petek, 24. maja 2024

Iran

Deli

Malce pred Esfahanom zavijeva za Chadegan, kjer je na karti zarisano veliko jezero. Esfahan tako ali tako želiva obiskati na poti nazaj. Na vrhu prelaza se ustavim in naredim nekaj posnetkov čudovitega sinje modrega jezera, ki se vije po dolini med pobočji. Cesta se spusti do jezera in kar naenkrat naletiva na zapornico. Možakar v »kapiji« nama pobere potna lista in dokumente za motorja, nama pa se niti sanja ne, kaj zdaj. Po pol ure čakanja na žgočem soncum do naju pristopi možakar 40-tih let in nama v Angleščini razloži, da se nahajava na eni izmed večjih zajezitev na reki Zayandehrud – ker gre za strateško zelo pomemben objekt, je varnost pač poostrena.

Med čakanjem razloži, da je profesor na fakulteti za hidroinženiring, ter da je na ogled pripeljal skupino študentov. Ker se ravnokar odpravljajo na kosilo, naju povabi, naj se pridruživa. Glede na to, da nama že kruli po trebuhih, hitro sprejmeva povabilo. Ko dobiva dovolilnice za prehod, se študentje napokajo v avtobus in slediva jim na spodnji del jezu, kjer je ob reki čudovit park.

Iz avtobusa prinesejo preproge, jih razgrnejo po tleh. Dekleta se posedejo posebej in fantje posebej, le Ani kot zahodnjakinji dovolijo, da med kosilom sedi v moški družbi. Šofer avtobusa prinese velike aluminijaste posode iz katerih se vijejo omamne dišave. Vsak dobi porcijo čelokebaba z rižem, solato in pijačo. Študentje so zelo zvedavi. Zanima jih, kakšno je življenje v Evropi v primerjavi z Iranom in predvsem, kakšno mnenje imamo glede Irana ter njihovega trenutnega predsednika.

Po kosilu se Ana presede med dekleta in tam se šele začne zasliševanje, saj je kot ženska, ki vozi motor, po Iranu resnična atrakcija. Eden od študentov prinese tradicionalno Iransko glasbilo taar in nanj zaigra nekaj Iranskih pesmi – ob petju kolegov. Po dveh urah se spočita, sita in polna nove energije podava naprej. Sem in tja mi motor nekaj čudno prede in ne vem, čemu bi pripisal simptome. Kaj kmalu sva ugotovila, da se ves čas voziva zelo visoko, večinoma kar okrog treh tisočakov, vendar pokrajina in temperature ne dajejo tega občutka – a naju vsake toliko časa opozorita motorja, ko kašljata čez višje predele.

Noč naju ujame v mestecu Borujen. Komajda najdeva hotel, pa še ta je oderuško drag. Za dve osebi plačava okroglih 50 dolarjev. Na splošno nama mesto deluje nekako »zahojeno«. Tudi ljudje se mi zdijo malce zaostali v primerjavi z ostalimi deli, kjer sva že bila. Za nama buljijo, kot bi priletela z Marsa. Na ulici najdeva sladoled in se s kornetom v roki vrneva nazaj v hotel, kjer naju pričaka cela delegacija. Do mene stopi malce zanemarjen in vidno utrujen možak ter mi želi nekaj povedati. Seveda v Farsiju. Mukoma izvem, da je lastnik hotela v katerem sva nastanjena. Kmalu mi v roke porine svoj telefon, na drugi strani pa mi nekdo, ki se predstavi kot njegov brat. Hiti razlagati nekaj v zvezi z hotelom in neko promocijo, a se ne razumeva najbolje. No, v petih minutah se je kar osebno »naslikal« pred hotelom medtem, ko sem občinstvu razlagal od kje sva, kam greva, koliko konjskih moči ima motor itd.

Možakar se predstavi kot Ebrahim in razloži, da je njegov brat Mohamed, ki mi je prej dajal v roke svoj telefon, lastnik hotela v katerem sva nastanjena, a da gradi povsem nov hotel najvišjega cenovnega razreda le kakih pet kilometrov stran. Prosi naju, če se lahko zjutraj v bodočem hotelskem parku slikava z njim, saj bi bila zanj to zelo velika promocija. Lahko, a želiva na nočitev lep popust, drugače iz tega ne bo nič. Ker sva sobo že plačala, nama namesto popusta obljubi bogat zajtrk na mestu fotografiranja ter naju vabi naj prespiva pri njem doma. Zajtrk sprejmeva. A prtljage ob 10h zvečer res nimam namena vozit na drug konec mesta . Čez kako uro sta oba pripeljala še svoje žene in mlajšega brata Ismaila, ki na bližnji fakulteti študira angleščino.

