Korzika

Ideja za motoristični dopust na Korziki je zorela že kako leto in letos je prišel čas, ko jo je bilo potrebno uresničiti. Z Majo sva začela planirati pot že pozimi, zraven pa sva povabila še našega ata Toneta. Februarja smo določili termin in naročili karte za trajekt. Kak mesec kasneje sta se skupini priključila še Jernej in Neža. Cena: »sitnica!« Povratna karta za osebo in motor malo pod 40 EUR.

Tako smo se konec julija skupina petih oseb in štirih motorjev odpravili na štirinajstdnevni potep po Korziki. Planirana relacija je bila Slovenija, Livorno (Italija), Trajekt v Basijo (Korzika, Francija), 13 dni potovanja po Korziki sem ter tja, spet trajekt Bastia-Livorno in nazaj v Slovenijo.

Pot na Korziko

Prvi dan smo potovali iz Škofje Loke, čez Ljubljano, preko Fernetičev, pa cca 400 km italijanskih avtocest do Firenc, kjer smo v kampu prespali prvo noč. Razen dolgčasa na avtocesti in manjšega zapleta, ko je en član odprave zgrešil odcep, je pot potekala povsem mirno.

Povodenj v Livornu

Naslednji dan smo po jutranji kavi pospravili šotore in se odpravili še približno 100 km iz Firenc do Livorna. Trajekt je imel odhod 13:30 in tako smo imeli dovolj časa.

Malo za Firencami nas je dobil dež. Najprej je bilo videti, da se obeta majhna plohica, taka bolj nedolžna, s par kapljami, da bo dovolj samo »leder.« Pa ni bilo tako. Naenkrat se je vlilo kot iz škafa. Bilo je toliko dežja, da so bile moje kavbojke mokre v trenutku (je pa res, da sem bil edini brez usnjenih hlač). Po petih minutah je premočila jakna.. Pred seboj sem videl samo rdečo točko – cesta in nebo sta se zlila v skupno sivo barvo.

Avtomobili so se ustavljali v odstavnih nišah, Maja, ki je vozila spredaj, pa je šla samo naprej. Po radiovezi je sporočila, da je vse OK. Ostali pa smo si pač mislili: “Če Maja po takem pelje, se tudi jaz ne bom ustavljal!”. Sicer pa smo bili že vsi komplet mokri in se tako ali tako ni več imelo smisla ustavljati.

Pred Livornom sem prevzel vodenje kolone, ker sem imel GPS. V dežju je sicer nekaj crkoval, ampak skoraj do pristanišča je deloval z manjšimi prekinitvami. Na izvozu z glavne ceste je bila na ovinku taka luža, da je avtu pred nami zadaj pokrila odbijač. Bil sem prepričan, da bo komu zalilo motor, ampak smo nekako vsi prebrodili.

Malo pred pristaniščem pa gromozanska luža. Ma kakšna luža, jezero! Očitno je bilo, da livornska kanalizacija za meteorne vode ni bila odmerjena za tako količino padavin. Dež je še vedno lil ko iz škafa, videlo se ni nič, avta spredaj ni bilo, da bi lahko ocenil globino. Zato sem pač zapeljal v vodo. Globina je bila taka, da je šla voda čez sprednjo os. Glede na to, da je imela Maja torbe na višini kakih 30 cm od tal in je z njimi »glisirala« po vodi, je bilo vode vsaj toliko. Z nogami na stopalkah sem brodil po vodi.

Po cesti naprej še vsaj kakih 70 metrov ni bilo videti konca jezera. Na drugi strani ceste je bil parkiran avto, ki je imel samo cele kolesa v vodi. Tam smo ustavili, potem pa nadaljevali čisto ob robu, ker preprosto nismo vedeli, koliko je globoka voda na sredini. Žal ni nihče imel časa fotografirati – samo čim hitreje smo želeli priti do pristanišča.

