogle za hribi nekje na drugi strani zaliva, oči pasjega domačina, občasen hrup z bližnje ceste in jaz lovec svojih misli. Zjutraj odidem brez zajtrka, čez hrib proti Larisi in si ga privoščim na malem prostorčku z lepim razgledom na dolino. Edini kolikor toliko čist, po celi vrsti bolj razglednih in večjih a posejanih z iztrebki, kosi kosti, crkovine in raznih odpadkov. Iz Larise vijugam pod velikim hribom Olimbos in potem spet ravnina do mondene Asprovalte. Prespim v najdražjem in najbolj zanikrnem campu, v mestu spijem najdražje pivo in srečam nekaj grških motoristov, ki ne kažejo nikakršen interes po spoznavanju.
V Aleksandropoliju naslednji dan po težkih mukah najdem pošto kupim znamke in odpošljem kartice, zamenjam nekaj drahem za turške lire in pozno popoldan z erorjem v računskem delu možganov zaradi 75 miljoni turških lir stojim pred Turčijo. Prestop meje traja pol ure, prebijanje od žiga do žiga, za skoraj vsakega moram plačati, zdaj 5 miljonov, pa 2 miljona, kar pobira me od silnih številk in sploh ne vem koliko zapravljam.
Med vožnjo proti mestu Gelibolu odpravljam error s preračunavanjem valut. Izid je 1 miljon turških lir je vsega 150 sit! Še vedno rahlo zmeden ustavim pred nekakšno knjigarno/trafiko, da bi kupil zemljevid, ker je reklamni s shellove črpalke dokaj površen, že me ogovarjata dva mladeniča. “Imel sem xt 350, ampak ta je lepši, tipata motor, vprašanja kar dežujejo. Že čez kakšno minuto mi pomagata iskati zemljevid po mestu, najdemo komaj za odtenek boljšega a drugega ni in ko ju vprašam če vesta za kakšen camp ali poceni sobe, mi ponudita, da prespim pri njiju. Štirje so v najeti sobici in za enega bo še prostor. Njuna brezmejna direktnost me šokira, zahvalim se in enostavno pobegnem naprej. Šele zvečer s prtljago razpakirano v poceni hotelski sobici sredi pristaniškega mesteca Eceabat, ko sedim v lokalu ob prvih bolj konkretnih grižljajih ta dan in opazujem okolišne domačine, vstopi vame spoznanje, da so tu pač drugačni, bolj odprti, direktni in prijazni. V večini za mrkim obrazom še vedno živi otrok, ko osivel starec brez sramu pogleduje na armaturo motorja, pritiska ročke in z nasmehom ogleduje, kar mu je celo življenj nedostopno.
Na trajektu, ki me zjutraj popelje čez preliv v Canakkale, spoznam drugačno prijaznost. Komaj parkiram, pristopi mladenič. “Hello, save ticket for second control on other said, ship go twenty minutes” hiti razlagati, sprašuje od kod sem in jaz sem tokrat bolj odprt, sprejmem ga blizu – naenkrat ima v rokah vrečko, že odpira parfum in že mi diši roka, “Very good smell, half price for you”. Debelo ga pogledam, mirno odklonim, vendar on se je komaj ogrel, po stotem no thank you, je začel z “money problem, thre kids, no food in komaj sem jo popihal na drugi konec ladje. Kasneje sem ga opazil v ladijskem baru, ko je pil neko pijačo in ko sem že speljeval z ladje mi je z velikim nasmehom na ustih pomahal, pokazal na možakarja v uniformi in rekel “second control”!
Iz Canakkal, modernejšega mesta odpeljem naravnost proti Troji. Tu srečam avtubus angležev z vodičem, ki jim vneto razlaga zgodovino in ker je zastonj se prilepim zraven. Ko mi količina podatkov preseže dnevni limit, sedem na klopco se prepustim sončnim žarkom in si privoščim grške mandarine.
Skupina se počasi oddalji, ostanem sam sredi kamenja, ki ga je nekoč davno oblikoval in sestavil človek, narava pa dodobra spet razdrla. Kljub izčrpni razlagi zgovornega vodiča, ostaja to zame še vedno samo zelo star kup zloženega kamenja in veliko bolj očaran obstanem ob stvaritvah narave, ki jih tu ne manjka.
Edina stvaritev človeka, ki me je zanimala ta trenutek, je bila cesta, ki pa je nosila ime le zaradi izgleda temne črte zarisane v raznobarvno pokrajino, drugače pa je bila bolj kot ne skupaj zlepljeno grobo kamenje z ogromnimi krpami iz nekakšne bitumenske zmesi visokega sijaja. Ob veliki pazljivosti in nenehnemu poskakovanju sem dosegal hitrost 100 km/h, trpeče razmišljal zraven o cefranju gume na grobi podlagi in potem še bolj presenečen na prvem ostrejšem zavoju ugotovil da ta grobost drsi. Naenkrat sem postal 300-kilogramski plesalec med kolesnicami z uhajajočo ritjo. Tu so avtomobili stari, kamioni še bolj, zato je po cesti veliko olja, podlaga pa visokovpojna. Vseeno z malo več postanki, dobrim kosilom v obcestni restavraciji pristanem v turističnem mestu Ayvalik. Najel sem si bungalov v prijetnem campu ob morju, užival v prekrasnem sončnem zahodu in bil edini turist v mestecu.
