Romunija

TRANSILVANIJA – “Waiting for you…long after sark.”

2019 ni bilo moje najboljše leto. Tik pred poletjem, ko se prava motoristična sezona začne zares mi je polomilo krila. Ko ti iz stranske ceste “ata” zapelje pred motor in ti ostane samo tri metre..!?!.., takrat je res kriza!! Prostora za umik ni, stisneš zavoro in pok, v trenutku je vsega konec.

Hudič je, ko vse narediš prav, pa se vseeno ne izide. Nič ne pomaga: predvidevanje, vožnja po predpisih, oči na pecljih, fluroscentna čelada, svetla oblačila, ABS zavore, tečaj varne vožnje in 18 let izkušenj.

Motor so hitro in strokovno popravili v Elisi, jaz pa sem potreboval dva meseca, da sem se sestavil. Tokrat sem prvič pomislil, da motociklizem morda le ni preveč zdravo početje.

Za trenutek me je celo prešinila misel, da bi opustil ta hoby.

Takoj, ko sem zaključil bolniško sem zlezel v sedlo in odpeljal poizkusnih 300 km.
Rane na telesu so se zacelile, nanje so me opozarjale le še bolečine, ki so se pojavile ob nenadnih sunkih motorja na slabo vzdrževani cesti. Tiste v glavi pa so še ostale. Vedno, ko je s stranske poti pripeljal avto, me je stisnilo v prsih in sem otrdel. Zelo neprijeten občutek, ki ti jemlje samozavest. Kaj zdaj? Lahko se zavijem v vato in obstanem, ali pa grem naprej. Mene je vabila pot v Romunijo, ki sem jo nestrpno čakal že vso leto. Malo me je skrbelo. Med vožnjo te strah hromi in hitro gre lahko kaj narobe. Znebim se ga lahko samo na en način – na motorju. Z kilometri se samozavest povrne in strah počasi izgine. Spet dobiš občutek, da lahko letiš. A, ko ima hudič mlade, jih ima sedem! Dva tedna pred odhodom si zlomim še mezinec na nogi. “Pa je šel dopust,” pomislim “predno se zaceli bo že zima.” Upanje se mi povrne v trnutku, ko mi kirurginja na Trboveljski urgenci pove, da poškodba le ni tako huda in da bo zdravljenje trajalo tri tedne. O.K. dopust prestavim za en teden in gass..

Dan pred odhodom snamem obliže z noge. Ko stopim na prste me še boli. Previdno si nataknem motoristične škornje in se sprehodim po sobi. Bo šlo? Bo! Med vožnjo ne bi smelo biti težav. Previden bom moral biti le pri ustavljanju in prerivanju na mestu. Polno naložen motor (voznik, prtljaga in moja boljša polovica) tehta blizu 400 kg in če ti pade iz “vage” ga noben junak več ne zadrži.

V torek je še deževalo, zato odhod premakneva za en dan. Zjutraj se nama ne mudi, saj imava za prvi dan plan priti le do Osijeka. Poiščeva prenočošče, kjer naju za dobrodošlico pozdravita dva prijazna kužka. Takoj, ko sem ustavil sta že plezala nama v naročje, še predno sva utegnila sestopiti z motorja. Seveda, potem sledi crkljanje in veselo mahanje z repom. Lastnik je zelo prijazen in nama z veseljem svetuje, kje v bližini se dobro je. Zapeljeva se do restavracije na večerjo. Naročiva nekakšen ribji paprikaš. Gosta rdeča omaka z tremi vrstami sladkovodnih rib: som, krap in..hm..ta mi je pa odplavala iz glave. Ribe so bile okusne, le krap nama ni najbolje teknil,(oba sva ga jedla prvič) pa še veliko koščic je imel. Ko prijazni natakarici omeniva, da sva pričakovala, da bodo ribe očiščene brez koščic, sva dobila zanimivo razlago: “veste, to so sveže ribe.”  ???

Za zajtrk nama spečejo zelo okusne pohane šnite. Ostalo pa je bila klasika: kava, kruh, maslo, med, marmelada, sir in salama.

