Pravzaprav ne vem, kje bi začel. Niti še en teden ni minil, odkar sva se vrnila, vtisov pa je toliko, da se nikakor se ne morem odločiti, kje in kaj je bilo najlepše. Morda je bila to prelepa pokrajina povsod po Franciji, ki ni lepa samo kot narava, ampak je kot taka tudi lepo urejena in vzdrževana.
Videti je, da imajo Francozi poseben odnos do svoje domovine. Zanjo lepo skrbijo in kljub temu da imajo veliko industrije, tudi težke, ni skorajda nikjer videti nesnage in umazanije. Travniki ob cestah so čisti, nikjer ne ležijo smeti, razen v velikih mestih, pa še tam jih ni veliko.
Pa niso samo križišča tako lepo urejena, večina francoskih mest, še posebej vzhodni del, ima pod tablo, ki označuje ime kraja, napis »mesto rož«. In vsako mesto si ta naziv dejansko zasluži. Vsepovsod je nešteto rož, zelenja, parkov, nasadov in še marsičesa, kar polepša že tako simpatične vasice in mesta.
Tudi Francozi so, vsaj po najinih izkušnjah, izredno prijazni ljudje. Nemalokrat sva doživela prijazen pozdrav popolnih neznancev, ki sva jih srečala na ulici, pred trgovino ali pa v kakšnem lokalu. Tako prisrčno se pri nas pozdravljamo le znanci. Najbolj pa naju je čudilo to, da se to ni dogajalo le na podeželju, temveč tudi v večjih mestih.
Edina ovira pri sporazumevanju z domačini je, da razen res redkih izjem ne govorijo drugega jezika kot svoje materinščine. In tako ti skorajda vsi na vprašanje, če govorijo angleško, odgovorijo v stilu nanizanke Alo, alo: »Žasd a lidl«. Povečini je to tudi vse, kar znajo, naprej s tabo veselo čebljajo po francosko.
Tudi kot vozniki so Francozi nekaj posebnega, kar nepojmljivega. Izredno spoštujejo predpise, vozijo strogo po omejitvah, poleg tega pa zelo upoštevajo motoriste. Takoj ko se približaš avtomobilu ali drugemu vozilu na štirih kolesih, se voznik pomakne k robu in ti nesebično ponudi dovolj prostora za prehitevanje, pri čemer ti sploh ni potrebno zapeljati preko sredine ceste. Ravno tako ti omogočijo prehitevanje tudi v velemestih, kjer promet praviloma, kljub večpasovnicam, stoji. Brez kakršnekoli nervoze ali razburjanja ti vozniki naredijo prostor, v kolikor ga že ni dovolj, da se mirno odpelješ naprej.
Motoristi so zelo stanovsko naravnani in se tudi praviloma vsi, skorajda brez izjeme, pozdravljajo. Če ne gre drugače oziroma če so roke prezaposlene, pa pomigajo z nogo. V tem se močno razlikujejo od denimo Avstrijcev in Italijanov, ki te le redko pozdravijo, Nemci pa so nekje vmes, čeprav po najinih izkušnjah bliže Francozom.
Toliko na splošno o Franciji, sedaj pa mislim da je že čas, da začnem na začetku, torej z najinim odhodom.
Na pot sva se odpravila v petek trinajstega. Kljub temu naj takoj povem, da sva se domov vrnila živa in zdrava. Torej proč z vraževernostjo.
Ko sva prišla do Spittala, kar verjeti nisva mogla, da se kljub sončnemu in vročemu vremenu v Sloveniji pri sosedih pripravlja prava nevihta. Nekako nama je uspelo priti do Lienza, nato pa sva zaradi sivočrnih nevihtnih oblakov, ki so kraljevali nad zgornjo Dravsko dolino, opustila misel, da se zapeljeva preko Silliana v Italijo in nato mimo Brixna nazaj v Avstrijo. Raje sva kar ostala pri severnih sosedih in se po mokri cesti, vendar po nevihti, skozi Felber Tauern zapeljala do Kitzbuhla, kjer sva si privoščila pleskavici v lepinji v eni od obcestnih postojank. Seveda sva bila postrežena v hrvaščini. Krasno, se nama vsaj ni bilo treba truditi z nemščino.
Po zgodnji večerji sva nadaljevala pot, vendar naju je tudi tam kmalu ujela poletna nevihta. Na prvi črpalki sva si še pravočasno nadela dežna kombinezona. Malo pred Innsbruckom, se je nebo za silo zjasnilo, čeprav so bili v daljavi nad gorami še vedno težki nevihtni oblaki. Slekla sva zaščito pred dežjem in veselo nadaljevala pot, ampak samo kakih deset minut. Nova nevihta, ki se je pripodila z gora, naju je prisilila v ponovno oblačenje. Vse skupaj se mi je zdelo kot dril v vojski. Obleci-sleci-obleci…
Kljub temu da sva že čez nekaj kilometrov pripeljala v tako neurje, da nisva videla deset metrov pred sabo, sva bila že čez dobre pol ure spet popolnoma suha, saj naju je obsijalo večerno sonce. Blizu Imsta sva našla prenočišče, na najino srečo pri motoristu, ki nama je dovolil, da sva motor spravila v garažo poleg njegovega.
Zbudila sva se v lepo sončno jutro in nikjer ni bilo sledov o večernem neurju. Po obilnem zajtrku, ki sva ga kasneje v Franciji močno pogrešala, sva nadaljevala pot proti Arlbergu in naprej proti Nemčiji. Pot po soteski, v katero je vklesana cesta, je nepozabna. Okrog in okrog je polno gozdov in strmih skal in po svoje je prav škoda, da je cesta speljana skozi toliko predorov, da večino te lepe pokrajine zamudiš. Najbolj pa mi je žal, da se nisva podala preko prelaza Arlberg, temveč sva šla po bližnjici, skozi predor, dolg kar dobrih deset kilometrov. Od predora sva se pričela počasi spuščati v dolino, tik ob avstrijsko-švicarski meji, proti Feldkirchnu in nato naprej mimo Bregenza v Nemčijo.
Bolj ko sva se bližala Bodenskemu jezeru, bolj so se visoki vrhovi gora spreminjali v gričke, ozka dolina pa je postajala vse širša, dokler ni prešla v ravnino, ki se razprostira proti jezeru. Kot bi mignil, sva se vozila ob njegovi obali in občudovala vinograde, ki se razprostirajo okoli vasic na njegovih obrežjih. V starem mestecu Meersburgu sva zapeljala na trajekt, ki naju je popeljal do mesta Konstanz, od tam pa sva odšla na Mainau, tako imenovani Otok cvetja.
Nič kaj rožnata ni vstopnina za ta cvetlični nasad, saj znaša dobrih 10 EUR za osebo. Res pa je, da je na otoku mnogo lepega cvetja, ki je ponekod oblikovano v razno razne podobe. Prepričan pa sem, da niti arboretum v Volčjem Potoku niti Mozirski gaj ne zaostajata kaj dosti za njim, razen morda po razsežnosti. Oceno pa prepuščam tistim, ki so si vse to že ogledali in se za rože bolj zanimajo. Midva bi ta del poti izpustila, če bi vedela, kolikšna je vstopnina in kaj zanjo dobiš. Sploh pa glede na to, da sva kasneje v Franciji videla veliko lepšega rastlinja kar ob cesti in v mestnih parkih. Poleg visoke vstopnine pa je draga tudi vsa gostinska ponudba. Za primerjavo pollitrska mineralna voda na stojnici stane 2 EUR.
