ponedeljek, 5. maja 2025
Domov Blog Stran 56

Z motorjem po Turčiji

0

1. DAN PETEK 10.6.2005 LJUBLJANA – BEOGRAD ( 568 km )

Ob 6°° zjutraj v zelo oblačnem vremenu in 11°C sva odrinila proti Turčiji. Pri Krškem naju pozdravijo prvi sončni žarki in optimistično se voziva proti mejnemu prehodu Obrežje. Na displeju še vedno 11°C in tudi sonca ni nikjer več. Pri Zagrebu so se pojavile že prve dežne kaplje, ki pa so žal postajale vse gostejše. Da bi bilo še bolj pestro, se pri Slavonskem brodu pojavi še veter.

Na mejnem prehodu Batrovci začuden srbski carinik, ki mu ni bilo jasno, kam rineva v takem vremenu . Mislim da ni bil prepričan, če imava vse »pošlihtano« pod čeladama. Vendar se mi »norci« na motorjih ne damo. V motelu ob avtocesti ustaviva in naročiva čaj in rakijo da se ogrejeva. Vse lepo in prav, ta kombinacija res lepo pogreje, ampak pod čaj sva vseeno mislila kaj drugega, ne pa kamilice, ki sva jih dobila.

Odrineva naprej in kmalu naletiva na neljubo presenečenje. Zaradi popravil na avtocesti je potrebno večkrat zamenjati pasove, ampak lukenj od ograj se ni nihče spomnil prekrit, tako da bi kmalu priletela v eno.

Končno prideva v Beograd. Ustaviva na črpalki in izvlečeva zemljevid mesta vendar nama ni veliko koristil, saj se od mraza nisva uspela niti sproti tresti. Nekako vseeno prideva do »kuglaša«, prostorov MK Beograd. Ko pojeva se pojavi Kali, predsednik kluba in malo pozneje še Miho. Glede na dež, popito pivo in Mihovo prigovarjane, se odločiva da prespiva pri njemu.

2. DAN SOBOTA 11.6.2005 BEOGRAD – EDIRNE ( 740 km )

Po jutranji kavi se ob 8:00 odpraviva proti Nišu, kamor bi po načrtu morala priti že prejšnji dan. Kljub zaostanku se odločiva, da še ta dan prideva v Turčijo. Po 67 km neha delati brzinomer, torej naprej omejitve samo po občutku in obratomerju. V Srbiji je na avtocesti omejitev 120 km na uro in polno radarjev. V Nišu zavijeva proti Bolgariji. Cesta je v zelo slabem stanju. Poteka sicer po čudovitem kanjonu reke Nišave, ima 14 tunelov vklesanih v skale in tovornjaki se na njej koma srečujejo, zato večkrat stojimo. V Pirotu greva na obvezen srbski roštilj. Kljub prigovarjanju natakarja naročiva samo eno porcijo, pa še to komaj pojeva, saj so porcije nenormalne.

Meja z Bolgarijo nama vzame dobre ½ ure. Dati jim moraš celo prometno dovoljenje od motorja in ko vse skupaj vnesejo v računalnik, nadaljujeva proti Sofiji. Na bolgarski strani mejnega prehoda naletiva na nesrečo avtobusa, ki ni mogel zaustaviti za kolono tovornjakov in se je zaletel v obcestne skale. Tako do Sofije opazujeva reševalna vozila, ki hitijo na pomoč. Na začetku so bila to zelo sodobna vozila – kombiji, kakršne poznamo tudi pri nas. Očitno pa je bilo ranjenih preveč, tako da so iz kotov garaže potegnili tudi stare ruske rešilce. Za ceste so potrebne vinjete, vendar na srečo ne za motor. Glede na vse luknje, pa je nebi smeli zaračunati nikomur.

Ob prestopu meje sva pozabila, da so Bolgari eno uro pred nami in tako se nama je že tako prekratek dan, skrajšal še za eno uro. To ugotoviva na neki črpalki, kjer sva zelo počasi pila kavo.

Ob 21³° končno na meji s Turčijo. Pri Bolgarih se ponovi postopek, ki ga poznava že od vstopa, na turški strani pa je pet kontrol. Carina, policija, vojaška policija, vnos motorja v potni list,…….. Ko se končno prebijeva čez vse, je že trda tema. Zavijeva preti mestu Edirne in nekaj časa brezuspešno iščeva kamp, nato se odločiva za hotel. Na bencinski črpalki povprašam za poceni hotel. Prijazen črpalkar se je usedel v avto in naju odpeljal do nekega privat hotela. Ob 1°° končno postelja.

Kosilo v Pirotu: 1600 DIN
Hotel: 46€

3.DAN NEDELJA 12.6.2005 EDIRNE – ISTANBUL ( 242 km )

Po ogledu džamije Selimiye Camii in bazarja v Edirni, nadaljujeva pot proti Istanbulu. Nova avtocesta ima samo eno pomanjkljivost, je brez bencinskih črpalk. Ko nama že skoraj zmanjka bencina ustaviva na počivališču za tovornjake, ki ga straži prometna policija z avtomati na ramah. Stražar vpiše v knjigo registerko številko motorja. Ko parkirava motor, opazim da je prikapljalo nekaj bencina. Odločim se in odstranim rezervoar. Gumijaste cevke, ki grejo iz rezervoarja do vplinjačev so napokane. Od tu tudi tistih nekaj kapelj bencina. Od turškega šoferja izveva, da je črpalka približno 5km naprej, vendar morava zaviti z avtoceste. Ubogava in res najdeva čisto novo črpalko tako rekoč sredi ničesar. Okrog in okrog sama polja.

V Istanbulu naju pričaka gost kaotičen promet z mnogo trobljenja. Dobiva občutek, da je hupa najpomembnejši del avtomobila, kaj je smerni kazalec pa še niso vzeli. Ker sva vedela, da so kampi locirani okoli letališča, sva sledila tablam za letališče. Pred vhodom na letališče sem policaje vprašal za pot do Londra kampa. Presenetljivo hitro najdeva kamp, postaviva šotor in jo s taksijem mahneva v center na ogled džamij. Kdor si želi adrenalina, naj pozabi Grobnik in podobne zadeve, ko preživiš vožnjo istanbulskih taksistov je vse ostalo dolgčas. Na tropasovnici vozijo v petih kolonah, v razdalji 100m 30X zamenjajo vozni pas, zavijanje v levo s skrajno desnega pasu pa je ljudski običaj, da mahanja in trobljenja sploh ne omenjava. Klub kaotičnemu prometu pa ni udarjenih in razbitih avtomobilov.

Po ogledu Sultanahmet Camii, bolj znane pod imenom Modra mošeja in bazilike Hagia Sofia, se že rahlo utrujena odpraviva še na večerjo. Odločiva se, da se v kamp vrneva z vlakom. NAPAKA! Lahko da sva midva butasta, ampak po imenih postaj se nama je zdelo da sva pravilno izstopila. Po 8 km pešačenja po trdi temi brez mestne razsvetljave in pločnikov, sva ugotovila da sva izstopila eno postajo prekmalu. Ob 23³° se končno privlečeva do kampa.

Cestnina: 22 YTL
Žeton za vlak: 2,2 YTL / osebo
Taksi: 30 YTL

4. DAN PONEDELJEK 13.6.2005 ISTANBUL

V center se tokrat odpraviva z metrojem, ki ima postajo približno 500m naprej od kampa, kar sva ugotovila prejšnji večer na najinem nenačrtovanem nočnem sprehodu. Na poti do Velikega bazarja greva mimo carigrajske univerze, okoli katere pa je zaradi napovedanih demonstracij razporejenih par avtobusov spacialcev v popolni bojni opremi. Nisva si mogla ogledati prekrasnih vrtovov univerze, kajti notri so spuščali samo študente z izkaznicami. Veliki bazar ali po turško Kapali Carşisi, kar pomeni Pokrita tržnica, je tako rekoč mesto v mestu. Skupna dolžina ulic tega bazarja je okrog 8km, v njih pa je 4000 trgovinic. Če bi si hotela ogledati vse, bi lahko dopust preživela kar tam. V restavracijah dobiš celo zemljevid, seveda zato da lažje najdeš njih, vendar tako dobiš približno sliko kako ogromen kompleks je to. Nakupiva nekaj stvari, se najeva in se vrneva v šotor počivat, da nabereva moči za nadaljnjo pot.

Žeton za metro: 1,1 YTL / osebo
Kamp: 20€

5. DAN TOREK 14.6.2005 ISTANBUL – GELIBOLU ( 548 km )

Zbudiva se v oblačno in vetrovno jutro. Ko pospraviva šotor in plačava kamp, se pogumno podava v nepregledno množico vozil in upava da prideva na drugo stran mesta cela. Kmalu ugotoviva da ni tako hudo, samo slediti moraš toku in biti malo nesramen pri zavijanju pa ti uspe na videz nemogoče. Čez Bosporski most prideva na azijsko stran, kjer je oblačnost še večja in kmalu začne tudi deževati. Na srečo pa že po približno petnajstih minutah preneha in to je tudi zadnji dež na najini poti. Nadaljujeva proti mestu Lapseki od koder misliva s trajektom na polotok Gelibolu. Ob cesti na neki črpalki najdeva pravi ZOO s pticami. Vožnja poteka mirno in tekoče, kljub izredno grobemu asfaltu in relativno slabim cestam. V Lapsekiju se vkrcava na trajekt in čez slabe pol ure pristaneva v mestu Gelibolu.

Torej zopet na evropski strani. Nameravala sva si ogledati spomenike iz prve svetovne vojne , vendar sva ugotovila da to ni samo nekaj kar si ogledaš mimo grede, ampak je cel polotok narodni park, po katerem so raztreseni spomeniki. Odločiva se da tukaj prespiva, ogled pa pustiva za konec potovanja. Prenočišče najdeva v motelu v kraju Bayirkoy.

Most: 3YTL
Cestnina: 2YTL
Motel: 40YTL

6. DAN SREDA 15.6.2005 BAYIRKOY – IZMIR ( 376 km )

Iz Eceabata s trajektom odplujeva v Çanakkale, od tam pa proti legendarnemu mestu Truva. Evropejcem je bolj poznano pod imenom Troja. Vhod v mesto varuje lesen konj, s katerim naj bi si Grki pomagali pri zavzetju mesta. Seveda je ta konj precej mlajši, vendar vseeno zanimiv. Naprej se razteza arheološko najdišče, ki jasno kaže več plasti bivališč, kar kaže da je bilo na tem mestu v različnih obdobjih več mest, ki so propadla in jih je popolnoma prekrila zemlja, nad tem so zgradili drugo in tako naprej. Do sedaj so odkrili že devet plasti.

Iz Troje po cesti, ki bolj spominja na gradbišče, nadaljujeva proti mestu Bergama. Okolica mesta je eno samo arheološko najdišče, saj mesto stoji na najnižjem delu antičnega grškega mesta Pergamon. Tu se v restavraciji najprej podpreva za nadaljnje podvige, potem pa se povzpneva na akropolo. Sonce, zanimive razvaline in prekrasen razgled, ampak danes je treba do Izmirja, tako da ni veliko časa za počitek.

Izmir – tretje največje mesto v Turčiji in največje pristanišče v Egejskem morju, grajeno večinoma na pobočjih gričev, ki obdajajo zaliv. Je moderno mesto, saj po potresih in katastrofalnem požaru leta 1922, od takratnega mesta ni ostalo veliko.

Po stari navadi več kot eno uro iščeva kamp, in ga po golem naključju ob 22°° tudi najdeva.

Trajekt: 7YTL
Camp: 19YTL
Vstopnina na akropolo: 10 YTL na osebo

7. DAN ČETRTEK 16.6.2005 IZMIR – PAMUKKALE (268 km)

Po jutranjem preboju iz mesta se usmeriva proti antičnemu mestu Efez. To veliko in sveto mesto je bilo pozabljeno vse do začetka 20. st. Tudi sedaj še ni izkopano v celoti in je eno največjih arheoloških najdišč na svetu. Najbolj znano je zaradi Artemidinega svetišča, enega od sedmih svetovnih čudes. Iz parkirišča, ki je za motorje zastonj, te s kombijem odpeljejo do drugega vhoda . Med potjo si lahko zastonj ogledaš zlatarsko delavnico ali tovarno usnjenih izdelkov. Za ogled mesta potrebuješ več kot eno uro, če nisi preveč »firbčen«, v nasprotnem primeru pa še veliko več. Glede na vročino sva se midva zadovoljila z malo hitrejšim ogledom, vendar so izkopanine vseeno fascinantne. Po ogledu izkopanin, nabirava v senci dreves na parkirišču nove moči, ko mi začne zvoniti telefon. Cveto sporoča, da je na poti proti Pamukkalam. Po ogledu avto karte, spremeniva prvotni plan in namesto proti sredozemskem delu jo mahneva proti Pamukkalam. Ob cesti so ogromni oljčni nasadi, tako da imaš včasih občutek da voziš skozi gozd. Ta del pokrajine je zato tudi dobil ime Oljčna riviera.

Cveto in Dani, ki sta prišla prej, še za naju rezervirata sobo v klimatiziranem hotelu. Ker še ni glavna turistična sezona je cena med kampom in hotelom minimalna, glede na vročino pa je klima nujna! Ob počitku pri bazenu si izmenjamo vtise in ko se malo shladi odidemo na večerni sprehod po mestu. Tudi v večernem mraku so bele skale, ki se svetijo na pobočju razločno vidne.

Cestnina: 1,5YTL
Vstopnina v Efezu: 15YTL na osebo

8. DAN PETEK 17.6.2005 PAMUKKALE

Ob 7:00 zjutraj naskočimo tako imenovani Bombažni grad. Diskretno zbudimo zaspanega čuvaja in plačamo vstopnino. Bosi se vzpenjamo po čudoviti belini hriba in brodimo po topli vodi naravnih jezerc. Zaradi zgodnje ure še ni turistov in vrveža, ki ga doživimo ob povratku. Kajti avtobusi turiste pripeljejo na vrh hriba, kjer je še vedno termalno kopališče. To termalno kopališče ima obilo vročih vrelcev z vodo, ki vsebuje veliko kalcijevega bikarbonata.. Voda že stoletja teče čez rob te visoke planote in odlaga svoje soli iz katerih je nastalo nešteto nenavadno oblikovanih in kot sneg belih kamnin. Še malo višje je dobro ohranjeno gledališče s čudovitimi reliefi. Ob stari cesti proti Efezu pa je približno 1200 grobov, tako da je to eno največjih antičnih pokopališč v Mali Aziji.

V najhujši vročini se zatečemo v senco ob hotelskem bazenu. Ob hladni lubenici in klepetu čas hitro mine in proti večeru se odpravimo še do rdečkastih in živopisanih skal, ki so oddaljene par kilometrov. Gremo z motorji počasi, saj smo v kratkih hlačah in brez čelad. Vročina je kljub večeru neznosna. Noge pečejo in komaj dihaš zaradi pregretega ozračja.

Po vseh teh ogledih ugotovimo, da človek ne more živeti samo od gledanja, zato se odpravimo v bližnje mesto Denizli na obvezni kebab. Znamenitost tega mesta je ogromen kip petelina. Počutimo se, kot da smo v Šentjerneju. Po večerji pa obvezno še v slaščičarno!

Vstopnina: 5YTL.. na osebo
Spanje dva dni za dve osebi 50 YTL

9. DAN 18.6.2005 PAMUKKALE- GÖYNÜK ( 264 km )

Po jutranjem slovesu od Cveta in Dani, se obrneva proti Antaliyi. Peljeva se po zelo zanimivi pokrajini. Ravne ceste, pa malo v hrib pa spet dol, nasadi paradižnika, ki zrastejo v višino tudi do dva metra in obvezna pasja vročina. Prispeva v Antaliyo, vendar je prevroče, da bi se ustavljala. Nadaljujeva do turističnega mesteca Göynük in na robu živčnega zloma, ker se vse lepi na naju od vročine, poiščeva kamp in se utaboriva. Še predno postaviva šotor pa si privoščiva pivo.

In ravno ob tem uživanju naju zmoti domačin, ki je hotel za spomin mojo rokavico. Zaradi vročine mi zavre in kmalu bi padalo po domačinu, če ne bi priskočili lastnik kampa in njegovi delavci, ki so ga hitro umirili. Zelo hitro je prišla policija in razgrajača odpeljala. Bila sva prepričana da je pijan, vendar so nama razložili, da je bolan in vsake toliko časa postane nasilen. S strani lastnika sva bila deležna opravičevanja. Od vsega tega pa sva imela tudi nekaj koristi. Ko sva postavila šotor in od silnega napora odšla na še eno pivo, nama je lastnik postregel še s špageti, ki jih je tudi družina jedla za večerjo (kamp je bil privat in čez poletje tam živi in dela cela družina). Moram priznati, da so bili špageti zelo okusni.

Zvečer zagledava pri recepciji avto s kranjsko registracijo. Seveda takoj pristopiva in ugotoviva, da sta študenta. Neža iz Besnice pri Kranju in Luka iz Krope. Seveda je bilo treba takoj na pijačo in klepet.

10. DAN NEDELJA 19.6.2005 GÖYNÜK

Ta dan sva se odločila za poležavanje na plaži. Čista voda, skoraj prazna plaža, sonce in ravno toliko vetra da nama ni vroče. Zvečer odideva v mestece in si privoščiva nekaj nakupov. Zaradi veliko hotelov in turistov so cene kar v evrih. In če hočeš plačati v turških lirah, jih sproti preračunavajo. Vrneva se z veliko lubenico, ki je lepo ohlajena in ker sta imela Luka in Neža normalen nož, se nam ni bilo treba dolgo mučiti z njo. Klepetanje in opisovanje naših dogodivščin se je zavleklo kar pozno v noč. Ker sva nameravala zjutraj že zgodaj na pot, smo se poslovili in legli k zasluženemu počitku.

Kamp: 15YTL na dan

11. DAN PONEDELJEK 20.6.2005 GÖYNÜK- IZMIR ( 503 km )

Po jutranjem pospravljanju šotora se odpeljeva proti Izmirju. To pot sva že prevozila zato se nisva ustavljala, razen za dolivanje bencina v motor in pijače ter hrane v najina želodca. Ker nama ni bilo treba hiteti, sva si lažje ogledovala pokrajino skozi katero sva vozila.

Zemlja je vročini primerno izsušena vendar kljub temu obdelana. Na poljih delajo samo ženske, moški pa medtem v senci dreves pijejo čaj. Ko gledaš od glave do gležnjev zavite ženske, ki v tej vročini ročno obdelujejo polja in z motikami poskušajo zrahljati kot kamen trdo zemljo, ti ni jasno zakaj te energije ne porabijo raje zato, da razbijejo kakšno betico v senci sedečih in režečih se moških. Ampak za njih je to normalno. V mestih so ženske vsaj praviloma dokaj enakopravne, na podeželju pa izgleda, kot bi se čas ustavil v dobi suženjstva, samo da so moške očitno že osvobodili. Nemalokrat vidiš kako »dedec« jaha osla, ženska pa hodi za njim tako otovorjena da jo zanaša (opomba moje žene).

V Izmirju poiščeva camp v katerem sva prenočila že prvič in tokrat ga najdeva precej hitreje. Pravzaprav nama ga sploh ni bilo treba iskati, sva tako brihtna da sva si zapomnila kje je.

Kamp: 19YTL

12. DAN TOREK 21.6.2005 IZMIR- AVCILAR ( 287 km )

Po jutranjem prebijanju skozi mesto, sva se obrnila proti mestu Edremit. Na črpalki kjer sva se ustavila, so jim ravno dostavljali jogurt in ko sva že skoraj odšla, priteče za nama prodajalec in nama da vsakemu en jogurt. Tako sva imela zajtrk, pa še jogurt nama je bil bolj všeč kot naš. Njihov namreč ni tako kisel, ampak bolj slan.

V Edremitu se ustaviva v restavraciji Doner in ker nihče ni znal angleško, večinoma s kazanjem in mahanjem naročiva ISKENDER. To je kebab na popečenih koščkih kruha, s paradižnikom in papriko, zraven pa jogurt. Ker sediva v prostoru kjer so sami domačini, kmalu dobiva družbo. Prisede mlad vojak, ki nama razloži da je njegova babica makedonka, in da trenutno služi zadnje tri mesece obveznega vojaškega roka, ki je sestavljen iz dveh delov. Najprej dve leti skupaj, po šestih mesecih pa še tri mesece.

Od tam kreneva po razgibani obalni cesti proti turističnemu mestecu Avcilar. Med potjo naletiva na kar nekaj radarjev, vendar na srečo vedno voziva po omejitvah. Imajo izredno zanimiv način ustavljanja, na odseku kjer je radar namreč postavijo stožce, tako da promet poteka samo po enem pasu. Glede na kulturo vožnje pa je to nujno potrebno, saj bi jim drugače polovica šoferjev ušla.

Avcilar je bolj naselje počitniških hiš in hotelov. Najdeva super privat kamp, s čudovito plažo. Lastnica spominja na okroglo starejšo skandinavko. Izveva da tudi v resnici ni Turkinja ampak Nemka. Po popoldanskem lenarjenju na plaži, se odločiva za večerjo v malo boljši restavraciji. Camp ima namreč tudi ribjo restavracijo, kjer je vse malo bolj »nobl« kot sva do sedaj navajena. Riba je bila odlična, da o hobotnici v solati sploh ne govorim.

Kamp: 10YTL
Iskender: 15,5YTL
Večerja: 50YTL

13. DAN SREDA 22.6.2005 AVCILAR- KILITBAHIR ( 91 km )

Iz Avcilarja kreneva do mesta Çanakkale, kjer s trajektom spet prečkava Dardanele in pristaneva v mestu Eceabat. Od tam greva najprej v lov na kamp. Najdeva ga v kraju Kilitbahir. Ko postaviva šotor, nama turška družina, ki je nastanjena v bungalovu poleg najinega šotora, prinese češnje. Zelo lepa gesta za dobrodošlico.
Preostali del dneva sva porabila za ogled spomenikov iz prve svetovne vojne. Poleg spomenikov turškim vojakom je na polotoku tudi kar nekaj spominskih obeležij zavezniškim vojakom.

L. 1915 so se zavezniške sile skušale prebiti skozi ožino, da bi odprle pot za oskrbovanje Rusije čez Črno morje. Imeli so slabe poveljnike, pa tudi na spretno in močno turško obrambo niso bili pripravljeni. Turke je vodil podpolkovnik Mustafa Kemal, pozneje znan kot Atatürk. Ocenjujejo da je življenje izgubilo okoli pol milijona vojakov. Posebno velike izgube je imel ANZAC (avstralski in novozelandski armadni korpus) , ki ima tudi svoje obeležje. Tu je tudi vojaško pokopališče za zavezniške častnike in vojake, ki e zelo lepo vzdrževan. Leta 1934 je dal Kemal Atatürk, takrat že predsednik države, postaviti spominsko ploščo z naslednjim posvetilom:

JUNAKI, KI STE PRELILI SVOJO KRI IN
IZGUBILI ŽIVLJENJA…ZDAJ LEŽITE
V ZEMLJI PRIJATELJSKE DEŽELE, ZATO
POČIVAJTE V MIRU. ZA NAS NI RAZLIKE
MED JOHNNNIEJI IN MEHMEDI,
KI LEŽIJO DRUG OB DRUGEM, TU,
V TEJ NAŠI DEŽELI.
MATERE, KI STE POSLALE SVOJE SINOVE
IZ DALJNIH DEŽEL, OBRIŠITE SI SOLZE.
VAŠI SINOVI ZDAJ LEŽIJO V NAŠIH NEDRIH
IN POČIVAJO V MIRU.