Zjutraj naju gostitelji, še vsi krmežljavi, počakajo pred hotelom in skupaj se odpeljemo do parka. Ismail hitro najde prostor na zadnjem sedežu Varadera in v petih kilometrih vožnje uživa »sto na uro« medtem, ko ga ostali člani družine fotografirajo iz avtomobila. Zajtrk je kar prehitro minil, naredili smo za album fotografij z vsemi družinskimi člani, v vseh mogočih pozah z motorji in brez. Ko smo se poslovili, so nama za spomin podarili čudovito preprogo, sliko ter naju povabili, naj se na poti nazaj ustaviva, da bova gosta v njihovi hiši. Na poti v mesto do vožnje z motorjem pride še Ebrahim, Mohameda pa ne spravimo na zadnji sedež. Pravi, da se bolj varno počuti v avtu.

VROČE!

Skozi gorovje Zagros naju cesta pelje do Shiraza. Zrak je svež, a ker je cel Iran nekakšna planota, se tudi na višini 3700 m počutiš, kot bi vozil po dolenjskih gričih. Le motor sem pa tja malo »pojamra«. Ko se peš kam zaženeš, dajo pljuča hitro vedeti, da nekaj »ne štima«. Pred Shirazom se spustiva malce nižje in takrat vročina pritisne brez usmiljenja, pod čelado pa kot v ekonom loncu. Področje je znano predvsem po dobrem vinu, ki se ga tu po Islamski revoluciji prideluje in pije le še na črno. Nekaj ga sicer uradno še pridelajo za izvoz, v večini pa grozdne jagode pojedo še preden zavrejo.

Iz Shiraza komaj najdeva pravo pot. Iranci imajo zelo čudne cestne table – nikjer ne piše smer naslednjega mesta, le avenije in bulevardi. Tako se v vsakem krožišču ustaviva in vprašava za smer. Popoldan motorje parkirava pred, nekdaj mogočnim, Persepolisom, mestom, ki je nekoč vsakemu prišleku pokazalo vso slavo in moč Perzije. Tukaj je le malo priložnosti za spanje. Pred vhodom je nekašen turistični kompleks, a je spanje v bungalovih prav po Iransko zasoljeno. S cmokom v grlu odštejeva 50 ameriških dolarjev za eno noč in se v mesto odpraviva nekaj pojest.

Čeprav sva sredi puščave, kjer redko pade dež, imava srečo, saj se zjutraj oblaki prav grozeče pomikajo po nebu, in ko se oblečena v flisu sprehodiva do vhoda, se prav pošteno usuje. Ko pod majhnim nadstreškom čakava, da se nebo izlije, se sprašujem, kako nama uspe priti sem prav na edini deževni dan v celem mesecu. V 10 minutah dež poneha, sonce pa pritisne z vso močjo – težko je verjeti, kakšna sprememba v tako kratkem času. Ko se sprehodiš po stopnišču, ki je nekdaj vodilo v eno izmed najveličastnejših mest, se počutiš kot nekdanji vladarji, ki so tu sejali strah in spoštovanje. Mogoče k temu občutku malce pripomore tudi to, da sem in tja zamenjava turistične znamenitosti, saj naju Iranci z zanimanjem opazujejo. Tako sva nehote zmotila kar nekaj šolskih ekskurzij, saj je mladina, še posebej dekleta, najbolj zvedava. Ta sem in tja Ano kar ”okupirajo” in ji ena čez drugo postavljajo na tisoče vprašanj, obenem pa še malce vadijo svoje znanje angleškega jezika.

Ko zapuščaš Persepolis, se za WC-ji in grmičevjem skriva zadnje šahovo mesto šotorov.

Učna ura zgodovine

Foto: www.aryamehr.org

Leta 1971 je tedanji šah, Reza Pahlavi, ob 2500-letnici Perzijske monarhije na proslavo povabil vse pomembne državnike sveta ter jih nastanil v luksuzne šotore, zgrajene prav v ta namen Gostom so bili v šotorih na voljo kopalnica, spalnica in dnevni prostor.

Šotori so bili postavljeni v petih ulicah, ki so se na sredini združile in tvorile peterokrako zvezdo. Vsaka ulica je predstavljala en kontinent. Hrano so v neomejenih količinah vozili iz Pariza. S tem razkošjem je šah hotel promovirati Iran in sebe, kot monarha, predstavitiv v najboljši luči pred svojimi državljani. Promocija države je vsekakor uspela, a  so Iranci ob podpihovanju Ajatole Homeinija zelo kritično gledali na razkošje in razsipnost, še posebno ker je le malo Irancev prišlo blizu dogodka.  Šah si po kritikah ni nikoli več opomogel. Večina pravi, da se je po dogodku le še poslavljal od prestola, medtem ko si je Ajatola Homeini hitro utiral pot do njega.

