ponedeljek, 12. maja 2025
Domov Blog Stran 33

BMW K1600 GT

9

Od neutrudljivega pospeševanja od borih 1000 vrtljajev dalje, do besnih pospeškov nad 5000 vrtljaji – BMW-jev novi super šestvaljnik je popoln allrounder. Cenejši izmed dvojice je BMW K1600 GT. Ta je tudi bolj vznemirljiv v zavojih.

Risalo se je ponedeljkovo jutro in termometer je pod južnoafriškim soncem že zgodaj pokazal 30 stopinj Celzija. Dan prej sem preživel plavajoč z velikimi belimi morskimi psi v Gansbaaiu, na dan testa pa smo se podili vzdolž slikovite obale. Južna Afrika je kraj za iskaje pustolovščin in BMW jo že nekaj časa izbira za predstavitev svojih novih modelov – tudi, ko gre za avtomobile.

Dan sem začel in končal s prečkanjem znamenitega prelaza Franschhoek, le nekaj ur proč od Cape Towna. Tam sem lahko do potankosti okusil vodljivost mtoocikla, odzivnost agregata in zmogljivost zavornega sistema. Na elektornsko nastavljivem vzmetenju sem z Normal pretaknil na Sport – med možnostmi različnih nastavitev vzmetenja voznik lahko izbira kar med vožnjo. Vzmetenje je po preklopu postalo kompaktnejše in ponudilo za spoznanje več nadzora nad motociklom tudi pri višjih hitrostih.

Število vrtljajev sem držal nad 5000 in poslušal čudovit zvok velikega bavarskega vrstnega šestvaljnika, Ko agregat zapoje na polno, BMW K1600 GT popolnoma spremeni značaj. Nekakšno Ferrarijevsko rjovenje prihaja iz obeh glušnikov – nisem ga pričakoval. GT zveni in se v zavojih in kratkih ravninah obnaša kot pravi športni potovalnik ter na zavitih cestah prosi za odločen obrat ročice plina in dinamično vožnjo.

Z novim BMW-jevim strojem sva se odlično povezala – nastavljiv sedež je udoben in v osnovni verziji od tal še vedno oddaljen 810mm (dvigniti ga je mogoče na 830 mm) kar poudarja športnost modela v primerjavi z izpeljanko GTL, ki ima mnogo nižji sedež – tam je serijski sedež v osnovni nastavitvi visok le 750 mm.

Čez prelaz Franschhoek sem čutil vznemirjen in malce agresiven agregat v višjih vrtljajih. GT je opremljen tudi z BMW-jevim sistemom nadzora pogonskega kolesa DTC, ki (pre)pozna zaviranja pred zavoji in (pre)zgodnje dodajanje plina pri izhodu iz njih, spremeni v nedolžno otroško igro.

V meniju računalnika so nastavitve DTC-ja dobro skrite, a sem jih klub temu našel in sistem popolnoma izključil – za pokušino. Računalnik omogoča izklop sistema, a se bo ta ponovno samodejno aktiviral ob naslednjem zagonu agregata. Med tremi prednastavljenimi možnostmi izbire: Rain, Normal in Dynamic, prvi najbolj grobo posega v delovanje agregata. Z izklopom DTC-ja nisem bil na boljšem – lahko sem izvedel nekaj dramatičnega speljevanja s spodrsavanjem zadnjega kolesa na makadamu in droben wheelie,..in to je bilo vse.

Zavorni sistem z ABS-om je opremljen s tremi 320-milimetrskimi kolut ter z dvema radialno nameščenima 4-batnima čeljustma na sprednjem in eno dvobatno čeljustjo na zadnjem kolesu. BMW K1600 GT  s skoraj polnim, 24-litrskim rezervoarjem goriva tehta 319 kilogramov – v svojem segmentu sodi med lažje, a je kil, potrebnih zaustavljanja kljub temu kar nekaj – suverenost, s katero se BMW K1600 GT  loteva zaviranja je navdušujoča. Na testu sem preizkusil zaviranje v vseh mogočih pogojih in pri različnih hitrostih – zmogljivost zavornega sistema je očarala pri velikih hitrostih, kjer omogoča varno ostro zaviranje in zbijanje hitrosti z “zelo visoke” na “potovalno” – slednje je bo nadvse dobrodošlo pri prehitevanju na avtomobilskih cestah.

Vzmetenje, BMW-jeva kombinacija sistemov Duolever/Paralever, ponuja nekaj dinamike in “počepa” prednjega vzmetenje za boljši občutek in več povratnih informacij med zelo močnim zaviranjem. Sistem ponuja tri nastavitve: Comfort, Normal in Sport – med prvo in zadnjo je razlika v vodljivosti motocikla zelo občutna.

V nizkih vrtljajih sem užival v nastavitvi Comfort – ta je primerna le za uglajeno križarjenje, saj se BMW K1600 GT sicer obnaša kot kit v akvariju. Stikalo na desni ročici krmila omogoča izbiranje med nastavitvami kar med vožnjo – potrebno je zapreti plin in stisniti ročico sklopke.

