Že ko sva načrtovala letošnje motoristično potovanje po Švici, sva vedela, v kakšno državo greva, da slovi po urejenosti, redu, delavnosti, in ker je alpska dežela, tudi po naravnih lepotah. Vsemu temu lahko samo pritrdiva, saj sva se o tem prepričala na potovanju.
12. julij – 13. julij 2023: LJUBLJANA – INNSBRUCK (395 km)
Zjutraj sva se odpeljala od doma kljub dežju in vso pot po Avstriji do Kitzbühla naju je spremljal dež. V Kitzbühlu pa je naenkrat posijalo sonce, tako da je omenjeno turistično središče sijalo v vsej lepoti z glavno ulico polno unikatnih zgradb, kjer se je trlo turistov. Tudi midva sva si privoščila malo počitka pred nadaljevanjem poti do Innsbrucka, kjer sva imela rezervirano hotelsko sobo. Ker sva v Innsbrucku že bila lansko leto, sva se zgolj sprehodila do mestnega jedra na večerjo, saj naju je naslednji dan čakala pot do Züricha.
13. julij – 15. julij 2023: INNSBRUCK – VADUZ – ZüRICH (291 km)
Na poti v Zürich sva se ustavila v Liechtensteinu, v glavnem mestu Vaduz, kjer sva najprej zagledala grad na visoki vzpetini nad mestom. Tam živi knežja družina, ki vlada od leta 1806 35 tisočim prebivalcem na 160 km2. Sprehodila sva se po glavni ulici, kjer sva videla na novo zgrajen mestni trg, parlament, mestno hišo, katedralo. Zanimivo je, da je to dežela vinogradov. Ker vreme ni bilo nič kaj prijetno, sva kmalu nadaljevala pot v Švico, v mesto Zürich, ki sicer ni glavno mesto, a vendar je pomembna finančna in kulturna prestolnica. Hotel Ibis, kjer sva imela rezervirano sobo, je bil oddaljen od središča približno 4 km, zato sva motor pustila kar pri hotelu in sva pešačila do centra. Najprej, ko prideš v center, vidiš po vseh ulicah ogromno zastav, tako da res veš, v kateri državi si. Pozornost vzbudi tudi javni promet, tramvaji in trolejbusi. Seveda pa imajo posebno vlogo vlaki, ki so po celi državi najpomembnejše prevozno sredstvo. Najprej sva si ogledala staromestno jedro, kjer se vse vrti okrog cerkve, to je baročna cerkev sv. Petra, in posebnost , to je ženska cerkev iz 9. stoletja v gotskem slogu. Skozi mesto se vije reka Limmat in nad reko se dviguje katedrala, Grossmunster, z dvema stolpoma, dvoje bronastih vrat in ima bogata vitražna okna, ki obiskovalce navdušijo. Ob reki Limmat je veliko cehovskih hiš s tipično arhitekturo, ki jo vidimo v severnih deželah.
Morala sva se vzpeti še višje, da sva prišla do univerzitetnega središča, ki predstavlja kar velik kompleks – očitno je priznana univerza, saj je bilo ogromno študentov vseh ras in različnih jezikov. V ta sklop sodi tudi tehniška šola, kjer je deloval znanstvenik Albert Einstein in kakšen kilometer proč je tudi hiša, kjer je živel nek določen čas. Vse to je obeleženo s spominsko ploščo.
Posebno zanimiva je železniška postaja v več nivojih in je vredna ogleda. Od železniške postaje je 1200 m dolga ulica, pravo nakupovalno središče, ki vodi vse do jezera. Jezero je prava turistična atrakcija z urejenim ladijskim prometom, polno jadrnic, urejena kopališča in ker je bila vročina tudi veliko plavalcev.
Zürich je zelo živahno mesto, ljudje posedajo v številnih restavracijah, pivnicah – se pa vsak sam odloči, kaj bo izbral, ker so cene vrtoglave, vendar pa je t.i. ulična hrana cenovno sprejemljivejša (klobasa s kruhom, krompirjeva palačinka …).