POTEM KO SO IZGUBILI ŽIVLJENJE NA TEJ ZEMLJI,
SO POSTALI TUDI NAŠI SINOVI.

Po ogledu spomenikov, sva že pošteno utrujena in lačna, se odpeljeva v Eceabat da prepodiva pajke iz želodca. To se nama je zelo hitro posrečilo, saj so restavracije ob celi obali, ena ob drugi. Kar takoj naročiva Iskender.

Trajekt: 5.50YTL
Večerja: 20YTL
Kamp: 20YTL za dva dni

14. DAN ČETRTEK 23.6.2005 KILITBAHIR ( 108 km )

Za zadnji dan nama je ostala še trdnjava v vasici Seddülbahir. To je trdnjava ki so jo zgradili leta 1660 in je bila med vojno ena od obrambnih točk.

Po vrnitvi v kamp sva si privoščila še zadnje namakanje v čudovitem morju. Zvečer naju eden od gostov povabi na pivo. On ni znal angleško, midva ne turško, ampak ob pivu to sploh ni važno. Sredi pogovora, ali bolje rečeno mahanja, priteče k nam fantek in nama nekaj ves razburjen dopoveduje. Na srečo pride mimo lastnik kampa in nama pojasni da sva izgubila 1YTL . Otrok se je ni upal niti pobrat, da ne bi mislila da jo je hotel ukrasti. V zahvalo mu dava eno medeno ploščico z orehi in revež sploh ni vedel kako naj se zahvali. Moram reči da iz Turčije odhajava z zelo prijetnimi spomini .

15. DAN PETEK 24.6.2005 KILITBAHIR- NIŠ ( 735 km )

Zjutraj še zadnje pospravljanje šotora in kot bi najina blazina vedela da je konec dopusta, je spustila. No ja, vsaj malo manj prtljage bo.

Odpeljeva se proti Edirni, kjer pa naletiva na nekakšen festival. Okoli mošeje je vse polno šotorov, pa tudi nekakšna godba se pripravlja za nastop. Zaradi tega je grozna gneča in tako kaj hitro nadaljujeva proti meji. Na carini spet zdaj že znani postopek, na srečo pa ni veliko vozil, vsaj ne iz Turčije.

Preko Bolgarije se zopet samo peljeva, da pa je ne bi prehitro pozabila poskrbita policaja, ki naju ustavita pri zadnjem semaforju v Sofiji. Z obrazložitvijo, da sva peljala v rdečo luč, čeprav je bila rumena, nama najprej naredi pridigo. V Bolgariji tujcem kazni ne sme računati policaj, ampak prekršek vpiše v potni list in kazen plačaš na meji, kjer te jasno vržejo še v računalnik. Po tem dolgem uvodu le pove, da je bolje če častiva njega, kot državo. Ker sva bila na kaj takega pripravljena, sva imela poleg Bolgarskih levov, v denarnici samo 10Є. Zadovoljen je bil tudi s tem.

Ko prideva na srbsko mejo pa komaj zadržujeva smeh. Carinik, oborožen z velikim izvijačem vrača nazaj domačine, ki švercajo cigarete, nakupljene v duty free shopu na bolgarski strani. Tu pustiva še zadnje bolgarske leve. Midva z njim nimava nobenih problemov in hitro nadaljujeva pot. Malo pred Crveno reko se ustaviva zaradi hude žeje. Tam izveva da nama ni treba po grozni cesti čez kanjon reke Nišave, ampak je speljana mnogo lepša in tudi krajša pot čez hribe. Res sva presenetljivo hitro v Nišu. Odločiva se, da prespiva v hotelu Nais ob avtocesti. Motor parkiram na ogromnem parkirnem prostoru pred hotelom, ki ga 24 ur stražijo hotelski varnostniki. Stopim do varnostnika in ta mi zagotovi, da bo motor sigurno počakal na naju. Na tem parkirnem prostor prenočuje ogromno turkov kar na zelenici.

Hotel: 3900 DIN

16. DAN SOBOTA 25.6.2005 NIŠ- LJUBLJANA ( 764 km )

Po zajtrku pa spet naprej, zdaj že rahlo nestrpna, da bi bila kmalu doma. Na srbski avtocesti je ogromno radarjev, vendar na srečo v nasprotno smer. Tako srečno prideva na Hrvaško. Na meji je za vstop v Srbijo več kilometrov dolga kolona osebnih vozil in tovornjakov. Srečna da greva v nasprotno smer, nadaljujeva proti Zagrebu. In ko človek misli da je že doma, gre sigurno kaj narobe.

Pred Zagrebom natočiva bencin in kmalu mi v nos pride vonj po bencinu. Ustavim na naslednji črpalki in takrat se bencin ulije izpod rezervoarja po razgreti mašini. Hitro snamem rezervoar, Slavi pa med tem teče na črpalko po vedro, kamor izlijeva bencin. Hvala bogu da so v bližini gasilni aparati, ki pa jih ni bilo potrebno uporabit. Cevke za dovod bencina, ki so bile razpokane, so dobesedno razpadle, ventil na rezervoarju pa ni hotel zapreti bencina. Tako mi pod noge steče za približno četrt rezervoarja bencina.

Pokličem pomoč na cest, ki mi » proda » dva koščka mehke cevke za 200 kun. Po treh urah greva naprej. Ker pa ima hudič mlade, nama malo pred Krškim crkne svečka na prvem cilindru. Spet orodje v roko in šraufanje. Na srečo jemljem komplet svečk s sebo v prtljagi, ko se odpravljam na daljšo pot.

Zanimivosti

Po Turčiji sva naletela na veliko gradbišč po cestah. Na ceste nasujejo pesek ga povaljajo in potem se voziš po takih cestah. Kasneje ga prelijejo s katranom in asfalt je nared. Prevozila sva tudi po 50 km po takem makedamu. S 1. januarjem 2005 so devalvirali turško liro in ji odvzeli 6 ničl. Tako so bil v obtoku novi bankovci ( YTL – nova turška lira ) in stari bankovci ( TL – turška lira ). K sreči so vsaj bankovci v istih barvah z istimi slikami. Turki za cene uporabljal še zmeraj milijone. Bencin je med najdražjimi v Evropi. Črpalke so nove, sodobne, večina turkov pa ima avtomobile predelane na plin, ki je več kot pol cenejši od bencina. Turki so prijazni in na vsakem koraku te pogostiji s čajem. Predvsem na bazarjih te vabijo v svoje trgovine in tudi če nič ne kupiš, ti razkažejo blago in pogostijo s čajem. Tam, kje niso znali angleškega jezika, smo s kazanjem na meso mukali, kokodakali in blejali. Mesta so zelo lepo urejena. Zelenice med voznimi pasovi namakajo. Drugače je v vaseh, kjer so hiše še zmeraj skromne. Turčija ima veliko arheoloških najdišč, vendar kot je rekel Cveto, je treba kakšen »kamen » tudi spustiti. Turkinje imajo zanimive kopalke: dolgo obleko z dolgimi rokavi in obvezno ruto na glavi. Prevoženih je bilo približno približno 6100 km (večina kilometrov je po avto route planerju). Porabila sva približno 1500 Є.

Marjan Brulc

Dnevnik s poti po Siciliji

0

1. Dan (22.4.2005)

Zjutraj z Ano vstaneva in po hitrem zajtrku že zajahava motor. Kljub skoraj zimskim temperaturam Helga vžge brez čoka, saj verjetno sluti, da jo bo pot vodila v tople kraje. Termometer kaže -5 in tudi ogrevane ročke ne pomagajo prav veliko, ko mraz zajeda v konice prstov. V Grosuplju ustavim na črpalki in medtem, ko grem po nalepko, zatlačim rokavice med cilindra, da si vsaj malo segrejem roke.

Ekipa pred odhodom: Motoristek, Bluzonder, Leteči in Angel Girl

Malo pred osmo sva že v Paviljonu kjer naju že čaka Bluzonder, ko se iz Celja prikadi še Motoristek skupaj spijemo kavico, nato pa gasa proti meji. Temperature sčasoma postajajo vse bolj človeške in ko smo na primorskem, nam je že prijetno toplo.

Malce pred mejo še natočimo poceni slovenski bencin potem pa se podamo na skoraj 800km dolgo pot proti Civitavecchiji. Prva težava se pojavi že pri plačilu cestnine na italijanski strani saj avtomat noče dvakrat zaporedoma sprejeti plačila z istega Eurocarda, na koncu se naredimo malo neumne in plačamo cestnino le za dva motorja saj se zapornica ne spusti.

V Firencah imamo dovolj avtoceste in delno tudi zaradi zastoja zavijemo v mesto, da bi pot nadaljevali po navadnih cestah. Čim zapeljemo v mesto, sledi soočenje z prometnim kaosom in le zahvaljujoč prijaznemu gospodu, ki nam pokaže pot do Siene, spet šibamo proti našemu cilju.

 

Malce pred osmo v pristanišču prevzamemo karte in se vkrcamo na trajekt, kjer je kar nekaj motoristov, predvsem lastnikov Harley Davidsonov, ki očitno potujejo v Palermo na kako srečanje.

Na ladji naredimo večerjo ter se okoli 23.00 odpravimo spat. Potujemo kot palubni potniki in ker letalski sedeži, ki smo jih dobili niso ravno primerni za spanje zmečemo spalne vreče po tleh ter zaspimo kot ubiti.

Spanje na trajektu…

2. Dan (23.4.2005)

Po obvezni kavi se okrog devetih izkracmo iz ladje in za spomin na vožnjo vzamemo ”gurtne”, s katerimi so nam zvezali motorje. Kot prvi cilj si zadamo ogled katakomb in kljub zemljevidu Palerma, ki ga imamo s sabo imamo težave, večinoma tudi zaradi prometnega kaosa saj imamo občutek, kot da nihče nima izpita. Zelo je potrebno paziti na skuterje, ki šibajo mimo po levi in desni, kmalu pa nam uspe najti način, kako preživeti v tej prometni džungli: enostavno ne smeš gledati znakov, semaforjev, prednost ima tisti, ki si več upa in podobno. Prav absurdno pa je, da smo pri vožnji v enosmerno ulico (v nasprotno smer seveda) spraševali policista ali gremo prav za katakombe. Po težki borbi v prometu le najdemo katakombe in takoj, ko se ustavimo, do nas pride možakar, ki nam naj bi za 1 EUR pazil na motorje medtem, ko bomo mi na ogledu. Kljub mamljivi ponudbi se odločimo za varianto, da gresta dva na ogled, dva pa pazita motorje.

Kaos v Palermu

Za 1,50 EUR vstopnine lahko vidite posušena trupla katerih lastniki iz določenih socialnih slojev so hoteli na tem svetu nekako ostati tudi po smrti. Zelo lepo je ohranjeno truplo punčke, okoli katere je posledično precejšnja gneča. Fotografiranje je sicer prepovedano, a fotografija ali dve brez uporabe bliskavice ne morejo škoditi.

Katakombe

Pred vhodom pred katakombe srečamo tudi avtobus slovenskih turistov s pogleda vredno vodičko. Rečemo par besed ter dobimo nekaj napotkov vodičke glede ogledov na Siciliji in tudi, kje naj malce bolj pazimo na motorje.

Iz Palerma se odpeljemo v Monreal na ogled mozaikov v katedrali, precej se namučimo, da katedralo sploh najdemo, nato pa jaz in Motoristek paziva na motorje Angel girl in Bluzonder si ogledata katedralo, vrneta se ne ravno navdušena, zato odpeljemo dalje.
Pot nas vodi skozi notranjost otoka in sicer skozi znameniti Corleone, ki je večini znan iz mafijskih filmov in romanov. Dejstvo pa je, da je v tem kraju živel Luciano Liggio, ki je bil ključna oseba pri povezovanju siciljanske mafije na Siciliji in v Ameriki..

Corleone, dom mafijozotov

Samo mesto ni nič kaj posebnega in je le eno izmed mnogih siciljanskih mest s tlakovanimi cestami in ozkimi ulicami. Odločimo se, da prvi dan na Siciliji zaključimo v Agrigentu kjer brez uspeha iščemo kamp z bungalovi, na koncu si najdemo apartma za 4 osebe, za ceno 80 EUR z zajtrkom. Hitro odložimo prtljago in se namenimo na ogled Doline templjev, vendar smo za pol ure prepozni saj je za oglede že zaprta. Ker se že počasi spušča noč se le še ustavimo v trgovini, ker nam manjka nekaj sestavin za večerjo. V apartmaju žalostno ugotovimo, da plin ni priklopljen in da nimamo tesnil. Motoristek in Bluzonder iz svoje prtljage privlečeta gorilnika, privoščimo si – kaj drugega kot – testenine. Konec koncev smo v Italiji. Čeprav je bilo za nami le dobrih 200 km vsaj jaz zaspim kot ubit, saj spanje na ladji zaradi nenehnega tresenja ni ravno vrhunec užitkov.

3. Dan (24.4.2005)

Zjutraj nam lastnik apartmaja prinese zajtrk, ki pa je bolj kilav, rogljiček in kava, pojemo še sladoled, na katerega smo prejšnji dan čisto pozabili, in že smo na motorjih. Seveda si moramo obvezno ogledati Dolino Templjev. Bluzonder sicer raje počaka pri motorjih, ostali pa se odpravimo na ogled. Dolina Templjev je bila ena izmed stvari, ki so mi iz Sicilije ostale najbolj v spominu, čeprav mi ni bilo ravno jasno, zakaj ji pravijo Dolina, ko pa je vse postavljeno na hribu. Vsi templji so ostanek starodavnega mesta Akragas in ko stojiš pod mogočnimi stebri se počutiš povsem majhnega, obenem pa se sprašuješ, kako so lahko postavili te mogočne templje brez kakršnekoli gradbene (strojne) mehanizacije, kot jo poznamo danes.

Dolina Templjev

Po dobri uri ogledovanja se vrnemo k motorjem in opazimo, da je Bluzonder zaposlen s promotorji Jehovih prič, ki mu hočejo pokazati, kaj pomeni biti srečen v življenju. Ko vidimo, da se ne bo vpisal med njih in da je že našel svojo srečo, nadaljujemo pot.
Skozi Favaro, ki je izredno revno mesto in spominja na povojno Sarajevo se usmerimo proti Enni. Notranjost otoka je izredno lepa in predvsem zelena, vsi smo si bili enotni, da so tukaj zagotovo snemali Telebajske. Griči so poraščeni s travo, ki je živo zelene barve in oči se ti odpočijejo ob pogledu na pokrajino. Na Enni se ustavimo, naredimo par fotk in si privoščimo dveurno malico, nato pa nadaljujemo pot proti Cataniji. V vsej svoji mogočnosti se pokaže Etna, katere vrh je še pod snegom.

Etna v daljavi

Ob vstopu v Catanio spet popolna zmeda: kljub karti in GPS-u smo popolnoma izgubljeni, za nameček Motoristka skoraj zbije neka ženska z Bolho. Odločimo se, da bo najbolje, če se usmerimo proti obali, kjer bomo verjetno najlaže našli kamp, v katerem smo nameravali ostati preostanek bivanja na Siciliji. Po težkih mukah nam le uspe najti obalo, oznake ulic in smerokazi so ponekod postavljeni, drugje spet ne, kup enosmernih pa tudi ne olajša vožnje. V Cataniji najdemo kamp Jonio, kjer pa bi radi za bungalov imeli nekaj čez 80 EUR, zato se odločimo, da bolj proti severu poiščemo cenejšo varianto. V kraju Acireale najdemo kamp z bungalovi po 55EUR, prostora v njem pa je za 4 ljudi. Prvo noč nas sicer namestijo v apartmajih, ker se bungalovi sprostijo šele naslednji dan. Najprej zavijemo v njihovo restavracijo, kjer nas lastnik takoj prepozna kot Poljake, saj ima ženo iz Poljske in se mu zdi govorica zelo podobna, kot po čudežu govori tudi precej dobro angleško in kmalu se sporazumemo da bomo velikemu pivu rekli ”big bottle” midva z Motoristkom pa tudi, da bo lastnik od sedaj naprej ”mr. Big bottle”.

4. Dan (25.4.2005)

Danes malo potegnemo spanec saj moramo počakati do 10h, da nas premaknejo v bungalov. Jaz se odpravim po jajca za zajtrk in v mestu najdem Interspar. Usta so se mi razlezla v nasmeh, saj sem mislil, da se bo pa tukaj dalo dobiti vse kar bomo potrebovali od kruha naprej, vendar sem se hudičevo motil.

Med dolgotrajnimi pogajanji skušam prodajlki razložiti, da želim kupiti jajca, vendar brez uspeha. Ponuja mi vse od piva naprej, tako, da bo najbolje da kar sam poiščem ta preklemana jajca. Že sem mislil pokazati svoja, da bi ženska razumela kaj hočem, vendar nisem hotel preizkušati njene potrpežljivosti. Sicilijanke (še bolj pa njihovi možje) so vroče krvi, pravijo.

Ko se vrnem naredimo jajca z Gavrilovičevim doručkom, nato pa počasi začnemo nositi kovčke v bungalov. Pol dneva smo že zapravili, saj je ura že dvanajst preden se odpravimo. Odločimo se, da gremo na ogled rojstnega mesta slavnega Arhimeda, Siracuso. Spet se prebijamo čez Catanio in po strašni gneči prispemo na cilj. Ko se peljemo po cesti že vidimo neke razvaline, ki bi se jih splačalo ogledati, ko pridemo zraven vidimo, da so tukaj nekoč domovali Grki, kupimo karte in se napotimo na ogled. Muzej na prostem je izredno lep, vsaj meni je stalno vleklo asociacijo na rajski vrt, čeprav mi je malo žal, da si nisem prej pogledal zgodovine tega kraja saj je malo čudno gledati neke kamne za katere ne veš kaj pomenijo. Nič zato, bomo pa potem doma naredili domačo nalogo.

Po ogledu nam je že precej krulilo po trebuhih zato pade odločitev, da je čas za malico. Nato Bluzonder izrazi željo da bi jedli kje ob morju, »prav«, rečemo, in se odpeljemo. Tisto morje smo iskali kar lep čas in ko smo končno prišli do njega, je bilo to čisto navadno pristanišče ribiških bark z usrano vodo in precej močnim vetrom. Klinc pa ambient, mi smo bili lačni in smo tisto malico napadli kar tam.

Medtem se je precej pooblačilo in ohladilo, kar je občutil predvsem Motoristek ki je v kampu zaradi grozne vročine pustil škornje in ledvičnik. Za nazaj nas je kar malo zeblo a glede na to, da je bilo to dejansko najslabše vreme v vseh desetih dneh (popoldanska pooblačitev) se ne bomo pritoževali. Dan smo zaključili s 180 km na števcu in prijetnimi vtisi.

5. Dan (26.4.2005)

Na vrsti je Taormina, nato pa glede na Suzukijev potopis baje neka huda cesta proti Novari. No ja, bomo videli koliko bo huda, si mislimo glede na njihov gladek asfalt in razpokane ceste.

V Taormini vročina pritiska kot pri norcih, zato se ustavimo le kratek čas, nato pa se spustimo proti morju, kjer se z Bluzonderjem navdušiva nad namakanjem v morju. Vse lepo in prav, a voda je svinjsko mrzla in valovi nenormalno visoki. No ja, »če sva že v kopalkah, si pa menda ne bova premislila«, in hop v vodo. Angel girl in Motoristek naju le modro opazujeta z obale in fotografirata. Po dveh minutah namakanja ne čutim več prstov na nogah, ko pogledam redke sprehajalce ob obali pa opazim, da naju gledajo kot bi videli pošast iz Loch Nessa. Malo se zamislim, preverim svoj termometer, ki pa ga skoraj ni nikjer več videti, zato se odločim, da je bilo dovolj. »No ja, vsaj vročina naju ne bo prav kmalu spet ubijala,« si mislim.

Odpeljemo se nazaj proti jugu in nato zavijemo proti mestu Gaggi ter se držimo smeri za kraj Novara di Sicilia. Cesta je fenomenalna, asfalt drži in kar je najpomembnejše, prometa skoraj ni. Po temperaturi zraka takoj začutimo, da se cesta vzpenja precej visoko. Na vrhu prelaza se ustavimo in naredimo kosilo, nato pa se zapeljemo še do Novare na sladoled in se obrnemo nazaj proti Acirealu.

 

Že takoj ko smo prišli na Sicilijo smo si bili enotni da si en večer pripravimo balkansko večerjo (čevapi, pleske, rakija…), zato se v Acirealu odpravimo v mesnico po meso, Bluzonder in Angel girl gresta v nabavo, jaz pazim na motorje, Motoristek pa gre iskat nalepke za na stranske kovčke.

Ko tako za trenutek s pogledom ošinem izložbo mesnice vidim mesarja, ki za pultom drži roko na glavi in oponaša bika, ajoj si mislim, kako se bodo z njim zmenili kaj potrebujemo. Kmalu pride Angel girl ven in pove, da so se za govedino sporazumeli sedaj pa je problem kako mesarju razložiti, da potrebujemo pol kile svinjine. Bluzonder je v mesnici veselo oponašal pujsa in kazal mesarju, da ima zvit repek vendar možakar ni razumel katero žival ima v mislih, na pomoč je priskočil še Motoristek, ki je nekajkrat zakrulil in potem je možakarju končno potegnilo, da iščemo kralja živali. Vsi veseli, da imamo potrebne surovine se zadovoljni vrnemo v kamp, čeprav mi gre še danes na smeh, ko se spomnim nakupovanja v stilu ”ugani kdo sem”. Oink oink !!!

6. Dan (27.4.2005)

Dan za Etno. Nebo je brez oblačka in razmere so idealne. Vseskozi samo sledimo znakom za Etno in to je tudi verjetno edini kraj na Siciliji kjer se ne moreš zgubiti in iti po napačni cesti.

Cesta gor je fenomenalna, ovinki lepo speljani, asfalt grabi, da kar slišiš gumo kako jo pobira v debelih svaljkih.

Malce pred vrhom odnehamo, saj je ponekod po cesti že posut pepel. Na vrhu parkiramo motorje in se odpravimo po karte. Cena po osebi je bila 42EUR kar je svinjsko drago, vendar če smo že tukaj bomo pa dali še tistih 10 prešernov in si ogledali vulkan.

Prvi del poti te peljejo z gondolo potem pa se prestopi na avtobus, ki je narejen na osnovi Unimoga. Samo pobočje vulkana je precej razgibano in ga pozimi očitno uporabljajo kot smučišče, saj je po pobočju polno vlečnic in sedežnic.