Sistem nastavite spremeni nemudoma in če smo pozorni, je mogoče čutiti, kako vzmetenje postaja kompaktnejše ali udobnejše. Ko sem pretaknil še v dinamično nastavitev delovanja agregata, sem nenadoma sedel na športnem potovalniku in nič več na udobni križarki. No, tu in tam se je sicer zgodilo, da sem moral ukaz ponoviti, čeprav sem prepričan, da sem ravnal v skladu z navodili.

Sistem podatke o nastavitvah vozniku sporoča preko velikega zaslona TFT. Brskanje po menijih je nezahtevno, a priznati moram, da multicontroler terja nekaj privajanja in natančnosti. Več te sem si zaželel tudi s strani paketa elektronske opreme, saj se je dogajalo, da sem moral izbrano nastavitev večkrat potrditi. Ob omembi slednjega pa moram kljub drobni tečnosti priznati, da si pri BMW-ju zaslužijo pohvalo za razvoj novega sistema za brskanje po menijih, saj je dobro domišljen in nezahteven. Moj edini očitek je, da tu in tam ne reagira nemudoma, čeprav sem to od njega pričakoval.

Vzmetenje ESA II je odlična rešitev za potovalnik – ne GT-ja, ne GTL-a si ne bi omislil brez nje. Prednapetost vzmeti, povratek in kompresija so parametri, ki jih s pomočjo ESE II lahko uravnavamo preko stikala na ročici. Prva nastavitev omogoča izbiranje med tremi nastavitvami: solo vožnjo brez prtljage, solo vožnjo s prtljago ter vožnjo s sopotnikom. Ko sem določil ta parameter, sem v meniju lahko prilagajal nastavitve vzmetenja po svojem okusu in potrebah. V kombinaciji z domišljenim okvirjem motocikla, ESA II deluje odlično in poskrbi, da so raznolike kombinacije cest v užitek in ne napor.

GT ima nameščene Metzelerjeve Roadtec Z8 Interact – 120/70-ZR17 spredaj in 190/55-ZR17 zadaj. Pnevmatike nudijo dober oprijem, in ker so zasnovane za športna popotovanja, bi morale zdržati tudi zgledno število kilometrov.

Naj se vrnem k najbolj impresivni značajski potezi modela – k velikemu, 1649-kubičnemu vrstnemu šestvaljniku. Morda je bolj kot zgolj agregat, prepričljiv paket elektronske opreme, ki bdi nad motorjem, pa vendar ne tako navdušujoč kot šestvaljnik. BMW je agregat prvič predstavil na predlanski Eicmi – vstavil ga je v koncept nakeda, ki naj bi ga Bavarci v prihodnosti postavili tudi na cesto – čeprav so v mesecih po predstavitvi modela Conpet6 govorice o nakedu odločno zanikali.

Agregata GT in GTL razvijeta 125 Nm navora pri 1500 vrtljajih ter najvišji navor – 175 Nm, pri 5250 vrtljajih, najvišjo moč,  117 kW (160 KM) pa pri 7750 vrtljajih. Rdeče območje se začne pri 8500 vrtljajih, čeprav pri BMW-ju poročajo, da je meja daleč pod resničnimi sposobnostmi in trpežnostjo agregata. Od pogledu na motor se mi dozdeva, da so pri BMW-ju temeljito premislili vse možnosti in scenarije, ter da je motor sposoben suvereno gnati vse – od dinamičnega roadsterja, do hiperbliskovitega potovalnika kot sta Hayabusa ali K1300S . Pri BMW-ju pač praviloma ne razvijajo in izdelujejo izdelkov, če ti niso rentabilni in dolgoročno smiselni.

Izrazito prožen agregat se v območju med 1000 in 7000 vrtljaji znajde odlično tudi brez pretikanja – od hitrosti 0 do 200 kilometrov na uro, vse v eni prestavi. Motor je v okvir nameščen pod 55-stopinjskim kotom – enako kot pri seriji K1300. Tako je motocikel najbolj stabilen. Uglajenost motorja v nizkih vrtljajih spremlja enakomeren razvoj moči – vse do vrhunca, ko tudi iz izpuha zarohni vsa silovitost motorja. Pri BMW-ju so razvili in izdelali agregat, ki se bo v zgodovino zapisal hitreje kot njihovi štirivaljniki.

Med križarjenjem v šesti prestavi sem se poigral tudi z elektronsko nastavljivim vetrobranom – na modelu GT je nekoliko nižji kot na GTL, in ker je sedež nekoliko višji kot pri slednjem, se nisem uspel popolnoma skriti pred vetrom. Ob straneh je GT opremljen z nastavljivima zaslonkama vetra, ki po potrebi nudita dodatno zaščito pred zračnim tokom.. Zaslonki se odlično obneseta pri nižjih hitrostih, nastavljeni nekje pod kotom 40 stopinj. Pri višjih hitrostih postaneta obupno neaerodinamični in zbijeta hitrost vožnje do 20 kilometrov na uro in več. Rešitev mi je sicer všeč – na tako tehnološko dovršenem motociklu je očarljivo preprosta.