Zbudi me sončni žarek, ki se je prikradel skozi malo okence hiške, pozajtrkujem na klopci pred njo in odpeljem naravnost v Izmir.
Po nekaj km starih cestnih muk se iza malega prelaza odpre pred menoj dolina. Vse v meni onemi, pogled izgubljen v ogromnih črnih v nebo štrlečih gmotah železja in betona, premoga, odpadnih saj, žlindre, dima in v temnem lesku velike reke ne najde opore. Dolina se mi zdi neskončna, zdrvim skozi z največjo možno hitrostjo, pozabim na luknje na cesti samo da pobegnem iz te temačnosti.
Kmalu se znajdem v velikem mestu Izmir, po pobočjih okoli mesta so v grozdih razpostavljena naselja, od malih belih hišk, do stolpnic v prav tako svetlih barvah. Zavijem v center, iščem prostor kjer bi pustil motor in po dveh krogih, ko stojim pred hotelom me ogovori izraziti belec. Kmalu najdeva parkirišče, spijeva sok v njegovi pisarni, opiše mi od kod gre ladja za Hios, kje prespati (vmes ponudi, da bi spal pri njem?), … na koncu me pospremi še na bazar. In začudenj še ni konec, ko izvem, da je predstavnik ene od vej krščanske vere, da je po letih popotovanja spoznal, da mora služiti bogu. Sedaj tu sredi skoraj popolnoma muslimanske države spreobrača ljudi?! Na bazarju sva se razšla, prelevil sem se v mešetarja, prav užival v barantanju ob turškem čaju, zniževal cene do onemoglosti in odhajal z občutkom, da so boljši trgovci, ker če že ne drugega, mimogrede kupiš kaj kar niti nisi kupoval. Zvečer sem že večerjal v prekrasnem starem mestu Cesme od koder gre jutri zjutraj trajekt proti Hiosu.
Pred pisarno agencije sem bil že ob 8h, odprli so ob pol devetih, kupim karto in se zaklepetava z američanko, ki je kupila karto za menoj. Nekaj čez devet na carini ugotovijo, da mi manjka še cel kup papirjev za motor. Papirji romajo iz pisarne do pisarne, cel kup štempljev na raznih papirjih na koncu prigara enourno zamudo. Vkrcam se zadnji in nekaj čez deset odplujemo. Na ladjici nas je vsega kakšnih dvajset, večina Nemci, nekaj domačinov in Američanka s katero sva klepetala v salonu. Uči v Izmirju in ker nima še delavne vize se mora enkrat na mesec pofočkati v tujini. Nekaj časa še govoriva, vedno bolj se zibljemo potem umolkneva in že čez nekaj trenutkov sva vsa bleda zunaj, in tudi večina ostalih. Zunaj močno piha, valovi se vzpenjajo in sicer ne ravno najmanjša ladjica kar izginja v dolinah vmes. Ples med besnečimi valovi traja kakšno uro in prav uživam. Ko sem bil enkrat zunaj je slabost izginila, prav tako pa tudi sogovornica.
Po carinski mučilnici (Evropa welcome!) sem najprej opral precej nasoljen motor, ugotovil, da ladja za Atene danes ne pluje zaradi premočnega vetra in dobil v turist office od “prijazne” uslužbenke spisek sob za spanje s telefonskimi, brez naslovov. Nič več presenečen, zakrožim malo po mestu, ogledujem si stare stavbe ljudi in ne vem, če sploh kaj iščem. Potem me nek občutek ustavi pri reastavraciji na robu mesta, vstopim in doživim prijazen sprejem mladenke Ane v tekoči angleščini. Pokliče okoli in mi najde najcenejšo sobo in potem ko zaradi vetra postanem ujetnik tega otoka postanem redni gost. Čez dan spoznavam otoček, ko se stemni grem na pozno kosilo in klepet. Vsi v italjanski restavraciji znajo angleško in tja do devetih, ko začnejo dobivati prve goste klepetamo.
Na jugu otočka zapeljem po napotkih Ane skozi malo vasico in ustavim pred prelepo plažo iz črnih kamenčkov. Menda so ostanki vulkana. Vspnem se čez malo vspetinico in na drugi strani se odpre dolga črna črta med valovitim morjem in visokimi navpičnimi stenami iz trdnega konglomerata. Kamenčki so zaradi svoje črnine topli in zleknem se v to toplino. Sam sredi te veličastne stvaritve narave, kot na kakšnem zapuščenem otoku, se prepustim šumenju valov in pišu vetra nekje na robu sten. Opazujem neprekinjeno gibanje morja, valovi se eden za drugim valijo in izgubljajo na črnem kamenju in izgleda, kot da prav nič ne miruje. To isto morje je s prelaza na vrhu hriba popolnoma mirovalo. Bilo je mirna modra ploskev, preprosto morje, in vse to gibanje v njem prav z ničemer ne spremeni tega. In mar niso naša življenja prav tako le valovi v morju kozmosa, ki se neprestano gibljemo, spreminjamo a kozmos ostaja le kozmos. V sebi čutim mir in energijo, ki me žene v to iskanje izgubljenega, spominjanje pozabljenega stika z enostjo ki je ljubezen.
