Po treh nočeh na istem mestu je bil čas, da se preselimo bolj proti jugu. Zadnjih nekaj dni smo se odločili stacionirati v enem kampu in se voziti po okolici. Za ta namen smo po priporočilu prijateljev izbrali kamp v Rosumarinu, v dolini reke Solenzare, kakih 7 km od istoimenskega kraja.
Iz Kort v Solenzaro
Manjši družinski kamp, lepo urejen in zanimivo – cena za motor je 0 EUR. Leži čisto ob reki, zraven je Parc Aventure, v bližini pa znan prelaz Col de Bavella. Hkrati je kamp sodlično izhodišče za Porto Vecchio, Bonifacio in celo Ajaccio, če bi se odločili iti tja. Ker smo tu ostali pet dni, smo si postavili senco, mizo, polico itd.
Gradbeni podvigi v kampih
Vsak, ki je kdaj potoval z motorjem ve, da je tovorni prostor zelo omejen.
Šotor, spalka, nekaj cunj, najnujnejša oprema in to je to. Z Majo sva si privoščila posebno udobje, ker sva s sabo peljala še dva zložljiva stola. Štirinajst dni sedenja na kamnu (kadar nisi na motorju) se mi je zdelo kruto. Naš ata Tone se nama je še pred odhodom sicer nekaj posmehoval, vendar je že po treh dneh ugotovil, da bo naslednjič tudi on peljal stol s sabo. To pot pa so Neža, Jernej in Tone sedeli na skalah.
Naslednjo težavo je predstavljala miza. Že res, da sendvič primeš v roko, toda kje narežeš suho meso? Po razvajanju v hišici v Calviju se je naš ata odločil, da bomo odslej v vsakem kampu imeli kamnito mizo. V Portu je našel tako skalo, da smo jo vsi trije komaj prinesli, pa še dve leseni čoli za sedenje sta se našli v bližnji strugi. Od takrat dalje smo valili skale tudi v Cortah in Solenzari. Tako je, če imaš zidarja s seboj.
Kam s posodo in priborom? Kam s kuhalnikom? Pa s hrano? Vsak svojo kramo smo tlačili nekam za rob šotora, potem pa iskali kje je kaj. A ne bi bilo fino imeti police ali celo omare za to?
Col de Bavella, Zonza in Porto Vecchio
Deveti dan smo se odpeljali na izlet v Porto Vecchio. Seveda ne po najkrajši poti. Navzgor, po dolini Solenzare, smo se pripeljali na prelaz Col de Bavella na višini 1218 m. Tu je zelo lep razgled na Aiguilles de Bavella ali »Igle Bavella«, neverjetno lepe gore v bližini.
Pot smo nadaljevali do prijazne vasice, Zonza, po imenu. V vasi se srečajo štiri ceste in tako Zonza predstavlja nekakšno križišče na tej planoti. Sredi križišča stoji »kandelaber«, okoli katerega je narejeno krožišče.
Po kavi smo nadaljevali proti jugovzhodu do jezera Lago di Agnarone, nato pa se spustili proti obmorskem mestu Porto Vecchio. To je tretje največje mesto na Korziki – pomembno pristanišče, znano tudi po zelo lepih plažah. Mesto so prebivalci v zgodovini večkrat zapustili zaradi izbruhov malarije, ki se je pojavljala vse dokler niso izsušili bližnjih močvirji. Mi smo si ogledali stari del mesta. Nazaj v kamp smo se vračali po priobalni cesti.
Bonifaccio
Naslednji dan smo se odpravili v Bonifaccio, mesto na skrajnem jugu otoka. Mesto leži na visokem apnenčastem klifu in je obdano z mogočnim obzidjem. Klif ima na južni strani približno 70 metrov visoko, na določenih mestih celo previsno, neprehodno steno. V steno so vklesane Aragonove stopnice, katere naj bi po legendi v eni noči izklesal španski kralj Aragon, ko je oblegal mesto.
Na zahodni in severni strani se pod mestom nahaja zaliv, podoben fjordu, ki predstavlja odlično pristanišče, hkrati pa zapira dostop do mesta s celine. Edini dostop je tako z vzhodne strani, kjer pa sovražniku pot zapre več deset metrov visoko obzidje.
Najprej smo se ustavili v pristanišču, od koder smo se odpeljali z ladjico na krožno vožnjo do bližnjih zalivčkov, v podzemno jamo in okrog mesta. Že prej smo izvedeli, da imajo motoristi na vožnjo z ladjico popust in izkazalo se je za resnico. Zakaj? Ker je za ostale v ceno vračunana PARKIRNINA, za motoriste pa je le-ta zastonj. Zato le čelado v roke, ko greste po karte za ladjico in peljali se boste za dva evra ceneje po osebi.