Delovanje sklopke in menjalnika na testu ni bilo optimalno – na standardni nastavitvi ročice je sklopka prijemala prekmalu. Ročica je sicer nastavljiva in prepričan sem, da bodo pri BMW-ju motečo podrobnost popravili.

Stranska kovčka sodita v serijsko opremo GT-ja, kar pa ne velja za topcase. Tega v sklopu serijskega paketa dobi le GTL. Ogrevane ročice krmila in sedež so ostali nepreizkušeni, saj je termometer na testni dan pokazal več kot 30 stopinj Clezija. Ker je preizkus potekal zgolj podnevi, nismo imeli priložnosti preizkusa novega sistema žarometov. Armaturne plošče in neštetih pritiklin na njen ter ergonomije sopotnika se bom lotil v testu modela GTL.

Zaključek

K 1600 GT je po moji oceni odličen potovalnik, ne glede na to ali je govora o segmentu Grand Tourer ali Sport Torurer. GT se odlično znajde pri visokih hitrostih – tako kot je pač pričakovati od večine BMW-jevih izdelkov. Visoko in nizko tehnološke rešitve poskrbijo za udobje in varnost voznika in sopotnika, agregat pa je bolj prožen od večine, ki je trenutno na tržišču. Motor je tisto kar voznik potrebuje, ne glede na to ali gre za umirjeno popotovanje na dolge proge ali dinamično vožnjo z divjimi pospeševanjem v visokih vrtljajih. K1600 GT ni motocikel, ki bi se ga hitro naveličal.

Prvi vtis: BMW K1600 GT in GTL

18

Ko sem prejel ključe novega BMW-jevega prestižnega potovalnika, se je izkušnja začela že ko sem sedel nanj – sedež je bolj udoben od moje domače zofe.

Do sopotnika je še bolj prijazen kot GT, saj mu ponuja izdaten hrbtni naslon pritrjen na topcase. GTL je mnogo ožji in zmogljivejši od podobno razkošne Honde Goldwing, pa še oba stranska kovčka sta odstranljiva.

Svojega Blackberriya sem povezal z motociklovim navigacijskim sistemom, kar mi je omogočilo da sem sprejemal telefonske klice “on the go” Žal se je zataknilo pri predvajanju glasbe – te sistem ni hotel potegnili mojega mobilnika. Za to bi moral priklopiti USB ključ, iPhone ali mp3 predvajalnik. Pojavil se je tudi GTL virus – Motociklov “onboard” računalnik je spremenil jezik vmesnika v nemščino.

BMW K1600 GTL in BMW K1600 GT imata zelo podobne vozne lastnosti, čeprav je pri prvem sedež nižji in voznika posedi v bolj pokončen položaj. BMW K1600 GT jr morda nekoliko bližje športnemu potovalnikom, a tudi BMW K1600 GTL ni tako daleč od potovalnika s športno dušo – 1,6 litrski vrstni šestvaljnik poskrbi, da je moči ogromno in ima voznik ves čas prepričljiv občutek, da sedi na športneje navdahnjenemu kosu motocikla. V nizkih vrtljajih servira moč uglajeno in udobno.

GTL z nižjim sedežem in električno nastavljivim vetrobranom poskrbi, da le malo vetra zares doseže voznika – priročno v podnebjih, ki so hladnejša kot Severna Afrika, kjer smo motocikle preizkušali. Vključno z ogrevanim sedežem in ročicami krmila. Sopotnica je poročala, da je sedež zelo udoben in hkrati pohvalila tudi elegantno podajanje moči. Še ena pohvala za velikega šestvaljnika.

Lahko bi se mi zapisalo, da z novima BMW-jevima križarkama na ceste prihaja nekaj, česar se bomo “poredni” motoristi lahko upravičeno bali, če nas bo na njem zasledovala roka pravice. GTL je zelo hiter in kljub zajetnim gabaritom tudi presneto okreten motocikel. Upajmo, da si jih policisti ne bodo mogli privoščiti.

Tednoskop, 21.2.2011

31

Kam odhaja ena izmed domačih dirkaških ekip in kakšni so njeni načrti za sezono, kaj se dogaja v prodajnih salonih, poročilo z letošnje Slončkove ringaraje, nasvet tedna..

Ducati Diavel

20

Mick Jagger je nekoč pel, da je mož moči s prefinjenim okusom. Ker je bilo ime Diablo že uveljavljeno in si ga lasti Pirelli, ki je set svojih pnevmatik oblikoval tudi  za ta modela Ducatija, se je slednji ob imenovanju novega super-žleht modela nakeda, poslužil domačega, bolonjskega narečja in ga krstil za Diavela. Ta je res pravi Satan – oborožen s 119 kW (162 KM)  90-stopinjskega agregata, ki trga asfalt tako, kot le redkokateri model pred njim.