Iz Persepolisa in kraljevih grobnic se po avtocesti podava malce globlje v puščavo. Med vožnjo naju Iranci prehitevajo in nama ponujajo sadje in piškote. Tako mi mladenič iz mimovozečega avtomobila pri hitrosti  100km/h kar med vožnjo v roko natrese kiselkasto zeleno sadje, kateremu še sedaj ne vem imena.

Pred Yazdom se povzpneva prek 3500 metrov visoko in motorja spet malce pokašljata, za povrhu pa naju vso pot čez planoto pere nevihta. Voziva se po puščavi skoraj 3000 metrov visoko, a pokrajina ne vzbuja tega občutka.

Yazd je popolnoma puščavsko mesto. Mogoče malce preveč turistično za najin okus. V centru najdeva izredno lep hotelček z notranjim dvoriščem, po kakršnih mesto tudi slovi. Čez dan se tu ne dogaja veliko, saj se zaradi vročine vsi poskrijejo za hladnimi, iz blata in slame zidanimi zidovi. Mesto oživi šele zvečer, pa čeprav močan veter raznaša pesek po ulicah in ga rine v vse mogoče odprtine.

Celoten stari del mesta je zidan iz blata in slame. Z ozkimi ulicami in notranjimi dvorišči. S tem sistemom gradnje se prebivalci zaščitijo pred sončno pripeko in nadležnimi peščenimi viharji. Skoraj vsaka hiša v Yazdu ima tudi svoj »badgir«, oziroma vetrni stolp. Kvadrast podaljšek, ki štrli iz strehe ujame še tako lahen vetrič in ga ohlajenega v vodnem bazenu, pošlje v notranjost hiše – nekakšna starodobna klimatska naprava, ki dejansko funkcionira. Najin glavni cilj v Yazdu so pogrebni stolpi ali stolpi tišine, kot jim tudi pravijo. Pred Islamom je bila na tem območju zelo razširjena religija Zoroastrizma. Zoroastri so zagovarjali čistost osnovnih elementov zraka, zemlje in vode. Zaradi prepričanja umrlih niso nikoli pokopavali, saj bi s tem onesnažili zemljo,  pri sežigu pa bi prišlo do kontaminacije zraka. Da so to težavo rešili, so na vrhu hribov postavili tako imenovane pogrebne stolpe, kamor so umrle odložili in pustili. Postopek razgradnje trupla so prevzeli mrhovinarji, ki so truplo obrali do kosti. Danes se teh postopkov ne poslužujejo več, saj umrle pokopavajo v betoniranih sarkofagih, ki zagotavljajo, da razpadajoče truplo ne bo prišlo v stik z okolico.

Zvečer sva našla perzijsko ”telovadnico”, kjer še danes izvajajo neke vrste skupinsko telovadbo, imenovano Zurkaniyeh. Vse se dogaja v okroglem prostoru, ki ima na sredini poglobljen del, namenjen približno osmim telovadcem. Možakar, ki sedi na nekakšni prižnici, z bobnom in tekstom daje ritem, od udeležencev pa je odvisno, kako bodo glasbo povezali z gibanjem. Celotna vadba traja približno  uro, pri njej pa uporabljajo določene pripomočke, kot so verige in gromozanski keglji, katere vihtijo nad glavami. Gledalci so razvrščeni okrog ringa in ob precejanju čaja skozi zobe spremljajo dogajanje. Čeprav je na prvi pogled vse skupaj videti malce smešno, se možakarji v ringu pošteno spotijo in marsikdo zaradi izčrpanosti sem in tja spusti kakšno vajo.

V hotelčku, kjer sva bila nastanjena, je bival tudi Iranski par, ki si je v Yazdu privoščil krajši dopust. On jih je imel okrog 40, ona kakih 10 let manj. Že na prvi pogled se je videlo, da sodita med tradicionalne Irance – kar se življenjskih nazorov tiče. Presenetilo me je, da sta dopust preživljala z njegovimi starši – v isti sobi. V Iranu je to nekaj povsem običajnega, pri nas pa bi se tašča in ”tamlada” potolkli med seboj že prvi dan. Kot sem kasneje izvedel, je to pri njih redna praksa in zakonca na dopust skoraj nikoli ne gresta le v dvoje.  Moram priznati, da so bili strašno prijazni, saj so vsakič , ko so naju zagledali na dvorišču iz sobe že nosili čaj, sadje in piškote.

Yazd je bilo težko zapustiti, tako se nama je priljubil. Skozi žgočo puščavo sva jo kar po ”autobahnu” potegnila v Esfahan. Pravijo mu »pol sveta«, in ko si enkrat tam, je popolnoma jasno zakaj.

Se nadaljuje na naslednji strani…

Več novic

NOVICE