Cesta naju je vodila v Srbijo, skozi Novi Sad in Smederevo v Golubac. Na hitro si ogledava trdnjavo na reki Džerdap, nato si v bližnjem hotelu ob “narodnjakih” privoščiva čevapčiče in pleskavico, ter preko Bookinga poiščeva in rezervirava apartma: “Zelena oaza”. Do njega vodi strma zelo slaba makedamska gozdna pot. Ker sva bila edina gosta sva imela celo hišo zase.

Zjutraj sva štartala zgodaj, da pobegneva dežju. Cesta je speljana ob soteski Džerdap in hitro prispeva v Donji Milanovac. Čez most prečkava reko in pot nadaljujeva proti Romuniji. Letos sem papirnate avtokarte pustil doma, saj sem nabavil navigacijo za motor. Napaka!! Preveč sem zaupal tej majhni čudežni škatljici. Doma sem z njo naredil manjši poizkusni krog in bil takoj navdušen. Verjetno ste že slišali mnogo zgodb, kako te “inteligentna” napravica z prijetnim ženskim glasom zapelje po čudnih poteh. Saj ne, da ni uporabna, vendar ji ne gre vedno slepo zaupati. V velikih mestih pa pride zelo prav. Zato se bo naslednjič v moji torbi spet našel prostor tudi za klasično karto. Razgrneš, pogledaš in takoj ti je vse jasno. Da ne dolgovezim, sledim navigaciji, ki me pelje daleč, daleč stran od cilja. Situacijo rešim tako, da se po isti poti vrnem v Kladovo, ter vprašam prvega človeka ob cesti za pot. “Po cesti do elektrarne in čez jez na drugo stran,” odvrne bradati možakar. HVALA!

Romunija

Na meji ni težav. Prijazen carinik je znal nekaj srbskih besed in je takoj pravilno sklepal, da greva na Transalpino. Ko vidiš motorista v Romuniji ti je takoj jasno, da je tukaj zaradi dveh čudovitih gorskih cest: TRANSALPINA in TRANSFAGARASAN. Vsaka te očara na svoj način, zato moraš obvezno prevoziti obe. Katera je lepša? Meni, TRANSALPINA. Dober asfalt in prekrasna pokrajina. Carinik nama hitro razloži pot do mesta Targu Jiu, in da za Romunske avtoceste ne potrebujeva vinjete za motor.

V mestu poiščeva menjalnico, ter zmenjava nekaj € za njihove leve, nato si  privoščiva še pozno kosilo in si v miru “Bookingirava” apartma: “Vila Toscana Rustica”. Pred mrakom prispeva do velike obnovljene stare hiše z ograjenim vrtom in parkirnim prostorom. Hišo obkroža bujno rastlinje. Do sobe vodijo škripajoče stare lesene stopnice. Cela hiša je opremljena v starinskem slogu, z opremo iz nekih davnih časov, ki v prostor vnašajo patino in posebno energijo. Soba je ogromna, pohištvo je  iz temnega masivnega lesa, v kotu stoji  star kamin, ki je še  v izvirnem stanju in na oknih je mreža, da ti ponoči “vampirji” ne pijejo kri.

Ob sedmih zjutraj naju na mizi že čakajo pečena jajca na oko in kuhane hrenovke. Naloživa motor in gass na Transalpino. Predno  se začne cesta vzpenjati narediva še postanek na bencinski črpalki, kjer dotočiva gorivo.

Zajahava Hondo in jo poženeva po zaviti cesti. Na začetku je cesta polna širokih zalivk, ki pa niso tako drseče, kot pri nas, vendar previdnost vseeno ni odveč. Pozoren moraš biti tudi na krave, ki se prosto sprehajajo po cesti. Na vrhu naju pritegnejo stojnice, zato narediva kratek postanek. Kupiva nekaj spominkov in domač sir.  Nato pot nadaljujeva po zaviti lepi cesti in z očmi požirava prekrasno pokrajino. Hribi so porasli s travo, ki obsijani s soncem zlatorumeno žarijo. Pokrajina deluje mehko in razgibano. Siva cesta se dviga in spušča, ko se vije med zlatimi hribi, za hip izgine za ovinkom in se ponovno prikaže na drugi strani griča. Asfalt nudi gumam dober oprijem in dalo bi se peljati precej športno. Midva peljeva počasi in uživava v lepih razgledih. Se ustaviva na kakšni razgledni točki, narediva fotko ali dve in se odpeljeva dalje.