Po intenzivnem testnem dnevu lahko z gotovostjo rečem, da mi je prirasel k srcu. Ducati Diavel namreč. Nekaj dni kasneje se mi je zazdelo tudi, da mi iz čela počasi, a zagotovo poganjajo rožički. Ducati nas je peljal v Marabello, na jug Španije, kjer so preizkusili Ducatijev najnovejši model.

Poganja ga Testastretta, ki ima v tej izpeljanki zaradi zajetnega izpušnega sistema 9 kW več kot tisti v Multistradi 1200.

Udoben je in prav nič zastrašujoč, čeprav je na prvi pogled tako videti in slišati.  Zajahal sem udoben in izdatno oblazinjen sedež – na krovu za krmilom ni skoraj ničesar kar bi oviralo pogled na cesto, zato s te perspektive močno spominja na Streetfighterja, ki se prav tako ponaša z zelo čisto zasnovo armaturne plošče. V zorni kot vdirata le vzvratni ogledali na aluminijastih nosilcih. Sta trdni, tako kot preostanek motocikla in med vožnjo ne vibrirata. Zaslon LCD TFT  vozniku postreže s serijo informacij kot so nastavitve elektronskih varnostnih pomagal –  zaslon je pregleden in za odčitavanje podatkov ga je potrebno le na hitro ošiniti z očesom.

Elektronski sistem kombiniranih varnostnih pomagal  ponuja tri nastavitve – Sport, Urban in Touring. Meni najljubša je bila športna nastavitev, ki na plano spusti vseh 119 kW (162 KM) in omili delovanje sistema proti zdrsavanju pogonskega kolesa. Nastavitev moč servira neomejeno, odziv motorja je zelo dinamičen, sistem pa dovoljuje tudi nekaj spodrsavanja zadnjega kolesa med speljevanjem. Za več drame in boljši image.

Za bolj umirjene bo primernejša potovalna nastavitev, ki je primerno uglajena in ravno prav poskočna, da bo zadovoljila večino okusov. Iz Sport na Touring sem pretaknil vsakič, ko se je promet nekoliko zgostil ali ko se mi je zahotelo malce počitka in lagodne  vožnje. Tudi Touring nastavitev vozniku ponudi vso moč motorja, a v nekoliko višjem območju vrtljajev kot športna nastavitev, nadzor spodrsavanja pogonskega kolesa je v tej nastavitvi bolj pozoren. Med vijuganjem po ozkih ulicah Marabelle sem pretaknil v Urban – še več nadzora spodrsavanja zadnjega kolesa in kar 45 kW (62 KM) manj je sprva čutiti malce nenavadno a smiselno, saj je nastavitev namenjena varni vožnji v najbolj neugodnih pogojih mestnega prevažanja – tudi ko gre za masten in moker mestni asfalt in drseče pokrove kanalizacijskih jaškov. Nastavitev vozniku omogoča, da v najbolj stresnemu obdobju dneva – na poti v službo in nazaj, ne bo potrebe po hudem osredotočanju na motocikel, pač pa le na promet.

Brskanje po menijih in izbiranje nastavitev je preprosto in izvedljivo tudi med vožnjo. Le ročico plina je potrebno  zapreti. Všečna in meni zelo po godu je možnost “personaliziranih” nastavitev – te lahko voznik prilagaja svojim potrebam, znanju in kondiciji tako, da posamezni od treh nastavitev dodaja ali odvzema stopnje nadzora spodrsavanja pogonskega kolesa. Izbirati je mogoče med osmimi stopnjami nadzora pogonskega kolesa – za njihovo popolno poznavanje in razkritje kaj vam najbolj ustreza, boste rabili nekaj privajanja, a končni rezultat je odličen. Pa tudi serijske nastavitve niso napak.

Paket elektronskih varnostnih pomagal zaokrožuje sistem ABS. Brembove “monoblock”  zavore na Diavelu so impresivne – so enake kot na modelu 1198 SP. Tokrat sem prvič vozil motocikel s takšnim zavornim paketom (Brembo monoblock in ABS) in priznati  moram, da me je suvereno očaral.

Ob analizi modela ne smemo pozabiti, da gre za polnokrven cestni  (ne dirkaški) motocikel s sorazmerno veliko medosno razdaljo, zato me je grizel črv radovednosti, kako se bodo zavore odrezale na takšnem kosu motocikla. Ducati Diavel je v primerjavi s klasičnim Ducatijevim Monstrom nekoliko razpotegnjen in nabildan, a z mero občutka, ki je pri razvoju zagotovila, da zajetnost modela ne vpliva negativno na vozne lastnosti.

Ducati Diavel je obut v pnevmatike Pirelli Diablo Rosso II – te so razvite posebej zanj in brez tako kvalitetnih pnevmatik celoten paket ne bi žel toliko pozitivnih ocen kot jih sicer.  Oblikovna zasnova široke zadnje pnevmatike omogoča tako ostre zavoje kot ožje pnevmatike  – Diavel zavoje odpelje hitro in natančno. Dobri vodljivosti piko na i doda tudi odlična mešanica gume v pnevmatikah.

