Za današnji intervju sem izbral našega kolega soforumaša, @Tedybear-a.
Kakšna je bila tvoja moto zgodovina (zgodnja leta motoriranja) oz. izkušnja do trenutka, ko si se aktivno prijavil na ms forum?
Če malo obrnem na glavo in zaključek napišem že v prvem stavku in povzamem mojo moto zgodovino, je, glede na moj EMŠO, kratka in ne preveč zanimiva.
Pa če vseeno grem nazaj kakšne slabe pol stoletja. Rojen in prve četrt stoletja sem preživel geografsko rečeno na sredini Zgornjesavske doline. Če velja za Bohinj »tu v Bohinju sredi raja, trinajst mescev zima traja«, je veljalo tudi za naše konce. Konec oktobra je že začelo zmrzovati, bicikli so šli v garažo, pa drsalke na plano. Pa vse do konca marca. Smučanje za dan žena na 650 m/nm v 70.ih ni bilo nič nenavadnega. Torej je bila sezona za kakšen motor dosti krajša, kot danes. Da o opremi ne govorim. In pa glavno…le kdo je takrat imel kakšen resen motor? Tu pa tam kak APN, Jawa mogoče, sosed, kadet v Tacnu je imel tisti nagravžni MZ, z TV ekranom spredaj, Hari je imel PUCHA 250, usnjen plašč do kolen in belo jajčasto čelado z usnjenimi podaljški čez ušesa. O, ja…bila pa sta dva, lastnika zame takrat posebneža. En tip je imel Suzuki 500, moder, drugi pa čisto novo Laverdo TS 1200. Kakšen stroj!! Za tistega, ki ga je to zanimalo. Mene ni. Vsaj do tridesetega leta sem govoril, da če mi motor »šenkajo« ga ne vzamem. To je za divjake, ne pa za normalne.
Vmes sem kot dijak 4 leta med počitnicami delal na Petrolu in to na eni najbolj prometnih pump v takratni SRS. Vse, kar se je valilo iz Jadrana, vsi gasterbajterji od Bihača do Antalyje so šli skozi Jesenice. Avtocesto pod Mežakljo in predor Karavanke so projektanti šele risali. In koliko motorjem sem nalival gorivo ( ni bilo self servisa, ampak smo »kelnarili zunaj«). In če se spomnim….za vse tiste motorje, ki so se vrivali, nervozno turirali v kolonah na prenapolnjenih Petrolih, se mi je gladko jebalo. Če bi bili normalni, bi se pripeljali v avtih.
Kje se mi je potem zalomilo, da sem začel razmišljati o motorjih. Nimam pojma. Vmes sem se preselil nad Bled. Ja, nad Bled. In tam, okoli te alpske mlakuže, se je konec devetdesetih začelo dogajati. Bolj množično. Turizem je dobil pospešek, avtocesta, bolj ohlapne meje. In so se začeli pojavljati motoristi. Množično. Bližnjica iz Avstrije vodi povsem mimo naše bajte. Tudi če jih nisem videl, sem jih slišal. Posameznike, skupine.
In ko sem te motoriste opazoval po Blejskih in Bohinjskih parkiriščih, se mi sploh niso zdeli neki divjaki. V glavnem so bili to starejši Nemci, Avstrijci, Italijani. Urejeni. S sopotnicami. Ali brez.
Na prelomu tisočletja se je po Bledu vozil tudi veslač Čop. Z Dragstarjem 650. Mislim vsaj. Pa z eno srebrno SS (ne super sport) čelado. In mi je bil cool. Takrat so se na motorjih začeli pojavljati še znanci, bivši sošolci, sodelavci. Med njimi ljudje, ki jim nikoli ne bi pripisal, da bodo sedli na motorje. Fak no. Vem, da vozijo Fergusona, pa Zetorja, pa Tomo Vinkoviča. A sedaj pa še Yamaho, pa Kawasakija. Svašta.
No, od tu naprej se začne moja moto zgodovina. In zgodovina na Motosvetu. V oči mi pade Virago 750. Vau, kakšen lep stroj. OK…cilj imam. Voljo tudi, denar…no ja, bomo že. Edino kao ženo bo treba stenstati. Počasi. In je šlo. Je pa Virago odpadel na celi črti. Izpit (pri 36.ih) sem delal na te vrste motorju. Relacijsko vožnjo sem imel na Vršič. Na vrhu, ko sva z inštruktorjem naredila pavzo, mi je bilo jasno, da te vrste motorja nočem.