15. julij – 18. julij 2023: ZüRICH – LUZERN – INTERLAKEN – ZERMATT – GRIMSELPASS – BRIENZ –INTERLAKEN (350 km)
Že ko sva načrtovala pot po Švici, sva si želela lepega vremena, zlasti doživeti vse alpske vrhove v soncu, kar se je potem tudi uresničilo. Iz Züricha sva nadaljevala v Luzern, ki leži na severnem delu lucerniškega jezera, iz katerega izteka reka Reuss, ki je pritok najdaljše reke v Švici Aare. Središče mesta predstavljata dva čudovita, pokrita in lesena, mostova, eden iz 1333 in drugi iz 1406 leta. Ker sta okrašena z veliko cvetja, sta prava paša za oči. Večji, Kapelski most, ima v notranjosti 100 slik iz 17. stoletja, ki visijo izpod stropa, in prikazujejo zaščitnike in zgodovino mesta. Pri mostu je vodni stolp, ki je visok 34 metrov. Drugi most pa ima 45 slik Plesa smrti, ki so uokvirjene v črno barvo.
Seveda je zanimivo staromestno jedro z mestno hišo iz 1602. leta v renesančnem slogu in cerkev sv. Petra iz 1178. Notranjost nama je bila všeč, ena redkih svetlih cerkva. Zelo zanimive so starejše zgradbe, ki imajo res unikatne fasade – najpogosteje so življenjski motivi.
Ko sva se sprehodila skozi mesto in delno tudi ob jezeru, kjer je obrežje zelo urejeno, sva slišala celo paleto jezikov, med njimi precej balkanskih, kar sva spoznavala skozi celotno potovanje, da je v Švici res veliko tuje delovne sile.
Švica ima poleg visokih gora tudi veliko jezer, tako da niti ne veš, kje se konča eno in začne drugo. Ko sva nadaljevala pot proti Interlaknu, se je kmalu odprl čudovit pogled na briensko jezero (Brienzersee), ki je obdano z visokimi gorami. Ustavila sva se v mestu Brienz, da sva lahko uživala v tej naravni lepoti – na eni strani ceste je bila železnica, ki pelje v gore, na drugi strani ceste pa jezero z razgibanim ladijskim prometom. Občutek je tak, kot bi bil na morju.
Tokrat sva imela rezervirano sobo v majhnem družinskem hotelu na podeželju v kraju Reichenbach na planoti Kandertal. To je kraj, kjer se v glavnem ukvarjajo s kmetijstvom, sirarstvom in seveda turizmom. Zelo dobro je v Švici urejen železniški promet in prav tu sva videla, kako Švicarji in tudi tujci uporabljajo vlak za prevoz na razne izletniške točke. Prav vlak je tisti, ki najbolj povezuje različne doline med seboj, zato sva tudi midva izkoristila to možnost, dala motor na vlak in se peljala skozi 15-kilometrski tunel, LotschbergTunel, od Kanderstega do Goppensteina, s čimer so povezali Kandertal z Valaisom, ki je bil zgrajen že leta 1913. Ko sva zapustila vlak, sva nadaljevala vožnjo do mesta Visp in nato še južno do Zermatta, okrog 35 km. V Švici spoznaš, da tritisočaki niso nobena ovira za potovanje, če ne gre po prelazih, pa gre zanesljivo skozi tunele. Ker je v Zermatt prepovedano z motornimi vozili, sva le uspela od daleč videti znamenito goro Matterhorn z značilno obliko. Vračala se nisva po isti poti, pač pa sva se povzpela po Furkastasse do prelaza Grimselpass (2164) in nato severno proti Interlaknu, približno 150 km vožnje. Že sama vožnja po zavitih cestah je užitek in če je še lepo vreme, je še večji užitek, a naravne lepote, kot so številna jezera in visoke gore, še dopolnijo radosti takšnega potovanja. Čudiš se, kako se številna jezera med seboj prepletajo s številnimi jezovi, in ko se spustiš v dolino, ostane samo še mogočna reka, Aare, ki izvira prav v bližini tega prelaza, nato se širi v številna jezera in naredi celo 46 m visok slap Handegg. Res so to čudoviti prizori v živo. Ko sva potovala v notranjosti Švice, sva reko Aare spremljala vse od Grimslla, brienskega jezera, do jezera Thun in vse do Berna. Aare je samo švicarska reka od izvira do izteka v Koblenzu, S od Berna pa se združi z evropskim veletokom Renom.