Sonce je že zelo nizko, ko se odpravim nazaj, med že domače obraze na široke rezance z gobami in čudovito omako. Za jutri si izberem sever otoka, ki je menda bolj neturističen in ga niti Ana ne pozna najbolje. Seveda, če ne poneha veter.
Vzpnem se po osko zavitih serpentinah nad mesto na široko planoto, z vetrnicami ki v močnem vetru pridno pridelujejo elaktriko, mene pa prav ta vetr premetava po cesti. Ko se začnem spuščati proti severni obali, se umiri, odpre se prekrasen pogled, rumeno oranžna pokrajina z zelenimi borovčki in belimi skalami vmes, valovi iz doline v dolino. Cesta preči pobočje pod širokim vrhom planote se spremeni v makedam in strmo spusti do obale. V ustju male rečice, ki je seveda brez vode je mala modro bela cerkvica,pod njo pa se visoki penasti valovi kot gore rušijo na obalo in tolčejo v strma pobočja ob zalivu. Na peščenem uvozu zavijem proti njej, prvo kolo se ugrezne v mehki pesek in že izstopam z motorja v teku. Smeje poberem in parkiram motor in grem peš do cerkvice.
Po približno 20 km makedama pri vasici Egrigoros spet srečam asfalt. Tokrat me preseneti s popolnoma negrško kvaliteto, oprijem je odličen, drsim iz zavoja v zavoj, ki so ostri in si sledijo v kratkih razmakih, ker je teren izredno razgiban. Zato je hitrost dokaj majhna, pa vseeno vsake toliko časa s škornjom podrsam po podlagi. Ne ravnam več ogledal, ki jih pri vsakem notranjem zavoju obrne rastlinje, ki sili v cestišče, niti me ne moti tolčenje po čeladi, ne razmišljam o možnih trdih vejah, kot bi me božale dolge grive trave in vejice brnistre. Vmes na izpostavljenih grebenih vsake toliko časa ustavim in se predajam čudoviti pokrajini, da vsaj nekoliko združim to kombinacijo odlične ceste in prelepe pokrajine.
Kar naenkrat sem spet na jugu otočka, na cesti, ki mi je že znana, v misli se prikrade spomin, da tu drsi in kot da bi pričakoval, takoj v prvi serpentini nad vasico Vesse spoznam ves sijaj in gladkost. Pristanem na kolenih, motor se odsanka nekaj metrov naprej, meni pa se spet smeji. Dan padcev, da se razumemo, lepih padcev, se konča brez posledic na meni, ker nosim obleko s ščitniki, ne vem pa kako bi to preživel katerikoli grk, ker nihče ne nosi niti čelade. Kaj dosti se ne pozna niti motorju, le zaščitni okvir, ki je opravil svojo funkcijo se je malo zavil.
To noč prespim na ladji med plovbo proti Atenam. Po pristanku si privoščim zajtrk na samotni plaži kakšnih 20 km pred Korinthosom in nadaljujem proti Patri. Na tričetrt poti imam dosti ravnin in zavijem v hribe proti Kalavriti. Cesta se v strmih serpentinah dviga po robu doline in z vsakim zavojem se odpirajo lepši pogledi, čeprav sta oba hriba, ki se dvigujeta nad dolino eno samo ogromno pogorišče od lanskega požara. Kri spet zakroži po žilah, polenjene možganske celice pa se vklopijo malo prepozno. Sem že mimo črpalke, ko mi utripne lučka “kje si že preklopil na rezervo”? Obrnem in natočim 19,3 l v rezervoar, ki drži 20 l.
Nad mestom Kalavrita je smučišče pobeljeno s tanko plastjo snega, ki ga je prineslo ob zadnji fronti, je tudi bolj hladno, brrr, aklimatizacijska tura za domače kraje.
Pozno popoldan imam v žepu potrjeno povratno vozovnico in pozno ponoči odplujem proti Trstu. Spet noč na foteljih, dopoldan se v Igumenici vkrca nekaj slovenskih turistov, vendar ostanem v varnem zavetju tujca. Nekako se mi ne da govoriti tja v en dan, raje s kriljenjem rok komuniciram s sirijcem, ki gre delati v Nemčijo. Pošljeva z mojega telefona SMS bratu na Norveško, a ne odgovori, kasneje pa ga v Trstu zadržijo cariniki. Verjetno sploh ni imel pasoša in vprašanje če ni prisilno odplul nazaj ali pristal v kakšnem centru za begunce. Spreleti me srh, kako lahko mala knjižica določa svobodo ljudem.
Sledila je še najbolj mrzla vožnja do Ljubljane po znanih zavojih stare ceste in …