Na prevoz z Unimogom smo čakali kar lep čas, vožnja pa izgleda kot v kakem avtobusu, ki čez hribe iz Indije v Pakistan šverca ilegalce. Ko prispemo na vrh nas pričaka vodič, ki nas pelje okoli kraterja. Ker je njegovo znanje angleščine bolj na psu, kaj več kot to, da je Etna izbruhnila nazadnje 2004, ne izvemo. Ko se sprehajaš po gori je povsod prisoten neprijeten vonj žvepla in iz skoraj vsake luknje se kadi bel dim. Če prisloniš roko na tla čutiš, da so tla topla, sploh če zakoplješ nekaj centimetrov globoko. Povsem na vrhu je vlekel močan veter in Motoristkova ideja, da s sabo vzame kapo niti ni bila tako neumna (verjetno ga je takrat brez škornjov in ledvičnika preveč zeblo). Kljub tlom prekritim s pepelom in močnim vetrom vidimo žensko, ki je obuta le v natikače (japanke), reva se mi kar smili, očitno je mislila, da bodo na skoraj 3000 metrov nad morjem, aprila, poletne razmere.

 

Cesta nazaj je neverjetna in ko se spuščamo midva z Angel girl skozi vse ovinke s stopalkami brusiva asfalt. Predvečer odhoda iz Sicilije je, zato pade balkanska večerja!

7. Dan (28.4.2005)

V pristanišču kupimo karte (8EUR/motor) in se hočemo vkrcati na trajekt, vendar nam varnostnik razloži da je odhod šele čez 20 minut in da bo potrebno počakati. Usedemo se v kafič in ližemo sladoled, ko pride varnostnik, da se moramo takoj vkrcati. 20 njegovih minut je torej minilo v petih realnih. OK v eni roki držim čelado, v drugi sladoled in nekako skušam voziti, nato ugotovim, da bi bilo bolje, če dam sladoled kar v usta, da se slučajno kje ne prevrnem. Varnostnik nas priganja, najraje bi ga vrgel s pomola, tečneža.
Na trajektu do nas pristopi starejši možak in ves ponosen pove, da je bil motorist in da je nekoč vozil Guzzija; ko naredimo skupinsko fotko, se mu kar smeji. Potem nas začne eden od zaposlenih na trajektu spraševati od kod smo in ko rečemo Slovenija, on takoj prikima: ”Aaaa Slovakia.” Ko omenimo Jugoslavijo takoj ve zakaj gre in omeni Tita, no pa si morda le skapiral, si mislimo.

Preostanek dneva je minil v znamenju avtoceste proti Bariju. Malo pred Tarantom začnemo iskati kamp, a brez uspeha, ob obali je polno turističnih naselij, a je vse zaprto. Povprašamo še na dveh kmečkih turizmih, v prvem bi radi imeli celih 100EUR za sobo, v drugem pa nočitev za eno noč ni možna, a nas vsaj prijazno napotijo v hotel. 83 EUR z zajtrkom brez pomisleka sprejmemo.

Ker smo precej lačni si privoščimo tudi rižoto z morskimi sadeži, vendar gremo od mize bolj lačni kot siti. Porcije so majhne, vendar je hrana okusna in niti ne preveč draga (5 EUR).

 

8. Dan (29.4.2005)

Zjutraj Motoristek vstane pred vsemi in nam takoj sporoči, da spodaj v restavraciji diši po svežem kruhu in pecivu, mi lačni še od prejšnjega dne že vidimo polne obložene mize in kaj hitro že sedimo za mizo. No ja streznitev je bila hitra, zajtrk je kaj drugega kot rogljiček in kava. Sicer natakar vidi, da smo bolj lačnih oči in prinese še po enega vsakemu, toda kaj sta dva rogljička za sestradanega motorista. Prisežem, da v Italiji nikoli več ne vzamem prenočišča z zajtrkom.

 

Odpravimo se v sobo in napademo tri dni star kruh in Kekec pašteto. Kot bi mignil smo v Bariju, prebijemo se mimo prodajalk ljubezni in plačamo že rezervirane karte za Črno Goro. Vročina v mestu je obupna in ker ob obali ne najdemo senčnega kotička se odpeljemo nazaj proti Materi, kjer si ogledamo mesto, ki je delno zazidano v skalnatem pobočju. Precej me spominja na Dubrovnik.

Vročina res ubija in po sladoledu v Materi preživimo preostanek dneva na bencinski črpalki kjer imajo klopi in mizo za stranke.

Ko se začne spuščati mrak krenemo v Bari, kolona za trajekt je neverjetna, vendar se z motorji zlahka prebijemo mimo. Fantje na trajektu so izredno prijazni in stalno sprašujejo kako lahko zvežejo motor, da ga ne bi slučajno poškodovali. Ko izplujemo, se premaknemo v prostor z avionskimi sedeži, ki je bolj ali manj prazen, se zleknemo po tleh in zaspimo.

 

9. Dan (30.4.2005)

Po carinskih procedurah in preverjanjih v Baru pristanemo v pizzeriji Bluzonderjevega kolega (ki nam je tudi urejal karte), kjer končno dobimo konkreten zajtrk.

Po krajši debati se odpeljemo proti Hrvaški meji. Obala Črne gore je sicer lepa, promet pa obupen. 2 uri za 100km, radar za vsakim ovinkom.

Na Hrvaški meji spet nesmiselne komplikacije, promet se premika po polžje, vročina je neznosna. Vsakega potnika preverijo in požigosajo potni list, občutek imaš kot, da vstopaš v Afganistan. Če ne drugega, bodo ceste od sedaj malo bolj prazne in ne bomo več potovali kot polži. Pičimo do Bosne, saj je naš cilj motel Lav v Banja Luki in njihova kuhinja. V Mostarju sproti le poslikamo most, ki je bil lani ob našem obisku še v gradnji, nato pa gremo direktno za Banja Luko.

V Jajcu smo že vsi utrujeni in le še dobrih 30km nas loči od slastne večerje in mehke postelje, a zdi se mi kot, da smo oddaljeni vsaj dva dni vožnje. Nobenemu se nič več ne da in pred očmi imamo le še čevape in pleskavice, za vsakim ovinkom se mi zdi da bom zagledal motel.

Ko končno prispemo, zaklenemo motorje in se po hitrem postopku stuširamo. Z Angel girl prideva v restavracijo, kjer Motoristek že pregleduje jedilni list in z veseljem ugotovi, da imajo tudi tu Karađorđeva šnicla. Ko se nam pridruži še Bluzonder takoj pade prva runda hrane in Nektarja, jemo kot kobilice in natakarju sploh ni nič jasno, še posebej, ko naročimo še enkrat. Verjetno si misli ”ludi Slovenci”.

 

Motoristek napade vse od mesa, pomfrita, zelenjave, ajvarja do feferonov. Ko pospravimo še drugo rundo imam občutek, da bom počil in edina želja mi je da se dam v ležeči položaj, vsi se strinjamo, da tako se še nismo najedli, ma kaj najedli, nažrli.

Vsaj jaz potrebujem še kaki dve uri, da prebava naredi svoje preden zaspim.

10. Dan (1.5.2005)

To je bil zadnji dan našega potovanja in po pravici povedano, gremo kar radi nazaj domov. Glede na to da je 1. maj, se po Bosni vrtijo jagenjčki in odojki skoraj pri vsaki hiši. Lakota naredi svoje, ustavimo se v Bihaču, da bi še enkrat napadli čevape, a imajo žal zaprto. Preko Karlovca se peljemo do Metlike, kjer po desetih dneh spet prestopimo slovensko mejo. V Metliki gremo še na pijačo, naredimo kratko analizo poti, se poslovimo in zaželimo srečno pot do doma.

Preživeli smo 10 čudovitih dni v dobri družbi, vreme je bilo vse dni čudovito, na trenutke že skoraj kičasto. Siciljanci so izredno prijazni in če se v mestu izgubite je škoda iskati zemljevid, vprašajte prvega domačina in skoraj gotovo vas bo vodil na želeni kraj. Sama notranjost otoka je čudovita v nasprotju z obalo, ki me ni preveč navdušila.

Glede varnosti sem pred odhodom slišal precej napotkov kot na primer: ”kaj pa rinete tja, da vas bodo okradli” in podobno, res je treba paziti na motorje v velikih mestih (Palermo, Bari…) in imeti oko na svoji lastnini, a ko se umakneš iz mesta, je vse lepo in prav.

Skratka, destinacija vredna obiska.

“Tehnični” podatki:
Prevoženo: 3450 km (Motoristek kakih 100 več)
Poraba goriva moje Vare: 6,5 do 7,5 l/100km
Ceste: večinoma precej slabe z kar nekaj svetlimi izjemami (Etna, Novara di Sicilia)
Promet: kaos
Družba: enkratna
Skupni strošek: 1000EUR/motor (voznik + sopotnica). Od stroškov je največ nanesel bencin ki stane okoli 1,23EUR in trajekti.

Uporabne povezave…
Trajekt:
Civitavecchia – Palermo (karte se lahko kupi v Ljubljani)
Bari – BarKampi:
www.camping.it/english/sicilia/

Vremenske napovedi:
www.weatheronline.co.uk/Europe.htm
www.meteorete.net/
www.bikeriders.it/meteo.htm

Leteči

Ekskluzivni test: Vozili smo zmagovalni supermoto Husqvarna SM 600R

3

Husqvarna nas v zadnjih letih, po rešitvi iz finančne krize, navdušuje s svojimi supermoto “igračami” za odrasle. Njihovi serijski motorji so vedno nekaj nadpovprečnega. Imajo veliko moči, nizko težo, odlične komponente ter dobre vozne lastnosti. Pri razvoju motociklov si pomagajo z bogatimi znanjem pridobljenim na dirkah, kjer so vedno v samem vrhu.

Husqvarna SM 600R…

Na Motosvetu smo ekskluzivno dobili priložnost voziti čisto pravi supermoto dirkalnik z oznako Husqvarna SM 600R državnega prvaka Marka Škarje. In kje drugje bi bilo bolje preizkusiti “specialko” kot na njenem domačem terenu, torej na dirkališču! Na test smo jo odpeljali na supermoto stezo Novi Marof (Hrvaška).

Čistokrvni dirkalnik!

Ozka linija motocikla,…

Supermoto Husqvarna SM 600R že na prvi pogled ne skriva, da je namenjena dirkališču ali posebno prirejenim stezam. Laik bi jo verjetno zamenjal za kros motor, vešče oko pa bo že na daleč opazilo 17 palčna kolesna obroča znanega proizvajalca Excel, opremljena z dirkalnimi pnevmatikami in velikim zavornim kolutom na prednjem kolesu. SMR ne skriva svojega porekla, saj je v značilni Husqvarnini modro rumeni barvni kombinaciji. Ozek sedež in vitka linija naznanjata nizko težo, ki je z vsemi tekočinami le nekaj preko 120 kg. V oči zbodejo nenavadni dodatki, kot so: košček vrtne cevi na vijaku zavorne ročice, namenjen lažjemu nastavljanju zavorne ročice kar med vožnjo. Lepilni trak med naperami prednjega kolesnega obroča, ki pomaga pri usmerjanju zraka in tako boljšemu hlajenju zavor. Cevke speljane v zadnjo nihajno roko lovijo odvečne tekočine… Na prvi pogled nejasne in enostavne stvari, ki pa služijo svojemu namenu.

Preobrazba!

“Top“ Akrapovič EVO Titan

Običajno dirkalni motorji doživijo (glede na serijske) kar nekaj sprememb, tako tudi Husqvarna SM 600R ni nikakršna izjema.

Izhaja iz tovarniškega TC 570 kros motorja, od katerega so uporabili le okvir, blok motorja, zadnjo nihajno roko, okrasne plastike ter sedež. Vodno hlajenemu enovaljniku so povečali prostornino na 599,47 ccm, predelali glavo motorja ter ventile, zamenjali glavno gred, zamenjali ojnico z lažjo in močnejšo, z odmično gredjo pa so spremenili kote odpiranja ventilov. Za pravilno zmes goriva in zraka poskrbi Mikunijev uplinjač premera 42 mm, ki zajema zrak preko predelane zračne komore ter posreduje v motor zmes goriva in zraka preko izboljšanega sesalnega kolektorja. Izpušni sistem iz titana je v celoti slovenskega porekla, svetovno znanega izdelovalca izpušnih sistemov Akrapovič.

Tako predelan agregat se z velikim veseljem zavrti do 9200 obratov v minuti, kjer mu Ducatijeva elektronika prekine vžig. Končni rezultat je preko 65 podivjanih konj na zadnjem kolesu, do tam pridejo preko 6 stopenjskega dirkalnega menjalnika NOX (serijski je 4 stopenjski!) ter verižnega pogona. Menjalnik pri pretikanju ne potrebuje sklopke. Vez med agregatom in menjalnikom je posebna drseča sklopka (antihoping STM), ki preprečuje poskakovanje zadnjega kolesa pri grobem prestavljanju.

“On or off road”

“Huska“ je na dirkališču domača…

Močan agregat in hiter menjalnik še vedno ne zagotavljata zmagovalnega motorja. Vso to moč je potrebno spraviti do podlage, ki je pri supermotu kombinacija asfalta in peska
z nekaj skoki. Za stabilnost motorja pri skokih in visokih hitrostih na asfaltnih podlagah, pripomorejo spredaj predelane, nastavljive, obrnjene, teleskopske vilice Marzocchi premera 45 mm in 270 mm hoda. Zadaj je prav tako nastavljiv, v serijsko nihajno roko vpet, Öhlinsov blažilnik z vzmetjo in 280 mm hoda. Prednje vilice so vpete v 16 mm širše križe z manjšim predtekom, tako je izboljšano vodenje skozi zaprte zavoje, togost prednjih vilic pa je še večja. Obutev na kolesnih obročih z naperami je prav tako dirkaška, gladke gume različnih trdot se “narežejo” kar na progi sami. Na ta način mehaniki prilagodijo profil vremenskim razmeram ter površini.

Nastavljivo vzmetenje deluje odlično…

Stooooop!

“upside down” vilice

Vse skupaj je potrebno učinkovito ustaviti, za to poskrbijo odlične zavore znamke Brembo. Spredaj je 320 mm velik plavajoči kolut, v katerega grize štiribatna čeljust, ki je preko opletene zavorne cevi povezana z radialno zavorno črpalko. Zadnji kolut premera 220 mm je prav tako plavajoč.

“Pilot in 65 razbojnikov”

Danes se 65 konj ne sliši veliko, a v takem paketu je to ogromno. Že kot gledalec na dirkah sem videl, kako “leti” ta zverina, zato sem se s strahospoštovanjem usedel na dirkalnik. Gregor Zupan, vodja ekipe Gil motorsport, mi je dal še zadnje napotke pred izhodom na stezo. Opozoril me je na nujno ogrevanje pnevmatik, mi pokazal kako zagnati motor, ko je ta vroč in me opozoril na pazljivost pri pospeševanju. SMR je opremljen s sistemom za vroč zagon motorja. Zagon je samo nožni, a to ne predstavlja nikakršne ovire, saj z odločnim pritiskom na nožni zaganjač motor “steče” brez težav. Sklopka se uporablja samo za speljevanje!!!

Velik zavorni kolut Brembo, Excel kolesni obroč, “narezane“ pnevmatike

Počasi se odpravim na stezo, motor pri dodajanju plina, že v boksih, sili na zadnje kolo. Hitro pretikanje navzgor ne pomaga kaj dosti in že zapiram plin, tako prednja pnevmatika dobi ponoven stik s podlago. Odzivnost na ročico za plin je hipna. Na stezi se zavedam hladnih pnevmatik, zato v prvih krogih ne pretiravam z nagibanjem in močnim pospeševanjem iz zavojev. Vseeno pa pri odločnejšemu odpiranju plina na ravnicah, motor sili na zadnje kolo tudi v 4. prestavi. Potrebno se je držati bolj naprej in pri tem čim bolj obremeniti prednje kolo. Iz kroga v krog se bolje počutim in na srečo odprt Akrapovičev izpuh preglasi moj glasen krohot izpod čelade. Začenjam uživati in iskati meje nagiba. Tu se soočim s težavo, saj mi um in srce ne dopuščata tega, kar zmore motor.

Za vožnjo po prednjem kolesu zadostuje stisk zavorne ročice z enim prstom…

Po nekaj izhodih na stezo se znebim začetniškega strahu in pričnem bolj ožemati ročico za plin. Občutek je tak, kot da bi se vseh 65 konj hkrati pognalo v dir. Divje!!! Z menjalnikom komaj utegnem slediti vrtenju agregata. Brca v zadnjico ne popušča. Sliši se kot rafal iz puške, ko brez sklopke prestavljam navzgor. “Bam, bam, bam, bam”! Že se vrti 5. prestava na kratki ravnini, hitrost okoli 150km/h.

Sedaj pride najslajše! Zaviranje in prestavljanje navzdol! Dovolj je stisk enega prsta roke za ročico zavore, prestavljanje navzdol poteka tekoče (še vedno brez sklopke) brez poskakovanja zadnjega kolesa, za kar je zaslužna dirkalna “antihoping” sklopka. Tudi če se ušteješ v zavoju s prestavo, lahko brez težav prestaviš nižje, pri tem pa se ne bo zgodilo nič dramatičnega.

Kje je meja nagiba!?
Kje je meja nagiba!?

Vzmetenje odlično sledi hitremu pospeševanju, zaviranju in spreminjanju smeri. Pri tem mi ogrete gume pomagajo pri norih nagibih. Vsake toliko mi pred zavojem zaradi premočnega in preglobokega zaviranja z zadnjo zavoro nehote “pomete” zadek motorja. Tako iz kroga v krog izboljšujem svoj čas, si premikam v glavi postavljeno mejo nagiba, a na koncu me ustavi utrujenost, ko čisto brez moči zaključim nepopisni užitek in le s težavo sestopim s “Huske”…

Marko Škarja na dirki v Kamniku

Husqvarna SMR 600R ni za vsakogar. Za hitro vožnjo zahteva znanje, kondicijo in preudarnost. Zmore več, kot si navaden smrtnik sploh lahko predstavlja. V pravih rokah je to zmagovalni motor, kar je v letošnji sezoni dokazal Marko Škarja, ko je osvojil naslov državnega prvaka v kategoriji supermoto “open”.

Za preobrazbo “Huske” so odgovorni pri podjetju Gil motosport, ki v Sloveniji uradno zastopa Husqvarnine motocikle in ima v dirkanju bogate izkušnje. Takšno predelavo vam opravijo v približno 50-ih urah, pri tem pa bo vaš bančni račun manjši za približno 2.7 mio SIT za celoten motor. Za nekatere veliko, za druge nujno sredstvo na poti do uspeha. Zahvaljujemo se Marku Škarji, ki nam je zaupal svoj dirkalnik in Gregorju Zupanu za vsa navodila in logistično podporo.

Test: Aprilia Tuono 1000 R 2006

5
Pariz 2005

Aprilio Tuono 1000 so javnosti prvič predstavili leta 2002, ko so pri italijanskem podjetju slekli svoj superšportni model RSV 1000 R, mu nadeli višje, ravno krmilo, majhno prednjo masko in tako dirkalnik spremenili v pravi street fighter. V letu 2003 je bil Tuono na voljo kupcem po celem svetu in do danes se je zanj odločilo preko 8000 navdušencev slečenih motorjev. Namenili so ga adrenalinskim zasvojencem, ki motorno kolo uporabljajo dnevno v urbanem okolju, obožujejo zavite ceste in radi obiskujejo dirkališča. V Italijanskem prvenstvu “nagcev” suvereno slavi naslov prvaka že drugo leto, kar priča o kvaliteti motorja.

Aprilia Tuono 1000 R 2006

Tri leta kasneje mu Apriliini možje namenijo prenovo, kar je bilo po prenovitvi športnika RSV 1000 R pričakovano. V novi preobleki so nam novega Tuona 1000 R uradno predstavili na nedavnem Pariškem salonu in le nekaj tednov kasneje nas je uvoznik Avto Triglav povabil tudi na prve testne vožnje.

Že “stari” Tuono nas je pri vožnji navdušil, zato smo se z velikimi pričakovanji udeležili predstavitve in prvih testnih voženj.

Kot vitezi!

Predstavitev ter vožnje so potekale na prelepem gradu “Castel Brando” in njegovi okolici, ki se dviga nad starim mestecem Cison di Valmarino. Grad je obenem turistična znamenitost in razkošen hotel. Le kje bi lahko bolje preizkusili prenovljen Apriliin, slečeni tisočak, kot na zavitih, serpentinastih, italijanskih cestah na obrobju Dolomitov, kjer je bila čudovita pokrajina odeta v pisane, jesenske barve?! V letošnjem letu je bilo vreme zelo muhasto, a na predstavitvi Tuona 1000 R se nam je nasmehnila sreča in imeli smo prekrasen sončen dan, le kakšno stopinjo več smo si želeli. Na grajskem dvorišču nas je čakalo kar nekaj testnih Tuonov, pred vožnjo smo si jih natančno ogledali, vsak je izbral svojega “konja”, nato pa smo jih v motorističnih oklepih zajahali in popeljali na okoliški sprehod.

Na drugi pogled!

Novi Tuono 1000 R, podobno kot prejšnji model, noče in ne skriva podobnosti s super športnikom RSV 1000 R, iz katerega izhaja, a vseeno tokrat ostaja bolj samosvoj. Je bolj kompakten, ožji, višina sedeža je 15mm nižja, krmilo je prav tako nekoliko nižje. Voznikove stopalke so pomaknjene bolj nazaj, zato je položaj za krmilom bolj športen, toda vožnja kljub temu ni tako utrujajoča. Nova agresivna sprednja maska (razvita v vetrovniku) z dvema precej skupaj nameščenima žarometoma, izboljša vetrno zaščito za voznika ter pripomore k boljši kontroli in stabilnosti motorja pri velikih hitrostih. Tudi majhni stranski vetrni usmerniki izboljšajo aerodinamiko motorja kot tudi končni izgled. Zadek motorja je postavljen višje in je izredno podoben svoji dirkalni sestrici, a natančno oko bo opazilo majhne razlike. Zadnja, diodna luč in smerniki so pokriti s prozornimi belimi stekli, kar daje že tako “seksi ritki”, ob dveh visoko postavljenih “topih” ter plastičnim pokrovom namesto zadnjega sedeža, še bolj agresiven videz. Pokrov lahko odstranimo in namestimo sopotnikov sedež, ki ima že vgrajeni držali. V ponudbi bodo tri različne barve z enako grafiko (rdeča, srebrna, mat črna).

Radialno vpete zavorne čeljusti Brembo

Športno srce!