V tem osrednjem delu Švice so tudi znana smučarska središča, kot sta Adelboden in Wengen. Peljala sva se do Adelbodna, ki je tipična alpska vasica – urejene lesene hiše, cerkev, veliko trgovinic – na osrednjem trgu pa spomenik vsem smučarskim zmagovalcem, kjer so v skalo vklesana njihova imena (Vrhovnik, Kranjec …). Tudi poleti je ogromno turistov, ki se zgolj sprehajajo ali pa se odločijo za pohodne ture.
Slikovita je tudi dolina Grindenwald z lepimi gorskimi vasicami, kjer je spet poudarek na kmetijstvu, vse do Kleine Scheidegg, izhodiščno točko za vzpon na Eiger (3970 m), Jungfrau, Monch … Na Jungfrau se lahko povzpnete z gondolo do višine 3454 m, a je vse odvisno od vremena, zlasti vetra, če deluje. Imela sva srečo, lepo vreme, da sva vse to lahko občudovala.
Osrednje mestece tega področja je Interlaken, ki leži med dvema jezeroma, to je jezero Thun na zahodni strani in jezero Brienz na vzhodni strani ter povezujočo reko Aare. Zelo lepo sva to videla z razgledne točke nad mestom, Harder Kulm (1322 m). Interlaken je turistično mesto s številnimi hoteli, tudi prestižnimi, kar sva opazila po velikem številu bogatih Arabcev. Sva pa v tem mestu naletela na največje število motoristov, predvsem nemških in italijanskih – Slovencev nisva srečala.
18. julij – 20. julij 2023: INTERLAKEN – THUN – BERN – BIEL – BERN (150 km)
Po treh dneh bivanja in ogledov v najbolj slikovitem delu Švice, z jezeri, visokimi gorami in alpskimi dolinami prepletenimi v občudujočo celoto, sva nadaljevala vožnjo proti Bernu, glavnemu mestu. Kratek postanek za kavo sva naredila v mestu Thun, ki leži ob istoimenskem jezeru, ki se tam konča in nato nadaljuje kot reka Aare. Sprehodila sva se po pokritem lesenem mostu, ki se vije čez reko, in cvetoče rože ga še bolj poudarijo. Res, lepo mestece za dopust (narejeno kopališče ob reki) in navdih.
Tako kot reka Aare nadaljuje tok proti Bernu, sva tudi midva. Ko sva zapeljala po mostu čez reko do glavne ulice v Bernu, sva bila navdušena nad podobo starega mestnega jedra – tlakovane ulice, razobešene švicarske zastave, ki jim ni bilo videti konca, trgovine, kavarne – podoba živahnega mesta.
Za prenočevanje z zajtrkom sva ponovno imela rezervirano v hotelu Ibis, ki je oddaljen približno 2 km iz centra, a nama je sprehod kar ugajal, da sva lahko uživala s pogledom nad celotnim mestom, ki ga s treh strani obkroža reka Aare. Od vseh mogočnih stavb izstopata gotska katedrala in 23 metrov visoki urni zvonik oz. stolp Zytglogge, zgrajen v srednjem veku. V začetku je služil kot stražni stolp, pa tudi kot ženski zapor, sedaj pa je urni stolp, ki ima tudi astronomsko uro, in je središče mestnega življenja. Veliki zvon zazvoni vsako polno uro in takrat pozlačeni zvonar udari s kladivom po mehanizmu, da veliki zvon oznani polno uro. Tri minute pred vsako polno uro pa se predstavijo še razne figure. Na vrhu stolpa je tudi razgledna ploščad.
Ko sva se sprehajala po mestu, sva opazila, da ima mesto ogromno fontan, ki so iz različnih obdobij, in menda jih je kar sto. Mesto ima ogromno arkad, ki pogosto služijo zato, da se umakneš pred dežjem oz. močnim soncem in nemoteno hodiš iz ene trgovine v drugo. Ogromno je trgovin s čokolado, likerji, vini, noži, urami …
Tudi v Bernu je nekaj časa živel Einstein, obiskala sva hišo, kjer je živel dve leti, in sicer v času, ko je odkril znamenito relativno teorijo. V mestu je tudi njegov muzej, ki nam predstavi njegovo življenje skozi film, pisma in tudi certifikat o Nobelovi nagradi iz 1921.