Med brušenjem kolen v zavojih gorskih cest Španije sem presenečen ugotavljal, kako lahkotno Diavel lega v ovinke – le za piko je okornejši od Monstra. Zavojev sem se lahko loteval zelo agresivno in v izhodih iz ovinkov odločno dodajal plin. Zaradi svoje zasnove Diavel ne dopušča tako visoke hitrosti v sredini zavoja kot športni modeli, a izhodi iz ovinkov so lahko enako ostri.

Ena meni ljubših značilnosti Diavela je zajeten in umetelno oblikovan izpušni sistem, ki se ponosno razkazuje na desni strani motocikla. Če je verjeti Ducatijevim inženirjem, je s takšnim izpuhom Diavel slišati kot dirkalnik Troya Baylissa s parom Termignoni glušnikov.
Recimo, da jim bi človek utegnil verjeti, saj je Diavel brez dvoma serijski Ducati z najlepšim zvokom izvirnega glušnika, kar sem jih imel priložnost slišati. Bogato klokotanje 1198-kubičnega tekočinsko hlajenega dvovaljnika je mikavno in prav posebno omamno noto dobi, ko pred prihodom na semafor ali pred ovinkom naenkrat zaprem plin.

Še ena edinstvena značilnost Diavela so na stran nameščeni hladilniki. Ducati se je tokrat prvič odločil za takšno namestitev. Tudi zajeten airbox z aluminijastimi zračniki je nameščen na bok motocikla, kar omogoča, da je motocikel ožji kot bi bil ob klasični postavitvi. Diavel je pošast v srednjem območju vrtljajev – od 4000 obratov dalje v katerikoli prestavi, pospešuje odločno – tako, kot se za takšen dvovaljnik spodobi.  Od 7000 vrtljajev dalje je moč čutiti številčno konjenico in pri najvišjih vrtljajih so pospeški spoštovanje vzbujajoči.

Nisem popolnoma prepričan ali je potrebno, da podarim, da Diavel ni cestna križarka. Če ga želimo vtakniti v predal, potem ga bo najlažje stlačiti v tistega, kjer piše “Monster na steroidih” – je nekakšen sodoben “muscle bike”.

Srednje območje vrtljajev se prične pri 4000 vrtljajih. Agregat najvišji navor – 127 Nm razvije pri 8000 vrtljajih na minuto. Največja moč – 119 kW , je na voljo od 9500 vrtljajev dalje in prav tam je čutiti veselje agregata do vrtenja, čeprav za serviranje moči po dodatnih vrtljajih ni potrebe. Tudi pospeški v najvišji prestavi so impresivni – šesta prestava bi bila popolnoma dovolj za vse uživaške potrebe s tem motociklom. Presenetljivo, pa Diavel ni nagnjen k postavljanju na zadnje kolo. Vse kar bo pokazal je neznaten dvig prednje kolesa med zelo agresivnim speljevanjem. Za postavljaštvo je potrebno popolnoma izključiti elektronska varnostna pomagala .

Kaj pa sopotnica? Ducati je ubil dve muhi na mah in za rešitev zagate malce preveril, kako težavo rešujejo pri Harleyu – Ducati za Diavela ponuja  nekakšne “pospavljive” stopalke in sopotnikov sedež. Oblikovna zasnova je kljub priročni  rešitvi vrhunsko čista in elegantna. Pa tudi sicer uporaba žlahtnih materialov poskrbi, da je motocikel vabljiv na pogled in prijeten za božanje.

Zaključek

Diavel vzbuja občutek prestiža, neponovljivosti in moči. Le kaj bi si lahko še želeli?  Ni križarka in ni streetfighter. Je nekaj vmes, in ker se ponaša tudi z odlično vodljivostjo, ga težko uvrstim v razred mišičnjakov. Diavel je motocikel za tiste, ki iščejo nekaj močnejšega in bolj udobnega kot je klasičen litrski cestni bojevnik, niso navdušeni nad dnevi na pisti in se ne spuščajo v potovalne podvige. Moj najljubši Ducati sicer še vedno ostaja Monster 1100, a dozdeva se mi, da bo Diavel v motociklizem privabil nove duše. Ducati je z Diavelom opravil veliko nalogo z odliko – oblikoval je nekaj svežega in drugačnega, in ker gre za odličen izdelek, zagotovo ne bo težav z iskanjem navdušencev, ki ga bodo pripeljali v svojo garažo.

Prvi vtis: Ducati Diavel Carbon

30

Čeprav Diavel tehta zajetnih 207 kilogramov in je tudi po merah občutno zajetnejši kot katerikoli hišni model, je dobro vodljiv. Zaslugo za dobre vozne lastnosti je pripisati dejstvu, da je  Ducati 1200-kubičen, 118 kW oziroma 160-konjski agregat vtaknil v paličast okvir osnovan na dognanjih razvoja superbike modela 1198.