Tisoč kubični dvovaljnik V zasnove, že dobro poznan iz modela “Mille”, je s 133 konjskimi močmi eden močnejših v svojem razredu. Magnezijeva prevleka v valjih zagotavlja dolgo življenjsko dobo delovanja agregata. Z nekaj manjšimi spremembami so mu izboljšali navor pri nižjih obratih, dve “kontra” gredi pa zmanjšujeta vibracije. Kljub večji moči je agregat čistejši in izpolnjuje Euro 3 norme. Pri “dihanju” mu pomaga zračni tunel, nameščen pod prednjo masko, ki med vožnjo dovaja svež zrak. Zato motorju pri najvišjih hitrostih poraste moč za 3%, kar Tuona dela edinstvenega med slečenimi motocikli. Za prenos moči skrbi šest stopenjski menjalnik.

Popolni užitek….

Podvozje!

Okvir je iz aluminija in tehta manj kot 10 kg. Ko govorimo o vzmetenju in zavorah, se Tuono lahko kosa z vsemi super športnimi motocikli.

Za dodatno varnost bo poskrbel že serijski stabilizator krmila

Spredaj so nameščene obrnjene, nastavljive vilice znamke Showa premera 43 mm, zadaj je prav tako nastavljiv Sachs-ov blažilnik, vpet v dvojno “banana” nihajno roko. Brembove zavore zlate serije imajo spredaj radialno vpete štiri batne čeljusti, ki grizejo v 320 mm velike zavorne kolute. Zadaj je nameščen 220 mm velik kolut z dvo batno čeljustjo. Medosna razdalja je med manjšimi in znaša le 1410 mm.

Med zavoji!

Dobro pregledna armaturna plošča

Od najpočasnejših, serpentinastih ovinkov, do avtocestnih ravnic ali dirkališč, Tuono se preprosto ne ustraši ničesar.Vožnja je lahko ležerna ob razgledovanju okolice ali pa zelo divja, ko se zapodite med ovinke. Kljub večji moči je motor dosti bolj vozen od prejšnjega modela in moč narašča enakomerneje. Vseeno pa je potrebna previdnost pri pospeševanju v prvih treh prestavah, saj prednje kolo sili v zrak, medtem ko nemilostno ožemate ročico plina. Položaj voznika je pokončen, dovolj udoben, dobra aerodinamika pripomore k stabilnejši vožnji tudi pri višjih hitrostih. Do 100 km/h lahko pospešite v 3 sekundah, končna hitrost je preko 250 km/h in je med hitrejšimi predstavniki slečenih motorjev. Pri zaviranju z agregatom vam bo pomagal sistem proti blokiranju zadnjega kolesa (PPC), tako da boste lahko brez težav spuščali sklopko, tudi kadar boste hitro prestavljali navzdol, zadnje kolo pa pri tem ne bo blokiralo. Tuono daje vozniku med vožnjo odlične povratne informacije in ta vedno ve, kaj lahko od motorja pričakuje. Za večjo varnost bo poskrbel že serijsko vgrajen stabilizator krmila. Armatura je pregledna, z velikim klasičnim števcem obratov motorja. Na njej je več funkcijski LCD prikazovalnik, ki poleg hitrosti, števca razdalje in ure premore še veliko drugih praktičnih stvari – med drugim tudi štoparico, kot jo je imel že prejšnji model.

Za posladek!

Za tiste, ki jih serijski Tuono 1000 R ne nasiti in se radi udeležujejo cestno hitrostnih dirk, so pri Aprilii poskrbeli za dodatno ponudbo. Tako lahko doplačajo dirkalno Öhlins vzmetenje, Akrapovič izpušni sistem, veliko karbonskih dodatkov, magnezijeve kolesne obroče ter alarmno napravo. Seznam je še veliko daljši in če vas zanima kaj več, se lahko obrnete na našega uvoznika Avto Triglav.

Karbonski dodatki, povišano vetrobransko steklo, akrapovič izpuh,…..

Prvi vtis!

Nek novinar je prejšnjega Tuona krstil v tuno, torej bo novega v Calvo. Novo je ponavadi boljše in v tem ni Tuono 1000 R 2006 nobena izjema. Ni namenjen vsakemu, ki bi se rad malce popeljal z motorjem. Cilja na vešče voznike, v rokah katerih se bo po potrebi prelevil v pravi dirkalnik ali pa jih bo samo udobno popeljal v mesto ali na potovanje.

Še angelčki se bodo oblizovali….

O kvaliteti ni potrebno izgubljati besed, saj podatek o možni 4 letni garanciji pod določenimi pogoji pove veliko. Cena naj bi se gibala okoli 2,8mio SIT, kar je za paket, ki ga Aprilia ponuja ter glede na konkurenco, sprejemljivo.

Saharska Tunizija 2005

0

Ustavimo se na bližnjici, ki pred Touzerjem vodi na cesto čez Chott El Jerid proti Douzu. Za nami je dolgočasno cijazenje po italijanskih cestah, spanje in poležavanje na zibajoči ladji in kakih 400 km nočnih cest Tunizije. Ura je med drugo in tretjo zjutraj, misel zakoreninjena v mojem spominu mi poda namig naj nekaj oblečem, ker tu so noči hladne, vendar ko stopim iz avta butne vame in me v trenutku zajame vroč izsušujoč veter, da mi kar vzame sapo.

V Samotovi Toyoti termometer kaže 32 stopinj in kaj hitro se spokamo nazaj v udobje umetnega hladu klime. Vozim naprej in lažno ugodje kaj hitro preusmeri misli na vse kaj drugega kot na prvi stik z vetrom, ki se nekje »daleč« zunaj še vedno vali iz južne Sahare in suši vlago iz vsega kar sreča. V desert campu v Douzu pospimo šele okoli 5h zjutraj a kratek spanec mi ni prinesel počitka. Zbudim se dobesedno presušen. Hrapavi jezik se mi vleče po ustih in niti dolgi požirki tople vode ne izperejo suhega občutka v žrelu. Ni prav dosti sence, zato večinoma na soncu raztovorimo prikolico in pripravljam motor za turo do rož, ki smo jo planirali za danes. Pijem, mnogo več kot sem vajen, a občutek izsušenosti izginja presneto počasi. Ura se prevesi čez poldne, ko se pojavi med nami priganjanje k odhodu. Seveda, če hočemo do rož, se bo treba premakniti. Kljub temu da je polovica poti asfaltne, še vedno je vsega skupaj približno 120 km in tu skoraj vedno rabiš vsaj nekaj ur rezerve.

Ko se cesta izvije iz naselja počasi pospešim. Hitrost narašča vendar s tem tudi pekoči občutek na rokah. Neverjetno, na sebi imam le plastični zaščitni oklep, vendar vročina kot da se stopnjuje s hitrostjo in voziti več kot 100 km/h mi postane neprijetno.

Kot lani najprej zgrešimo in odbrzimo do konca peščene ceste, ki vodi do vrtov domačinov. Obrnemo, na razcepu kjer smo zgrešili ustavim, ker moram na stran. Ko stopim z motorja, se naenkrat počutim čudno slabotno, vendar ko zopet zdrvim po mehki skorji ostankov chotta, se prepoteno telo vsaj malo hladi. Motor poplesava, podlaga se izven kolesnic predira in motor dobesedno rije skozi njo. Pridem do prvega pasu malih sipinic, skušam vzdrževati hitrost, med vijuganjem pa mi to komaj uspeva, in vsake toliko kar potonem v sipkem pesku. Za sipinami najdem trdo podlago in ustavim. Noise gre še naprej in nadaljuje po chottu in Tomos za njim, meni pa vedno bolj zmanjkuje sape. Sedim čisto pri miru, pa vendar diham vedno težje, pijem pa kot da bi voda izginjala nekam skozi mene v tla. Čez čas se zberemo skupaj vsi, vrnejo se tudi Noise, Tomos in Igor, ki se je tudi zakadil za njima. Razen Tomosa in Igorja, ki edina od motoristov še vedno skačeta okoli kot razposajena otroka se vsi zatečemo v hlad Samotove Toyote. Zunanja temperatura je okoli 42 stopinj tu notri pa hlad, voda in Powerbar, vendar počutje se le počasi spravlja v normalo. Jaz sem se že ko sem lezel do Toyote odločil, da grem nazaj, ko to omenim ostalim se k sreči vsi v trenutku strinjajo.

Tomosa in Igorja pač ne bomo spraševali, ker jima očitno vročina ne more do živega. Na poti od Toyote do motorja, ki je vsega nekaj metrov stran se zopet upeham in vdihi so spet vedno hitrejši. Nič ne odlašam, zaženem motor, se zakadim nazaj in začuda, že po nekaj metrih se počutim bolje. Pot na meni me vsaj malo hladi v vetrcu, in za sipinicami, ko vozim po cestici čez chott postane že skoraj prijetno, zato krožim in čakam ,da pridejo še Diego, Bladzo in Bicimix. Zadnjega kar ni in ni, tako da na koncu, gremo naprej, je enostavno preveč noro čakati v tej vročini, saj smo že čisto prekuhani, poleg Bichija pa so tako avtomobili.

Tomosa in Igorja, ki sta šla naprej srečamo v prvi vasi, ker sta udarila kar po bližnjici, vendar sta Igorjevo Yamaho pririnila do sem. Izdihnila je nekaj km nazaj in med tem ko sedim v senci drevesa se Tomos loti razkopavanja filtra. Notri najde sam pesek, ki se je nalimal na K&N filter. Proba očistiti, kolikor se da, vendar te vrste filtri so prepojeni z oljem, kateri je pesek zlepil v neprodušno opno. Uspe mu toliko, da se Igor privleče do campa, vendar pesek je tudi za filtrom. Pravo čudo je, da je motor sploh še vžgal in se pripeljal do sem. Kmalu ugotovimo, da ne samo da je ostal v motorju filter, ki brez dodatne zaščite ni primeren za pojanje po pesku, celo ta ni kompleten. Manjka mu okvir, ki mu daje trdnost, da lahko zatesni odprtino, tako da je pesek šel lahko neovirano mimo filtra! Iz palmovih vej naredim okvir, ki nadomesti manjkajoči okvir, Igor med tem v Douzu naroči nov standardni papirnati filter, kot ga ima Diego in z motorjem nima nikakršnih težav, vendar prišel bo šele naslednji dan popoldan pa še to je inšalah.

Kasneje se lotim uplinjača, ga razstavim na prafaktorje saj so batki dobesedno zaribali, vse skupaj sperem pod vodo, Z Igorjem greva še do vulkanizerja, kjer celega spihava in zvečer po večerji (brik Tunizien!!) vse skupaj sestavimo. Motor vžge s prve, kot da ni bil še malo prej zasut s peskom. Ni kaj, XT je zakon. Tako trpežnih motorjev je malo. Pa vendar je Igor pred dilemo in nas sprašuje po mnenju.. Za nami je šele prvi dan, pred nami vse polno načrtov, njegov motor pa po porciji peska nedvomno ni več »zdrav«. In kaj odgovoriti ko veš, da mali plavi dimček za njim ne pove nič lepega, Igorju pa se po prvi izkušnji s peskom dobesedno trga. Odgovori so bolj v stilu: »saj bo, saj bo«, v mislih pa se mi plete »bo k—c«!

Rože smo osvojili naslednji dan z avti, v vetru, ki se je k sreči obrnil iz juga v severovzhodnik, kar je pomenili znosne temperature, še vedno pa je dvigoval zavese peska skozi katere je bila vidljivost zelo slaba. Zato smo motorje raje pustili v campu kar je bilo pametno, saj na ravnih odsekih preko chottov, ko se je kolonica malo raztegnila, spredaj vozeči sem ter tja kar izginili.

Kamnite puščavske rože, raznoraznih čudovitih oblik, ki so jih polne tudi vse prodajalne širom Tunizije, sem si v naravnem najdišču predstavljal spet po svoje, vendar ko sem prvič pripeljal sem in je GPS že nekaj časa s piskal, da smo na cilju, sem se moral skloniti čez okno, da sem ugotovil, da pravzaprav vozim po njih. Zakopane v pesek se razprostirajo na kar veliki površini in tudi najdišč je več. Prav zanimivo pa bi bilo izvedeti kako nastanejo.

Mala vitara z Matejem in Jano, ki je še na poti sem preskakovala sipinice in sipki pesek brez težav, je naenkrat obstala na ravnem sipkem delu. Kašlja, pravi Matej in nobene moči ni. Bencinska puma spušča cvileč glas, kar ni nič dobrega. Najbolje bo odvleči do Douza, preden crkne do konca! Samo ga pripne na gurtno in velika Toyota dobesedno poleti čez sipine s plapolajočo nebogljeno vitarico zadaj.

V planu za naslednji dan (z enodnevnim zamikom zaradi včerajšnjega južnega fena) je bil po varianti mimo cafejev premik v Ksar Ghilane, malo oazo v Sahari ali raj na zemlji. Dobili smo dovolilnice za pot naprej na jug in tudi informacijo, da so po celotedenskem premetavanju peska pod sapo južnega fena, sipine skrajno neugodne za potovanje v naši smeri. Izkušnja prekuhavanja naših glav, prvega dne, modri dimček na Yamahi, vitara s pumpo na visoki c, … Šibamo lepo po pipelineu, »urejeni« makadamski cesti, ki je na trenutke polna skalnatih pasti, spet drugič popolnoma zasuta s peskom, da bi Murphyju prekinili njegove štrene!

V Ksar Ghilane smo prišli ravno v pravem trenutku, da smo se zmenili z Italijani, ki so odhajali za prostor, malo kasneje, so nas naenkrat dobesedno zasuli ogledniki campa iščoč primeren prostor za spanje. Italijani imajo jutri že trajekt, pa še iščejo trojico, ki se je izgubila nekje zunaj. Vozijo najete hard endure in imajo en avto za suport. Paradoks: tisti, ki so izgubljeni imajo GPS, a so brez telefona, ti ki jih iščejo pa imajo satelitski telefon in so brez GPS! Mi, ki smo že v zavetju rajske oaze, pospešeno poležavamo v senci, se namakamo v bazenu, bolj počasi postavljamo šotore, manjkajo le še Propelerji. In se pripelje Toyota, z zadnjim kolesom od Igorjeve Yamahe. O, Murphy le ni spal. Letos se je lotil Igorja, najbolj zagnanega.

Nekje za znamenitim kafejem pri Bir Soltanu sta ostala s Tomosom, imata vodo, pečenega piščanca (ali celo več?), ki so jih nakupili v Douzu, vino, pjaštre in udobne stole, nimata pa flik ali rezervne gume. Najprej iščemo rezervno zračnico v Igorjevi prtljagi, pa pogruntamo, da jim je strokovno podkovan (sicer znameniti ljubljanski) mehanik dal 19” zračnico??? XT ima spredaj 21”, zadaj pa 17”, zato zmontiramo mojo rezervo, 19” zračnico pa za spomin varno pospravimo.

Med tem v debatah z Italijani izvemo, da imajo velik problem. Našli so izgubljene, pa je tudi iščočim crknil eden od motorjev in sedaj morajo spravit do trajekta (ki odpluje naslednji dan) dva kupa železja, avto pa samo eden. Dražen, ki je hotel z Igorjem danes že nazaj v Douz po filter za Yamaho, postane njihova rešitev. S pokvarjenega Gas-Gasa odmontirajo gume in ga naložijo na streho. Iz Douza si bodo veliko lažje našli prevoz. Draženu se pridruži še Noise, ki se je določil za voznika Igorjeve XT-ejke in s Tomosom kar precej ponoči prikolovratita v oazo.

Dan za odklop. Takoj zjutraj se zaletimo do trdnjave in takoj okusimo včerajšnjo izjavo Italijanov, da je pesek »bloody bloody soft«! Pa so vozili harde, kateri nobeden nima več kot 120 kg! Pa je vseeno šlo, gor pa dol, vedno večkrat, vedno bolje, hitreje, z manj zakopavanj. In spet bazen, pa v sipine, pa hrana, bazen, sipine, sipine, pospešeno dihanje, sipine, sipine, …

Na petkovem sestanku v hladu in zavetju bara pri recepciji (zunaj je spet prašil veter) smo sestavili posadko in način, kako bomo napadli El Bormo. Neprijetno opravilo, a na preko 200 km dolgo etapo se moraš odpraviti pač z veliko mero sigurnosti, da to zmore vozilo in predvsem za motoriste, da zdržiš kondicijsko. Načrt je etapa po tracku, ki ga imamo iz predlanske dirke El Chott do Bir Auina, presekati na koncu do zahodnega pipelinea in po njem proti El Bormi. Štirje na motorjih in trije avtomobili z zalogami bencina za nas, vodo in hrano ter spalkami. Skratka, support, kot si ga lahko vsak motorist samo želi.

Nek mali prestrašeni palček v meni, se je zdrznil, ko sem zjutraj porinil glavo ven iz šotora v čist prekrasen dan. Verjetno ga je v sredo čela zadela misel, da ni vetra in bo treba it. Med skrbnim zlaganjem opreme na motor, oblačenjem in pripravo, je še vsake toliko nekaj kukal in drezal vame, ko pa je motor zahrumel in so pod mojimi rokami zapeli veseli konjiči, iiiihaaaaaaaaaaaa! Z Noisom etapo do Bir Aquina poznava, zato se izognemo dveh nepotrebnih ovinkov in šele tu se spomnim, da tega avtomobilom nisva povedala. »Saj jim bo potegnilo«, sem si mislil, pa jim ni, in so uživaško odpeljali še obe pentlji.

Pri odcepu na zahodni pipe, ustavimo, napnemo plahto čez dva motorja in pričnemo priprave za snemanje porniča. Kmalu smo vsi v gatah (razen Igorja?), čakamo na avtobus šveđanink, a obiske ima le Igor. Seveda Mr. Murphy, kdo drug? Tokrat mu je spustil prednjo gumo. Ne da mu dihat niti slačit se nima časa, Igor že skače po gumi, Tomos flika, Noisov kompresor pumpa, … Iz daljave se prikrade hrup, mi trije, ki v gatah poležavamo v senci vzdrhtimo – avtobus šveđanink! No prišel je le kamerman Gigi s spremstvom in ni nam ostalo drugega, kot da se oblečemo in gremo naprej – iskat avtobus.

Sredi dneva, ko se sonce najde natančno nad našimi glavami, in izginejo sence, pridemo do dolinice zasute z nizkimi sipinami. Peščena cesta ki sledi črni cevi se izgubi pod peskom in napol slepi vijugamo iščoč najboljši prehod. Sipine so napihane iz smeri naše vožnje, kar pomeni da se po položno vzpenjajočem hrbtu zapelješ nanjo in potem prej ko slej prvo kolo izgine v skoraj nevidno navpičnico na drugi strani sipine in tebe potegne za seboj. Če ti uspe voziti med prehodi se temu sicer izogneš, a to pomeni kratke zavoje, hitro spreminjanje smeri, kar pa vsaj z mojo kravo, ki poleg tega še vedno bolj čudno kašlja in v nizkih obratih vsake toliko časa kar crkne, pomeni pravo muko. Iz sipinaste doline se pipe vzpne na vzpetinico in za njo se nadaljuje spet sivi trak ceste.

Pridemo do križišča, kjer vodi povezava med zahodnim in vzhodnim pipetom. Noise in jaz, sva bolj za to da gremo na vzhodni po pripovedovanju bolj »civiliziran« pipe, neuničljiva Tomos in Igor, bi jo pičila kar naprej po tem. Avtomobilisti se ne javljajo, pošljemo satelitski SMS in gremo naprej pogledati na hribček, ki se boči na koncu sivega traku v daljavi. Za tem hribčkom je seveda še eden, pa še eden, pa, bum, vse rumeno z manjšimi kupčki zelenega grmovja, kolikor daleč vidimo. Midva z Noisom nisva za rinjenje v to, sploh pa se jaz s svojo kobilico lahko vozim le še pri visokih obratih, kar pomeni v sipinah pravo muko. Noise pa se sprašuje o strukturi terena in našem znanju in močeh za naslednjih 70km. Vprašljiv je tudi bencin, in niti kontakta z avtomobili še vedno nimamo vzpostavljenega. Neuničljiva, Krpan (Tomos) in Klepec (Igor) se odločita, da gresta na naslednji hribček pogledati, kaj je zadaj, z Noisom pa se zlekneva v senco motorjev in si privoščiva malico – OH in B tablica za moč.

V tistem prileti na Thurayo message. »Ne vidimo več pipeta, smo v sipinah in gremo nazaj.« Sploh ta »gremo nazaj« je bil hud šok! Avtomobili gredo nazaj, z našim bencinom, hrano, spalkami, …!! Halo, pa mi niti nazaj do Ksar Ghilana ne moremo!!! Krpan in Klepec se vrneta s hriba in poročata. »Zadaj je kolikor daleč seže oko, do devetega hriba in devete gore vse rumeno, niti sledu o kakem zelenju ali črni cevi!« Poveva za message in gremo nazaj do križišča, kjer je povezava do vzhodnega pipeta. Končno tudi od avtov dobimo poročilo, da so ponovno našli pipe in da prihajajo. So le še kakih 15 km stran od nas. Uf, bencinček gre!!!

Tisto »gremo nazaj«, je bilo mišljeno nazaj do pipeta in potem ob njem naprej, ampak s skisanimi možgani od sonca, pač ne znaš brati med vrsticami. Menda so iskali boljšo pot čez sipine in jih je zaneslo nekam na zahod. Ker niso več videli črne cevi in je Bladzo po lanski dvodnevni izkušnji odločno zaropotal, da gredo nazaj točno tam kjer so prišli, dokler ne najdejo cevi, so to tudi storili. Kar se Bladzo enkrat nauči to Bladzo ve in kmalu so bili pri nas. Tankamo, osvežimo zaloge vode na naših hrbtih in odpeketamo proti vzhodnemu pipetu.

Bel speglan trak, širok kake 10m izginjajoč v daljavi vabljivo vabi desno roko na ožemanje ročice za plin. Ne seri, to ni raly, ni medicinskega suporta za teboj, , kaj pa če trofiš kak kamen, kaj pa če, —jiiihaaaaaaaa. Števec pristane nekje nad 170, ko motor postane nemiren, rit opleta, prvi konec čudno poplesava, okolica pa – preden jo sploh opazim je že mimo. Nekaj časa vztrajam v divjem drsenju pa me k sreči navkljub hitrosti ujame pamet, spustim gas, umirim vožnjo na normalo, za tvoje občutke je drvenje s tako hitrostjo preveč drzno, mi pove in obenem vsa čast dakarjevcem, ki so tu dve leti nazaj ožemali konjiče do konca.

Na križišču za El Bormo, končno najdemo kombi. No ni avtobus in še prazen je, brez koles, šip, motorja in tudi šveđanink ni več, a zdaj vemo da smo iskali prav, le malo smo prepozni!

Od tu cesta vodi skozi pas ogromnih hribov iz sipin. Začetek Grand Erg Orientala. V ravninskih serpentinah vijugamo ob stenah sipkega peska, ki ponekod v strmem gladkem vzponu dosegajo višino tja do 40 m. Pa to menda sploh ni nekaj gromozanskega. Prečudoviti pogledi na prekrasno igro barv, zelenemu grmovju in drevesom vrh stopničasto se dvigajočih grbin oranžnega peska so se pridružile še igre senc poznega popoldneva, da kar malo zasanjano sledimo belemu traku in osuplo komaj čakaš kaj se ti bo razkrilo za naslednjim zavojem.