Zadnji dan bivanja v Bernu sva se peljala še proti severu do mesta Biel (40 km iz Berna), ki predstavlja središče švicarske ure, kar opozarjajo napisi Rolex na ostrešjih hiš; prav Rolex je njihova največja blagovna znamka ročnih ur. Mesto leži ob jezeru, ki sva ga v celoti obvozila – naredila sva postanek v izrazito turističnem predelu jezera, v mestu Erlach, kjer je bilo veliko turistov, ki so veselo plavali, deskali – namesto dopusta na morju so raje izbrali dopust ob jezeru. Opazila sva še eno zanimivost, to so nasadi vinske trte in kot sva se o tem podučila, so Švicarji pridelovalci lastnega vina – tudi degustirala sva ga in morava reči, da je izvrstno, predvsem belo vino.
20. julij – 22. julij 2023: BERN – LOZANA – MONTREUX – ŽENEVA (200 km)
Iz glavnega švicarskega mesta sva nadaljevala proti JZ do Ženeve, ki pa že meji na Francijo. Najprej sva se ustavila v severnem delu Ženevskega jezera, in sicer v mestih Montreux in Lozana. Montreux je mesto prestiža, kar nakazujejo hoteli visoke kategorije, lepotne klinike, urejeni cvetoči vrtovi, parki, urejena promenada ob jezeru in seveda čudoviti pogled na francoske Alpe, ki se dvigujejo v daljavi nad jezerom. Svoj čar pa mestu daje tudi vsakoletni jazzovski festival od 2. do 17. julija.
Vzela sva si kar nekaj ur časa za raziskovanje mesta. Najprej sva na promenadi videla velik spomenik Fredyja Mercuryja, legendarnega pevca Quennov, kot spomin na njihovo delo v tem mestu, saj so tu imeli snemalni studio. Sploh so skozi stoletja tu živeli, delovali, počitnikovale eminentne osebnosti iz sveta glasbe (Ray Charles, Carlos Santana, Aretha Franklin, Čajkovski)), literati (Dostojevski, Tolstoj, Čehov), igralec Charlie Chaplin in mnogi drugi. Še sedaj je tiha priča teh slavnih ljudi oz. njihovih življenjskih zgodb Hotel Montreux-Palace. Lepo je bilo sedeti ob jezeru, ki mu ne vidiš konca, piti kavo in občudovati cvetoče mesto z razgibano in skrivnostno preteklostjo.
Iz Montreuxa sva se ob jezeru peljala severneje v veliko večje mesto Lozana, ki se v obliki teras zajeda v hribovje nad Ženevskim jezerom. Ustavila sva se v središču mesta, to je pri katedrali Notre Dame (že po tem se vidi, da smo blizu Francije, kjer se skoraj vse katedrale imenujejo Notre Dame) in se podala na ogled mesta. Že sam vhod v katedralo, ki je iz 13. stoletja, je čudovit, okrašen je s kamnitimi skulpturami, znamenit je vitraž iz 13. stol., kjer je na oknu 105 različnih ploščic. V cerkvi je kapela sv. Jakoba, ki spominja, da je v srednjem veku tod vodila romarska pot po poti sv. Jakoba. V središču mesta je tudi grad iz 12. stol., ki je sedaj luksuzni hotel. Spominska plošča pa kaže spomin na angleškega romantičnega pesnika Georga Gordona Byrona, ki je tu preživel nekaj časa, ko je potoval po Evropi in pisal epsko-lirsko pesnitev Romanje grofiča Harolda. Mesto nudi veliko zanimivosti, skozi zgodovino je očitno odigralo pomembno vlogo, kar dokazujejo spomeniki, zgradbe, med drugim tudi olimpijski muzej, saj je v Lozani svetovni sedež olimpijskih iger.
Po ogledu Lozane sva se odpeljala do najinega hotela v središču Ženeve. Že v daljavi sva videla vodomet, ki sega kar 140 m visoko. Ko sva se sprehodila po mestu, nama je bilo takoj jasno, da v Ženevi sploh ni veliko pravih Švicarjev, pač pa svet v malem – verjetno tudi zato, ker je v Ženevi kar nekaj centov svetovnih združenj, npr. Rdeči križ, ki je bil tam ustanovljen 1865, od 1920 do 1946 je bil sedež Združenih narodov, sedaj pa je evropski sedež Združenih narodov – kompleks se imenuje Palača narodov, kjer je 25 tisoč delegatov iz Evrope – pred zgradbo je simbolična postavitev stola brez četrte noge v nadnaravni velikosti. Nekoliko iz mesta pa je še svetovno znan pospeševalnik CERN, ki pa ga nisva obiskala, ker se je bilo treba predhodno naročiti.