Agregat je enak Testastretta II kot ga najdemo v Multistradi, a tu je oborožen z zajetnim izpušnim sistemom, ki moč motorja dvigne še za dodatnih 9 kW. Zmogljivost agregata v srednjem območju vrtljajev je navdušujoča. Motocikel je obut v pnevmatike Pirelli Diablo Rosso II in zadnja, mer 240/45-ZR17, je tako zajetna, da ukrade pogled skoraj vsakega mimoidočega, hkrati pa pogojuje specifično izkušnjo vožnje. Profil je “ostrejši” in pripomore k lepšemu nagibanju v zavojih, receptura zmesi gume pa poskrbi, da pnevmatike nudijo res dober oprijem.

Ducati Diavel Carbon navdušuje s stabilnostjo v vseh razmerah ter se odlično izkaže kot potovalnik ali športni naked – ne glede na to, ali sem na avtocesti v šesti prestavi pri 4000 vrtljajih obrnil ročico ali na izhodu iz tesnega zavoja lovil najvišje vrtljaje v drugi prestavi, je agregat postregel z obilico moči, kateri ni in ni bilo konca.

Sedež se mi tudi po celodnevnem preizkušanju ni zameril; nanj, na krmilo in stopalke pa se ne prenaša skoraj nič vibracij agregata.

Pozornost do podrobnosti in izdelava sta pri Diavelu dosegla višji nivo kot smo tega sicer vajeni pri Ducatiju. Večina sestavnih delov je izdelanih iz jekla, aluminija ali ogljikovih vlaken – plastike skorajda ni.

Paket elektronike je impresiven in med drugim ponuja odlično delujoč tristopenjski sistem ABS. Diavel je zelo zmogljiv  kos motocikla, ki zagotovo ne sodi v razred križark.

Tednoskop, 31.01.2011

9

O stanju na trgu motociklov, prenovi otoškega dirkališča Silverstone, preganjanju dolgčasa v domačem fotelju,  nečem za vse, ki tudi pozimi neradi ždijo doma, pomladnih obetih, MNZ-ju 2010 in Motosvetovi motoristki leta.

Rusi-Kazah-Uzbeki-Turkmeni-Irani-Turki-stan

0

Sva se z Julči spravila na pot – tam lanskega julija, že v štartu se nama je zdelo, da se zna kaj narobe sestavit.Cilj je bil resda domov priti, vmes pa čez Rusijo v Kazahstan, potem pa Svileno pot obirat čez Uzbekistan in Turkmenistan, pa na jug v Iran in čez Turčijo domov.

Skratka – tako malo bi firbec pasla, kako tam zgleda, kakšni so ljudje, pa če imajo res noge do tal. Časa ni bilo preveč – dopusta sva sestavila za mesec dni,  tako da je bilo treba pot do konca Rusije vzeti kot tranzit, izpred Istanbula do doma pa tudi. Ampak tokrat se je avantura začela bistveno pred odhodom.

Kam

Na idejo, da greva v tiste konce, sva začela prihajati leto prej, ko sva se vračala s potepa po Siriji in Jordaniji. Takole tranzitiraš, ugotavljaš, da je bilo fajn, obenem pa že: »Kam pa drugo leto?« Jih poznam nekaj, ki jim ta vprašaj vsako leto redno obvisi nad glavo.

Pravzaprav sva v začetku načrtovala le krog okoli Črnega morja. Ker je bilo čez Gruzijo, Čečenijo in tam okrog v tistih časih nekoliko prevroče, sva traso po zemljevidih razširila okrog Kaspijskega jezera. Ex CCCP ozemlje torej. Vrinil se je še Bojan, ki mi je Imperij od Kapuczinskega posodil – tiste zgodbe tam notri (tudi o tem delu ex CCCP) so, vsaj mene, dodobra nakurile.  Malo s prstom po zemljevidu, pa BojanV je malo razložil, kako se je tam z avtom vkopaval … in sva si premislila ter zadevo zaokrožila še okrog Aralskega jezera. Pardon, morja – nama je potem povedala Akmaral v Aralsku, čeprav ga sama še ni videla. Tisti repek čisto na vzhod je pa v želji po Svileni poti padel zraven.

Kako

Da ne bo šlo tako kot doslej – dva dni prej pogledaš kaj bi naložil, potem dan prej naložiš in se na D‑day po službi odpelješ – sva vedela takoj, ko sva  države pogledala. Vse države na poti, začenši z Rusijo in vključno s Turčijo, so takrat zahtevale vizo (takrat so jo Turki še hoteli). Za nameček sva izvedela še, da Turkmenistan velja za tretjo najteže dostopno državo na svetu, kar se papirjev tiče – takoj za Burmo in ono, ta zgornjo Korejo. Zbiranja informacij je bilo veliko, komplikacij pa tudi.