Cesta v smeri Freiburga je pravo nasprotje počasi se vzpenjajoči cesti iz smeri Bodenskega jezera. Skozi dolino Hollental se strmo, s kar nekaj serpentinami, spušča nazaj v nižino. Sama dolina je pravo nasprotje prejšnji pokrajini. Prav neverjetno je, kako na hitro iz ravninskega dela, bogatega z vinogradi, preko visoke planote preide v tipično gorsko dolino. Človek se spričo velike spremembe počuti kar nekako utesnjeno. Morda je k temu svoje pripomogla nevihta, ki naju je pričela loviti. Po dolini je zapihalo, da naju je skorajda odpihnilo. Po zraku je nosilo cele šope sena, nebo pa je bilo črno kot v rogu. Prav grozljivo vzdušje je zavladalo.
K sreči nama je dež prizanesel in sva bolj ali manj suha prišla do Freiburga, kjer sva si ob eni od glavni cest pod obokom hiše našla zavetje pred ploho. Družbo sta nama delala oče s hčerkico na skuterju, ki kar verjeti nista mogla, da sta se še pred pol ure hladila na mestnem kopališču.
Čakanje sem poskušal izkoristiti za nakup hrane v trgovini, kar pa mi ni uspelo. Vse trgovine so bile namreč zaprte, in to ob štirih popoldne. Šele potem sva se spomnila, da je sobota in da je povsem normalno, da so zaprte.
Po malo več kot uro dolgem vedrenju sva se po že skoraj suhi cesti zapeljala v predmestje, kjer sva naletela na Mc Donalds, najino priljubjeno restavracijo tudi kasneje v Franciji, ter pojedla pozno kosilo, nato pa sva na mostu preko reke Ren zapeljala v Francijo.
Srce mi je pričelo hitreje biti. Dolgo če ne predolgo sem si želel spet priti v Francijo. Ta dežela mi je bila od nekdaj pri srcu in sedaj sem se spet vrnil. Ne znam povedati, kaj je na njej tako posebnega, da mi je tako ljuba, enostavno mi je všeč.
Neizmerno sem bil hvaležen Vlasti, da se je strinjala s tem potovanjem oziroma, da ga je predlagala, ker je vedela, kaj mi Francija pomeni. Najraje bi se kar ustavil sredi mostu in poljubil najprej Vlasto, potem pa še cesto, ki naju je pripeljala v Francijo. V trenutku sem se počutil kot prerojen, kot bi mi vstop v to lepo deželo vlil novih moči. Šele tedaj sem se zares zavedel, da bom spet videl Pariz, Normandijo, dolino Loare z vsemi gradovi in gradiči…
Še preden sva se dobro zavedla, da sva v Franciji, že sva zapeljala v Colmar, srednje veliko mesto, kot vsa ostala prijetno in s posebnim čarom, ki naju je spremljal še naprej, ko sva vozila tudi po manjših mestecih, predvsem pa po vaseh. Nekaj posebno privlačnega in čarobnega, česar ne znam opisati, je v teh naseljih. V njih dobiš vtis domačnosti. Morda je za to kriva urejenost in skrb domačinov, ki se trudijo, da je temu tako.
Skozi manjše vasice sva se po cesti, ki vodi skozi gozd, zopet pričela vzpenjati. Tik preden sva se pričela spuščati proti Ste Marie Aux Mines, naju je na sredi ceste pričakala lisica, si naju mirno ogledala, nato pa brezskrbno in počasi odšla v gozd.
Kot sem že omenil, sva obiskala mestece Ste Marie Aux Mines, ki je pobrateno z našim Tržičem. V centru mesta, ki je kar nekako podobno našemu, saj stoji ravno tako pod gorami v ozki dolini, je Slovenski trg, na katerem stoji spomenik deportirancem v II. svetovni vojni.
Zapustila sva prijetno mestece in se po manjšem vzponu spustila v St. Die, kjer sva našla prenočišče v enem od hotelov v verigi Formula 1.
Cena 25 EUR za sobo, v kateri je prostora za tri, je bila sprejemljiva. Hotel, kot kasneje vsi v tej verigi, je bil izredno čist, nizka cena pa je na račun udobja. Sobica z zakonsko posteljo in pogradom nad njo je bila špartansko, toda funkcionalno opremljena še z umivalnikom, mizico in TV. WC in tuš sta bila skupna, vendar jih je bilo dovolj in niso bili preveč oddaljeni od sob. Oba sta se po vsaki uporabi avtomatsko dezinfecirala.
Zjutraj sva nadaljevala pot skozi manjše kraje, ki so bili vsak zase nekaj posebnega in zanimivega. V enem od njih sva v pekarnici kljub nedelji uspela kupiti prave francoske rogljičke in kruh.
Vozila sva po magistrali, ki pa je bolj spominjala na avtocesto, le da ni imela odstavnih pasov. Prometni znaki se v Franciji razlikujejo od ostale Evrope po barvi, in sicer modra barva smerokazov označuje avtoceste, svetlo zelena pa magistralne in ostale. Kljub rahli zmedenosti zaradi tega pa nisva težko našla prave poti, ker so smeri skoraj povsod zelo dobro označene.
Mimo St. Dizierja sva počasi vstopila v Šampanjo. Kot pove že ime samo, je to prestolnica šampanjca. Domačini pravijo, da tu pridelujejo šampanjec, drugod po svetu pa peneče vino. Ob cesti so naju spremljala le mogočna žitna polja, prepletena z drugimi, povečini koruznimi. Vsaka ped zemlje je obdelana. Polja z različnimi kulturami mejijo druga na drugo. Pogled nanje se mi je zdel prav tak, kot bi gledal veliko oddejo, na kateri je nešteto krpic.
Kar nekaj časa po vstopu v to pokrajino sva se spraševala, kje so vinogradi. Šele ko sva prišla v bližino prestolnice Šampanje Reims, so se pojavili nepregledni vinogradi. Najin strah je bil torej odveč. Vino in šampanjec še vedno pridelujejo iz trte oziroma grozdja.
V Reimsu sva si želela ogledati mogočno notredamsko katedralo, v kateri so v zgodovini kronali francoske kralje. Pri tem sva imela kar nekaj težav. V mestu so se pripravljali na festival narodnih noš, zaradi česar je bila zaprta večina ulic, sploh v centru in bližini katedrale. Morala sva kar malo pogoljufati in peljati po nekaj sicer zaprtih cestah (z motorjem je šlo), da sva prišla do cilja. Najin trud je bil poplačan, saj je mogočna katedrala res vredna ogleda. Nisva se mogla odločiti, ali je lepša bogata in okrašena zunanjost ali kljub mogočnosti skromna notranjost, ki jo poživljajo čudoviti okenski vitraži.