In sem začel gledati oglase. Mislim, da je bil edino salomonov oglasnik tak bolj resne sorte. Kupoval pa sem tisto, kar mi bo všeč in kar mi bodo znanci, kot totalnemu začetniku, svetovali. In tako sem našel neko Yamaho Diversion 600. Rdečo, z oklepom. Še preden sem naredil izpit, sva jo z kolegom pripeljala iz Brestanice. Ob tem se je pa zgodilo nekaj, kar se mi je vtisnilo v spomin in je imelo za nekoga usodne posledice. Prodajalec, malo starejši od mene, je imel v garaži dve enaki. Ena je bila od žene. In ko smo sklenili kupčijo, je pokleknil zraven »moje« Yamahe (prej ženine), jo poljubil na tank in – zajokal. WTF???? Zgodba ima ozadje v tem, da sta bila z ženo v ločitvenem postopku. Njuna zveza je temeljila predvsem na skupnih vožnjah in potovanjih. Čez tri mesece, ko je bila ločitev končana, se je obesil, prav v tisti garaži. Na nek način sem mu podal štrik. Fuck.
Yamaha se ni obnesla. Moja višina, položaj sedenja, višina vetrobranskega stekla so bili vzrok za nenormalno glasno bobnenje v čeladi. Preizkusil s sposojenimi čeladami, uporabljal čepke, ni da ni. Preglasno in pika. Po enem letu je šla od hiše. Vmes preizkusim dva čistokrvna nakeda, SVja in CBFko. To je to. V čeladi ne ropota, ampak samo šumi. Izbira na SLO trgu žalostna. In potem, potem se pojavi motor, ki mi je bil že na pogled všeč, praktično kopija Suzuki SV, Hyosung comet 650. Pa še drag ni bil Oziroma ravno toliko, kot sem imel namen zapraviti za naslednji motor.
Z njim sem prevozil enih 17000 km v dveh sezonah. Med drugim smo lastniki teh polizdelkov naredili kar nekaj skupnih voženj. Organizirala jih je forumašica @motobaby.
Po dveh letih uporabe, se je pa zgodilo tole:
Na srečo sem ravno takrat (2007) za skoraj eno leto odšel v tujino (jebiga, Bosna je tudi tujina). Vmes sem z generalnim uvoznikom imel kar nekaj problemov, da je priznal napako na motorju, saj nas je bilo kar nekaj oškodovanih na isti način. Po vrnitvi iz tujine sem motor popravil. Seveda ne jaz, ampak sem se povezal z forumašem iz Cerknice. Mislim, da je bil Jure. Sestavil mi je motor, sam se ga stestiral, nastavil realno nižjo ceno in je šel …takoj.
Ker me je sranje in živčna vojna zaradi korejca kar zaznamovala, sem sezono 2008 pavziral. Leta 2009 pa sem v Krškem zagledal GSR 600. Ne dolgo zatem je bil doma. Na njem sva se potem z kao ženo vozila predvsem po Sloveniji, pa bližnji okolici. Prvo daljše potovanje je bilo do Črne gore. Dva odrasla na GSRju.
Pa prvič Dolomiti za par dni.
Z njim sem imel tudi prvi padec. Korensko sedlo. Čas Faaker see-ja. Na Avstrijski strani obnovitvena dela. Čakamo na semaforju. Tik pred zeleno pride skupina vsaj 50 Italijanov. Vsesplošen stampedo, gas, gas…za ovinkom pa gradbišče in makadam. Še danes ne vem, kdo me je zapel, vem samo, da sem dobil udarec v krmilo…sva že ležala z našo na tleh. Posledice
Predčasno zaključil sezono. Čez zimo sam nabavil in zamenjal poškodovane dele. Plastiko sem dal barvat.
Leta 2011 bolj malo od sezone. Celo poletje neke priprave in službene »ibn’ge«, pa Poček, pa Bloška polica, Nemčija 2x, oktobra pa za pol leta 5600 km proti vzhodu.
Itak smo bolj nabiral rože….
Pa še Maradona je bil z nami….
V izobilju prostega časa in razmišljanja, je padla tudi odločitev, da bo za daljša potovanja v dvoje potrebno zamenjati motor. Kadar je delal internet v tisti vukojebini, sem gledal, primerjal, bral teste. Rabljeno / novo? Koliko denarja? Koliko pride kasko?.
Po prihodu domov je bila odločitev lahka. Testna vožnja z Versysom 1000 je dala odgovor. Vožnja z Tenere 1200 tudi. Da je motor preveč anemičen. Pa je res? BMW pa predrag.
Od tu naprej pa…letno okrog 10000 km, vsaj eno 7 do 10 dnevno potovanje, Poljska, Češka, Dolomiti, Toskana, Romunija, Bolgarija, Francija, Bavarska, Balkan….do danes. Za 2021 načrtov še nimam.
