Prva vožnja: Moto Guzzi V11 Le Mans

Suzuki GSX-R1000? Mah ne, raje bi imel V11 Le Mansa…
Čaki čaki, a sem res pravkar izjavil tole? Mogoče se staram, a v zadnjem tednu, ko sem skakal iz GSX-R1000 na Harleyevega Sportsterja in nazaj na tega novega Guzzija, so se moje misli iz dneva v dan vedno bolj osredotočale na italijana kot na motocikel, ki bi ga od omenjene trojice najraje kupil zase.

Zakaj? Ker je drugačen. A to zna vplivati na ciničnega starega testerja bolj kot na mladega speedo-manijaka. A vseeno: v svetu športnih klonov je V11 Le Mans osvežujoče karizmatičen.

Guzzi je ustavil Le Mansa pred nekaj leti in ga prepustil krempljem Matilde, da bi naredil prostor za (takrat) nove 8-ventiljnike. A prodaja je bila bedno nizka in lansko leto je Guzzija kupila Aprilia, da bi pozabljeno italjansko znamko obudila k življenju.

V11 Le Mans je prvi od “nove vrste”. V bistvu gre za predelanega V11 Sport z obilnim pol-oklepom, predelanim vzmetenjem in spremembami drobnih detajlov, s katerimi Aprilia upa, da bo eliminirala malenkostne probleme, ki so mučile skorajda vse zadnje Guzzije.

“Jezdni” položaj je dosti boljši kot na zadnjem športnem Guzziju, ki sem ga vozil. Belanca je ravno prav široka, stopalke ne previsoko, razkorak pa ravno pravšenj za komfort pri visokih hitrostih (zgodba pri nizkih hitrostih je drugačna). Drža na motorju, ki spominja na U-položaj japonskih dirkalnikov, voznika tega motocikla takoj naredi posebnega.

Potem je tukaj agregat. Črn, naguban twin, z dvema ventiloma na valj, se ne zdi več tako hudo “navorast”. Ne moreš obstati v najvišji prestavi in se zanašati na plin. A pospeševanje je urno in živahno v nižjih prestavah – torej je V11 Le Mans veliki twin, ki rad nabija vrtljaje.

Aprilia je (pametno) obdržala storitve človeka, ki pri Guzziju izbira prestavna razmerja. 160km/h je tako neutrudljivo, da bi prisegel, da voziš 140. Hitrost preide v kri in (pre)hitro se navadiš na (pre)hitro vožnjo. Dolga šasija je trda kot kamen do dvakratne zakonsko dovoljene hitrosti.

Zaprti ovinki predstavljajo malo več dela. Preden zapelješ v zavoj moraš imeti izbrano pravo prestavo in ustrezno hitrost. Linije na polovici poti nikakor ne boste mogli popravit: V11 zahteva PRAVILNO vožnjo, za kar nas nagradi z izredno lahkotnostjo premetavanja 226kg teže sem ter tja.

Glede performans sem prepričan, da bi Le Mansa Honda Hornet pustila zadaj. A stvar danes je, da ni motocikel tisti, ki spusti plin pri 180 km/h, ampak sem to jaz. Tudi z GSX-R1000 bi vozil z enako hitrostjo kot z V11.

In s tem se vrnemo na začetek. Takrat ko nehate meriti ZABAVO s podatki o hitrosti v ovinku, G-sili, pospeški do 100km/h in časih na dirkališču, Suzuki GSX-R1000 hitro izgubi prednost. Tisto, kar me več kot le zadovolji pri motorjih kot je tale Guzzijev V11, je težje definirati kot navesti le nekaj suhoparnih številk. Mogoče bi ga vi sovražili. A po drugi strani spet…