Zapustila sva Reims in poskušala pot nadaljevati po magistralnih cestah proti Parizu, kar pa nama ni nikakor uspelo. Zato sva nekaj časa vozila po avtocesti, kjer sva na enem od lepo urejenih počivališč naredila piknik in pojedla Mc Donaldsovo solato in kruh iz jutranje zaloge, nato pa nadaljevala pot do prvega izvoza, kjer sva zapeljala na šampanjsko turistično cesto.
Po lepi pokrajini, porasli z vinogradi, sva, kot bi mignil, prispela do predmestja Pariza. Spet sva poiskala F1-hotel, kjer sva pustila najino prtljago, nato pa se odpravila na ogled Pariza. O samem Parizu ne gre izgubljati besed. O tem mestu je bilo že toliko povedanega in napisanega, da kaj več ni potrebno. Čarobno mesto je res čudovito, tako v celoti, kot vsak posamezni uličica, trg ali hiša.
Edina napaka, ki sva jo storila, je bila ta, da sva pozabila fotoaparat v hotelu. Tako nimava ovekovečenega najinega pogleda na Pariz z Eifflovega stolpa, vožnje po Elizejskih poljanah do Slavoloka zmage, pa seveda tudi vseh drugih znamenitosti. Kljub temu pa je mesto na naju naredilo takšen vtis, da ga kljub temu ne bova pozabila.
Zaradi časovne razlike, je dan kar debelo uro daljši. Kljub temu je bilo kar neverjetno videti množico ljudi, ki so brezskrbno posedali, igrali nogomet ali se kako drugače zabavali v parku pod Eifflovim stolpom, kljub temu da je bila ura že krepko čez deset. Občutek sva imela, kot da je šest popoldan.
Pri vhodu na dvigalo, ki te popelje na vrh Eifflovega stolpa, so varnostniki pregledovali torbice in nahrbtnike obiskovalcev. Imela sva občutek, da pri tem niso bogvekako natančni. Zataknilo se je pri meni. Varnostnik je, ko sem šel mimo njega, planil in me zaustavil. Izkazalo se je, da je Jugoslovan, druga dva pa Makedonca. Da prihajava iz nekdaj skupne domovine, je ugotovil po napisu na škatlici cigaret, ki sem jih imel v »ledvički«.
Obiskala sva tudi znameniti Pigal in v eni od tipičnih kavarnic na ulici popila kavico ter uživala v vrvežu, ki nikoli ne zamre. Nekako v sorazmerju z nočjo in temo ta ulica še bolj zaživi. Na poti nazaj v hotel sva se za hip ustavila še pred Moulen Rougem. Čeprav nisva vstopila vanj, sva začutila utrip tega zabavišča v vsej njegovi znamenitosti.
Ob vrnitvi v hotel, kljub pozni uri in utrujenosti, pod težo vtisov še nekaj časa nisva mogla zaspati.
Odločila sva se, da bova zjutraj malo dlje poležala, pa sva bila kljub temu že pred osmo pokonci. Preden sva natovorila motor, sem ga na hitro še pregledal in z grozo ugotovil, da so zavorne ploščice na zadnjem kolesu že močno obrabljene. Sicer bi morda še zdržale do doma, vendar sve se že zaradi boljšega občutka odločila, da jih bova zamenjala ob prvi priliki.
Če sva hotela priti do Versaillesa in naprej v Normandijo, sva se še enkrat morala dotakniti Pariza, le da sva se tokrat peljala mimo njega po obvoznici. Prometa na njej je bilo nenormalno veliko. Kljub štiripasovnici se je le-ta pomikal po polževo. Še sreča, da so Francozi tako uvidevni, da naredijo prostor za motoriste med tretjim in četrtim pasom. Res da je tega prostora le za motor, pa še ta gre včasih na tesno, ampak da se peljati mimo kolone. Kljub temu pa domačini z vsemi vrstami motorjev in skuterjev dobesedno drvijo med avtomobili in prav čudno je, da kdo ne naredi salte.
Prebila sva se mimo stoječih avtomobilov in dokaj hitro prispela do Versaillesa. Ker nama v Parizu ni uspelo kupiti zajtrka v trgovini, saj je bila večina trgovin še zaprtih, v edini odprti pa so stavkali, sva to storila v Versaillesu. Pozajtrkovala sva v parku ob gradu, nato pa se odpravila za zunanji ogled razkošnega gradu. Že prej sva namreč sklenila, da zaradi visokih vstopnin ne bova obiskovala notranjosti gradov, ker bi bilo po svoje res neumno plačevati vstopnine in si na hitro in površno ogledovati notranjost, za kaj več pa nisva imela časa. Kljub temu sva bila navdušena nad mogočnostjo gradu in vrtov okoli njega.
Presenečenje sva doživela še ob odhodu z varovanega parkirišča ob gradu. Ko sem želel plačati parkirnino, mi je uslužbenec s kretnjami rok pojasnil, da je parkiranje za motoriste brezplačno. Kasneje sva ugotovila, da je tako povsod.
Pot proti Normandiji sva nadaljevala ob Seni. Hiše ob cesti so počasi dobivale tipično normandijsko podobo. V tem predelu so zidane in okrašene z lesom, ki daje vtis predalčkov. Povsod po dolini je polno trdnjav in samostanov. Ta najrodovitnejši del pokrajine imenujejo srce Normandije. To se odraža tako v lepoti kot tudi po razvitosti. Tu pridelujejo najznamenitejše sire in ostale mlečne proizvode. Ne zaostaja pa tudi sadjarstvo.
V Rouen sva prispela zgodaj popoldan. Najprej sva se zapeljala do centra mesta. Tam sva naletela na motorista, ki je bil pred mnogimi leti v Kranju in v njem je nabral kar nekaj prijetnih vtisov. Seveda je poznal tudi Bled. Povedal nama je, kje je Hondin servis in nama še celo pokazal del poti. Brez težav sva ga našla. Po začetnih težavah s sporazumevanjem nama je postregel prodajalec, ki je za silo obvladal angleščino. Ker na servisu ni bilo več mehanikov, se je dogovoril v sosednjem BMW-jevem servisu da so mi zamenjali zavorne ploščice. Kljub strahu, kakšna cena naju čaka, sva bila presenečena nad računom, saj sva odštela 50 EUR, kolikor bi tudi doma. Zadovoljna sva poiskala F1, v katerem je bilo že okoli 10 motoristov iz Anglije, se preoblekla in lahkotno opremljena odšla nazaj v center Rouena.
Mesto je zelo slikovito in leži v enem od zavojev Sene, ki ga skoraj popolnoma obdaja. Krasijo ga ozke uličice s tipičnimi hišami ter več cerkva, med katerimi je spet nekaj posebnega notredamska katedrala s koničastim, preko 150 m visokim zvonikom. Obiskala sva tudi trg Vieux Marche, kjer so mučeniško sežgali Ivano Orleansko.