Lahko na kratko opišeš kaj si od članstva na tem forumu pričakoval in pridobil?
Treba se je vrniti v čas moje prijave, torej nazaj v leto 2004. Pričakoval sem nasvete o varni vožnji, oziroma izkušnjah starih mačkov. Nekaj sem dobil. Ostalo sem prebral drugje. Iskal in dobil sem nasvete, kaj videti, kje se voziti, kje so motozbori. Na katere potem itak nisem šel. Predvsem pa so me zanimale osebne izkušnje o posameznih motorjih. Z leti sem se preusmeril v bolj splošne teme. Pa še nekaj sem se naučil. Da je toliko mnenj, kot je forumašev. Da je ravno toliko tudi izkušenj. In da je najboljša izkušnja ravno tvoja, osebna.
Nekatere forumaše berem rad in tudi redno. Nekatere samo preletim. Ker že na prvi sliki vidim, da ni to to. Človek prepotuje pol Evrope, na forum nalima 24 slik, od tega 19 slik svojega motorja, po možnosti najnovejšega letnika. Ko gre nekdo z motorjem na Passo Tonale, uživam v slikah ceste, okolice. Kako na tisti lokaciji iz vseh zornih kotov izgleda njegov najnovejši uber stroj za 20K , me ne zanima. To spada v drugo rubriko.
Ne berem rubrik o tehnikalijah. Nisem tehnični tip. Pa rad imam klasiko. Vem, da je GPS na motorju res fina zadeva, ampak čez karto, med postankom, raztegnjeno od balance do zadnjega kufra, ga ni.
Jebiga…..
Recimo, da si srečni dobitnik na Lotu, in bi zadel milijon evrčkov. Kako bi to vplivalo na tvojo motoristično realnost? Bi morda zamenjal jeklenega konjička?
Tisti, ki igramo loto (res občasno) se ne strinjamo z besedno zvezo ČE BI. Mi BOMO zadeli na lotu, vprašanje je le, če bomo to dočakali. Če greš z motorjem na Jadranko, se ne vprašaš, ČE greš, ampak se vsedeš na motor, zato DA greš. Mislim vsaj.
No, taka vsota, ki jo seveda resno pričakujem (zato pa sem v zaprti skupini kriptovalute ????, bi mojo moto prihodnost spremenila. Nabavil bi recimo ali GSa, Multistrado, Triumpha ali celo kak KTM 1290. Pa recimo Tenere, ampak po konkretni izboljšavi. Trenutni model gre že v 12. leto. Torej potovalni enduro. Aja, XR 1000 je še v kombinaciji.
Nabavil bi tudi Kawo ZRX 1100 ali 1200 v Eddie Lawson barvi, samo za moje veselje
Mojega versysa 1000, letnik 2012, 86K km bi pa obdržal. Ker je proti prej naštetimi, nepokvarljiv. Če ima človek možnost napolniti garažo z motorji je prav, da ima vsaj enega, ki dela, dela, dela…
Na katero furo bi se najprej odpravil…?
Najprej bi šel v Iran. Tu ni debate. Samo ne na način, kot je šel Sergej aka Kmet2. Njegov tempo zame preveč naporen in prehiter. Jebiga, leta…se pač konec naslednjega leta včlanjujem v DESUS. Jaz bi si vzel vsaj 5 tednov. Počasi. Prvi dan transfer do Niša. Drugi dan čez Bolgarijo do Istanbula. Od tam naprej pa bolj na izi. Vsekakor ne bi šel sam, še manj z partnerico. Ker bi jo takoj za Iransko mejo šenkal, ne prodal ????. Oziroma zamenjal za vstopnino za v Ishafan.
Morda še stavek ali dva kot zaključna misel?
Parkrat sem že nameraval dati forumu slovo. Sicer ne vem zakaj. Mogoče zato, ker včasih res pogrešam konstruktivne debate, kvalitetne potopise in še kaj. Ampak se ne dam. Krmarim med temami, ki me zanimajo in med ljudmi, ki so mi cool, čeprav jih osebno ne poznam. Kakršen koli že je ta motosvetov forum, ima svoj čar. Ima vsebino. In ima ljudi, ki ga sooblikujejo. Zato se tu gor pasem že več kot 17 let.
Na zdravje.
PS.. A se lahko tudi jaz kdaj ustavim na Ridah….
Hvala ti za ta razgovor. Srečno in varno na cesti, v zraku, v puščavi… oz. kamorkoli te bodo poti zanesle.
