Iran

0
17363

Ko stopiš na Imamov trg sredi Esfahana imaš občutek, kot bi pred tabo ležalo pol sveta. Dva dni sva ga raziskovala in vsakič, ko sva stopila iz hotela, naju je kdo spraševal od kod prihajava. Tako sva spoznala zdravnika Mohameda, ki v prostem času na bazarju vodi trgovino prerog. Razkazal nama je vse bolj tradicionalne oddelke bazarja – od izdelave prtov, bakrenih posod, skrinjic za nakit do možaka, ki okolico dokumentira na kamelje kosti.

Naslednji dan nama je Ali, ki drugače kot inženir dela v Nemčiji, razkazal skoraj cel postopek izdelave preprog. Ta  je v Iranu ena izmed najpomembnejših dejavnosti- po dohodku jo uvrščajo takoj za naftno industrijo. Za nas, ki smo preproge izrinili iz stanovanj,  je to skoraj nerazumljivo, a ko trgovec pokaže zvezek s kontakti vidiš, da jih prodajajo po celem svetu, od Irana, Indije, Japonske, ZDA…… med zapisi sva našla tudi nekaj slovenskih naslovov. Čeprav na preproge gledamo le kot na leglo pršic in prahu, je za Irance to investicija, saj kvalitetna preproga stane tudi po nekaj tisoč evrov.  In Iranski domovi so jih polni,  saj  dajo prijeten občutek bivanja.

Zadnji dan v Esfahanu se zvečer odpraviva do mostov čez reko Zayandehrud, kjer se zvečer zbira staro in mlado. Mladeniči pod oboki starih mostov včasih tudi zapojejo tradicionalno Iransko pesem. Utrujena se počasi vračava v hotel in se mimogrede ustaviva še na hitrem prigrizku v restavraciji poleg hotela. Medtem, ko žvečiva slasten kebab, opazim, da naju izza mize v vogalu nepretrgoma opazuje gospa kakih 50-tih let, oblečena je povsem v črno. Kot večina Irank. Najina pogleda se nekajkrat srečata in drug drugemu nameniva prijazen nasmeh, vendar temu ne posvečam večje pozornosti. Prazen pladenj odnesem nazaj na zbirno mesto in odpraviva se proti hotelu. Po kakih 100 metrih me nekdo pocuka za rokav, ozrem se in za mano stoji gospa iz restavracije. ”Iz kje pa sta, če smem v vprašati?” naju ogovori v dokaj dobri Angleščini. Poveva, da iz Slovenije. Ko to sliši, kar zastriže z ušesi in se takoj pohvali, da je v Sloveniji že bila – tik preden se je poročila. Povabi naju, da jo pospremiva do hotela, saj je tukaj službeno, drugače živi z možem in dvema hčerkama v Teheranu.

Po 10-ih minutah hoje pridemo do največjega, najboljšega in najdražjega hotela v mestu. Povabi naju na kavo in kljub zelo pozni uri privoliva. No ja, iz tiste kave je gospa naredila še večerjo, saj sva kljub polnim želodcem moral poizkusiti tradicionalno Perzijsko jed, ki jo Iranci obožujejo. Neke vrste zelenjavna čorba je bila odlična, kljub obilni večerji pred manj kot pol ure. Ob neštetih čajih naa je Nahidi razložila, kako težko je biti sodobna ženska v Iranu. Kako boljše je bilo življenje pred Islamsko revolucijo, ko se je Iran razvijal po vzoru ZDA. Zanjo se je veliko spremenilo, saj je bila pred revolucijo na precej dobrem položaju. Opazil sem , da je vedno, ko je načela kakšno politično bolj kočljivo, temo pričela šepetati in pogledovati okoli, da kdo pri sosednji mizi slučajno ne bi vlekel na ušesa. Zaklepetali smo se pozno v noč, kar Irancem ni nič nenavadnega, saj po mestu pohajkujejo tudi, ko ura odbije polnoč. Presenetila naju je – pod temnim ogrinjalom se je skrivala moderna ženska. Ob slovesu je še zaupala svoj naslov v Teheranu in povabila, naj jo obiščeva kdaj v bližnji prihodnosti.