Jutranje oblačno nebo ni obetalo nič dobrega. Pred hotelom je le rahlo pršilo, že čez nekaj kilometrov pa sva zapeljala v deževno zaveso. Še preden sva uspela zapeljati pod podvoz sva bila že premočena. K sreči sva uspela ohraniti vsaj kolikor toliko suhe hlače. Sledil je nedolžen streptease v zavetju nadvoza in ob odobravajočih pogledih mimovozečih. Kljub vsemu sva si nadela suha oblačila in dežne kombinezone ter naslednjih dvajset kilometrov nadaljevala v hudem deževju. K sreči je le-ta kmalu pojenjal, na žalost pa naju je potem ves dan spremljalo oblačno, hladno in vetrovno vreme. Preko dneva je temperatura padla pod 20 st., še dan prej pa je bila vsaj za 10 st. višja.
Pot naju je še naprej vodila ob Seni, ki se je počasi toda vztrajno približevala morju. Tik pred njenim izlivom sva na levi v megli opazila mogočno konstrukcijo najvišjega visečega mostu v Evropi Pont de Normandie. Vožnja preko visokega mostu spričo močnega vetra ni bila ravno prijetna, prej bi rekel grozljiva, vsekakor pa doživetje svoje vrste. Cestnina za vožnjo preko njega sicer znaša 5 EUR, kot večinoma vse v Franciji pa je tudi ta brezplačna za motoriste.
Takoj po izvozu z mostu sva prišla do Honfleurja, kjer sva pomalicala na pristaniškem obzidju nato pa si od daleč še na hitro ogledala prijazno pristaniško in ribiško mestece, ki slovi po svoji tržnici, na kateri je moč kupiti lokalne dobrote.
Vstopila sva že globoko v Normandijo, pravzaprav sva se že močno približala krajem, ki jih je močno zaznamovala II. svetovna vojna, saj se je na teh tleh odvijala znamenita invazija zaveznikov. Tik ob obali sva po ozki cesti vozila sva skozi manjše in večje vasi. V teh krajih, ki so že na videz revnejši od okolice Ruena, je vse polno sledi, ostankov, ki pričajo o hudih bojih pred skorajda šestdesetimi leti. Skorajda v vsakem mestu stoji kakšen tank ali drugi kos težkega orožja, ki služi kot spomenik. Na visokih pečinah ob obali je nešteto bolj ali manj ohranjenih nemških bunkerjev. V morju pri Arromanchesu so še sedaj ostanki zasilnega pomola, ki je služil za pristan ladij, s katerih so potem na kopno prevažali tanke in drugo težko orožje.
Obiskala sva tudi ameriško vojaško pokopališče. Ob pogledu na nešteto belih križev, postavljenih v ravne vrste, ne glede s katere strani jih gledaš, je kar težko verjeti, da je v tistem času na tako majhnem prostoru umrlo toliko vojakov samo na ameriški strani. Ob osrednjem spomeniku je bilo, glede na nedavno obletnico dneva D (6.6.1944), nekaj vencev in napisi na trakovih le-teh so pričali, da tako Francozi kot Američani niso pozabili, za kaj so vojaki dali svoja mlada življenja. Na pokopališču je kljub velikem številu obiskovalcev vladala spokojna tišina.
Pod vtisom vsega tega in ob poslušanju ameriških domoljubnih pesmi in koračnic, ki jih vrtijo po ozvočenju, se mi je naježila koža, v grlu pa naredil cmok. Tudi Vlasta je čudno obnemela, tako da mislim, da je čutila isto kot jaz. Nisva pa o tem nikoli govorila.
S sklonjenima glavama sva zapustila pokopališče in se odpravila naprej mimo St. Loja proti Mont St. Michelu. Ko sva v daljavi zagledala obris benediktinskega samostana, obdanega z vasico, je Vlasta samo dahnila: »Ah«. Verjamem, da v tistem trenutku ni mogla reči kaj več. Dobro se spomnim, da sem tudi jaz ostal brez besed, ko sem prvič videl ta, kot mu pravijo, čudež zahodnega sveta.
V bližnjem naselju sva poiskala prenočišče za dva dni, za katerega sva odštela po 43 EUR na noč. V eni od restavraciji sva si privoščila skromno večerjo ob koli in kozarčku vina, ki pa nikakor ni bila vredna zaračunanih 35 EUR, nato pa od daleč opazovala otoček, ki ga je počasi že pričela skrivati noč.
Zjutraj sva po nasvetu receptorke vstala navsezgodaj in se odpravila na otoček.. V tem delu sveta je plimovanje tako izrazito, da doseže tudi do 15 m in iz prijetnega polotočka naredi otoček. Imela sva to srečo, da sva ujela zadnji dan velikega plimovanja, ki se je potem ponovilo šele čez 14 dni. Preden se je pričelo »zares«, sva imela še toliko časa, da sva prehodila kar nekaj stopnic po stisnjenih ulicah mesta in se povzpela do samostana, ki se dviga strmo nad mestecem. Mestece samo je polno restavracij, trgovinic s spominki in manjših hotelov. Pozajtrkovala sva na mestnem obzidju in skupaj z mnogimi turisti pričakovala plimo.
Kar naenkrat sva v daljavi opazila valove, ki so z odprtega morja prihajali proti nam. V manj kot 10 minutah je bila velika količina vode že pri nas. Vztrajno je pričela zalivati kopno okoli vasice. Neverjetno je, kako se je vse to hitro odvijalo. Dobil sem občutek, kot da gledam v kad, ki jo polni voda. Silna moč vode je požirala kopno in ga pokrivala na najvišjih delih, kot bi se zapirala zadrga. V manj kot eni uri je bil otoček okoli in okoli obdan z vodo. Samo cesta, ki ga povezuje s celino, in parkirišča ob njej so ostala nepokrita. V času največjega plimovanja pa bojda poplavi tudi del parkirišč.
Ko sva si opomogla od začudenja, sva se napotila proti novi pokrajini na najini poti, Bretaniji. Izbrala sva pot skozi vasice, v katerih se prebivalci ukvarjajo s kmetijstvom. In čeprav je na oko pokrajina bolj revna, je po pripovedovanju to eno najbogatejših kmetijskih območij v Franciji. Hiše imajo tudi tu svoj tipičen izgled, saj so grajene iz temno rjavega kamenja in povečini neometane. Drugače je Bretanija bogata tudi z gojišči školjk, dolgimi peščenimi plažami, na zahodu pa je ob obali nešteto skalnatih rtičev.
Prvi postanek sva naredila v Cancalu, prijetnemu ribiškemu mestecu, od koder je preko velikega zaliva moč videti Mont St. Michel. V mestnem pristanišču sva se čudila zasidranim ribiškim barčicam, ki imajo zelo plitvo dno in na njem kolesa. Tako so prirejena zaradi plimovanja in jih lahko, kot nekakšne dvoživke, uporabljajo na kopnem in v morju.
Zaradi obilice nepravilne prehrane (sendviči in Mc Donalds) je Vlasto izdal želodec. Hude bolečine in napetost v trebuhu sva poizkušala omiliti s pitjem Coca cole. Za silo ji je odleglo, čeprav je imela probleme še ves dan. Pa tudi vse do doma ni bilo več tako, kot bi moralo biti.