V El Bormi, po preboju mimo prijazne kontrole vojakov in garde nationale, najdemo najprej pumpo. Počakajte, da pride šef. Če ni njega ne smemo tankati? Smo mislili šef pumpe, pa smo kasneje izvedeli, da je to nekakšen šef šefov, kapo di banda! No šef je prišel, smo tankali, nam je tudi povedal kam naj gremo spat. In smo spet mislili da nam je povedal kje je camp, pa smo prišli v plantažo dateljnov, kjer so nas čudno gledali. A ko smo povedali, kdo nas je poslal, so nam takoj free of charge odstopili velik prostor in še večji šotor, kjer smo lahko prenočili.

Imel je celo elektriko, luč in mizo ter klopi. Krpan in Klepec sta se seveda takoj zapodila v najbližje grand sipine (kdo bi razumel od kod jemljeta energijo po 12h vožnje do sem?), jaz sem se lotil razdirati svoj nebogljeni motorček, da morda odpravim pokašljevanje, Noise pa intenzivnega počitka.

Sem se malo prej spraševal od kod jima energija? Zvečer sta skupaj z ostalo ekipo los propelers šla v »mesto«, kjer so v lokalni oštariji skupaj z domorodci pili na račun šefa (no ne čisto, bilo je pa poceni) in seveda pocepali tazadnji. Zjutraj jima seveda ni bilo lahko, ne vem ali sta izgledala bolj mrtvo živa ali živo mrtva, vsekakor nista izgledala kot motorista, ki sta fit za povratek nazaj po 230 km pipelinea. Pa sta bila, ker jima drugega ni ostalo, Igor je vmes sicer spet srečal Mr. Murphyja, ki ga je tokrat počil na glavo čez eno od napihanih grbinic na cesti, tako da je zaslužil buško na čelu in ga je na motorju zamenjal Diego, pa vseeno. Še bolj trdno sem spoznal, da močnega človeka spoznaš po teži pred njega postavljenih preizkušenj in njegovim igrivim načinom reševanja teh problemov. Naša Krpan in Klepec sta svojo moč vsekakor dokazala, sploh zadnji.

Obe vitari s kompletnim ženskim moštvom (razen Ize, ki je bila z nami na jugu) in seveda dveh čuvajev Mateja in Gregsa: iz Ksara so obiskali Chenini, staro naselbino v hribovju pri Tatauinu. Ostali del časa so namenili uživanju v poležavanju in intenzivnem počitku v popolnoma izumrlem Ksar Ghilanu. Ko smo prišli v oazo se je dogajal pravi stampedo turistov, ko pa smo odšli proti El Bormi so vsi izginili in rajska oaza je postala rajska na kvadrat.

Vzpnem se po dolini tik ob strmejšem delu sipinastih valov, najdem mali prehod, motor zahrope, ko v nagibu odprem plin do konca, me moj čudno delujoči motor z zakasnelo reakcijo skoraj zvrne, a še zadnji trenutek potegne, zadek zdrsne in že se vračam po sosednji dolini navzdol. Zavoji so vedno krajši, krožim okoli nje, ki stoji na vrhu sipine, se približujem njenemu budnemu očesu in spet oddaljujem. Praznino za menoj takoj zapolni drugi, krožimo in skrajšujemo kroge. Pri naslednjem vzponu, trenutek nepazljivosti, le malce predolgo oklevanje motorja in motor potone v sipkem plašču sipine. Takrat bi bil raje daleč od nje, da me ne vidi, kako mukoma vlačim nebogljen kup železja, ga porivam na tla in spet pobiram. Na trdem spet oživi, druga prestava na polno in sedaj grem do konca, naravnost proti njej, se umakne in zdrsim po strmi skoraj navpični strani sipine mimo nje. In že spet me nadomesti drugi. Krog za krogom, vedno hitreje, bolj drzno bolj blizu, ona pa se vrti in nas spremlja. Naenkrat se v naš krog priplazi velika Toyota, zakroži v naš krog, se ji približa, … Odhaja, mirno se usede v zavetje velike Toyote, in odhajamo tudi mi – konec je fotosešna, gremo nazaj in v bazen!

Jutri gremo nazaj, je kar bdela misel v glavi. Kar pozno je že, pa se vseeno oblečemo in hajd še na zadnje rajanje po sipinah. Propelerji so nam ušli naprej že včeraj in so že na poti nekje na sever. Bladzo, Bichi, Noise in jaz se za ogrevanje zakadimo po cesti do trdnjave a ko ustavim na eni od vzpetinic na poti ni za menoj nikogar. Tam nekje daleč čisto pri oazi vidim pike ostali, ki se jim bližajo Toyota in nissan. Vrnem se in najdem Bladzota, ob svojem nebogljenem BMW-ju.

Na kolesnici mu je vzelo prvo kolo in podrajsal je po tleh z desnim bokom. Nič posebnega, klasični padec, ki se je končal klavrno. Pri padcu je zaščitna plastika udarila ob povratno cevko bencina in jo zlomil. Iz motorja je bencin dobesedno tekel v potoku, saj bencin poganja bencinska puma. Ne ostane drugega, kot da Samo lepo počasi odvleče Bladzota nazaj v oazo. Gregs mu pomaga z ravnotežjem, od včeraj novopečeni šofer nissana Climberino pa dobi novo sovoznico fotografinjo z vrha sipine, gremo naprej na še en fotosešn.

Razrita cesta zasuta s sipkim peskom v katerega so vrezane kolesnice, ki te premetavajo sem ter tja, naju silijo v stalno vijuganje levo desno. Motor je skrajno nevodljiv, še vedno zaradi pokašljevanja v nizkih obratih ne morem vedno pospešiti in spodnesti riti in takrat me vsakič kar izstreli iz želene smeri. Sledi mučno popravljanje med grbinami camel grassa in pri tem ne smem izgubljati hitrosti, ker drugače takoj potonem. Naenkrat v enem od neštetih zavojev Noise obstane pred menoj. Kar stoji in diha. Ustavim tudi sam in šele takrat se zavem bolečih rok, upehanosti. Goniva neprekinjeno že kar nekaj časa ujeta v ritem, ki ti ga če že ne sam usili sipka podlaga, ker le pri določeni hitrosti glisiraš po vrhu, drugače si kar naprej vkopan.

Nadihava se, napijeva in kmalu prideva na cesto ki zavije desno proti zadnjemu cafeju na poti proti Douzu. Cesta je »kopna« in že mislim da bova malo predahnila, ko se moj pogled zaleti v štrleče skalovje sredi ceste. Dvakrat poči, da prav s strahom spremljam obnašanje prvega kolesa, če bi spustila guma. K sreči ni, a kamniti štrclji si sledijo in zopet sva v napeti preži, da se jim lahko izogibava. Po počitku v zadnjem cafeju (mimogrede gard nationale je od lani novembra ko sem bil zadnjič tu zgradila tam že trdnjavo?) sva po lanskih spomini imela pred seboj več ali manj makadamski pipe line, pa sva spoznala, da vijuganja še ni konec. Vidljivost je blizu nič, ker imava spet sonce nad glavo, pesek postaja vedno bolj Duzovski, kar pomeni bel in se blešči, tako da me kar nekajkrat razmeče, da lovim motor ko nor, ne da bi videl kaj me je vrglo v zrak. Praktično do nekaj km pred Douzom, kjer sva srečala Tunizijsko »zimsko« službo, ki je orala pipe, ni bilo počitka. Teh nekaj zadnjih km, je sicer bilo še sipkih, a vsaj ni bilo poleg kolesnic še nevidnih kucljev.

Na zadnjem sipinskem delu naše poti, etapi, ki tik ob Alžirski meji (in nekje, po Garminovi karti sveta tudi že onkraj meje) po peščenih cesticah pripelje iz Nefte do Chebike, mi je bilo, da bi ožemal gas do konca in vriskal od užitka. Prava poezija leteti po sipkem belem pesku, se igrati s kolesnicami, ki te hočejo odvleči v svojo smer a jih s pravo hitrostjo in spretnostjo ukaniš in jim uhajaš po svoje. Na začetku, prvih nekaj km, je bila podlaga še »blody soft«, Bichi, ki mu je do tu uspelo ohraniti motor cel, je metal motor neusmiljeno po tleh (in odbil smerokaz), Bladzo je svojega bmw-ja, vodil počasi, ker se je bal, da še enkrat polomi včeraj zimproviziran povratni vod bencina (v motor z zadnjo najmodernejšo tehnologijo smo vgradili gardena cev, objemke in žico), Noise pa je bil zadaj za beckup, zato sem kar naprej uhajal. Neukrotljivi vranec pod menoj je ves čas hotel v visoke obrate, kopal v prazno in poplesaval z zadkom. Na križiščih sem čakal in se vračal nazaj, kadar je Bichi preveč vneto razmetaval motor in jih ni bilo na spregled. Pred prvo kasarno se je sipkost unesla in do kasarne smo si že sledili. V kasarni je Bladzo povprašal po znancu Medjedu, ki ga je lani stražil, ko so se vkopali v bližnjem chottu, pa so ga že premestili nekam drugam. Sedaj so vedele vse kasarne na naši poti, da prihajamo in kolikor so v tej prvi zaspano reagirali na naš prihod, so nas drugod sedaj pričakali že zunaj.

Ko se cesta preseli iz camel grassa na površino chotta, postane gladka in široka. Izgleda skoraj kot asfalt, zato pospešim. Tu je lani Sine menda svojega gs-a nažgal na 200 km/h! Naenkrat pred seboj zagledam gromozansko luknjo, dolgo kak meter in precej globoko in za njo pravo morje lukenj, ena do druge. Bremzam, na prvih nekaj lukenj še vedno pridem prehitro, da mi na ostrih robovih lukenj zabije vilice do konca. Potem mi uspe zmanjšati hitrost, da se jim lahko izogibam. Pogledam nazaj, Bladzota ki ima lite feltne, če mu je uspelo zmanjšati hitrost in izgleda da je moje razmetavanje bilo dovolj vidno. Če bi on udaril takole v luknjo, bi mu verjetno odletel zajeten kos roba. Tega lani ni bilo a če bi Sine naletel na kaj takega, …?

Sever nas je pozdravil z brezkončnimi planjavami kus-kusa, ki je bil posejan čez gričevnato pokrajino. Zeleno žito plapolajoče v vetru, otoki rdečih cvetov maka, vrhovi gričev, ki so bili porasli z raznobarvno travo in le kak kolovoz zarezan skozi, ki je prav vabil, da se zapeljemo po njem. Poizkusili smo najti kakega, ki bi nas pripeljal na vrh enega od gričev, pa so vsi končali na dvoriščih kmetij. Kaj dosti tudi ni bilo časa, mudilo se nam je iskati prenočišče. Nekaj km pred El Kefom, nas prične loviti nevihta, ki smo se ji do tu uspešno izogibali. Najdemo travnik ob cesti, kjer bi lahko postavili šotore in ko zapeljemo na kolovoz mi vrže verigo z zobnika in blokira kolo. Bila je preveč popuščena in imel sem srečo, da se ni to zgodilo na cesti. V vetru, ki ga pred seboj žene nevihta, skušamo postaviti plahto, pa nas med tem že ujamejo avti. Presenetijo nas, ker jih postavljanje šotorov in spanje na divje ne zanima, tako da kot večina prevladajo in gredo do mesta iskat hotel. Tudi mi se odločimo kaj kmalu, da ne bomo čakali in se zapeljemo proti mestu v daljavi in bliskajočemu nebu. Začuda in na srečo se nevihta hitro odmika in do hotela pridemo suhi.

V Bizerteju se zberemo skupaj, Tomos odkrije za hotelom plažo z mivko in takoj se zakadimo na še zadnje minutke norenja preden naložimo konjičke na prikolico. V težki mivki se motor obnaša drugače, sunki kolesnic so močnejši in moč motorja pride še bolj do izraza. Tenerejka pod menoj oživi z vso svojo močjo, leti počez, krožimo sem in tja, kot da se nam trga. Tomos, vozi vedno bolj ob morju, v mislih mu že govorim, ma pa ja ne boš šel v vodo, ko že reže špuro po morju. Vedno globje, potem parkira, ves premočen se še peš zaleti v vodo in ko ga med teko preseneti luknja v mivki pikira naravnost na glavo. Smeha, do nezavesti.

Poskusim še Diegotovo XT-ejko. Lažja je, manjša, vendar v mokri mivki primanjkuje moči. Noče zleteti kot moja kobilica. Probam odslajdati zavoj, nagnem, motor pa sope in kolo v globoki mivki se noče zvrtati z vso silo. Potem priletim nagnjen na trdo zbito mivko, motor skoči, na gladki podlagi me spodnese in že letim. Zapeljem nazaj do Diegota, da mu kot zadnji ne polomi še cel motor, naredim še dva tri kroge na svojem, da se naužijem moči, …

In sem že tu, pred računalnikom. Razmišljam da sem pozabil povedati kako smo naredili trinadstropno živo piramido v malem bazenu v oazi, pisali pismo z vsemi izpolnjenimi dokumenti za vstop v Tunizijo Matjažu, ki si je zlomil ključnico teden dni pred odhodom, pa je bil glavni krivec za prisotnost ekipe propelerjev, čigav motor je zajahal Čokolada, kot smo krstili lastnika iskrih arabcev, ter potem bos in brez opreme norel po bližnjih sipinah hitreje kot mi, kdo je v popolni motoristični opremi dokaj nerad pristal na hrbtu konja tega istega Čokolade, da je odletelo kolo s prikolice (k sreči rezervno) in izginilo v obcestnem zelenju nekje na severu, da so ga iskali lep čas, kako so kamenjali avtomobile na obvoznici mesta Thala, motoristi pa smo se jim izognili čez center mesta, … In to je le moja zgodba, kot sem jo doživljal jaz, če staknemo glave vsi, ki smo bili tam, bi bila gotovo daaaaaljša… – se vam bolj splača it sami na pot in vam bo po svoje lepo!

Zahvaljujemo se posameznikom in podjetjem Alpos, Bartog, Compaco, Geoset, Job 2, Kovinska Galanterija Rakovec, Propeler&Smeh&Cegu, TC Motoshop, TUN, in drugim, ki so nam olajšali nakup alu zabojev, čelad Nolan, GPS sprejemnikov Garmin, energijskih napitkov Powerbar in Enervit, škornjev Oxtar, oziroma tako ali drugače pomagali pri našem tokratnem podvigu.

Z motorjem na Nordkapp

0

Po skoraj enoletnih pripravah in zbiranju informacij smo Edo in jaz, člana MC Freising Riders in moja žena Slavi zajahali motorje in se odpeljali proti severu. Edo na Yamahi Drag Star 650 je vozil tudi vso opremo za taborjenje (šotor za 4 osebe, tri stole in zložljivo motoristično mizo ), tako da je imel s seboj kar okoli 50 kg opreme in oblačil.

Mojega Triumph Trophija 1200 pa sem obtežil z ženo in 65 kg prtljage. Tako otovorjeni smo na pot odrinili 19.6. 2004. Prvi dan je bilo v načrtu, da pridemo do 1310 km oddaljenega Berlina, vendar nam je to namero preprečil jutranji dež in še Edo si je pozabil urediti dodatno zavarovanje. Tako smo že v Sloveniji zgubili dve dragoceni uri. Vseeno smo naredili 850 km in ob 19:00 uri prišli v Leipzig. Ker je bila vožnja po nemških avtocestah monotona, smo si krajšali čas s pozdravljanjem slovenskih tovornjakov in avtobusov. V kampu v Leipzigu sem v trgovini našel še zadnje poceni pivo na poti. Za tri polliterske steklenice sem odštel cela 2,10 EURA. Naslednji dan smo pot nadaljevali do Berlina. V Berlinu pa smo naleteli na policijsko kontrolo. Kot smo pozneje ugotovili so ustavljali samo motoriste in to na obeh straneh ceste. Po kontroli dokumentov smo izkoristili položaj in » zatežili » prijazni policistki, da nam pokaže pot do Brandenburških vrat. Ogledali smo si nekaj znamenitosti Berlina, in sicer: Brandenburška vrata, Reichstag, znameniti prehod med nekdanjo vzhodno in zahodno Nemčijo Chekpoint Charlie in ostanke berlinskega zidu. Za kaj več že ni bilo časa, kajti od 22:00 smo se v Rostocku vkrcali na trajekt za Gedser na Danskem. Kasneje se je izkazalo, da smo naredili veliko napako. Po dveh urah vožnje, smo pristali na Danskem.

Po kontroli potnih listov in obveznem vprašanju, kam potujemo, sem po našem odgovoru opazil, kar malo sočustvovanja, kot saj ne vedo kaj delajo. Čeprav smo od Sande izvedeli, da kampe zapirajo ob 22:00 uri, smo se vseeno optimistično podali na lov za kamp, v slogu, saj morda pa bo kakšen odprt. Ob 1:20 uri, ko je primanjkovalo že bencina, smo se ustavili na lepo urejenem obcestnem počivališču, kjer smo v nočni toploti 9ºC na klopcah prespali oziroma prebedeli noč. Mraz in neprespanost sta naredila svoje in tako smo že ob štirih zjutraj začeli s kuho čaja in toplega zajtrka. Malo čez šesto zjutraj smo se podali na pot proti otoku Møn, kjer se iz morja vzdigujejo strme kredne stene, ki očarajo s svojo belino, od tam pa na ogled Københavna. Pred Københavnom me je na avtocesti za trenutek zmanjkalo in še ravno pravi čas sem prišel k sebi, saj sem že vozil nevarno blizu odbojne ograje. Naredili smo malo daljši postanek z obvezno kavo. Po ogledu Danske prestolnice smo se usmerili proti najdaljšemu evropskemu mostu, ki čez Oresundski zaliv povezuje Dansko in Švedsko. Na Danski strani je 4 km dolg tunel, ki te pripelje na 22 km dolg most. Močan veter je že naš stalni spremljevalec. Prespimo v lepo urejenem vendar še dokaj praznem kampu v Helsinborgu. Zjutraj zaradi dežja malo dalj poležimo in s tem preženemo dež. No ja, vsaj pospravljali nismo v dežju. Dobrih 60 km iz Helsingborga si gremo ogledat lose. V ograjenem prostoru, v katerega se lahko zapelješ z avtom živijo losi. Ker smo bili z motorjem nam je fant na blagajni priporočil pešpot ob okoli 3 km dolgi ograji. Tako smo vsaj videli tri lose. Zvečer se ustavimo v marini Norsborg 20 km pred Stockholmom kjer imajo tudi kamp. Kampiranje stane 150 kron dva velika in eno malo pivo pa 116 kron! Naslednji dan si ogledamo Stockholm : menjavo kraljeve straže, Vasa muzej in po kosilu ki stane 402 krone (približno 12000 sit , čeprav je bil sestavljen samo iz treh ribjih juh in treh pirov) se odpravimo na razgledno ploščad Per Anders Fogelströms Terrass od koder vidiš skoraj vse mesto. Ob 18h se odpravimo v pristanišče od koder bomo odpluli proti Finski. Med čakanjem spoznamo par s Finske, Anttija in Tarjo, ki se vrača z motorističnega potepanja po Italiji. Ko ugotovita da nas pot pelje mimo njunega doma, nas povabita naj se oglasimo pri njima.

Zjutraj pristanemo v mestu Turku in najprej premaknemo ure za eno uro naprej, na njihov lokalni čas. Odpeljemo se proti Helsinkom, ker smo si hoteli ogledati ledolomilce in mesto, vendar zaradi močnega dežja ni bilo nič iz tega. Naš zemljevid mesta je bil namreč zelo kmalu samo razmočen kos papirja. Odpeljemo se proti Lahtiju in upamo da bo nehalo deževati, vendar zaman. Kljub temu naredimo nekaj posnetkov in »odplujemo« naprej proti Jyväskyli. Tam imamo srečo da dobimo bungalov, pa še električni radiator v njem. Zjutraj posušeni in naspani nadaljujemo do Ouluja. Med potjo na bencinski črpalki občudujemo zbirko prelepih zvonov. Obiščemo par ki smo ga srečali v Stockholmu, živita v čudoviti hišici sredi borovega gozda in skoraj ostanemo brez Edota. Tarjina mama se je namreč tako pozanimala, če je kateri od moških še samski. Po malici nadaljujemo proti Kemiju in v mestu Li zopet postavimo šotor. Zaradi Midnight summer festivala, ki je nekakšen pozdrav poletju, nas opozorijo da bo noč malo bolj glasna, vendar nihče od nas ni nič slišal, za kaj takega smo bili preutrujeni. Naslednji dan se odpravimo proti Rovanjemiju in si ogledamo muzej Arktikum, ki predstavlja ljudstva na severu Finske, Norveške in Rusije in njihovo življenje v teh težkih razmerah. Prikazuje pa tudi ves živalski in rastlinski svet severne Skandinavije.

Naslednja postaja je Božiček in arktična meja. Božičkove delavnice so zaprte zaradi obnove, vendar pa je odprta Božičkova pošta na Arctic circle tako da vsaj tam lahko oddamo božične voščilnice, ki jih naslovnik res dobi šele za božič. Nadaljujemo do Ivala kjer prenočimo. Zjutraj spet dež in prava invazija komarjev. Pogumno krenemo proti jezeru Inari in od tam proti meji z Norveško. Spremlja nas veter in mraz ampak mi se ne damo .Pogumno rinemo naprej in končno dočakamo znameniti tunel Fatima. Dolg je 6870m in se spusti 212m pod morje. Na drugi strani najprej poskrbimo za streho nad glavo, saj nam v tem mrazu še na misel ne pride kakšen šotor. Ko razbremenimo motorje pa naprej na naš glavni cilj NORDKAPP, ki smo ga osvojili po devetih dneh. Glede na vreme je jasno da polnočnega sonca ne bomo občudovali, ampak občutki so vseeno krasni. Polnočnega sonca res ni bilo, so nas pa pozdravili sončni žarki, ki so se pokazali skozi oblake. Odpremo dobro ohlajen šampanjec, ki smo ga vozili s seboj, z Edotom pa prižgeva še cigari.