Ženeva je zelo prijetno mesto za sprehod ob jezeru, kjer je t.i. cvetlična ura s kazalci, ki kažejo natančen čas. Veliko je spomenikov, ki obujajo spomin na preteklost, kot je spomin na avstrijsko Sisi. Osrednja zgradba je gotska katedrala sv. Petra iz srednjega veka, ki je kasneje postala protestantska cerkev, kjer je pridigal najbolj znan švicarski protestantski pridigar John Calvin. Sploh je v Švici bolj razširjena protestantska vera in v mestu je reformacijski spomenik, kjer so prikazani znameniti protestantje z Luthrom na čelu.
Zvečer je bilo v mestu še bolj živahno, ko se ljudje pozno v noč družijo ob hrani, pijači … in v Ženevi sva videla, da res ni tipično švicarsko mesto, saj živi tudi ponoči, kar za ostala mesta ne bi mogla trditi.
22. julij – 24. julij 2023: ŽENEVA – CHAMONIX (FRANCIJA) (100 km)
Kar težko sva zapustila Švico, ker naju je res navdušila. Sploh z motorjem je bilo enkratno potovati, se vzpenjati po zavitih cestah čez visoke prelaze, voziti po alpskih dolinah, kjer je sigurno kakšno jezero, ki je objeto med visoke gore. Čar pa je bil tudi v lepem vremenu.
Potovanje sva nadaljevala v Francijo, prav pod vrh Mont Blanca (Bela gora) v turistični raj Chamonix. Leži na 1035 m nadmorske višine, Mont Blanc pa je visok 4810 m, zato je Chamonix kar dobro izhodišče za gornike, hribolazce, pohodnike … Sprehod skozi mesto je posebno doživetje, saj te očarajo izvirne podobe hiš, od lesenih do zidanih, ki imajo različne zunanje poslikave. Na ulicah je ogromno gostiln, kavarn, trgovin in turistov, ki lovijo poglede na najvišji evropski vrh. Imela sva srečo, da vrh Mont Blanca ni bil pogosto v megli in ko se je videl, sva imela občutek, da je zelo blizu. Skozi mesto teče reka Arve, ki izvira na severni strani masiva Mont Blanc, in njen tok je kar hiter, tako se pogumni na blazinah spuščajo po njenem toku.
Gori Mont Blanc se lahko približaš zelo visoko, in sicer do višine 3700 m, a morajo biti ugodne vremenske razmere. Tokrat nisva imela sreče, ker je zgoraj preveč pihalo, zato sva se zadovoljila za vzpon s staromodnim rdečim vlakom do 2000 m, kjer je razgledna ploščad in restavracija. Predvsem pa čudoviti pogled na zasneženi Mont Blanc in na ledenik, ki je bil menda eden največjih v Evropi, MER DE GLACE (morje ledu), dolg kar 7 km, a sedaj na žalost ni nič od tega, zmes snega in peska, kot nekakšno melišče.
Ker nama ni bilo dano, da bi se z gondolo povzpela višje proti Mont Blancu, sva se odločila, da se z motorjem popeljeva na še en gorski prelaz, Veliki sv. Bernard (Col du St. Bernard), 2473 m, ki je tretji najvišji v Švici. Ker je Chamonix v neposredni bližini švicarske meje, sva bila v pol ure že na švicarski strani, kjer je prelaz St. Bernard, ki vodi v Italijo v dolino Aoste. Prelaz je danes bolj vrednost za motoriste in kolesarje, saj je menda čez prelaz petkrat tekla trasa Tour de France. Na vrhu prelaza na italijanski strani sva si vzela čas za pravi italijanski kapučino. Spet sva doživela čudovit dan v uživanju vseh možnih naravnih lepot, kar edino uresničiš v vožnji z motorjem.
24. julij – 26. julij 2023: CHAMONIX – TORINO (ITALIJA) (180 km) – LJUBLJANA (650 km)
Vožnja iz Chamonixa je potekala v dežju, sicer ni bilo tako hudo, bolj so bili strašljivi temni oblaki. To je bil dan, ko so v Milanu doživeli pravi vihar, a midva sva v Torinu spet bila v soncu.