V pristanišču smo našli streho, kjer smo se ustavili. Vsi smo bili popolnoma mokri. Teklo je izza vizirja, iz škornjev smo izlivali vodo,… Čez 15 minut pa konec plohe in čez pol ure sonce… Ko smo se vkrcali na trajekt, smo dobršen del zgornje palube spremenili v sušilnico usnjene opreme.

Cap Corse

Korzika je otok v obliki roke z iztegnjenim kazalcem. Ta “kazalec” se imenuje Cap Corse in to je tudi bila naša prva destinacija. Po pristanku v Bastiji smo se odpravili kakih 20 km na sever v kamp v vasici Marine de Sisco. Kamp smo vnaprej izbrali (ne pa tudi rezervirali) po priporočilu prijateljev. Imeli smo srečo, da smo dobili prostor, sploh ker smo ostali dve noči.

Naslednji dan smo se odpravili okoli Cap Corsa. Odločili smo se za pot v smeri urinega kazalca. Zelo pametna odločitev, jo vsem priporočam. Zakaj? Ker je Korzika zelo gorata dežela, z ozkimi, vijugastimi cestami. Običajno je na eni strani ceste kamnita stena, na drugi pa prepad. In ker imaš kot motorist steno raje na svoji desni in prepad na levi, je bolje potovati z morjem na levi in goro na desni.

Najprej je bil na vrsti krajši postanek v Bastiji, kjer smo spili kavo ter si ogledali mandrač in staro mesto. Korzika je bila skozi zgodovino ves čas »na prepihu« – na njej so se menjavali različni gospodarji. Od Firenc, pa Pise, preko Genove do španskih osvajalcev. Nekaj časa so bili Korzičani celo samostojni, danes je Korzika del Francije. Zaradi številnih vojn, osvajanj in “osvobajanj” skozi zgodovino otoka, ima praktično vsako pomembnejše mesto svojo trdnjavo ali citadelo. Dostikrat je celotno staro mestno jedro za mogočnim obzidjem. Prvi primer take citadele smo videli prav v Bastiji. Od tam smo se preko hribov odpeljali skozi Oletto v Saint Florent. Par slik pred citadelo, pa naprej po zahodni obali Cap Corsea proti severu.

Naslednji postanek je bil v Nonzi. Majhna vasica, zgrajena na kamnitem robu visoko nad morjem, pod njo pa skoraj 2 km dolga sivo-kamnita plaža. Tako velika je in tako visoko nad njo si, da popolnoma zgubiš občutek za velikost. Ko vidiš spodaj majhne pikice, si komaj predstavljaš, da so to dejansko kopalci.

Nad vasjo dominira velik kamnit stolp, v katerem je urejena trgovinica s spominki in razstava fotografij podvodnega življenja.

Stolpi Korzike

Okrog celotnega otoka so na vseh pomembnejših rtih ali priobalnih grebenih in vzpetinah postavljeni mogočni kamniti stolpi. Wikipedija jih našteje 92, naj pa bi jih bilo več kot sto. Pravijo jim Genovski stolpi, ker so bili bojda zgrajeni v časih, ko je Korziki vladala Genova. V času, ko so bili stolpi v uporabi, je v vsakem stolpu živela posadka šestih stražarjev. Glavni namen stolpov je bil z ognjem signalizirati morebiten napad piratov ali drugih vsiljivcev na Korziko. Danes je večina stolpov ruševinah, vsi pa predstavljajo kulturno dediščino Korzike.

Iz Nonze smo se peljali dalje na sever, mimo mlina na veter, do najsevernejše točke otoka, do koder je pač mogoče priti po cesti. Obvezno skupinsko slikanje, potem pa nazaj v kamp.