Zvečer v hotelu najdeva še Bojana, ki dela krog po Iranu v nasprotni smeri kot midva. Jutri odhajava, on pa v Esfahanu še ostane dan ali dva. Na poti nazaj se odločiva narediti še en postanek pri Ebrahimu in njegovi ženi, saj mi vseskozi pošiljata sporočila ali se bova ustavila na poti nazaj. Ker se peljeva zelo blizu Borujena, ga pokličem in povem, da prideva. Motorje parkirava pred hišo, ki na zunaj – kot večina hiš v Iranu, izgleda precej borno, a ko vstopiš skozi vhodna vrata sledi šok – najprej zaradi velikosti stanovanja, saj je tolikšno, da bi se povprečna slovenska blokovska družina lahko izgubila v njemu. Samo kuhinja je tolikšna, kot enosobno stanovanje. Po tleh so bele ploščice, čez njih pa položene debele preproge. Vse je čisto. Sstene in tla so snežno beli, dnevno sobo pa krasijo iz lesa izrezljani fotelji. Popoldne gre Ana malce zadremat, jaz in Ebrahim pa se naloživa v njegovega starega Peugeota in zapeljeva skozi mesto. Pokaže mi kje je včasih imel računalniško trgovino. Obiščeva tudi njegovega očeta, ki v centru vodi eno izmed večjih trgovin s preprogami v mestu. Kasneje se nama pridružita še Ana in Ebrahimova žena – tako skupaj pohajkujemo po mestu do poznih ur.

V Borujenu se je pot po Iranu nekako zaključil – ko se obrneš nazaj, se psiha samodejno preklopi v ”home mode”. V Orumiyehu sva bila zmenjena z Bojano. Že v Esfahanu smo se dogovorili, da se čez Turčijo vračamo skupaj. Predzadnji dan spiva v zakotnem mestu, a vseeno dogovorim, da sobo plačava vnaprej v dolarjih. Ko se vrneva iz mesta, mi možakar za pultom omenja težave z menjavo dolarjev. Odvrnem mu, da bomo že zjutraj uredili, saj sem utrujen in se mi ne ljubi še z njim preganjati se glede menjalnih tečajev. Ponoči Ano nekaj zvije, saj več časa preživi na WC-ju kot v postelji. Takoj udariva tretma z žganjico in zdravili za prebavo, a kljub vsemu ponoči stakne še vročino in kaže, da bova tu obtičala še kak dan – če nama je všeč ali ne. Kljub vsemu, se ji zjutraj uspe nekako sestaviti skupaj. Hitro spakirava motorje, da bova čimprej v Orumiyehu, kjer si bo še malce opomogla pred povratkom. Ko vežem torbe na motorje, pride Ana v garažo povsem obupana, češ da ji možakar v recepciji noče dati potnih listov, če ne plačava še 5 dolarjev, saj so mu denar na bazarju zamenjali po slabšem tečaju kot v banki in je sedaj v minusu. Razjarjen kot ris se napotim na recepcijo in se spotoma malce pomirim, da mu ne bom slučajno skočil v lase. Možakar še meni razloži situacijo z menjavo jaz pa mu lepo povem, da naj gre na banko in bo dobil ravno toliko rialov kot je bila soba. Hja, pravi problem, banka je bila zvečer zaprta in sem menjal na bazarju.

Nato mu lepo ob prisotnosti polovice osebja hotela razložim, da je menjal na bazarju po slabšem tečaju. Možakar, ki mu je denar zamenjal, pa bo šel danes s taistimi dolarji na banko, kjer bo za njih dobil ravno 5 dolarjev več, eto temu se reče čisti profit. Vsi okoli njega se smejijo. Vedo kaj sem hotel dopovedati, a on še kar vztraja pri svojem. Na telefon pokliče nadrejenega, kateremu spet pojasnim, kje se je zakompliciralo, obenem pa mu povem, da želim potne liste nazaj, sicer mu bom tistih pet dolarjev zatlačil v prebavila. Ker se je debata čedalje bolj burno odvijala, so mimoidoči že težko spregledali, da nekaj ne štima. Po 15 minutah do pulta pristopi malce bolj postaven Iranec srednjih let – predvidevam, da je bil gost v hotelu. Celotno zasedbo za pultom v Farsiju je nahruli, da so se kar skrili za poličko. Razumel sem le to, da se kaj takega v Teheranu ne more zgoditi in kako si lahko privoščijo s turistom ravnati tako in to za pičlih 5 dolarjev. Še preden je končal s svojim govorom, mi je receptor že ponujal oba potna lista, saj je bil možakar tako razjarjen, da se ni bilo več za hecati z njim, ker bi lahko receptorja s pultom vred vrgel na ulico.