Morje je tu fenomenalno čisto, zalivčki, v katere te peljejo, pa so kot iz pravljice. Dež in morje sta v apnenčaste stene vklesala več podzemnih jam, posebnost pa je jama, ki je dostopna z ladjico. Vhod je komaj dovolj širok in kapitan mora počakati ustrezen val, da se z njim zapelje v jamo ali iz nje. Zelo so spretni. Tej jami se je nekoč v pradavnini vdrl strop in sedaj vanjo z zgornje strani sveti sonce, luknja v stropu pa ima (približno) obliko Korzike. Zanimivo. Nato ladjica zapelje na južno stran Bonifaccia. Te pečine preprosto morate videti z morske strani.
Mesto je živahno staro obmorsko mestece, z ozkimi ulicami, premnogimi trgovinami restavracijami in še čim. Močno priporočam »Platte de Charcuterie« v lokalčku La Piazzetta. Obiskovalec se lahko spusti po Aragonovih stopnicah, vendar se je vsaj meni zdelo 3,5 EUR preveč za to, da grem peš po štengah. Ne rečem, če bi bilo nazaj dvigalo.
Povratek je potekal po drugi poti. Če si na višini 5 metrov nad morjem in greš v kamp, ki je na 60 metrih nadmorske, je za motorista edina logična pot čez 1200 m visok prelaz. Vračali smo se preko Sotte, Levia, Zonze, pa čez dva prelaza, Col de Bacino in (spet) Col de Bavella.
Parc Aventure
Enajsti dan smo preživeli v kampu in njegovi bližini. Popoldne je bilo treba v trgovino, pa sva z našim atom naredila dnevnih 20 km, ampak to je vse kar se tiče motorjev.
Moški smo šli v bližnji »Parc Aventure«, dekleti pa sta nas slikali iz plaže, ko smo hrabro lezli po jeklenicah. Takšni parki so na Korziki zelo pogosti. Najprej vsakega naučijo uporabljati karabin in škripec, potem te malo gledajo, kaj počneš. Če so z videnim zadovoljni, lahko greš naprej po mostičkih, lestvah, zajlah, mrežah in podobnem od drevesa do drevesa, od skale do skale. Ponekod je med teboj in trdimi tlemi tudi več deset metrov. Pa kaj bi vam razlagal, saj je vse na slikah. Vsekakor je vredno svojega denarja.
Zadnji izlet in povratek domov
Za zadnjih par dni pravzaprav nismo imeli vnaprej pripravljenih načrtov. Idej je bilo veliko, zadnji dan pa smo se odločili za kopanje v potoku pod slapovi v bližini vasice Zicavo. Do tja je 79 km, potem pa še 87 nazaj po drugi strani. Skratka, lep izlet.
Spet smo se torej peljali na Col de Bavella (1218m, tretjič) in spet kofetkali v Zonzi (tudi tretjič). Od tam smo se odpeljali po četrti cesti proti Quenzi do velikega kamnitega mostu pred Zikavom. Tik nad mostom se nahaja nekaj tolmunov in pa slap, ki na uboge kopalce zliva ledeno mrzlo vodo. Seveda smo se kopali.
Po kopanju smo se odpeljali naprej na sever, čez prelaz Col de Verde (1289 m) proti Ghisoniju. D69 je še ena čudovita cesta ob obronkih strme soteske. Nato pa nazaj na vzhod k obali, skozi Ghisonaccion in v kamp.
Prišlo je zadnje jutro na Korziki in treba je bilo oditi. Čakalo nas je približno 120 km do Bastije, od koder je ob 13:30 odhajal naš trajekt. Peljali smo se po vzhodni priobalni cesti, ki je načeloma hitra, vendar je tudi mnogo zastojev. Tako smo po check-inu v pristanišču komaj še imeli čas za hitri obisk trgovine. Nabavil sem približno tri kilograme spominkov. Se še spomnite besede »charcuterie«?
Trajekt je pristal okrog pol šestih, izkrcali pa smo se malo pred šesto. Naš prvotni plan je bil, da se spet spravimo v kamp v Firencah ali kje okoli, nato pa naslednji dan domov. Ampak nikomur se ni ljubilo še enkrat postavljati šotora, napihovati blazin,… tako smo se odločili za direktno pot domov. Pred nami je bilo še 500 km Italije in približno 100 km po Sloveniji. Potovali smo s povprečno hitrostjo dobrih 100km/h, pa še postanki. Doma smo bili nekaj čez tretjo zjutraj.
Za konec še malo statistike
Trajanje potovanja: 14 dni (13 noči), od tega na Korziki: 12 noči
Kampi: 1 noč, Firence, Camping Internazionale2 noči, Marine de Sisco1 noč, Calvi1 noč, Porto, Camping le Porto3 noči, Corte, Restonika, Camp Tuani5 noči, Solenzara, kamp U Rosumarinu
Skupni kilometri: Malo čez 2600 (Martin)
Število slik : 1071 dobrih (Martin)
Celotni stroški : Približno 800 EUR (Martin, vključenih 50 EUR za »spominke«)
Martin Trampuš