Pot do Torina naju je peljala skozi znameniti predor pod Mont Blancom, ki skrajša pot med Chamonijem in Torinom kar za 50 km. Dolg je nekaj več kot 11 km, gradili so ga od 1959 do 1965. Ima tragično zgodovino, ker je bil 1999 v predoru požar. Ponovno so ga odprli 2002, ko so izboljšali varnostne oz. požarne razmere. Zaostrene varnostne razmere sva tudi doživela, saj so pred tunelom dolge kolone, ker natančno pregledujejo tovor, ki ga vozijo tovornjaki, in v tunel spuščajo v intervalih, ker je v tunelu določena najnižja hitrost 50 km/h in najvišja 70 km/h, razdalja med vozili pa mora biti 150 m.
Torino je prostorsko tako veliko mesto, da sva se pri ogledu mesta omejila samo na stari del mesta. Stari del mesta piše zgodovino kraljeve dinastije Savoy, zato je osrednja zgradba kraljeva palača, Palazzo Reale, z urejenim vrtom – danes je palača muzej. Na tem trgu je tudi katedrala Janeza Krstnika, v renesančnem slogu iz 15. stol, kjer se zbira največ turistov, saj cerkev hrani t.i. Torinski prt, to je prt, v katerega so zavili Kristusa, ko so ga sneli s križa, in na tem kosu blaga je ostal odtis njegove podobe. V cerkvi vidite in slišite pravo znanstveno razlago, ki dokazuje, da gre za resničen odtis Kristusovega telesa. Ta prt je razgrnjen v cerkvi za debelim steklom. V soseščini, Piazza Castello, je baročna zgradba Palazzo Madame, muzej zgodovine in umetnosti, ki hrani tudi dela Leonarda da Vincija. Ogledala sva si še kar nekaj cerkev, vse so unikatne v svoji notranjosti, kot je baročna Cerkev sv. Marije, romarska cerkev z ovalno kapelo, ali pa Cerkev sv. Lorenza z razkošnim baročnim oltarjem. Najvišja zgradba s svojevrstno kupolo je MOLE ANTONELLIANA, ki je visoka 168 m in danes je notri muzej kina.
V mestu so ohranjeni rimski ostanki, Porta Pallatina, ohranjen vhod v mesto iz 1. stol., zidano iz opeke, ohranjeni so tudi deli rimskega gledališča … Ne smeva pa pozabiti na velik trg Piazza San Carlo, ki je obkrožen z arkadnimi zgradbami, v katerih so kavarne, trgovine …, teh arkad je v Torinu ogromno.
Nekaj kilometrov iz središča je ulica Piazza Statuto, kjer je Spomenik predora Frejus (13 km dolg cestni predor med Francijo in Italijo) in omenjeni spomenik je sestavljen iz posameznih kamnov iz tega predora in s krilatim genijem na vrhu spomenika predstavlja spomin na trpljenje ljudi pri gradnji predora, a Torinčani pravijo, da je ta krilata podoba Lucifer, ki jim kaže vrata v pekel (v njegovi bližini je zaprta loputa – vrata v pekel). Očitno Torinčani prepoznajo alegorijo.
Peljala sva se še nekoliko dlje iz mesta, da sva videla stadion nogometnega kluba Juventus, ki po prenovi sprejme okoli 50 tisoč gledalcev. Zdel se nama ni nič posebnega, v Evropi je še veliko večjih …
Torino je tudi pravo industrijsko mesto, saj je tu doma velik avtomobilski koncern Fiat, ki je bil ustanovljen 1899 z Giovannijem Agnellijem na čelu, in logično, da imajo tudi Nacionalni muzej avtomobilov. Muzej si nisva ogledala, ker je bilo časovno neizvedljivo, saj naju je čakala še vožnja domov, kar pomeni okrog 650 km do Ljubljane.
Na koncu lahko še zapišem, da naju je motoristično potovanje spet obogatilo tako v spoznanju, kako uživava v takšnem načinu potovanja, in posledično, kaj vse lahko vidiva, kam vse se lahko peljeva, ker je z motorjem lažje dosegljivo, zato naju ta način potovanja še vsebinsko obogati.
Zapisala Mojca in Marjan Aljaž