Počasi sva ob obali nadaljevala do starega gusarskega mesteca St. Maloja. Obala je tu res čudovita in tudi morje dobi lepo zelenomodro barvo. Na trenutke sva že pomislila, da se voziva po Dalmaciji. Povzpela sva se na obzidje v starem mestnem jedru in v daljavi opazovala skalnate otočke, na katerih praviloma stojijo trdnjavice ali pa večje hiše. V mestnem parku sva si malo odpočila od vročine in napisala razglednice domačim, nato pa sva si šla od daleč ogledat še elektrarno, ki za poganjanje vodnih turbin izkorišča delovanje plime.
Popoldan sva malo polenarila v hotelu, zvečer pa sva, tokrat peš (2 km) preko travnikov, še enkrat obiskala samostan in počakala na večerno plimo.
Jutro je bilo spet zoprno. Hladno in oblačno vreme, celo par kapljic je priletelo. Še zadnjič sva se ozrla proti otočku in odpeljala proti dolini Loare.
Pot naju je vodila skozi Bretanske vasi do Lavala, večjega, v glavnem industrijskega mesta, kjer sva v trgovini kupila malico. Prvič in edinkrat v Franciji se nama je zgodilo, da sva naletela na »čudne« domačine. V lokalu pred trgovino sva popila kavico, medtem ko so si vsi gostje, imel sem občutek, kot da so ena malo večja družina, sumljivo ogledovali motor in naju. Imel sem kar malo neprijeten občutek.
V trgovini sem poskušal naročiti 10 dag šunke, kar sem tudi s prsti pokazal sicer prijazni trgovki. Na debelo mi je narezala salamo, ampak ne 10 dkg, temveč prav toliko rezin. Resnično debele rezine so bile krive, da je vse skupaj tehtalo skoraj pol kilograma. Poskušal sem ji dopovedati, da je to pač malo preveč za eno malico. Odrezala in posebej zapakirala mi je še štiri rezine – količinsko ravno dovolj in mi potem vse skupaj dala v roke. Prijazno sem ji vrnil večji zavitek in odšel proti blagajni. Ni bilo slišati razburjanja, pa tudi za mano ni pritekla. Oddahnila sva si, še bolj pa, ko naju je pred trgovino čakal najin motor. Z nič kaj prijetnimi občutki sva odšla naprej.
Na poti proti Loari so naju pričeli spremljati mogočni gozdovi, ki so se spletali z nič manj mogočnimi polji. Tudi neprijetni oblaki so se razpršili in še preden sva prišla do Angersa, prvega večjega mesta ob dolini najdaljše francoske reke, je bilo že spet pošteno vroče. Pohladila sva se v parku ob mogočni trdnjavi, ki se dviga nad reko Maino in je nekdaj služila kot postojanka francoskih kraljev na meji z Bretanijo. Trdnjava je grajena iz izredno temnih skal, kar še povečuje njeno mogočnost.
Po postanku sva jo mahnila naprej proti Saumurju. Takoj ko sva prečkala Loaro, se je pred nama pojavil grad, postavljen na visokih skalah nad reko. Grad je, značilno za te kraje, snežno bele barve. Območje okoli njega je znano po gojenju gob v votlinah, ki so nastale s kopanjem materiala za gradnjo okoliških stavb. Ponekod so hiše postavljene trdo v skale in polovica hiš je v njih samih, saj so prebivalci tudi tako izkoristili jame, ki so nastale ob kopanju materiala.
Ko sva zapustila Saumur, sva ob pritoku Loare Vienni zapeljala proti Chinonu. Na poti sva videla eno od mnogih nukleark, ki stojijo ob Loari. Chinon je prijazno staro mesto, tik ob reki. Nad njim se dvigajo razvaline nekdaj velikega in mogočnega gradu, ki še danes daje občutek, kot da s svojo pojavo in velikostjo varuje mesto pod seboj.
Skozi mogočne gozdove sva nadaljevala pot do Toursa, kjer sva pozno popoldne, v predmestju našla prenočišče v hotelu iz verige Premiere classe. Soba je bila na moč podobna tisti iz F1, le da je bila cena za 10 EUR večja na račun lastnega WC-ja in tuš kabinice. Čistoča pa tako-tako. Sicer ni bila umazana, če odštejeva posteljno pregrinjalo, na katerem je verjetno hišni ljubljenček predhodnega obiskovalca pustil polovico svojih dlak.
Dan pred nama sva namenila obisku dela doline Loare in gradov v njeni bližini. To dolino imenujejo tudi vrt Francije, saj so obrežja reke obdana z mogočnimi gozdovi. Vasice okoli nje so bele, zaradi kamna, iz katerega je zgrajenih večina hiš. Kljub temu da je ob njej več nukleark, je pokrajina prijazna in tudi ljudje se s tem ne obremenjujejo kaj dosti. Svoj pečat lepoti pa dodajajo neštete graščine, vile in gradovi, ki so bogato posejani ob njej.
Prvi od gradov, ki se nama je prikazal, je bil Amboise. Grad kot večina vseh stoji visoko nad mestom ob Loari. Znan je po kapeli, v kateri naj bi bil pokopan Leonardo da Vinci. V neposredni bližini stoji naslednji mogočnež, Chaumont sor Loir. Značilnost tega gradu je, da so spretni domačini tik pod njim ob bregu Loare uredili prijeten kamp, tako da turisti lahko bivajo neposredno pod njim. Zares veličastno.
Malo bolj oddaljeno je mesto Blois, ki slovi po še enem mogočnem gradu oziroma graščini, ki stoji na gričku sredi mesta. Razgled od njega nudi res lep pogled na srednje veliko mesto pod njim. V samem mestu je polno zelenja in parkov, v katerih so se hladili domačini in turisti. V enem delu gradu oziroma stavbi ob njem se je ravno odvijala predstava z ogromnimi zmaji, ki so razgrajali na balkonih stavbe. Na žalost nama ni uspelo zvedeti, v čem je pomen te predstave, očitno pa obstaja neka legenda, povezana s temi zmaji.
Pot sva nadaljevala do največjega med gradovi ob Loari Chamborda. Kolikor nama je uspelo zvedeti, je eden med redkimi, ki je v državni lasti. Njegovo mogočnost pa poudarja že dostop do njega. Na grajsko območje sva vstopila skozi nekakšno obzidje, ki je od gradu oddaljeno več kot kilometer. Nato sva po široki cesti peljala skozi bujne gozdove do njegove bližine. Grad je res mogočen in velikih razsežnosti. Kljub temu je vsaka podrobnost na njem izdelana z urarsko natančnostjo. Poln je teras, zunanjih hodnikov, ki jih varujejo okrašene zidane ograje, vse to pa dopolnjujejo nešteti okraski in kipci na njih. Pri gradnji tega gradu naj bi sodeloval celo Leonardo da Vinci.
Pot sva nadaljevala do lovskega gradiča Chevernyja. Tu se nama je ta dan prvič zalomilo. Brez plačila vstopnine namreč ni moč stopiti niti na dvorišče gradu in si ogledati njegove zunanjosti. Pred pogledi pa je spretno skrit za visoko živo mejo in drevjem. Razočarana sva za ceno vstopnine pojedla špagete in lasagno in nadaljevala najino popotovanje. Na enem delu grajskega dvorišča pa mi je vseeno uspelo skozi luknjo v vratih fotografirati ta grad.