Ena boljših pogruntavščin je tranzitna viza. Dobiš jo lahko, ko imaš v potnem listu vizi za vstopno in izstopno državo, stane (predvsem v primeru Turkmenistana) pa bistveno manj kot turistična. Slabo je le to, da si vezan na datume – beri: planiranje in zapleti. Kakorkoli, tranzitno sva si omislila za Rusijo in Turkmenistan. Predvsem pri zadnjem je šlo nekoliko več živcev, ampak dejstvo je, da sem vize dobil na dan, ko je turkmenska ambasada na Dunaju zaprta ter namesto v sedmih, že v štirih dneh. Pa še prijazni so bili. Takrat so mi res dan naredili. Kakšen car sem bil, mi je postalo jasno šele kasneje – na poti, ko sem ostale motoklateže srečeval.  Kasneje več o tem.

Kaj vzeti s seboj

Tudi pakiranje je šlo malo drugače. Kilometrov dovolj, da bo treba en servis vmes naredit, karkoli gre v maloro – pa tudi ni ravno za računat, da za vogal skočiš in kupiš. Rezervni deli po internetu – gre, samo ne prav povsod. Pravzaprav največkrat ne gre, ker tudi interneta ni. Vukojebina pač.

Občutljivi kosi so šli v škatlo z orodjem, ključi in podobno pa v platneno vrečo. Olje – hm, bova peljala s seboj (danes ga ne bi). Filtre tudi. Pa ketenspreje – že naučeno: tam jih ni. Pa bencin ima vprašaj – je bilo v nekih potopisih prebrat, da bo oktanov premalo. Booster sem lovil po celi Sloveniji – nekaj flašk  sem ga staknil na Rakeku. Dovolj bo. Pa petlitrsko kantico za zlato rezervo bencina. Za prečenje Karakuma, puščave v Turkmenistanu, bo najbrž tudi to premalo. Informacije o tistih 500 km puščavske poti pa nikjer nobene. Bova že. Se bova morala sproti znajt. Gume – planirala sva da bo skupaj okoli 13k ali malo več – ni panike, morajo zdržat, sicer jih bova po Turčiji lovila. Šotor – bova vzela (napaka!). Pa spalke. Potem pa še ostalo šaro.

Greva v dvoje

S prtljago je šlo tokrat nekoliko lažje, pa tudi vožnja je lepše stekla. Kakor se vzame, pravzaprav -sem pred odhodom nekajkrat debelo požrl. Na zimo sva namreč našo »omotorila« – s tamalo GS-ko rdeče barve. Če bo prav, greva vsak s svojim. Bejba ni ravno velikan, s čoperjem je pa tudi ne bi v razbit makadam tiščal. Tomato je bil ravno še dovolj nizek. Nerodno je bilo le, da od izpita dalje – tam pred cca 15 leti, ni gasa ožemala. Priprave so tako od zime dalje zajemale tudi vpeljevanje rdečega para – Tomatota in moje boljše polovice. Ko je moped parkrat šel v smeri hribovskega jabolčka, sem začel nekoliko debelo požirat in razmišljat o dveh na Tigru. Pa se je vse skupaj kak mesec pred odhodom umirilo – mačko je samozavest popadla in po relacijski vikend furi po Dalmaciji in Bosni je padla odločitev, da bosta Azijo videla oba – Tomato in moj zelenc. Eden na motorju lažje vozi, pa tudi zagate s prtljago ne bo pri dveh mopedih. Dobra odločitev. Kasneje sva priznala, da bi v dvoje na angležu …… ježa.

Pa greva

In sva šla. Tako kot ponavadi – v četrtek po šihtu. Ni petkove gneče, do vikenda pa si lahko že ohoho daleč. Ja, saj bi bila, če ne bi sredi štajerke najprej ugotovil, da sva tadolgo verigo za motorje zaklepat doma pozabila. V Mariboru so nama potem eno prodali. Dobra bo.

Malo pred Mursko sem se spomnil tudi, da vozniškega in prometnega nimam. Xeba! Sem bentil. Pravzaprav sva bentila oba – Julči bolj potihem. Vzgoja pač. Tokrat sem moral nazaj. Resda samo do Vranskega, ker je tamau papirje naproti pripeljal, ampak dovolj, da sem gonil toliko, da mi je tisti zeleni varnostni jopič nacefralo. Zdaj je šele dobro izgledal. Aja – zaradi te fure je El Tigre naredil 200 km več kot oni mali bavarski stvor! Z Julči sta na pumpi v Murski čakala.

Greva – zdaj pa čisto zares

Zamude z vsemi opravki se je nabralo toliko, da sva prvi dan pricincala le do konca Blatnega jezera. Szekesfehervar se mestu reče. Ne najbolj, a še vedno poceni podstrešna soba v hotelu, ki  je napol samostan. Po ulicah so med ljudmi simpatični kipi mularije, pa babice z vozičkom. A naju je zanimal le bograč paprikaš in vinček, ki zna v tistih koncih tudi lepo ratat. V postelji sem potem še malo fotoaparat študiral. Na bolhi sem ga le kake tri dni pred odhodom ujel, potem pa klonk! Spat. Jutri bo tranzit daljši. Upam.

Hungarotranzit

Zjutraj je okrog okna vse frlelo. Podstrešne sobe s pogledom na žleb poln lastovk so pravzaprav čisto v redu, vendar je kazahstanska meja še daleč, pa Gašper je tudi lepo rekel, da se dan zjutraj dela. Pojedla, zalaufala, šla.