Pozno popoldan prispeva v Sibiu. Nočitev rezervirava cca 20 km iz mesta v kraju Daia. Navigacija naju pelje mimo. Videla sva smerokaz, vendar sem zopet slepo zaupal navigaciji in  odpeljal naprej. Po 25. km prispeva v cigansko naselje. “Oooo..tole pa ne bo pravi kraj,” pomislim. Bencin globoko na rezervi in v bližini nobene črpalke!! Obrneva in po isti poti nazaj do smerokaza za Daia. Z desno roko sem nežen, da zmanjšam porabo na minimum. Kar naprej pogledujem na merilnik goriva, kazalec se je naslonil na majhen zatič na dnu rdečega polja in tam obstal!? Že se je mračilo in res  nisva želela ostati ob cesti brez bencina in tudi česna nisva imela, da bi si ga nataknila okoli vratu. Končno pripeljeva v majhen kraj Daia. Da ne izgubljava časa povprašava mladeniča in mladenko ob cesti: “kje je FLANDERHOF MANOR HOUSE?” Na srečo fant razume  angleško. Pove da ne ve, ker se je v Daio preselil šele pred mesecem dni, da pa bo vprašal prijatelja za pot. Vzame list na katerem je napisano ime apartmaja in z roko pokaže, da naj mu slediva. Stopi do sosednje hiše in starejšemu gospodu pred obraz pomoli list papirja, sliši se glasno govorjenje in kretnje z rokami, ki kažejo smer. Fant se vrne in naju pospremi po ulici do velikih lesenih vrat, ki zapirajo dovoz na dvorišče “Flanderhof Manor house.” V zahvalo mu dava nekaj levov za sladoled.

Sprejme naju prijazna mlada gospodična, ki tekoče govori angleško. Jaz sem z angleščino bolj tako,tako, zato to  vedno prepustim moji lepši polovici. Pove, da je lastnik anglež, ki je velik ljubitelj umetnosti. Hišo je popolnoma prenovil in poleg  nje uredil lep vrt v angleškem slogu. Na stopnišču, ki vodi na stolp iz katerga je razgled nad celo vasjo in daljno okolico si je uredil veliko knjižnico. V sosednji zgradbi pa je atalje z velikimi okni, kjer imajo poleti slikarsko šolo.

Po zajtrku se odpeljeva nazaj v Sibiu, kjer na prvi črpalki napolniva rezervoar in že se kotaliva proti drugi najlepši cesti v Romuniji: TRANSFAGARASAN. Nebo je bilo oblačno in sonce  ni imelo prave moči, zato je bil zrak še svež in hladen. Bila sva  dovolj zgodaj, da še ni bilo gneče na cesti. Kmalu se pojavijo prvi ovinki in cesta se začne vzpenjati, nato se malo poravna in v daljavi pred seboj že  zagledava ostre serpentine z podpornimi kamnitimi zidovi in mostički. Cesta se s 180 stopinjskimi ovinki kot kača vije vse do vrha. Ob cesti so veliki železni drogovi, čeznje so napeljane pletenice po katerih se visoko nad tlemi vzpenja rdeča gondola.

Asfalt je na tej strani prelaza grobo frezan in zato je vožnja čez ostre ovinke umirjena. Na vrhu sledi postanek in sprehod med stojnicami. Kupiva kos suhega mesa in nekaj spominkov, ter se odpeljeva skozi tunel na drugo stran. Sledi malica na ovinku z razgledom in spust v dolino. Na tej strani je cesta slabša in je potrebno paziti tudi na večje udarne jame. Prometa je sedaj nekaj več in nikoli ne veš, kaj te čaka za ovinkom. Psi  v Romuniji so svobodni in se prosto gibajo. Ni videti, da bi bili lačni, nevšečnosti jim povzročajo le bolhe in klopi, zato se pogosto praskajo. Tudi ostale domače živali: kot so krave, osli, konji in ovce se pogosto znajdejo na cesti in se prav nič ne zmenijo za avtomobile in motorje.