Naslednji dan se mimo Olderfjorda in čez nacionalni park Stabbursdalen odpeljemo do Alte. Tam se začnejo znameniti Norveški fjordi. Do večera se vozimo ob obali pa malo čez hribe, v glavnem ni nam dolgčas, pa še narava je čudovita. Proti večeru nas preseneti še sonce. Prenočimo v kraju Birtavarre, kjer imajo v kampu tudi pralni in sušilni stroj, tako da lahko operemo tudi perilo. Zjutraj v dežju (kdo bi si mislil) nadaljujemo proti Lofotskim otokom. Čez most pa čez drugega, trajekt pa ponovno most….Tako se premikamo iz otoka na otok. Zvečer se ustavimo v kraju Sørvagan in si poiščemo prenočišče. Ribiška vasica z zanimivim imenom Å je naša prva postaja naslednji dan. To je majhna vasica na koncu Lofotov, ki je skoraj cela en sam muzej. Od tu se vrnemo preko mostov in skozi tunele do kraja Borge, kjer je vikinški muzej. Muzej stoji ob cesti na hribu in prikazuje vikinško življenje. Ob muzeju so tudi ograde z živalmi, kakršne so gojili takrat. Dober kilometer stran je tudi pristanišče v katerem je zasidrana vikinška ladja. Od tu nadaljujemo do Svolværa, kjer se vkrcamo na trajekt za Skutvik. Zjutraj nadaljujemo proti polarnemu krogu in tu se začnejo težave. Veter piha s tako močjo, da moramo voziti dobesedno naslonjeni nanj. Hitrost pade na 30 do 40 km/h. Mraz je nepopisen. Na sami polarni črti se ustavimo in malo odpočijemo. Motorje zardi močnega vetra dobesedno skrivamo za avtodomi. Tu stoji tudi spomenik jugoslovanskim partizanom. Ko odrinemo naprej in pridemo s planote se tudi veter umiri in posije celo sonce. Do večera pridemo v kraj Majavatn kjer prenočimo. Naslednji dan si ogledamo Trondhaim : staro mestno jedro, pristanišče in novo avtobusno postajo. Za vožnjo po mestu pobirajo cestnino 10 kron, ampak na srečo samo za avtomobile. Zvečer pridemo do mesta Molde kjer prenočimo. Pod našo hiško postavita šotor dva starejša Danca, ki sta se pripeljala z oldtimer motorjem s prikolico (Nimbus), pa tudi šotor verjetno ni bil nič mlajši. Zjutraj po polurni vožnji s trajektom zavijemo proti Trolovim lestvam. To so serpentine, ki te pripeljejo na višino 825 metrov in se imenujejo po pravljičnih bitjih imenovanih Trolčki. Narava okrog je zares čudovita ( v soncu je verjetno pravljična, a kaj ko spet dežuje) Ko zlezemo s te » lojtre« nadaljujemo proti mestu Lom, kjer stoji najstarejša lesena cerkev (iz 12 stoletja) pa tudi mesto je nekaj posebnega s svojimi unikatnimi lesenimi hiškami. Zvečer v kraju Rapham postavimo šotor, saj je za spremembo vreme lepo. Tudi zbudimo se v soncu ( že drugi dan, se bomo še razvadili) in nadaljujemo proti Lillehamerju. Tu si ogledamo skakalnice, kjer imajo ravno takrat trening . Naslednja postaja je Oslo, kjer si ogledamo tri muzeje. Vikinški, v katerem so razstavljene tri ladje iz obdobja okrog leta 900 pr.n.š., ki so jih našli kot grobnice njihovih poglavarjev.

V muzeju Kon tiki je razstavljena ladja iz papirusa s katero so pluli iz Peruja na otok Barbados in dokazali kako so v času faraonov pluli s takimi ladjami. Tretji pa je muzej Fram, v katerem je razstavljena ladja s katero so prvič obpluli in raziskali Severni tečaj. Prva odprava je potekala med leti 1898-1902, druga pa med letom 1910-1912. Nad mestom je znameniti Holmenkolm s skakalnico in seveda moramo tudi tja. Odpre se prečudovit razgled na Oslo in Oslofjord. Tu se konča naš potep po Norveški in vračamo se na Švedsko. Spet prenočimo v Helsinborgu, le da je sedaj kamp bolj poln kot takrat ko smo bili prvič tu. Tukaj si privoščimo še kopel v severnem ledenem morju, jasno samo do kolen. Spet je na vidiku nevihta.

Ker se od tu naprej vračamo skoraj po isti poti, po kateri smo prišli, se nismo ustavljali( razen za spanje) do mesta Dachau kjer smo si ogledali zloglasno koncentracijsko taborišče. V njem je bilo 63.000 ljudi iz vse Evrope, med njimi tudi 7.700 Jugoslovanov, od tega največ prav Slovencev. Od teh 7.700 jih je preživelo le 123! Ta dan nam je prvič odkar smo na poti vroče. Očitno se tudi nebo z nami veseli vrnitve! Takoj na naši strani se ustavimo na črpalki in natočimo POCENI bencin,potem pa gremo jest.

Hrana je fantastična, dobiš je ogromno in kar je najpomembnejše – ZELO POCENI!!!

V 20. dneh smo prevozili 9484 km v dežju, mrazu, vetru in soncu. Oba motorja skupaj sta »popila« okoli 1200 litrov goriva. Kljub temu, da smo imeli s seboj kar dosti hrane, smo vsi skupaj porabili okoli 4500 Eurov. Tu pa ni všteto novih gum za motorja in servisa. Najdaljša etapa je bila prvi dan, ko smo prevozili 848 km, najkrajša pa peti dan – 35 km (od kampa, po Stockholmu do pristanišča). Motorja sta pot prestala brez problemov, mi pa tudi, saj smo imeli s seboj domače žganje, ki je bilo dobrodošlo zvečer ob čaju.

Edo je vsak večer napisal dnevnik, tako da ga je kar za dobrih 50 strani.

Ostale slike si lahko ogledate na www.freisingriders.com

Elefantentreffen 2005

0

Četrtek pred zadnjim vikendom v letošnjem januarju. Hladno zimsko jutro. Čas za odhod na zimsko srečanje motoristov v Nemčijo – na 49. Elefantentreffen. Idealna temperatura –8°C, ob 8,30 zjutraj. Motor pripravljen na odhod. In sem šel. Že spet. Sedmič. Z mojim zvestim spremljevalcem rumenim Suzukijem. Res je že pravi »Oldi«, star 25 let, a mašina še vedno dobro diha in to kljub letom in prevoženim kilometrom, ki jih je že čez 100 tisoč.

Z menoj sta se odpravila še »kožuharja« Slavo z Yamaho 1100, četrtič in Vlado z Burgmanom 400, prvič. Le kako bo vozil po snegu s temi malimi kolesi? Bomo videli. V Radgoni smo polno tankali in kupili vinjete za avstrijske avtoceste. IN… GREMOOOOO!!!!! Ceste so bile suhe skoraj do Welsa.

Ko se temperature spustijo globoko pod nič, se na motorju kar veseliš tunela, saj je tam tudi do 20 stopinj topleje kot zunaj. Tako se vsaj malo pogreješ. Pred tunelom je, zaradi varnosti, pametno sneti sončna očala, saj se hitro orosijo. Nekateri tuneli so neosvetljeni in tako v trenutku naletiš na situacijo, kot da je nekdo ugasnil luč. Avtocesta je končno dokončana skozi celo Avstrijo. Izognil sem se vasem Klaus, Hintestoder, Inzesdorf, kjer sem se prejšnja leta težko prebijal po zasneženi, poledeneli in ovinkasti cesti. Na novem delu avtoceste si tuneli kar sledijo drug drugemu in našteli smo jih čez dvajset. Večina je zelo kratkih, tako da se nič ne ogreješ v njih. Pri Welsu je bil na cesti sneg in led, zato smo vozili zelo previdno in počasi, okoli 80km na uro. V takih zimskih razmerah moraš biti na motorju ves čas na preži. Med vožnjo je včasih težko ugotoviti, ali je cesta pred teboj suha, mokra ali ledena. Važno je, da se pravilno odločiš, ali boš vozil po svetlem delu asfalta, ali po temnem.

Svetla lisa je lahko suha in bela od soli, drugič je lahko bela zaradi snega. Med potjo nas je prehitel policijski avto, ki nam je sledil skoraj 20 km, in nas ustavil. Zahteval je dokumente, pregledal vinjete in kaznoval Slava zaradi vožnje po levem delu našega voznega pasu. Vozili smo, tako kot zmeraj, ko je v koloni več motorjev, v cik-cak formaciji. Po avstrijskem Zakonu o cestnem prometu se morajo vsa motorna kolesa voziti ob desnem robu svojega voznega pasu. Policist nam je pol ure držal pridigo in na koncu seveda tudi pokasiral. Da bi popravil slab vtis, mi je dal zemljevid z vrisano potjo do Pasaua in vžigalnik in nam zaželel srečno pot. Krenili smo dalje po snegu. Pred nemško mejo smo še zadnjič polno tankali, saj je bencin v Avstriji cenejši kot v Nemčiji. Kmalu po prestopu nemške meje smo zapustili avtocesto in zavili v hribe Bavarskega gozda. Pokrajina je bila pokrita z debelo snežno odejo.

Okoli šestih zvečer smo prispeli v Sollo. Ni bilo veliko motorjev, saj je uradni pričetek srečanja v petek (vstopnina 18€). Na starem mestu so nas že čakali moji stari prijatelji iz prejšnjih srečanj, Nizozemci Thys, Johann in vsi ostali. Pričakal nas je tudi Vanč iz Slovenskih Konjic s svojo nepogrešljivo stalno spremljevalko – rdečo marelo. Ker ni imel šotora s seboj, je bil na srečanju moj »cimer«. Pravi motoristi si moramo vedno pomagati. Stiski rok, objemi in trepljanje po ramenih je bila prijetna in prijateljska dobrodošlica. Na prejšnjih srečanjih smo skupaj preživeli veliko lepih trenutkov ob tabornem ognju, kjer smo si delili hrano in pijačo in pripovedovali različne zgodbe o motorjih in potovanjih. Šotori, ognji, kožuhi, pečene klobase na palicah in kuhano vino v osmojenih lončkih, motorji. Prava idila indijanskega tabora. Moderni indijanci – uresničitev otroških sanj pri štiridesetih… Tukaj se vse odvija pod vedrim nebom, pod motom nazaj k naravi in z naravo. Nikomur se nikamor ne mudi. Vse delamo počasi, kot leni medvedi.

Prvo noč je bilo –15°C. Bolj slabo sem spal, ker me je zelo zeblo v noge, čeprav smo pod šotore raztresli dve bali slame (cena bale 2,5€). Zjutraj smo kupili drva (en sveženj stane 5€) in zakurili. Skuhal sem juho za zajtrk in s tem zelo razveselil Vlada, saj ga je lepo pogrela in mu dala energijo za začetek mrzlega dneva. Šli smo si ogledat prizorišče srečanja. Toliko nenavadnih predelav motorjev ne vidiš nikjer drugje. Od raznih ščitnikov pred mrazom, prikolic, verig na zadnjih kolesih, slončkov in drugih figuric, indijaskih vigvamov, pečk in vsemogočih grelcev, polic iz snega, celo palme iz papirja in napihnjene žoge so popestrile sceno. Vse stvari so enkratne in izvirne. Vsak se znajde po svoje in uživa v preprostosti življenja v snegu. Krožili smo med šotori v globokem snegu in fotografirali.

Za kosilo sem pripravil svinjske kareje s česnom, z vonjem po dimu in okusom po pepelu. Super. Za večerjo so bile na meniju pečene domače klobase s popečenim kruhom in kuhano vino. Kuhanje na odprtem ognju kar traja in traja. Posedeli smo ob ognju na balah slame do polnoči in imeli kar veliko obiskov starih znancev. Zaradi nenavadnih oblačil Slava in Vlada, ki sta iz dežele kurentov pripeljala s seboj ovčje kožuhe, smo bili velika atrakcija za vse hobi fotografe. Spali smo dobro in dolgo, čepraj je bilo ponoči –18°C. Po zajtrku, sestavljenem iz juhe, slanine z jajci in čaja, smo šli peš v 5km oddaljeno vasico Solla. V trgovini smo nakupili še nekaj hrane, pijače in filme. Ustavi smo se v vaški gostilni. Tam dobiš za 27€ sobo z zajtrkom za vse tiste, ki ne marajo mraza in spanja v šotoru. Naročil sem si juho z jetrnim cmokom, ki je bila preslana, kot vsako leto. Pa naj živi tradicija! Za srečo. K nam je prisedel starejši možakar in zapletli smo se v pogovor. Spoznali smo pravo legendo motorizma. To je bil Günther iz Kölna. Možakar je star 77 let, še vedno mladosten in poln življenja in načrtov. Pokazal nam je potni list, poln žigov iz celega sveta. Lansko leto je sam z motorjem prevozil 35000 km v sedmih mesecih: celo Afriko, vse do Južnoafriške republike.

Prevozil pa je tudi ZDA in Aljasko. Na vprašanje, zakaj se vozi sam, se je pošalil, da je dal oglas v časopis, da išče prijateljico za skupna potovanja z lastnim motorjem, staro nad 70 let, vendar se mu ni še nobena oglasila. Pravi, da mlajše noče vzeti s seboj, ker je lahko nevarna za njegovo srce. S težavo smo ga prepričali, da mu plačamo vsaj kavo, saj si najraje sam plačuje pijačo. Poleg Slovencev pa to res ne gre! Najel si je sobo v 10km oddaljeni vasi, saj v takšnem mrazu zaradi svojih let ne more več šotoriti.

Klub vsemu pa vsako leto pride na Elefantentreffen. V vasi smo si ogledali tudi military shop, kjer prodajajo različno vojaško opremo za zimske razmere po zmernih cenah. Na prizorišču je bilo zbranih že veliko motoristov, a po občutku vseeno manj kot prejšnja leta. Največja gneča je pri prodaji drv, saj si vsak dela zalogo za mrzlo noč. Nekateri svežnje nosijo in padajo z njimi po ledu, drugi jih vozijo na prikolicah ali vlečejo za seboj. Slame je že zmanjkalo. Letos so bile bale slame bolj »evropsko« majhne in slabo povezane.

Zvečer je bil tradicionalni govor in pozdrav motoristom v večih jezikih z baklami pri glavnem vhodu (bakla 2,5€). Z minuto molka smo počastili spomin na umrle motoriste. Po govoru je bil pohod z baklami v 6km oddaljeno cerkvico sredi gozda, kjer je bila maša za umrle. Letos sem se odločil, da grem zraven, čeprav drugače ne zahajam v cerkev. Hotel sem se pokloniti spominu na vse moje umrle prijatelje motoriste. Mladi župnik, motorist po srcu, v motoristični obleki, doma iz 650km oddaljenega Kölna je pripravil ozvočenje, kitaro, orglice in nam razdelil besedila pesmi, ki smo jih peli pri maši.

Bila so njegova besedila na znane pesmi, v nemščini in angleščini. Prav ganljivo je bilo, kako smo peli vsi skupaj, Nemci, Angleži, Nizozemci, Poljaki, Italijani in Slovenci. Po vrnitvi sem se oglasil pri starem prijatelju, organizatorju srečanja, Michaelu Tubesu. Kar debeli dve uri sva se pogovarjala o organizaciji srečanja, o motorjih, potovanjih in izkušnjah. Nazdravila sva s šilčkom »ubijalsko« močne žganice. Domače žganje je odlična stvar za dobro počutje, toplino, proti bacilom vseh vrst in ne sme manjkati na takem srečanju. Michael mi je dal veliko podatkov o letošnjem srečanju:

  • 3830 motoristov
  • 1750 dnevnih gostov
  • 3892 km najdaljša pot iz Teneriffe (Španija)
  • 37 članov najštevilčejši klub BMW iz Italije
  • najlepša predelava: prikoličar Dnjepr

Organizirano je bilo tekmovanje v vlečenju vrvi, izdelavi snežnih skulptur in žaganju drv. Letošnje leto je bilo precej vroče krvi, ker prvič na prizorišče niso spustili štirikolesnikov. Vozniki štirikolesnikov so v prejšnjih letih povzročali veliko težav. Na željo ostalih udeležencev so letos dovolili na prizorišče samo dvo- in trikolesnikom, ki so definirani kot motocikli.

Noč je bila hrupna kot vedno. Bilo je veliko manjših ognjemetov, pokanja petard, rohnenja motorjev, pa tudi motorne žage je bilo slišati. Ob vsakem ognju se je veliko jedlo, pilo in glasno debatiralo. To noč je bilo »le« -14°C. Topleje kot prejšnje noči. Zjutraj nismo našli drv za zakuriti. Nekdo nam jih je sunil, pa tudi vsem bližnjim sosedom. S tem je privarčeval kar nekaj evrov. Potrebno je bilo na hitro organizirati novi ogenj, saj je čas priganjal. Prijatelj Johann mi je dal štiri polena in žerjavico, da sem zakuril in pripravil zajtrk, slanino z jajci in čaj. Vsako noč nam je zmrznila vsa pijača: vino, pivo in voda, pa tudi vsa hrana od jajc do klobas. Poceni naravni zmrzovalnik.

Pospravili smo šotore in ostalo opremo in jo privezali na motorje. Za seboj smo počistili smeti in jih spravili v vreče, ki smo jih dobili ob prihodu. Poslovili smo se od prijateljev z željo in obljubo, da se naslednje leto srečamo na istem mestu. Prvič po sedmih letih na tem srečanju, mi je motor vžgal brez težav. Starejši je, boljši je! Prav zanima me, kaj si je mislil mehanik Luck, da se tokrat nisem oglasil pri njem. Prejšnja leta se je pošteno trudil, da je uspel oživeti mojega Oldija. No, tokrat sem upošteval njegove nasvete o svežem olju in novem akumulatorju, saj sem jih v prejšnih letih velikokrat slišal.

Po hriboviti in zasneženi cesti smo prispeli do suhe avtoceste. Bilo je zelo mrzlo, okoli –15°C. Mraz ni hotel popustiti, mi pa tudi ne. Z nami se je vračal tudi Vanč s svojim BMW-jem. Vozili smo manj kot 100km/h, se večkrat ustavili, da smo natankali bencin in se ogreli. Za tunelom pri Gradcu smo računali na prijaznejši mraz, a ni bilo tako. Še naprej je »pikalo« v prste na rokah in nogah. Pred Šentiljem se je poslovil Vanč z zamahom roke, mi trije pa smo se čez Cmurek peljali v Lenart. Tam smo, kot po navadi, nazdravili s pivom in kavo na srečno vrnitev.

Slavo in Vlado sta zavila proti Ptuju, jaz pa čez hribe proti Ljutomeru. Bilo je že mračno in naenkrat mi je zdrsnil motor. Komaj sem se ujel. Potem pa še enkrat. Tiste bele lise na cesti, ki so v Avstriji pomenile suhi del ceste, so bile tukaj led in sneg. Samo tega je mankalo, da padem skoraj pred domom! Prigrmel sem domov, otovorjen in zasmrajen od dima. Moji trije doma so si končno lahko oddahnili, ko so zaslišali motor. Izkušnje so me naučile, da je treba motor oprati takoj in to z mrzlo vodo, saj drugače rja hitro razžre vijake in verigo.

Torej, prvo motor in šele potem vse ostalo! Končno sem se stuširal, saj štiri dni nisem videl veliko tekoče vode, pojedel kosilo in utrujen zasmrčal na kavču. Pred spanjem sem na hitro preletel v mislih dogajanje zadnjih dni. Zelo lepo je bilo in naslednje leto zagotovo spet grem.

Od 27. do 29. januarja 2006 bo jubilejno 50-to srečanje in prireditelj pripravlja posebno presenečenje. Zaželel sem si, da bi na to jubilejno srečanje šlo več Slovencev in upam, da se bomo lahko organizirali. Prosim vse zainteresirane, da se mi pravočasno javijo! Pa še to za vse tiste, ki se bojite vožnje z motorjem pozimi: NI SLABIH RAZMER ZA VOŽNJO – JE SAMO SLABA OPREMA!

Rad bi se zahvalil svoji družini, ki me podpira pri mojih zimskih podvigih. Hvala tudi prijateljem in znancem, ki me bodrijo in »navijajo« zame. Vsako leto se jim oddolžim s fotografijami in zgodbo o potovanju. Hvaležen sem tudi firmi Suzuki, ki je naredila GSX-sa takšnega, kot je: lepega, udobnega in vzdržljivega.

Oktobrska Sardinija 2004

0

Še zadnje stvari smo natlačili v kovčke in… in… dopust se je začel! V petek, 1.10.2004, smo torej odrinili na pot proti Sardiniji trije popotniki: Bojan (motoristek), Blaž (bladzo) in Ana (anA).

In smo šli… petek, 1.10.2004

Vsi optimistični in navdušeni nismo dovolili, da bi nam sto km dežja pokvarilo vzdušje. Na dolgočasnem delu poti, po avtocesti proti Livornu, kjer nas je čakal trajekt, ti skoraj ne preostane drugega, kot da se vdaš v usodo in si želiš, da bi se kilometri na števcu hitreje odvrteli. Na cesti čez Apenine nas je že razveselila malce bolj razgibana cesta in pa precej lepša pokrajina, z veliko manj dimniki. V tem bolj goratem delu poteka cesta tudi skozi nekaj predorov. V enem izmed njih se je začel zastoj. Vozila so stala v predoru, jasno vsa s prižganimi motorji. Blaž in Bojan sta se kljub stranskim kovčkom uspela prebiti skozenj in pričakovali smo, da se bo za predorom promet sprostil. Domnevali smo, da gre za nesrečo. Vendar pa temu ni bilo tako. Za predorom se je gneča iz neznanega razloga še nadaljevala in zdelo se je, da gre v neskončnost. Nekateri vozniki so se nam prijazno umikali, spet drugi so se uspešno delali »francoze«. Uspelo se nam je prebiti skozi nekaj km stoječe kolone. Veseli smo bili, da nismo v katerem od avtomobilov, saj bi zagotovo zamudili trajekt.

V Livornu – mestu dimnikov in tovornih dvigal smo potrpežljivo čakali na trajekt. Pridružili so se nam še štirje motorji. Zanimivo je bilo, da nas je bilo tam osem ljudi, iz štirih različni držav in vsi motorji so bili znamke BMW in za nameček še vsi GS-i: od letnika ’92 do ’04.

Izpluli smo ob 23h, točno po voznem redu. Ker smo potovali kot palubni potniki, smo noč prespali na udobnem tapisonu v otroški igralnici.

Sobota, 2.10.2004

Ob sedmih zjutraj smo se izkrcali v Golfo Aranci in se prvič pognali po tako opevanih sardinjskih cestah.

V Olbii smo se ustavili na kavi, kakavu in rogljičkih in naredili plan za prvi dan, hkrati pa sta Bojan in Blaž že delala plane za naslednje dni, saj kar nista mogla umakniti pogleda z rumenih zavitih cest na zemljevidu. V ušesih jima je odmevalo Hotsckotovo navodilo: »Follow the yellow lines!«

Kmalu smo »napadli«. Šli smo skozi mestece Cangianis, nato skozi Tempio in navdušenje nad popolnimi cestami, z nagnjenimi ovinki, brez napake v asfaltu se je samo stopnjevalo. Kmalu za Tempio-m smo zavili z glavne ceste na 9 km dolgo cesto popolnih serpentin, po kateri smo prišli na vrh gore Limbara, ki je 1362 m nad morjem. Odprl se nam je prečudovit razgled. Že smo začeli s »foto-sešnom«. Nadaljevali smo po cesti 392 mimo jezera Lago di Coghinas, skozi mesti Oschiri in Ozieri ter v Patadi izvedeli, da bo naslednji dan potekal WRC ravno po poteh, ki smo jih že prevozili. Sicer v hudih skušnjavah in želji, da bi si ga ogledali, smo se kasneje le odločili, da nas bo rally že počakal kdaj drugič in da se ne bomo naslednjega dne vračali po istih poteh ter na ta način izgubili en dan dragocenega dopusta. Želeli smo videti in prevoziti čim več cest, tako da smo kar ostali pri okvirnem planu, ki smo si ga zadali. Nadaljevali smo mimo Lago Lerna, skozi Budduso, Bitti, Orune, večje mesto Nuoro, Olieno in se v Dorgali-ju ustavili na pijači. Lokalni motorist nas je prijazno povabil, naj pridemo zvečer na moto zbor, ki ga je prirejal njihov moto klub.