V Orumiyehu se dobimo z Bojanom in skupaj kupimo nekaj posod za gorivo, da ga peljemo čez mejo, saj je pri ceni goriva 1.9EUR/l prihranek hitro tu. Zjutraj se ustavimo na zadnji črpalki in natočimo polne rezervoarje, a pri točenju v posode se ustavi. Ker vedo, da gremo v Turčijo, nam ne pustijo točiti goriva v dodatne posode. Poizkusimo še na eni črpalki, a tudi tu je rezultat enak. Posode podarimo prvemu mimoidočemu in jo pihnemo čez mejo. Iran je bil lep, ljudje nepopisno prijazni. Težko mi je zapeljati skozi velika železna vrata nazaj v Turčijo.

Povzpnemo se na jezero Van, vsaj vreme imamo tokrat lepše. Večji del Turčije spet prevozimo kot tranzit – le po drugi trasi. Želimo se izogniti Istanbulu, zato se po južni strani namenimo do trajekta, ki bo prihranil prerivanje po dolgih kolonah Istanbula. Ravne štiripasovnice, za nas pa omejitev 70km/h……ja itak. Raje malce bolj napenjam oči in pazim na morebitne radarje ob cesti, a pri 3000km se sem pa tja tudi zalomi in ga pač spregledaš. Prehitimo avtobus in že vidim malega modrega k… z usnjeno čepico, ki vihti loparček. Vroče je in utrujen sem, zato se mi res ne ljubi prerekati se glede njihove trapaste omejitve, ki ni omenjena nikjer razen v njihov knjigah. ”Bojan, Ana od sedaj ne razumeta ne Turško, ne Angleško, še Slovensko bolje da ne,”naročim preden policist pride do mene.

S kančkom privoščljivosti mi razloži, da smo vozili prehitro, kar mi tudi pokaže na radarju, ”OK, good,” odvrnem. Prosi nas za potne liste v vsaj treh jezikih, a mi se le trapasto spogledujemo med sabo kot, da nimamo pojma kaj želi. Kar po Slovensko mu razložim ”France, poslušaj, nimam pojma kaj bi rad od mene.” Poskusi s prometnim dovoljenjem.

Pokaže na Bojanov motor in reče:’ ‘Dokument motor.” ”Ja, ja, to je motor. Vidiš ta je BMW, ona dva sta pa od Honde. ” Bebasto nas gleda, nato pa po postaji pokliče kolega – ta z Googlom prevaja iz Turščine v Slovenščino. Opa Slovaščino. Na list papirja mi z zmagoslavnim nasmehom napiše« cestovny pass« – verjetno je to na Slovaškem prometno dovoljenje, a me bolj spominja na »cestni pas“ si mislim. Malce bebavo ga pogledam, nato pa stopim na sredino povsem prazne štiri pasovnice in mu pokažem po tleh: »Evo, to ti je cestovny pass, vidiš ta dva gresta gor tista dva pa dol. Samo še zmeraj mi ni jasno kaj bi rad od mene.« Nasmeh zmage se na hitro spremeni v razočaranje, tudi preostala dva kolega nimata pojma kaj naj zdaj z nami. Ker se že kake pol ure preganjamo z njim na vročem soncu, mu spet v Slovenščini razložim: ”Poglej Francelj, ti pa tvoja kolega se kar sami je..te na tem soncu, mi gremo pod tistole jablano, pa ko boste razgruntali kaj točno bi radi, nas pokliči.” Obrnemo se in se parkiramo v senco kakih 50 m oddaljene jablane. Medtem, ko se oni na žgočem soncu čohajo po glavah in študirajo kako naprej.

Kratek pregled

  • Gorivo: V Turčiji skoraj 2 EUR/liter, v Iranu približno 0,30 EUR/liter. Kvaliteta, predvsem v Iranu, vrhunska saj sva delala kar precej lepe kilometraže s polnim rezervoarjem
  • Ceste: Turške kakor kje – od najmodernejših avtocest, do Rusko luknjastih in valovitih. Iranske brez pripomb in veliko boljše kot pri nas.
  • Spanje: Turčija okrog 10 EUR/glavo. Iran precej zasoljen, ker Iranci radi potujejo po svoji državi, so tudi hoteli kar lepo zasedeni in cene temu primerne. Plačevala sva od 35 USD /sobo naprej.
  • Dokumenti: Za motor je obvezen karnet. Izdajo ga na AMZS v kakih 14 dneh, stane 145 EUR/vozilo. Voznik potrebuje vizo, ki jo ureja na Dunaju.
  • Strošek celotne poti: 1.600 EUR po glavi, vključno z vsemi papirji in stroški urejanja.

Gregor Klinc