Danšnji cilj je Berca. Ker je ura že pozna del poti prevoziva po avtocesti.  V Romuniji je  zanimivo, da  v naseljih in regionalnih cestah nihče ne upošteva omejitev, zato so potovalne hitrosti zelo velike, na avtocesti  pa vsi vozijo po predpisih. Tik pred mrakom prispeva v gostišče. Sobica je majhna in skromno opremljena, brez omar in obešalnikov. Natakarica je nasmejana, zabavna in simpatična. Zvečer na vrtu prižgejo svečke za romantično vzdušje. V soju sveč se posladkava z njihovo tradicijonalno sladico Papanashi, Šebeso za lahko spanje pa časti hiša.

Zjutraj se odpraviva na ogled blatnih vulkanov. Ob cesti srečujeva veliko lepo oblečenih otrok, ki nosijo šopke rož za svoje učiteljice. Najmlajše spremljajo mame. Deklice so oblečene v najlepše obleke in fantje nosijo bele srajce z metuljčki in kravatami, kajti v Romuniji je prvi šolski dan.
Na velikem lepo urejenem parkirišču pustiva motor, obložen z jaknami in čeladami. Glavna turistična sezona je mimo, zato parkirnine nihče ne kasira, plačava samo vstopnino.
Razbrazdana površina in razpokano posušeno blato spominja na lunino površije . Na vrhu griča so različno veliki vulkančki, iz katerih bruha sivo blato, ki se nato razliva po razpokani površini. Rastlinje raste samo na obrobju blatne puščave. Vsekakor vredno ogleda.

Pot nadaljujeva do gradu Peles v Sinai, ki pa je bil na žalost zaprt, tako, da sva si ga ogledala le od zunaj. Časa imava še dovolj, zato potegneva do mesteca Bran. Med potjo srečujeva veliko konjskih vpreg z lesenimi vozovi. Ciganom, ki jih je v Romuniji  veliko je to glavno prevozno sredstvo in tudi kmetje jih še vedno uporabljajo pri svojem delu. Traktorjev skoraj da ni. Na prostranih travnikih se pasejo ovce, nanje pazijo ovčarski psi in pastirji.  Transilvanija je zelo lepa pokrajina in misli ti hitro odplavajo kam drugam. Vendar na cesti nikoli nisi sam, zato se hitro prebudim iz zamaknjenosti in pogled usmerim nazaj na cesto, saj nikoli ne veš kaj te čaka za ovinkom. Mogoče krava, osel ali čreda ovac?

Bran

Ob gostilni parkirava motor. Sedeva za mizo in.. čakava..čakava.. Natakarice se ne zmenijo in se naju izogibajo, kot hudič križa. Že res, da  sva v deželi vampirjev, ampak midva bi samo jedla. Končno jo prikličeva in naročiva sarmo in golaž.

Zjutraj se odpraviva na ogled gradu grofa Drakule. Grad je velik in lepo urejen, ima veliko stolpičev, balkončkov, na sredini pa majhno tlakovano dvorišče z vodnjakom. V notranjosti je kot ostali gradovi: staro pohištvo, nekaj orožja, oblačil.. Pogrešal sem več zgodbe vezane na drakulo in vampirje.

“Vlad Tepeš je bil drugi sin kneza Vlada Drakula. Začetek zgodbe sega vse do očeta Vlada, ki si je po včlanitvi v Zmajev red nadel ime Drakul, oziroma Zmaj. Njegov sin je tako postal sin zmaja, oziroma Drakula, ki pomeni hudiča. Po Romunski legendi se bo Drakula vrnil ko bo njegov narod potreboval pomoč”

Vlad Tepeš je po prevzemu oblasti začel čistko med vaškimi bojarji, ki so sodelovali pri očetovem umoru. Kruto jih je kaznoval tako, da jih je dal žive nabosti na kole, na njih so v velikih mukah počasi umirali. Postavil jih je okoli svojega gradu v opomin vsem, ki bi se mu hoteli zoperstaviti. Tako je utrjeval svojo oblast.