Limbara

Le še 9 km krasne ceste nas je ločilo do cilja tistega dne. Blaža je v tunelčku prehitel mali Italijan na Ducati Monster-u, ki je imel za nameček še bele nogavice, kar je Blaža še posebej spodbudilo, da se je pognal za njim. »En takle me pa že ne bo!« Pri tem je seveda pozabil na sopotnico in stranske kovčke. Morda ga je na to spomnilo le škrtanje v vsakem ovinku, kadar je po tleh podrsala tačka ali pa »štender«. V stilu super moto dirke, ki jo sicer enkrat letno priredijo na tej cesti smo prispeli v Cala Gonone. V kampu smo se za 55€ na dan namestili v simpatičnem bungalovu s kopalnico, kuhinjo, posodo in posteljnino. Privoščili smo si »makarone z mesom« ali lepše »pasto carbonara«. Zvečer smo se odpravili nazaj v Dorgali na moto zbor. Ker se ob 22h dogajanje še vedno ni začelo, ker smo bili precej utrujeni in smo želeli naslednjega dne novim zmagam naproti, smo se odpravili proti »domu«. Tega dne je bilo za nami cca 320 km, prejšnjega dne pa smo jih naredili 600, Bojan pa za nameček še razdaljo od Celja do Ljubljane več.

Bunglaov v Cala Gonona

Nedelja, 3.10.2004

Prebudili smo se v prelep topel dan. Nebo ponovno brez oblačka. Bilo je tako toplo, da smo imeli pod jaknami le kratke rokave. Odrinili smo novim zmagam naproti. Cesta, ki pelje skozi narodni park Golfo do Orosei je presegla naša pričakovanja. V vseh potopisih smo že brali o njej, zdaj pa smo se na lastne oči in gume prepričali, da je vredna vse te hvale! Ovinki so si sledili v pravilnem vrstnem redu, rdečkast asfalt je dajal vtis, kot da so nam na čast položili rdečo preprogo, pokrajina naokoli je bila čudovita. Cesta vliva še več zaupanja kot ostale, saj ima vsega skupaj le en privoz, tako da je treba skrbeti le za nasprotni promet. Pravo razkošje! Sonce je začelo že pošteno pripekati. Ob cesti in na cesti je bilo polno krav, ovac, koz, konjev in prašičkov. Slednji so si nas prišli zvedavo ogledat čisto od blizu. Mogoče smo se jim zdeli znani in domači…

Narodni park Golfo di Orosei

Po fotografiranju smo se odpravili naprej skozi mesta Baunei, Tortoli, Lanusei in Seul. Ker je bila nedelja, smo se začeli ozirati za bencinskimi črpalkami v upanju, da bomo v naslednjih 100 km našli kakšno. V kraju Serri smo jo zgrešili za pol ure. Lastnik je sicer živel zraven, vendar se mu nekako ni zdelo vredno, da bi nam natočil nekaj litrov. Bojanu se je že prižgala rezerva. Sreča se nam je nasmehnila v Issili-ju, do kamor je Bojan prišel že skoraj na hlape. Hoteli smo pomalicati pri bližnjem jezeru, ker pa nismo našli nobene sence smo potegnili skozi Laconi do Meana Sardo in si tam zares privoščili pol urni počitek. Nadaljevali smo z vožnjo.

Ena cesta je bila bolj popolna od druge. Pokrajina z malimi grički, na vsake toliko stolp Nuraghov, vsepovsod so se pasle živali. Na cesti smo bili večinoma sami. Dohiteli smo sem in tja kakšen avtomobil, nasprotnega prometa pa je bilo tudi zelo malo. Kljub zelo lepemu vremenu smo v dveh dneh srečali le nekaj malega motoristov. Skozi kraje Sorgono, Tonara, Tiana, Ovodda, Gavoi, Sarule, Orani in Oniferi se nismo ustavljali. V mestu Nuoro, ki je največje v tem delu Sardinije, se tudi nismo zadržali, saj nobenemu od nas velika mesta niso posebno pri srcu. V Galteli smo zavili desno spet proti Dorgali-ju, kjer smo si privoščili sladoled in si predstavljali, kako v Ljubljani že po ulicah pečejo kostanj. No, po cca 400 prevoženih kilometrih smo si spet skuhali našo tradicionalno večerjo, ki smo jo tokrat delili tudi z lokalnim mačkom. Preden nam jo je uspelo skuhati, pa smo imeli kar nekaj težav. Nihče od nas namreč ni bil kadilec in tako nihče ni imel niti vžigalic niti vžigalnika. Ker je bila nedelja, je bilo povsod vse zaprto. Spet so se nas usmilili sosedje kot tudi prejšnji dan. Naredili smo še bojni plan in sklenili, da bomo naslednje dni že spali na zahodni obali.

Motoristek

Ponedeljek, 4.10.2004

Hitro smo imeli spet vse na motorjih. Za domačine je bil navaden delovni ponedeljek, za nas pa nov prečudovit in topel dan, brez oblačka na nebu. Vse skupaj je postajalo že kar »kičasto«. Prometa na cestah je belo nekoliko več le v mestih, vendar še vedno nič v primerjavi s tem, koliko vozil se pretaka tu v poletnih mesecih. Kar ni nam šlo v račun, kako bi bilo tu takrat, saj smo vsakič, ko smo se ustavili iskali senco, pa smo že kar zakorakali v jesen. V Dorgali-ju smo tokrat zavili desno proti Orosei in nato skozi Galtelli do Nuora. Tam smo šli po hitri cesti do Oniferi. Kmalu smo se spet odcepili desno na »klasične« ovinkaste ceste proti Bonu.

Huda cesta

Levo smo na vrhu hribčka zagledali mali grad Burgos in sevdeda zavili proti njemu. Domačini so nam pokazali pot prav do vrha. Spet smo imeli krasen razgled in priložnost za požirek vode in fotografiranje. Tudi med nadaljnjo vožnjo sem uspela narediti nekaj lepih fotografij. Nizali so se kraji: Bultei, Cagolerna, Ozieri, Mores, Thiesi, Ittiri in že smo bili v Algheru, kjer smo imeli namen najti prenočišče. Zapeljali smo se najprej še do Fertilije, se v usnjenih kombinezonih malo posenčili na rajski peščeni plaži in se hladili s sladoledi. Sonce je neizprosno pripekalo. Ni kazalo drugače, kot da čim prej najdemo prostor, kjer se bomo lahko preoblekli v primernejša oblačila. V Algheru smo v kampu La Mariposa (www.lamariposa.it, tu so tudi linki do spletnih strani vseh ostalih kampov na Sardiniji) najeli prikolico, kjer je bila tudi posteljnina, posoda, hladilnik… za 36€/dan za tri osebe.

Huda cesta

Tudi tu nismo za motorja plačali nič. Kar precejšnja razlika s kampi na hrvaški obali, kjer zaračunajo prav vse. Bojan se je šel namočit v morje, nato pa smo se v lahkih oblačilih odpravili na ogled mesta, ki je bilo le cca 2km daleč. Pogledali smo si staro mestno jedro z obzidjem in ozkim uličicami. Podobno kot v Dubrovniku. Leno smo pohajkovali nato pa zavili v restavracijo Nettuno z razgledom na morje in si privoščili obilno večerjo. Bilo je zelo okusno in najedli smo se, da smo se komaj privlekli domov. Za seboj smo imeli »samo« prelepih 300 km.

BMW

Torek, 5.10.2004

Ta dan smo namenili lenobnemu raziskovanju obale. Zapeljali smo se do Capo Falcone, ki je skrajna SZ točka otoka. Seveda smo na poti do tam zavili še na vsako cestico proti morju in vsak mali kraj: Porto conte, Porto Ferro… in se malo zapeljali tudi po makedamu. V Stintinu je bilo na sanjski plaži Spiaggia della Pelossa kar precej turistov. Pred industrijskim mestom Porto Torres, smo zavili nazaj proti JZ. Na Capo Caccia se nam je odprl krasen razgled na in z zelo visokih klifov. Z vrha smo se odpravili peš proti jami Grotte di Nettuno. Še dobro, da nismo vedeli, kaj nas čaka.

Off Road

Od vrha klifa do morja, kjer je bil vhod v jamo, so namreč vodile stopnice. Nazaj grede smo jih prešteli. Bilo jih je 650! Jama je bila zelo lepa, a precej majhna gleda na to, da imamo v Sloveniji kar nekaj zelo velikih jam. Vstopnina je bila 10 €. Posebnost jame so med drugim tudi mali stalaktiti- – špageti. Na določeni oddaljenosti od stropa začnejo namreč rasti nekateri v levo, drugi v desno in spet tretji navzgor. Popolnoma so skregani z gravitacijo, vendar nam je vodička rekla, da strokovnjaki menijo, da je to posledica vetra, ki pa ga mi nismo zaznali v jami. Mimogrede vodička je perfektno govorila angleško. Po napornem vzponu nazaj na vrh pečine, smo si (spet skupaj z mački) privoščili veliko vode in pomalicali. Z Bojanom sva se nato ohladila v prijetno hladni vodi Sredozemskega morja, Blaž pa je trdil, da je »čist zadost«, če gre samo do kolen v vodo in se je raje zaposlil s fotografiranjem. Lenobno smo se odpravili proti Algheru in še tam malo posedeli ter uživali s sladoledom v roki. Kljub temu da smo ta dan nameravali počivati smo uspeli »naklepati« 160 km-jev. V kampu smo odkrili tudi računalnik z internetom in se javili na motosvet. Ko pa smo kupili še vžigalice, je bil naš dan popoln.

Grotte di Netuno

Sreda, 6.10.2004

Tega dne smo prevozili cca 400 km. Alghero – Villanova – Montresta – Bosa – Tresnurages – Cuglieri – oristano – Simaxis – Busachi – levo proti Neoneli – Sorradile – čez jezero Lago di Omodeo – Ghilarza (po Blaževo Goriza) – Abbasanta – Santu Lassurgiu – Cuglieri – Scano di Montiferro – Sagama – Tinnura – Bosa in po cesti ob obali nazaj proti Algheru oz. še prej na »Hotsckotove ride (4 km)«

Skozi mesta smo se vedno peljali počasi. Ko smo se vozili skozi Cuglieri je imel Blaž na čeladi malo odprt vizir in spuščen notranji sončni vizir. Po spletu nesrečnih okoliščin je skozi odprt vizir priletela neka žuželka – verjetno osa, se zagozdila za črn vizir in ga v paniki pičila naravnost v levo oko. Sprva je mislil, da mu je nekaj padlo v oko. Malo je pomencal in si mislil, da bo takoj bolje. Ker pa je oko takoj zelo zateklo, je ustavil. Pogled na zatečeno oko ni bil razveseljiv. Otekla je tudi beločnica, kar je bilo prav grozljivo. Bili le slab kilometer za mestom, zato smo se takoj odpravili nazaj iskat pomoč. Sledili smo tabli z rdečim križem na kateri je pisalo »guarda medica«. Ko smo prišli do »zdravstvenega doma«, smo videli, da sta tu zdravnik in veterinar v isti hiši. Žal je bil tam le veterinar, ki pa mu ni mogel pomagati, saj Blaž ni hotel zalajati. Z rokami nam je nekako pojasnil, da je »človeški« zdravnik na obhodu po domovih in da se vrne po dveh urah (jasno ni znal angleško). Pokazal nam je še, kje je zdravnik doma, pa ga žal tudi tam ni bilo. V lekarni so se ga le usmilil in mu dali kapljice in obveze za oči. Obvezo je takoj vrgel stran, saj bi ga močno ovirala pri vožnji. Kljub temu, da imam izpit, smo ugotovili, da bo neskončno bolje, če on pelje samo s pol očesa, kot jaz z obema… Ko smo se ustavili na malici, se je oteklina že za malenkost zmanjšala. No tako smo torej kljub pomanjkljivi vidljivosti naredili še 250 km.

Pokrajina je bila spet prekrasna. Povsod ob cesti so se pasle živali. Sonce je pripekalo. Nazaj grede smo se v Bosi kar razveselili oblakov, ki so zakrili sonce, saj je tako temperatura postala znosnejša. Nekje na dveh tretjinah poti od Bose proti Algheru, je Hotscko na zemljevid sam vrisal 4 km rid, ki jih ni bilo na zemljevidu. Navzgor smo »žgal k’ pr’ norcih«, dol grede pa smo uživali v lepem razgledu.

Večer smo spet preživeli ob sladoledu, internetu in tortelinih, ki jih je tokrat skuhal Blaž.
Huda plaža

Huda plaža

Četrtek, 7.10.2004

Ostala nam je le še severna obala. Za JZ in JV del Sardinije smo že na začetku planirali, da si ju pustimo za kdaj drugič, saj nas je čas preganjal in če bi tako hiteli, ne bi uspeli vsega tako temeljito predelati.

Rocco di Elefante

Mimo letališča pri Algheru, smo zavili desno proti velikemu mestu Sassari. Glede na zemljevid smo prehitro prišli na avtocesto in nikakor nismo mogli najti izvoza za Senori ali Sorso. Vozili smo se gor in dol in ugotovili, da je ta del avtoceste le slabo začrtan na zemljevidu, ker očitno ga, takrat ko je bil zemljevid izdan, še ni bilo. Po polurnem tavanju, je Blaž rekel: »Ne bom zavil, dokler ne pridem do table za Senori!« No ko smo končno zagledali tablo, smo bili že globoko v mestu. Sassari je bilo do sedaj absolutno najslabše označeno mesto, ali bolje – neoznačeno. Ko smo bili spet na »ta pravih« ovinkih, se je dobra volja vrnila. Skozi Sorso smo šli proti Lu Bagnu, kjer smo zavili desno proti Rocco di Elefante. To je skala v obliki slona, ki stoji tik ob cesti proti Sedini. Žal je bila ta krasna cesta od tam naprej zaradi plazu zaprta in tako smo šli do Tempia po drugi poti – S. Maria Coghinas – Viddalba – Badesi – Trinta d’Agultu – Piano dei Grandi Sassi – Aggius – Tempio. Cesta 133 nas je nato pripeljala do Santa Terese in Porta Falcone. Končno je bil spet čas za malico. Plaža pod nami je bila polna kopalcev. V daljavi smo videli Korziko. Bilo je prekrasno in želeli smo si ustaviti čas. Nazaj grede proti Algheru smo se vozili ves čas po cesti 200, ki je speljana zelo blizu morja. Ne sicer tako kot jadranska magistrala, ampak skoraj ves čas vsaj v daljavi vidiš morje. Eno mestece prikupnejše od drugega, ena plaža lepša od druge. Na tem koncu je bilo še presenetljivo veliko turistov. Še vedno pa smo lahko vsak dan na prste ene roke prešteli, koliko motoristov smo srečali. Tudi ostalega prometa ni bilo veliko.

Mesto Castelsardo se ponaša z mogočnim gradom. Sorso – Senori – Sassari – Alghero. Spet smo bili »doma«, spet smo bili veseli, ker je bila za nami spet »ena fina furca«.

Internet, tortelini, sladoled… poravnali smo račun za kamp in popadali v postelje.

Castelsardo

Petek, 8.10.2004

Do 10h smo morali zapustiti kamp. Spakirati je bilo treba racionalno, saj do doma nismo nameravali več razpakirati. Na doseg roke je bilo treba dati le kakšno toplejše oblačilo, saj smo pričakovali, da bo naslednji dan na celini precej hladneje kot tu na otoku. Torej natovorjeni in v polni bojni opremi, smo še zadnjič »napadli«. Tokrat smo Sassari obvozili v velikem loku in zapustili avtocesto na izvozu za Ossi in Cargeghe. Skozi Florinas, pod avtocesto v Ploaghe, do Perfugas spet v Tempio. Zanimivo da smo bili v Tempiu trikrat in to vsakič po drugi cesti. Tik pred Tempiom smo skrenili z glavne ceste v dolino Valle di Luna. Kot da bi bili na drugem planetu oz. na Luni!!! Gore naokrog so bile sestavljene iz kupa ogromnih gladkih kamov. Kot da bi prišli na otročko igrišče velikanov, ki niso pospravili igrač za seboj. Kamni so bili nametani sem in tja. Res nenavadno! Tako nenavadno da smo si celo privoščili kratek postanek.

Želva

Cesta proti jezeru L.d. Liso je na zemljevidu izgledala slaba, vendar prevozna okrog jezera. No zmotili smo se 100%. Cesta je bila krasna, vendar ni bila speljana okrog jezera. Smo pa zato videli krasno jezero, ogromen jez, splašili bika ob cesti in skoraj povozili želvo, ki je prečkala to, sicer res malo obljudeno cesto. Skozi S. Antionio in Arzacheno, smo bili kmalu spet pri morju. Temperatura se je občutno zvišala. Tudi tu so bile same lepe plaže in mesta. Bala Sardinia, Poltu Quatu in bolj ko smo se bilžali opevani Costa Smeraldi, lepše so bili urejeni vrtovi in trava pokošena. Prijetno nas je presenetilo, da ni bilo nikjer visokih hotelov. Vse hiške so bile nizke, vsaka je imela svojo privatno plažo in večina tudi pomol. Mi navadni smrtniki skoraj nismo prišli do plaže. V Lonely planet-u smo prebrali, da se skozi ta del obale le težko prebiješ, ne da bi bankrotiral, zato smo se kaj hitro napotili proti Golfo Aranci od koder naj bi naslednjega dne odpluli s trajektom nazaj proti Livornu. Želeli smo prespati nekje v bližini, saj smo morali biti v pristanišču ob 7h zjutraj. Žal so bili do tam vsi kampi zaprti, čeprav smo na internetu prebrali, da so odprti do 15.oktobra. Poskusili smo z iskanjem sobe v Golfu Aranci, vendar neuspešno. Za hotel bi morali odšteti minimalno 90 € za vse tri. V nekem hotelu s štirimi zvezdicami, nam je prijazni možakar na recepciji naredil prav posebno ceno, ki pa je bila žel še vedno čez 100 € za nas tri. Rekel je, da se privat sob zdaj ne dobi, ker je trenutno »no season«. Odpravili smo se proti Olbii in po slabih 40 kilometrih našli odprt kamp Tavolara, s ceno za prikolico 30 €. Vsekakor zelo prijazna cena. Kamp je bil najlepši in najcenejši do sedaj. Zaprt je samo en mesec na leto in sicer nekaj pred in nekaj po novem letu. Blaž se je razburjal, ko so mu povedali, da mora motor pustiti zunaj kampa na parkirišču. To je bilo cca 100m stran od naše prikolice. No potolažil se je takoj, ko so mu posodili električni avtomobilček za prevoz prtljage do prikolice. Kamp je bil zelo lepo vzdrževan, povsod je bilo vse zeleno. Le ponoči je bilo precej moteče, ker je močan vonj nekih grmovnic, naredil vzdušje mrliške vežice.

Lastnik nam je svetoval dobro picerijo ne daleč stran in že kar pošteno lačni smo veseli sprejeli nasvet.

Spat smo šli zgodaj, saj je bilo treba ob 6.30 že odriniti proti Golfu Aranci.

Costa Smeralda

Sobota, 9.10.2004

V popolni temi smo se usedli na motorje in se zadnjič pognali po sardinjskih cestah. Že prejšnje dni smo ugotovili, kako imajo tu popolnoma različno politiko gradnje cest kot pri nas. Pri nas se stremi k temu, da so v mestih ceste lepe, tu pa so v mestih ceste katastrofalne, povsod pokrpane in stare. Pri čemer pa se ceste zunaj mest brez napak.

Preplavljali so me vtisi… Ves teden smo imeli zelo lepo vreme, prevozili smo vse ceste, ki smo si jih zamislili, dobro smo se razumeli… skratka bil je res popoln dopust!!!

Kar nekaj turistov je zapuščalo Sardinijo. Vsi smo zavistno gledali tiste, ki so se šele izkrcavali iz trajekta. Prejšnji teden smo prav tako mi prvič stopili na ta tla. Zdelo se mi je, da odhajamo kot domačini, s cmokom v grlu, ki je napovedoval »domotožje« po čudovitem otoku na katerega se bomo brez dvoma še vrnili in če bo le možno na prvem sedežu!

Na trajektu je bilo živahno. Preden smo izpluli smo se vsi namestili na udobne ležalnike. Ko pa smo izpluli, je vrvež zamenjal veter in veliko potnikov se je umaknilo pred vetrom v notranjost ladje. Prekladali smo se sem in tja in komaj čakali da mine ta brezmejno dolgočasna pot. Blaž se je vsaj malo kratkočasil z igranjem video igric. Nebo je bilo oblačno, pihal je mrzel veter. Misel na 600 km še bolj dolgočasne avtoceste je lahko pregnala le misel na toplo domačo posteljico in moker smrček pasjega prijatelja.

Ko smo bili končno spet na trdnih tleh, smo se takoj pognali proti domu. Vmes smo se ustavili le na bencinski črpalki, do kamor pa se je Bojan pripeljal v leru, ker mu je ravno zmanjkalo goriva! Črni oblaki na nebu so postajali vse bolj črni in grozeči. Tik pred mejo so začele padati posamezne kaplje, za mejo pa je že kar močno deževalo. V Ajdovščini smo si nadeli dežne kombinezone, vendar je nekaj km za Ajdovščino dež popolnoma ponehal. Naprej smo jo mahnili kar po stari cesti, saj smo imeli avtoceste že pošteno čez glavo. Na ljubljanski obvoznici smo se poslovili – midva sva bila že doma, Bojana pa je čakala še pot do Celja, do kamor je kljub nekaj težavam na Trojanah, prispel živ in zdrav.
In bili smo spet doma…

V zadnjih dveh dneh smo naredili skupaj okrog 950 km, v celem tednu pa cca 3500. Bil je res nepozaben izlet.

Fiksni stroški so znašali za naju: 156€ za trajekt (dve osebi + motor), 150 € gorivo, 190 € nočitve. Še 40.000 sit pa sva zapravila za hrano, sladolede, večerje, pijačo in podobno. Torej skupaj 160.000 sit. Treba pa je računati na to, da so verjetno v »high season« cene gotovo višje, oktobra je le » no season«…

Galerija slik “Oktobrska Sardinija 2004”

Vikend Dolomiti

0

Najina načrtovana pot v Dolomite se je pričela čisto drugače kot sva načrtovala. Zmenila sva se, da predčasno zaključiva službo in okoli 13 ure kreneva na pot. Zalomilo se je že zjutraj. Moj BMW noče v službo. Presneti akumulator… Pokličem šefa za dopust, usposobim akumulator in po naključju odkrijem veliko razpoko na zadnji gumi.