Pot čez puščavo v Calvi

Naš tretji dan na Korziki smo zapustili Marine de Sisco in se odpravili na zahod. Do Saint Florenta smo tokrat smo šli po drugi poti, od tam pa dalje čez puščavo Desert des Agriates. V knjigi “Alpes and beyond” avtor pokrajino opisuje kot zelo podobno kalifornijski pustinji. Zanimiva pot, vendar sem pričakoval več. Pokrajina ni bistveno drugačna, kot npr v Bosni od Bugojna proti Livnem. Lepo, vendar ne pričakujte Sahare.

Čez puščavo smo se pripeljali v Lozari in šli »direkt« v morje. Parkiraš 50 metrov od plaže, potem pa pesek, voda, zrak, svoboda. Ja, tudi sonce, ampak tega tako ne pogrešaš.

Pot smo nadaljevali skozi L’Ile Rousse do Calvija. V Calviju je mnogo kampov, so pa dokaj zasedeni. Zato ni bilo čudno, da v prvem niso imeli nič prostora za kampiranje. Receptorka je ponudila hišico za pet oseb. Malo popusta in dogovorili smo se za 120 EUR za noč. Tako smo za 24 EUR na osebo imeli svojo kopalnico, sveže rjuhe, kuhinjo, teraso in televizijo. Čelade v spalnico, Majino veverico pa smo postavili zraven televizije na polico in bili smo vseljeni. Za tiste, ki ne veste: Maja na motorju zadaj vozi Scrata, sabljezobo veverico iz risanke Ice-Age, oblečeno v usnjeno jakno in s čelado na glavi.

Zakaj omenjam veverico in televizijo? Naš ata Tone je navajen vstajati zgodaj, ostali štirje pa smo navajeni spati vsaj do osmih zjutraj. To mu je šlo nekoliko v nos, ampak tako je pač bilo.

Ko se je naš ata naslednje jutro zbudil okrog šestih, je prižgal televizijo, naslonil veverico z nosom na ekran in ji “dal za gledat risanke”. Plišasta veverica pa seveda slabo sliši, zato je nastavil temu primerno glasnost. Ostali potem nismo dolgo spali. Ko smo se zbudili, je mirno povedal, da je pač veverica “hotla risanke gledat”. Saj je treba razumeti junaka iz risanke, da ima domotožje… Kava je pomagala…

Iz Calvija v Porto

Po bujenju, kavi, zajtrku in pospravljanju hišice smo pot nadaljevali v smeri Porta proti jugu. Proti Portu peljeta dve cesti, D81 in D81B. Vsekakor priporočam drugo. Cesta je kot čipka napletena nekje čisto ob obali, spet drugod se dvigne in se od obale nekoliko oddalji.

Cesta je ozka, asfalt pokrpan, okrog in okrog skale in grmičevje, vasi skorajda ni. Le kaka zanimiva obcestna gostilna, kot je “Le Prince Pierre”. Pravzaprav bi si človek tako predstavljal Divji zahod, če bi še obstajal v času avtomatov za kavo, računalnikov, avtomobilov in mikrovalovk. Slika pove več kot tisoč besed. Popili smo kavo, pojedli pizzo in šli naprej.

Cesta B se malo naprej pridruži glavni, potem pa se dvigne od prelaza Col de Palmarella. Malo naprej smo se z glavne ceste spustili v majhno vasico Osani in naprej do obale v Gradelle. Cesta se na parih kilometrih znatno spusti in vmes sta dva zanimiva ovinka. Slikal ju sicer nisem, se pa lepo vidita na Google street viewu. Z veseljem bi vam povedal kaj več o vožnji skozi ta dva ovinka gor in dol, vendar brez odvetnika povem le to, da se od tu dalje Maji noben ovinek več ne zdi “zajeban”.

Nazaj na glavno cesto in še par zanimivih kilometrov do Porta. Namestili smo se v kampu, potem pa smo se odpravili v mesto. Porto je lepo mestece z marino v izlivu reke in nepogrešljivim stolpom. Žal ni bilo veliko časa za ogled.

Se nadaljuje na naslednji strani…