Manj sreče sva imela pri Chenonchauju, kjer ravno tako brez plačila vstopnine ne prideš niti v njegovo bližino.
Kljub temu sva se polna lepih vtisov vračala v hotel. Dolina je res nekaj izjemno lepega. V njej je poleg gradov polno mest, v katerih se da videti kaj lepega in zanimivega, ne da bi kar koli iskal. Lepote enostavno butajo vate.
Od Toursa sva zavila proti jugu, precej časa ob prijetni pokrajini ob reki Vienni vozila v smeri Limogesa. Tik pred mestecem Bellac sva imela možnost videti še eno od gigantskih nukleark, ki stoji ob sami reki Gartempe. Na drugi strani reke se je razprostiralo žitno polje, ob njem pa je potekala magistralna cesta, po kateri sva potovala.
Malo pred Limogesom sva našla lepo urejeno parkirišče, na začetku katerega je bila manjša restavracija z javnimi stranišči, v njenem ozadju pa je se razprostiral ogromen travnik, ob robovih katerega je bila prijetna senca, ki so jo nudila drevesa. Kot veliko popotnikov sva razprostrla šotorsko krilo in naredila čisto pravi piknik. Tako sva uživala v prijetnem hladu, temperatura se je namreč povzpela do 33 st., da sva kar s težavo odšla naprej. Kako malo je potrebno, da je človek srečen.
Pred odhodom sem se odločil, da naju še fotografiram s pomočjo samosprožilca. Fotoaparat sem nastavil na prazno steklenico in leže kot ostrostrelec pripravljal pravi kot za fotografiranje. Moje početje je na moč zabavalo sosede, ki so glasno komentirali in se smejali na moj račun. Dragi moji, z veseljem sem vam polepšal dan.
Limoges in Brive sva samo prevozila, malo več časa pa sva si vzela za postanek pri mestecu – trdnjavi Rocamadourju. Staro mestece stoji dobesedno vpeto na visoke skale. Na poti proti Figeacu sva v eni od vasic srečala Koraturov avtobus. Z mahanjem sva voznika opozorila nase, vendar naju je le začudeno gledal. Šele ko je zapeljal toliko mimo naju, da je v vzvratnem ogledalu lahko videl registracijo, ni bilo ne konca in kraja njegovemu hupanju.
Pokrajina je tu na moč podobna našemu Krasu oziroma Istri, le da je rastlinje mnogo bolj bujno, kar je verjetno posledica močnih namakalnih sistemov, ki jih je moč srečati tudi po drugih delih Francije. Drugače pa sva dobila občutek, da je to resnično revnejši predel Francije, vsaj sodeč po hišah.
Na poti proti Decazevillu sva peljala skozi zanimiv kanjon, ki ga obdajajo rjavordeče skale in prst. Na vrhu kanjona se nama je odprla planota, na koncu katere sva prispela do Rodeza. Počasi naju je že pričela loviti noč in premagovati utrujenost, zato sva poiskala hotel iz nama že znane verige. Sledilo je razočaranje. Ker je bil v Rodezu nekakšen festival, je bil hotel poln, enako tudi vsi v njegovi bližini. Ni nama preostalo drugega, kot nadaljevanje vožnje. Ob poti sva naletela na tri privatne hotele, ki pa so bili zaprti, pa tudi izgledali niso ravno vabljivo. Z malo sreče sva že čez manj kot pol ure našla prijetno podeželsko vilo, preurejeno v hotel, z velikim kostanjevim vrtom. Brez težav sva dobila solidno sobo, ki je bila primerno velika, z visokimi lesenimi stropi in udobno posteljo, le značilen vonj po starem in plesnivem je bil moteč. Cena solidnih 32 EUR. Vsaka soba je imela lastno kopalnico, stranišče pa je bilo skupno. In ravno to stranišče oziroma vzvod za spuščanje vode je bilo nekaj posebnega. Ploščato kovinsko palico si moral potisniti navzdol, da je pritekla voda. Vlasta se nikakor ni mogla znebiti občutka, da je poleg vsakega splakovanja z vzvodom sprožila tudi giljotino.
Zjutraj naju je že čez nekaj kilometrov v kraju Gages pozdravila še ena od trdnjav ob poti. Na levi strani ceste se je podobno kot prejšnje bohotila visoko nad mestom. Nekaj časa sva še vozila po ravni in dokaj nezanimivi planoti, nato pa sva se pričela strmo spuščati proti Millau, manjšemu slikovitemu mestu ob reki Tarn. Takoj ko sva ga obšla, se je cesta v serpentinah zopet pričela strmo dvigati. Prispela sva na novo ravno planoto, katere posebnost so bili osamele skale, visoke po 10-15 m. Od daleč so bile videti, kot prsti roke, iztegnjeni v zrak. Pojava in nastanka teh skal si nisva znala razložiti. Res pa je, da nama je huda vročina jemala voljo do razmišljanja. Kmalu sva zapustila magistralno cesto in se po dokaj ozki napotila proti Gangesu.
Huda vročina ni vplivala samo na naju. Tudi asfalt, resda verjetno slabše kvalitete, se je pričel topiti, tako da je na posameznih delih smola, ali kar koli že, v lužah in lužicah stala na cesti. Asfalt pa je bil tako mehak, da se je ugrezal pod težo motorja. Cesta je bila tudi sicer zelo ovinkasta in ker nisem zaupal v oprijem na takšnem asfaltu, sva napredovala le počasi. Zanimivosti ob cesti ni bilo bogvekaj, tako da je bilo potovanje kar malce dolgočasno. Popestril nama jo je prazen rezervoar. Že dalj časa ob cesti namreč ni bilo črpalke, kar je sicer v Franciji redkost. V mestih sva sicer ob trgovskih centrih naletela na nekaj črpalk, ki pa so bile samopostrežne. Gorivo si lahko plačal le s kartico, ki jo dobiš v trgovskem centru; ti pa so bili, glede na to da je bila nedelja, zaprti. Kriza! Imel sem občutek, da Honda po prevoženih 460 km vozi že na hlape, midva pa sva od strahu dihala na škrge. Na srečo sva kmalu po Gangesu v vasici našla mehanično delavnico in bencinsko črpalko. Nalila sva 24 litrov, sploh še ni bilo krize. Kljub temu sem sklenil, da se mi to ne bo ponovilo.
Od silnega veselja in hude vročine sva sklenila, da si tik pred Nimesom v manjši vasici privoščiva daljši počitek v prijetni senci prikupnega lokalčka na vaškem trgu. Pravemu vzdušju je svoje dodal še značilen glas Edith Piaf, katere prepevanje se je razlegalo po terasi.
Po počitku sva po dolgočasni ravnini, kjer je sonce pripekalo še močneje, pripeljala do Nimesa in se na hitro zapeljala mimo njegovih znamenitosti. Malo več časa sva si vzela le za ogled arene, v kateri še dandanes prirejajo bikoborbe.