Slika Lastovke

Tranzit kot tranzit – čim hitreje, pa čim dlje v enem dnevu. Da se ne bi čez dan preveč motila, sva za vsak primer že kar v mestu dvakrat zašla – še pred avtocesto. Potem je šlo bolje, avtocesta kot avtocesta, tranzit kot tranzit, le do meje sem se ves čas spraševal zakaj imajo toliko vasi z imenom Pinenholy. In če so vse slikce na tarok kartah na madžarskem narisane. Pokrajina spet taka, kot iz kart.

Sprememba sistema

Ukrajinska meja – nič posebnega. Mimo vrste in naprej. Tam pa je malo posebnega. Madžarska EU avtocesta se je nehala, ukrajinska varianta pa vključuje naključne proste strelce. To pomeni, da je cesta lahko široka, da ima vmes lahko zelenico, vendar ima izvoze rešene na način navadnega križišča. Na glavni cesti imaš sicer prednost, a nikoli ne veš, če ne bo model na oni strani ocenil, da greš dovolj počasi in jo bo iz svojega prehitevalnega stisnil levo čez tvoje pasove. Pa da na prehitevalnem pasu zavirajo na polno, se je bilo treba tudi naučit.

Štorklje ob cesti so naju že od štajerske spremljale. Ampak tako nizkih preletov, kot sva jih takoj čez ukrajinsko mejo videla, nisva bila vajena. Prisežem, da bi jo zbil, če bi bil kamion. Ko smo že pri tem – vozila sva v glavnem med ostalimi tranzitniki – kamioni, v glavnem šleparji. Scanie, Mani, Volvoti in kar je teh velikih kvadratov. Le redko se je med njimi že pojavila tudi znamka šampionov kamionskega dela Pariz-Dakarja. Na pogled najbolj neugledne škatle na hitri cesti med ostalimi road kingi.

Raid-al-Ukrainsky

Za cesto čez Ukrajino sem nekje prebral, da so jo pred tem celo preuredili v avtocesto. Že mogoče, ampak ko sva se tam vozila, je zadeva nihala med skoraj avtocesto, nekoliko bolj razsutim gradbiščem, na kakem obvozu je pa morda le za odtenek prekašala kolovoz. A roko na srce, teh zadnjih ni bilo prav veliko. Bolj je treba pazit  na asfaltu, saj je mehak – šleparji ga razrivajo. Ne le enkrat sva se ogibala kakega pol metra visokim kupom tako naritega asvalta. Sva se utrdila v prepričanju, da ga ponoči ne bo za srat. Aha, tudi gosi so nama že v Zakarpatju nekajkrat lepo zaprle špuro skozi vasi.

Dežela nogometašev, spomenikov in hramov

Sicer pa, Zakarpatje je zanimivo. Skoraj me je z motorja odneslo, ko sem ob cesti zagledal  fuzbal plac. Vse v merah, ravna površina, gladko postrižena travica, vse lepo označeno, dva lepa bela gola. Težava obeh ekip je le, da igrišče vstran visi za kakih 30 stopinj. Kasneje sem ga nekje na spletu videl med 10 najbolj nenavadnimi igrišči. Po tem me ni več presenetil niti sovjetski spomenik junaku, velik čez pol hriba, niti reaktivec na podstavku, ki se je čez cesto stegoval. Pa sem ter tja se je kakšen kamnit stric na konju pojavil. Sami junaki. Za oko so se bolj svetile v svež baker in barve zavite cerkve. Škoda, ker sva le tranzitirala. Bo treba enkrat nazaj prit, pa si malo več časa vzet. Saj je blizu.

Pozdravi na Dolenjsko pridejo eno uro prej

Ko se cesta bolj v ravnino spusti, je manj zanimivega – pokrajina spet iz tarok kart, kakšna luknja sem ter tja, kakšen šofer je zaspal, pa obcestni pano sesul, pa kakšen kofetek in čorba sta na postankih padla. V glavnem pa sva navigirala in obirala cestne zapore tja do poznega popoldneva, ko sva začela za prenočiščem stikat. Noč naju je skoraj ujela, zapor je bilo preveč, pa še tema se je nekaj prej naredila. Ustaviva pred Eneido, kelnarce luštne, spanje je poceni. Naju pa moti, da je ura šele osma, pa že taka tema. Ko naju ob večerji prepričajo, da je tista osma pravzaprav deveta, pokapirava tudi, da se proti vzhodu voziva. Dan bo krajši, kakšno uro bova izgubila na dva dni.

Se prismeje natakarica in sprašuje, če Janeza iz Novega mesta poznava. Brez skrbi, Janez, če tole bereš, ime in Novo mesto sem zamenjal. Kaj sta se s punco menila, ne vem – naročila pa je pozdrave zate. Evo: Pozdravljen Janez! Hja, težka je tale šoferska.

Se nadaljuje na naslednji strani…