Sranje !!
Ostala bova doma.
Po krajšem premisleku pokličem Maria in kot po čudežu ima takšno gumo. Pred mesecem jo je nekdo naročil in ni prišel ponjo. Kakšno naključje. Hitro se odpravim k njemu in BMW ima novo Metzelerko, jaz pa olajšan za 35000 SIT. V Dolomite pa le greva…

1. dan – 310 km

Velenje – Kamnik – Ljubljana – Vrhnika – Logatec – Idrija – Tolmin – Bovec – Predel – Sella Nevea – Tolmezzo.

Ura je 14 in končno kreneva na pot. Pot naju pelje po tisočkrat prevoženih cestah naše lepe Slovenije in kot bi mignil sva že na bencinski postaji v Bovcu. Postali smo žejni. Nama privoščiva vodo z jabolko in čokolado, BMW pa dobi zasluženo Pb less gorivo.

Po kratkemu posvetu z Nemškima motoristoma, mož in žena v srednjih letih nista bila prepričana v katero smer je Predel (on na Triumphu, ona pa na Hondi!!), skupaj krenemo proti prelazu Predel. Lepa cesta zelo primerna za utekanje in ogrevanje nove zadnje gume pred napadom na Dolomitske prelaze.

 

Ura je 14 in končno kreneva na pot. Pot naju pelje po tisočkrat prevoženih cestah naše lepe Slovenije in kot bi mignil sva že na bencinski postaji v Bovcu. Postali smo žejni. Nama privoščiva vodo z jabolko in čokolado, BMW pa dobi zasluženo Pb less gorivo.

Po kratkemu posvetu z Nemškima motoristoma, mož in žena v srednjih letih nista bila prepričana v katero smer je Predel (on na Triumphu, ona pa na Hondi!!), skupaj krenemo proti prelazu Predel. Lepa cesta zelo primerna za utekanje in ogrevanje nove zadnje gume pred napadom na Dolomitske prelaze.

 

Pot nadaljujeva skozi Sella Neveo (lepa cesta) do Tolmezza, kjer se zaradi že kar pozne ure odločiva, da prespiva. Hotel najdeva ob cesti, na križišču, kjer ena cesta vodi proti Plocken passu, druga pa proti Villi Santini. Najina smer, odlično…

Hotel La Rosa, lepa soba z zajtrkom za primerno ceno (31.5 Eura/osebi).
Razsedlava BMW, v baru spijeva pivo in sok (3.5 Eura), obvezen tuš in sladko spanje.

 

2. dan – 430 km

Tolmezzo – Ampezzo – Passo di Mauria – Pieve di Cadore – Cibiana di Cadore – Passo Cibiana – Forno di Zoldo – Passo Duran – Agordo – Falcade – Passo di San Pellegrino – Moena – Passo di Costalunga – Passo Nigra – Castelrotto – Passo Pinei – St. Christina – Selva – Plan de Gralba – Passo di Sella – Passo Pordoi – Digonera – Passo di Fedaia – Canazei – Passo di Sella – Passo di Gardena – Passo di Campolongo – Passo di Falzerago – Cortina d´Ampezzo.

Ura naju zbudi ob 7.30 in zunaj spet krasen dan, kot bi ga narisal. Hitro se urediva, pojeva zelo dober zajtrk z obvezno kavo, plačava in se odpeljeva naprej do Ampezza in že sledi prvi prelaz (če ne štejemo Predela), Passo di Mauria. Na vrhu vidima, kako Angleža pravkar pobereta svojega BMW (R 1150 RT), ki sta ga zvrnila pri parkiranju (zelo globok kanal za vodo ob cesti !! ). It´s OK, in nadaljujemo pot.

Peljemo se proti Pieve di Cadore in malo kasneje zavijema levo proti Cibiani di Cadore in se dvigneva na Passo Cibiana (bp) in spustiva do Forno di Zolda. Pot nadaljujeva čez Passo Duran do Agorda in preko Cencenighe do Falcade, kjer naju malce naprej čaka Passo di San Pellegrino in prve kaplje dežja. Za trenutek se ob cerkvi ustavima in narediva nekaj slik.

Pot nadaljujeva po malce mokri cesti vendar že kakšnih 500 m nižje je cesta suha in spet naju lovi sonce, ki naju pripelje do zelo lepe vasice Moene. Odločiva se za postanek v obcestni gostilni, kjer je že kar nekaj predvsem nemških motoristov, in si naročiva vsak po eno minipico in dva jabolčna soka kar znese natančno 12 Eurov. Še ne pojeva do konca, ko se spet na kratko ulije. In to res na kratko, okoli pol minute…

Iz Moene se odločiva, da greva čez Passo di Costalunga in Passo Nigra do še ene krasne vasice z imenom Castelrotto in dalje čez Passo Pinei preko Selve do Plan de Gralbe, kjer se prične ta neverjeten krog štirih prelazov. Začneva čez Passo di Sella nato Passo Pordoi (meni najboljši) in za tem odpeljeva desno preko Digonere in čez Passo di Fedaia (Marmolada) do Canezeia. Od Canezeia spet na Passo di Sella (tokrat iz druge strani), Passo di Gardena, Passo di Campolongo. Neverjetno!! Če bi bilo mogoče bi se cel dan vozil ta krog.

Ura se približuje 19-ti in odločiva se, da preko Passo di Falzerago odpeljeva do Cortine d´Ampezzo in tam prespiva. Hotel dobiva na spustu proti Cortini in sicer 700 m do centra ob cesti. Hotel Columbia, zelo lep družinski hotel, kjer nama pokažejo sobo, ki je ne moreš zavrnit navkljub njeni ceni, ki je bila 45 Eurov/osebi z zajtrkom. Stvari spravima v sobo se preoblečeva in se odpravima v mesto na večerjo. V centru Cortine najdeva “ristorante” in si naročiva večerjo (pizza, jagnje na žaru z polento, sadno solato, čokoladno torto, pivo in jabolčni sok), ki naju je stala 32 Eurov. Po zelo obilni večerji se odpravima nazaj v hotel in po toplem tušu zaslužen spanec.

 

3.dan — 440 km

Cortina d´Ampezzo – Passo Tre Croci – Misurina – Toblach – Sexten – Passo di Monte Croce – Sappada – Villa Santina – Tolmezzo – Plocken pass – Mauthen – Villach – Klagenfurt – Ljubelj – Kamnik – Tuhinjska dolina – Velenje.

Nedeljsko jutro naju pričaka v oblakih. Škoda. Po jutranjem umivanju in pakiranju se odpravima na zajtrk in se ob karti odločiva, da zaradi čudnega vremena tokrat izpustima načrtovana Passo di Valparola in Passo di Giau. Tako štartava na Passo Tre Croci in naprej proti Toblachu. Malo pred Toblachom se spet prikaže sonce, zato se odločiva za postanek, kjer imajo tekmo v preskakovanju ovir s konji.

Iz Toblacha nadaljujeva v Sexten, kjer imajo na smučišču postavljeno bob stezo, čez Passo di Monte Croce in do Sapade ter naprej do Tolmezza. Pozdravima najin hotel od petka in nadaljujeva pot preko meglenega in mokrega Plocken passa. Na vrhu sem se moral ustaviti, odtočiti minimalno 3 dcl odvečne tekočine in oblečti termoflis pod jakno (zelo hladno!!). Čez tunel in spust v dolino. Spet sonce!! V soncu se pripeljeva v Mauthen kjer zavijema proti Villachu in naprej proti Celovcu. Avtocesta mi ne diši, vendar želim čimprej domov. Odločiva se, da greva čez Ljubelj in na vrhu presenečenje…

Gužva, dirke starodobnikov. Pozdrav motoristom in greva dalje preko Brnika, Kamnika, Tuhinjske doline in nazaj v najlepše mesto Velenje. Kako srečen sem ko vidim to tablo.

V treh dneh prevozila nepozabnih 1180 km, peljala čez 18 prelazov, porabila sva cca. 300 Eurov (prenočišča, hrana, pijača, bencin) in imela se več kot enkratno. Vredno še nekajkratne ponovitve, priporočava…

Test: Benelli TNT 1130 – eksplozivni Italijan

0

Pogosto je čez poletje razburjal duhove – enkrat so ga videli v Ljubljani na Tromostovju, drugič spet na Planinskih ridah, ko je brusil tačke in rohnel čez tistih nekaj ovinkov, potem ga je spet nekdo lovil okoli Krasa. Vedno se je o njem govorilo kot o agresivnem, domala mitološkem stroju, o katerem ni znal nihče povedati kaj konkretnega – vedelo se je le, da je rumene barve in “strupen, da glava peče”. V deževni in mrzli jeseni, ki je dajala slutiti že zimo, takorekoč v posezonskem času, smo ga končno dobili med stegna tudi mi – Benelli TNT 1130. Ugotovili smo, da je izjemno zabavno in brutalno zmogljivo prevozno sredstvo, igračkasto lahkoten tudi med resno in trdo vožnjo ter tako eksploziven, da hočeš-nočeš med vožnjo čez ovinke ne privablja le nasmeha na ustnice – raje kar glasen užitkarski krohot v čelado, samozadovoljno vpitje na dolgih ravninah ter seveda poglede povsod, kamor smo prišli.

A gremo lepo po vrsti. Z mitološkimi zadevami se vedno ukvarjamo z določeno mero strahospoštovanja – podobno je bilo tudi z Benellijem. Stroj namreč na prvi pogled vzbuja pomisleke, da ni najbolj krotek in nedolžen, denimo kot kakšna 600 kubična “prduljica”, obenem pa lepo izpostavljene komponente na TNTju že takoj dajejo tudi videz moči, agresije in hitrosti. “Zelo mišičast prednji del ter agresivno oster zadek – tole ni narejeno za 40 km/h”, je bila ena od prvih idej.

Poreklo in namen

Italija zagotovo velja za deželo vrhunskega potrošniškega oblikovanja, prav zato ne čudi, da je tam nastal Benellijev TNT, ki se po prestižnosti uvršča ob bok ferrarijem, lamborghinijem in najbolj plemenitim ducatijem, laverdam, agustam in drugim bencinskim mašinam, s katerimi se vsaj v sanjah prevaža prenekateri navdušenec. Nastal je kot odgovor na zahteve trga – vse več urbanih odjemalcev motociklov namreč zahteva izjemne vozne lastnosti v agresivni, street-fighterski izvedbi, brez odvečnih plastik in z udobnimi, široko postavljenimi ročicami za popolni nadzor nad dogajanjem. Mnogi se sicer zadovoljujejo z manjšimi “konfekcijskimi street-figterji” s 600- ali 750-kubičnimi motorji, a marsikdo ugotovi, da je tisto za pravega ljubitelja tovrstnih motociklov le polovičen motocikel. Pravi street-fighter namreč tako po moči agregata, kot tudi zmogljivostih podvozja in videzu odraža popolno ekskluzivnost. Ni dovolj le oblika in pomanjkanje maske – čimbolj vrhunske morajo biti skorajda vse sestavine, če pa je motocikel še unikat ali vsaj približek unikata, pa toliko bolje. Street-fighterji namreč morajo izstopati. Imeti morajo unikaten zvok, pritegovati poglede, omogočati elegantno odvijuganje v daljavo pred nosom kateregakoli drugega motocikla, ali vsaj večine. “Streetfighter je enostavno dominanca na cesti in v urbanem motorističnem življenju,” je nekoč izjavil eden od lastnikov. In temu so Italijani zvesto sledili – štiri vodila pri nastanku Benellija so namreč bili predvsem ekskluzivno oblikovanje (za dvig spoštovanja do blagovne znamke), navor (največ, kar je možno v tej kategoriji pri nizkih obratih za izjemno pospeševanje iz zavojev), okretnost (da lahko motorist izkoristi zmogljivost agregata v vseh pogojih) ter izjemna stabilnost pri visoki hitrosti (za doseganje dobrih potovalnih hitrosti, četudi na račun slabe aerodinamike).

Estetika

Vrhunska, agresivna, zanimiva, privlačna. Čeprav smo vajeni motorističnega poziranja na lokacijah od Tromostovja, Obale, pa vse do parkirišča pred službo – takega občudovanja naključnih mimoidočih nismo zaznali še nikoli. Enkrat najstnice (ki se itak spogledujejo z vsakim kupom plastike in pločevine), drugič spet motoristi, ki so kar cedili sline in spraševali po kavalih, kubih, ceni, hitrosti in drugem, a presenetili so tudi starejši možakarji, ki se kar niso mogli načuditi, kakšni so sodobni motocikli. Pa, da ne bo pomote – nihče ni Benellija povezoval s huliganstvom, prej nasprotno! Statistika vseh vprašanj mimoidočih na cesti daje vedeti, da so Italijani z obliko zadeli terno in da je morda celo vprašljivo, ali bodo lahko dobavili dovolj motociklov. Benelli vendarle ni Yamaha, da bi letno lahko izdelali nekaj deset tisoč TNTjev.

A kljub temu ostaja skrivnost, kaj je opazovalce tako pritegnilo. Morda razkošno velik in agresivno, kot nekakšno zmajevsko oko oblikovan žaromet, ki cesto res dobro osvetljuje? Morda ostro koničaste rumene plastike, ki pokrivajo ob boke postavljene hladilnike (kateri bi se sicer morda res utegnili odlomiti pri bočnem zdrsu, a koga to zanima, kadar je v igri “prava motoristična lepota”? Zagotovo so vsi opazili tudi lepo oblikovano zadnjo cevasto nihajko in aluminijasto platišče? Kaj pa izpušno cev? Seveda – dobro je skrita pod sedež, ni ravno velika, le redki pa vedo, da iz nje prihaja eden najbolj čudovitih motociklističnih zvokov, predvsem tam nekje v zgornjem območju vrtljajev, ko daje vedeti, da se čez pokrajino na svojem sončnem dvokolesniku pelje sam bog grmenja. No, domišljija s takimle strojčkom vendarle rada malce zbezlja, podobno, kot se voznik rad spusti z vajeti in mimogrede pozabi na zakonske predpise…

Pravo veselje nam je Benelli TNT 1130 delal v večernjih in nočnih terminih – modro osvetljena nadzorna plošča je lepa in privlačna, pregledna in funkcionalna. Na njej najdemo vse potrebno za učinkovito izkoriščanje. K elektroniki seveda sodi tudi zelo moderen detajl – mi smo ga našli v ključu, ki je zanimivo oblikovan, kot pregibni nožički, ključavnica za zagon motocikla pa ni nameščena na glavo krmila temveč v vdolbino na prednjem koncu posode za gorivo. Včasih se je to izkazalo za nekoliko nerodno rešitev, a smo že po petih metrih vožnje in po nekaj sekundah rohnenja izpuha ter agregata pozabili, zakaj smo malo prej preklinjali “izvirni italijanski dizajn”. Če lahko motocikli kot slabost pripišemo le to malenkost, jo zlahka tudi pozabimo :).

Ergonomija in nadzor

Sicer zelo dobro oblikovana sedeža dajeta vedeti, da je TNT motocikel za soliranje. Občasne sopotnice so se včasih pritoževale nad majhnostjo in neudobjem, stežka so našle oporne ročice in se včasih pritoževale tudi nad tem, kako topel je sedež – saj ni čudno, neposredno pod njim je namreč spravljen izpuh, ki odvaja vročo izdihano mešanico pogosto podivjane 137-glave črede. Pod sedežem je nameščen tudi majhen predalček za dokumente in denarnico, a nekateri novinarji so se pritoževali, da se jim je med priganjanjem v predalčku stopilo nekaj plastičnega denarja. Tokrat TNT takšnih težav ni povzročal, čeprav smo ga med testiranjem, kljub hladnemu in deževnemu vremenu, kar nekajkrat pritiskali do konca in preizkušali meje vzdržljivosti vratnih mišic – ko se približujemo hitrostim okoli 200 km/h, postane odličen trenažer, še posebej, če imamo težko čelado s slabo aerodinamiko, nad 220 km/h pa gremo že na vse ali nič. No, kljub temu – tudi največji vozniki (194 cm in nekaj čez 100 kg) niso imeli pretiranih težav na daljših vožnjah po Sloveniji. V mestu in na ovinkastih poteh je razveseljevalo nizko in široko krmilo, ki daje ogromno nadzora tudi v najbolj agresivnih situacijah, ko je treba reagirati premišljeno, hitro in natančno.

Agresiven, a predvidljiv motor ter odličen menjalnik

Trivaljni pogonski agregat z imenom Corsa Lunga (dolgi hod) je vzet iz Tornada 900, a so batom podaljšali hod – s 1130 kubičnimi centrimetri sedaj zagotavlja 137 konjskih sil in 117 Nm navora, kar bi moralo zadostovati tudi najzahtevnejšim. Zaradi trivaljne strukture je navor na voljo že v zelo nizkem območju, kljub temu pa je zadeva obvladljiva tudi tistim, ki niso ravno dirkači po srcu – elektronski sklopi namreč v celoti skrbijo za dovod gorivne mešanice in odtekanje zraka skozi izpušno cev ter po potrebi zadevo omejijo do te mere, da ni pretirano nevarna. No, kljub temu – benelli ni za začetnike, vsaj ne tiste, ki bi utegnili brez razmisleka o posledicah nebrzdano obrniti ročico za dodajanje plina. Ko namreč pri tej mrcini, ki v prostem teku prežeče renči z globokim glasom, “damo orenk gas”, se dogaja marsikaj – povečini pa stvari, ki jih doslej nismo bili vajeni :). Zdrsovanje zadnje pnevmatike je je s premikom desnega zapestja na voljo vedno, kjerkoli in kadarkolo – tudi pri hitrostih, ki so v naši deželi že ilegalne, prav tako je z vzpenjanjem na zadnje kolo. Motocikel namreč v srednjem območju vrtljajev – vedno na zahtevo voznika seveda – odreagira zelo močno, tudi pri visokih hitrostih, sploh pa, kadar tačko menjalnika zbijemo za eno ali dve prestavi navzdol in tako ukažemo najbolj divjo rollercoaster vožnjo na svetu. Če smo že pri menjalniku – deluje odlično, zanesljivo, ne “skače” iz prestave ter daje neprestano odličen občutek. Čeprav akrobacije “po zadnjem” z njim niso nikakršen problem, je vsekakor najbolj veselo z obema kolesoma na cesti, ko se motor vrti v srednjem območju vrtljajev – največji navor namreč dosega že pri 6700 vrtljajih v minuti (takrat se številni cestni japončki pogosto šele začnejo z veseljem vrteti), moč pa kulminira pri 9000 vrtljajih v minuti (ko jo japonci šele začnejo akumulirati).

Dobro podvozje

Učinkovite in pri najzmogljivejših motociklih že skoraj standardne zavore Brembo ter lepa lita platišča Marchesini, popolnoma nastavljivo zadnje vzmetenje Extreme, spredaj pa sicer izjemno močne obrnjene vilice (USD) Marzocchi s premerom 5 centimetrov, a v tej različici z nenastavljivim vzmetenjem (na voljo je tudi model z nastavljivim!). TNT peljal odlično, prednje vzmetenje je bilo dobro tako za ostro vožnjo, kot tudi za turistično ogledovanje po malce zrukanih cestah. Kdor bi ga želel kdaj razvajati tudi na Grobniku, bi si vendarle utegnil omisliti nekaj malega dražjo različico s polno nastavljivim prednjim delom ter drugimi dobrotami. A že ta Benelli je bil v marsičem boljši od česarkoli, kar smo vozili doslej. Izjemno uravnovešen v ovinkih, pri ostrem pospeševanju iz ovinka zvest vozniku, brez presenečenj – če pa so se že zgodila, so bila zgolj posledica sunka v desnem zapestu. No, ker je bilo v tistih dneh že dodobra hladno in močno deževno, pa še zadnja pnevmatika je prosila za zamenjavo, si motocikla nismo ravno “privoščili v vsej njegovi potenci”. A vendarle dovolj, da je pokazal svoj značaj in lastnosti.

No, na koncu moramo zagotovo razbiti vsaj še en mit – TNT ni le “slečeni” Tornado, ki je sicer Benellijev motocikel, overjen za dirke v kategoriji SuperBike. Snovalci so namreč na novo zasnovali tudi velik del ogrodja, omenili smo pa že, da so predelali agregat in seveda vgradili vizualno agresivnejši izpušni sistem, ne pa Tornadovih ventilatorjev.

Pa še zanimivost

Za modelno leto 2005 so pri Benelliju uvedli še dodatno novost, ki bo omogočila brezskrbno vožnjo tudi manj športno nastrojenim – na kontrolni plošči se bo namreč nahajalo stikalo, s katerim bodo motocikel lahko elektronsko preklopili v mirnejši način delovanja. Sproščanje moči bo tako regulirano za boljši nadzor tudi v slabših voznih pogojih, pa tudi poraba naj bi se tako zmanjšala za 10-20 odstotkov. No, v “polnem” načinu je bil motocikel uporaben v mestu tudi sedaj – vendar je bilo treba z ročico za plin ravnati preudarno, nikakor pa ni zadeva vzbujala kakšnih pretiranih strahov. A vendarle – bolje preventiva, kot kurativa.

Končni vtis

Odličen, za posebne užitke v vožnji, za tiste, ki uživajo na kolenih čez ovinke, pa za one, ki imajo radi brutalno pospeševanje na semaforjih, za pozerje, in tehnološke navdušence, za moto-avdiofile (ki so mahnjeni na zvok)… Primer ni edinole za tiste, ki bi radi potovali polno otovorjeni s kovčki, ter za tiste, ki želijo poceni motocikel ali takega, ki je varčen z gorivom. Benelli je pod našo taktirko kuril povprečno 10 litrov goriva na 100 kilometrov, včasih tudi več, le redko pa manj – ročica za plin in čudovita zvočna kulisa sta neprestano provocirali in vabili k hitrosti. No, vendarle smo se učinkovito ustavljali in imeli tudi v mestu popoln nadzor, zahvaljujoč dobremu položaju voznika za krmilom, na daljših progah pa tudi zaradi čvrstega ogrodja.

Na tem mestu si zagotovo zasluži vso pohvalo tudi uvoznik Avto Performance iz Kamnika, ki je motocikel registriral za testne vožnje, kljub temu, da gre v veliki meri za tehnološko in cenovno gledano skorajda že za eksotično napravo, ki si jo bodo drznili privoščiti le redki – a tisti bodo že vedeli, zakaj ga kupujejo. In še prepotrebni podatki za načrtovanje nakupa – Benelli TNT 1130 v tej izvedbi stane za sezono 2005 3.189.900 tolarjev (nekaj pa imajo še modelov 2004 v rdeči in rumeni barvi, različica TNT Sport (s popolnoma nastavljivim prednjim vzmetenjem in drugimi novostmi) 3.499.900 tolarjev, TNT Titanium pa 4.719.900 tolarjev. Na voljo je tudi kot Cafe Racer, cena za to različico pa pri nas ni znana.

Preizkušal in zapisal: Motosvet Test Team (Noise Data, Bladzo, SymRu)

Motocikel smo na test dobili od podjetja Auto Performance d.o.o., Šmarca pri Kamniku