Iz Nimesa sva zavila še bolj južno priti reki Roni. Ob poti sva prvič na enem od krožišč opazila sivko, značilno rastlino Provanse. Obiskala sva dve mesteci ob reki Roni, ki se vsaka na svojem bregu ponašata z mogočno trdnjavo oziroma gradom.
Baucair je prijetno mestece s starim jedrom, ki ga krasijo kamnite hiše ob rečnem pristanišču, večinoma z modrimi polkenci, značilnimi za Provanso. Preko mostu sva zapeljala čez mogočno Rono, ki že čez nekaj kilometrov preide v delto in se potem izliva v Mediteransko morje. Takoj po prečkanju reke sva prišla v Taraskon, znanem po trdnjavi iz literarnega dela Tartarin iz Taraskona.
Ob Roni sva jo mahnila nazaj proti severu. Ob cesti so naju spremljali nasadi trte in marelic. Že na poti proti Tarasconu je Vlasta sanjala, da bi enkrat rada okusila mandarine, ki bi jih odtrgala z drevesa. Od daleč sva namreč nasade marelic zamenjala z mandarinami. Spomnil sem se na čase, ko smo še kot mulci »rabutali« sadje, in si mislil: »Zakaj pa ne?« Ustavil sem ob enem od nasadov in Vlasti, ki je že tekla proti njemu, zaklical: »Pa zame tud!« Nisva naredila preveč škode, privoščila sva si le po eno marelico. Kljub temu da ji je manjkal še kakšen teden zorenja, je bila slastna, kot še nikoli nobena.
Z okusom marelice v ustih sva pripeljala na parkirišče ob Pont du Gardu. Ogledala sva si veličasten aquadukt, visok 49 in dolg 275 m, star preko 2000 let. Služil je za oskrbo z vodo okoli 50 km oddaljenega Nimesa. Uživala sva v pogledu na velike oboke in z zavistjo opazovala ljudi, ki so se hladili v reki, ki teče pod njim.
Nadaljevala sva do Avignona, se zapeljala mimo njega in v vzhodnem predmestju našla prenočišče v hotelu iz verige B&B. Hotel je bil sicer malo dražji kot prejšnji na najini poti, vendar je bila cena 40 EUR, primerna komfortu. V kratkih hlačah in majici sva se vrnila v bližnji Avignon in si ogledala znameniti most ter papeško palačo in njeno okolico, vključno z visokim obzidjem. Ker sva bila pozna, sva komajda v eni od trgovinic s spominki utegnila kupiti nekaj vrečk sivke, da bova dala vetra moljem v domačih omarah.
Skozi ponedeljkovo gnečo na cesti sva se prebila iz Avignona in jo ubrala proti Cavaillonu. Po dobri magistrali, speljani ob reki Durance, sva potovala skozi osrčje Provanse.
Obračala sva glavi, a nikakor nama ni uspelo najti polj sivke, ki so tako značilna za to področje. Vsepovsod je bilo polno žitnih in koruznih polj, ki so jih ponekod zamenjali vinogradi, le sivke ni bilo. Skrbelo naju je že, da je ne bova dočakala. Vozila sva mimo tipičnih vasic, v katerih so bile kamnite hiške z modrimi polkenci stisnjene na griček ali pa podenj. V eni teh vasic sva naletela na obvoz, ki naju je potem peljal ven iz vasi, kjer sva zgrešila pravo pot. Sledilo je raziskovanje poljskih poti. Naletela sva na pravi ciganski tabor. Nihče nama ni nič hotel, le malo začudeno so naju gledali. Verjetno so si mislili: »Ti Slovenci pa tudi vsako skrito potko najdejo.«
Pritavala sva nazaj na pravo cesto in pri St Paulu prečkala reko Durance. Takoj na drugem bregu reke sva naletela na močno zastraženo in z bodečo žico obdano območje, znotraj katerega je bilo več hiš. Bojda je za tem zastraženim območjem Center za nuklearne študije.
V mestu Riez je Vlasta končno uspela najti spominček na najino pot, in sicer si je izbrala uhančke s kamenčki v barvi sivke. No ja, če je že nisva videla na poljih, bo Vlasta njeno barvo nosila v ušesih.
Že čez nekaj minut sva naletela na presenečenje. Kar naenkrat se je levo ob cesti odprlo sivkino polje in za njim še nekaj, sicer skritih za gozdom, ampak vendarle. Najino pričakovanje se je izplačalo. Kaj kmalu pa sva na desni opazila nepregledno polje te dišeče rastline z značilno vijolično barvo, ki je mejilo na žitno polje, kar je še bolj poudarjalo njegovo barvo. Seveda je sledilo obvezno fotografiranje.
Zgodaj popoldne sva prispela do jezera Ste. Croix, v katerega se, takoj ko izstopi iz veličastnega kanjona, izliva reka Verdon in potem na drugi strani jezera nadaljuje svojo pot do izliva v Durance. Cesta se je pričela vzpenjati in kot bi mignil, sva bila že visoko nad ogromnim jezerom. Na drugi strani pa se nama je odprl pogled na kanjon Verdona, ki naju je spremljal še kar nekaj deset kilometrov. Gre za enega najveličastnejših kanjonov, saj se strme skale nad reko ponekod vzpenjajo tudi do 700 m visoko. Ko sem doma prebral ta podatek, sem mislil, da gre za tiskovno napako. Ko pa sva z Vlasto na več razglednih točkah gledala v globino, sva ugotovila, da bo ta podatek najbrž kar pravi. To so nama potrdila tudi tresoča kolena ob pogledu navzdol. Na enem od parkirišč sva poleg kanjona fotografirala tudi divjo kozo, ki se je pasla in pozirala tik ob cesti. Sploh se ni menila za ljudi.
Zapustila sva kanjon in malce utrujena nadaljevala pot proti morju in se preko prelazov nekajkrat dvignila preko 1000 m nad morje in se končno pripeljala do mesta Grasse, znanega po številnih parfumerijah, kjer naju je najprej ob cesti pozdravila državna kaznilnica.
V mestu in njegovi okolici je promet postal živahnejši kot v drugih predelih Francije, pa tudi vozniki so bolj temperamentni. Verjetno se tu že pozna vpliv bližnje Italije. Spustila sva se do morja in zapeljala skozi Cannes, mondeno letovišče in nato naprej ob morju do Nice oziroma njenega predmestja.
Prvi hotel, v katerem sva nameravala prespati, je bil zaseden. Več sreče sva imela v drugem, spet iz verige B&B, kjer sva dobila zadnjo sobo. Navdušena nad urejenostjo hotela in bazenčka ob njem sva hotela ostati še kak dan, pa je bil na žalost v naslednjih dneh polno zaseden.
Tako nama ni ostalo drugega, kot da sva se skozi Nico po angleški promenadi, kot se imenuje ena od glavnih ulic ob morju, skozi neznozno gost promet zapeljala še do Monaca. Del poti sva prevozila po stezi, kjer se vsako leto odvija dirka formule 1, naredila postanek ob pristanišču z razkošnimi jahtami, nato pa nadaljevala pot skozi Menton do italijanske meje.
Na žalost sva zapustila Francijo. Upam da jo bova, kljub visokim cenam za najin žep in sorazmerno veliki oddaljenosti, še kdaj obiskala. Že sedaj, ko pišem ta potopis, jo pogrešam in kar takoj bi naredil še kakšen krog po njej.
Takoj ko sva prestopila mejo, sva zapeljala v popolnoma drug svet. Ob cesti naju je pozdravilo toliko smeti in nesnage, da sva dobila občutek, kot da Francozi vse smeti stresajo preko meje na italijansko stran. Promet, ki je bil že v zadnjem delu Francije neznosen, se je tu še povečal. Skozi obmorska mesta sva potovala res po polževo, kljub temu da sva vozila po magistrali. Le-ta je namreč speljana skozi mestne centre.
Odločila sva se, da nadaljujeva po avtocesti vsaj do Genove ali pa še malo naprej, ker drugače ne bova prišla nikamor. Pot od tu je bila dolgočasna in nezanimiva. Na eni od obcestnih črpalk sva naredila pavzo in tam srečala prijeten italijanski par na motorju. Skupaj se nismo mogli načuditi francoski družini, ki je na Laguno naložila, bolje rečeno nametala, malodane vse svoje premoženje in jo mahnila na pot. Česa takega še nisem videl. Streha avta je bila dobesedno prekrita s prtljago, ki je s svojo težo avto potisnila povsem k tlom. Italijana sta poklicala policijo, ki je prišla zelo hitro. Ker sva odšla naprej, ne vem, kako so rešili problem, predvidevam pa, da so pred nadaljevanjem poti poklicali manjši tovornjak.
Avtocesto sva zapustila pri Vogheri. Kruljenje v želodcu naju je opomnilo, da je čas kosila. Toda Italijani opoldanski počitek jemljejo zelo resno. Niti ena od restavracij med 12. in 18.uro ni bila odprta, ravno tako tudi bencinske črpalke. Velike težave sva imela, da sva našla odprto trgovino, kjer sva spet kupila sendviče, čeprav sva sanjala o špagetih ali pici. V parku enega od mest ob poti sva pomalicala, nato pa preko Cremone nadaljevala pot proti Gardskemu jezeru.
Vajena dobro označenih cest sva imela ker nekaj težav, da sva našla pravo pot. Večinoma nama je bolj pomagala orientacija s pomočjo strani neba in občutek za prostor kot pa smerokazi. Vseeno sva tik pred nočjo prispela do kraja Padenghe ob južni obali Gardskega jezera. V prvem hotelu sva odklonila sobo za 125 EUR in raje prenočila v apartmaju v enem od številnih kampov, kjer sva odštela 45 EUR. Glede na to, da je bil prostoren apartma, z ogromno teraso, na kateri so bili vrtni stoli z mizico in ležalnika, le nekaj metrov oddaljen od jezera in ob dejstu, da sva pač v srcu turizma, sva bila s ceno kar zadovoljna. Kot večinoma povsod po Italiji le čistoča ni bila primerna ceni.
Ker sva v preteklih dneh kar preveč hitela in bolj malo počivala, sva sklenila, da si privoščiva celodnevno poležavanje ob jezeru in ostaneva vsaj še en dan. Na motor sva sedla šele pozno popoldan, čeprav spet prezgodaj, ko sva se odpravila na pozno kosilo. Tudi v turističnih krajih po Italiji je težko najti odprto restavracijo v času popoldanskega počitka. Kljub temu sva vztrajala, dokler nisva pojedla okusne pice. V eni od slaščičarn sva potem lastniku pokazala vsak na svojo torto v izložbi v želji, da se posladkava. Z mimiko rok nama je razložil, da tort ne prodaja po kosih. Ali celo ali pa nič. Cela torta bi bila res malo preveč, zato sva se zadovoljila s sladoledom.
Po vrnitvi v kamp sva se samo spogledala in že je bilo obema jasno, da imava poležavanja dovolj. Kaj hočeva, taka sva. Gibanje in gibanje, nikjer ne zdrživa dolgo pri miru. Pa tudi vode iz jezera, ki je smrdela po plesni, sva imela dovolj. Želela sva se še za kakšen dan zapeljati skozi Dolomite, od česar pa naju je odvrnila vremenska napoved, ki je ravno za te dele Italije napovedovala slabo vreme. No ja, pa kdaj drugič.
Poravnala sva račun za dvodnevno prenočevanje in prvič na tem potovanju za to nisva dobila računa. Pa saj nama tako ali tako nihče ne bi nič povrnil.
Naveličana Italije sva se prebudila zgodaj zjutraj in zapustila Gardo v smeri Verone. Na enem od krožišč sva naletela na čuden problem. Smerokazi za Romeovo in Julijino mesto so naju pošiljali od izvoza do izvoza. Preden sem opazil, da je sodeč po smerokazu pravi izvoz naslednji, sva naredila kakšen krog po rondoju. Spet sva se morala zanesti na lastno orientacijo in se k sreči odločila pravilno.
O poti mimo Verone, ki sva jo že videla, Vicenze in Trevisa ni kaj dosti povedati. Gost promet in vse polno industrije, ki povsod pušča sledove, ki jih lahko vidiš in vonjaš. Šele naprej proti Pordenonu in Gemoni, ko sva v daljavi na levi zagledala Dolomite, na desni pa Alpe, sva se spet počutila bolje. To je pokrajina, ki so je najine oči bolj vajene. Več zelenja in kasneje strmih skala. Tik pred Trbižem sva popila še zadnji pravi italijanski kapučin. Prijazna natakarica v letih najinih mater naju je pozdravila v nemščini, naročila pa sva v italijanščini. Vlasti sem razlagal, da morda pa ženska glede na to, da sva v krajih, ki so bili nekoč slovenski, zna tudi naš jezik. Morda je ravno zato ob plačevanju vprašala kar po naše: »Koliko?« Ženica ji je z nasmehom odgovorila po slovensko. Lepo je bilo spet po 13 dneh slišati materinščino, čeprav v sosednji državi.
Malo pred Trbižem je nebo zaradi nevihtnih oblakov, ki so prihajali z avstrijske strani, postalo črno. Priletele so tudi že prve debele dežne kaplje. Najhujšemu sva uspela uiti. Spet sva bila v Sloveniji. Še mimo Jesenic in nato proti Bledu. V daljavi naju je že pozdravljal blejski grad.
Doma sva uspela še razbremeniti najinega konjička, ki nama je zvesto služil vseh 4.780 km, in ga pred dežjem, ki se je ulil v tistem hipu, skriti v garažo.
Kjub dokaj napornemu potovanju moja želja ostaja ponovni obisk Francije. Ta dežela mi je res prirasla k srcu. Ob pisanju tega potopisa sem se spet spomnil njenih lepot in vsega, kar sva z Vlasto tam doživela. Vsaka od pokrajin bi lahko bila cilj svojega potovanja. Več let zapored bi tako obiskoval to deželo in si podrobneje ogledoval del za delom, od katerih je vsak nekaj posebnega in lepega.
Za pot sva porabila 1.350 EUR. Veliko in malo obenem. Težko sva jih zaslužila in prihranila, vendar pa jih je bilo lepo porabiti za vse, kar sva doživela.