Irski pisarelj Bram Stoker je napisal prvi roman “Drakulo” leta 1897.  Navdih zanj  je črpal iz zgodb o  okrutnem in krvoločnem vladarju Vladu III. Drakula (Romunsko Vlad Tepeš)
Vampirje omenjajo že v Bibliji, kjer je opisana demonska ženska Lilith, ki naj bi bila prva vampirka. Vampirji v podobi kot jih  poznamo danes izvirajo iz 19 stoletja iz Vzhodne Evrope in  Balkana. Vmpirji sicer ne izvirajo iz Romunije, prvi pisni  viri, ki jih omenjajo so iz Srbije in Kosova.
V odročnih  romunskih vaseh je vraževerje še vedno prisotno in posamezniki še danes verjamejo vanje.

Brasov je majhno mestece. Na hitro si ogledava Rasnov grad  in nadaljujeva pot do Sighisoare.  Staro mestno jedro je pod “UNESCO”. Za pogledati je  zanimiv le stolp z uro (turn cu ceas), ostalo je razočaranje. Na pročelju hiše ob stolpu najdeva še spominsko tablo, ki oznanuje, da je med leti 1431 – 1435 v njej bival Vlad Dracul . V restavraciji naju zopet ignorirajo, tako, da razočarana odideva in si malico privoščiva kar na klopci v mestnem  parku.

Transilvanija je slikovita pokrajina, ki naju med vožnjo vseskozi razvaja z lepimi razgledi. Razgiban svet z zlatimi pašniki, ciganskimi naselji in vasmi beži mimo, ko drviva proti mestu Hunedoara, kjer se nahaja eden največjih gradov  v Evropi, poimenovan z več imeni: Hunyadijev grad, Hunedeora, Corvin in je na seznamu sedmih čudes Romunije. Pred ogledom gradu se še okrepčava v prijetni restavraciji, ter rezervirava apartma v bližini.

Zajtrk si kupiva v dišeči pekarni v mestu. Izbira je velika in oči so lačne. Tukaj ima marmelada še okus po sadju in z nadevi ne šparajo. Na drugi strani ceste v kiosku dobim še kavo. Drugega ne potrebujem. Zame je to popoln zajtrk.

Cesta naju je vodila na sever v kraj Sapanta, ki leži tik ob meji z Ukraino. Kraj je znan po Veselem pokopališču. Leseni  nagrobniki so modre barve, na njih so izrezljane podobe katere prikazujejo pokojnika pri delu, ki ga je opravljal, poleg pa so napisane še pripovedi o pokojniku. Nekaj sem jih sicer poizkušal prevesti z “Google Traslate.” Prevod je precej “zmeden” in zato neuporaben.  Primer: Tukaj počivam. Zmečkalo mi je roko. Bil sem slab jahač in ovce me niso marale..)
Tukaj so res  odlični tesarji in mojsri rezbarjenja. Že nekaj vasi prej sva opazila bogato zrezljane velike portale nad vhodnimi vrati , ki vodijo na dvorišča hiš. Tudi cerkve in samostani so leseni.

Ko prispeva v Sapanto se že mrači. Poiščeva apartma, raztovoriva motor in se preoblečeva v bolj udobna oblačila. Peš se napotiva na večerno raziskovanje. Ulice so skoraj prazne in stojnice s spominki že pospravljajo. Našla sva le dve restavraciji in  odločiva se za tisto, ki se nahaja tik ob pokopališču. Ima veliko pokrito teraso, ki po moji oceni lahko sprejme  za dva ali tri avtobuse gostov. Ta večer  sva bila edina gosta. Mojca si zopet privošči sarme medtem ko si jaz zaželim pečeno postrv s polento. Ker sva oba sladkosneda brez sladice tudi tokrat ne gre, zato naročiva še Papanashi.

Naslednje jutro se vrneva v isto restavracijo na zajtrk. Družbo nama pride delati potepuški pes. Usede se na rob terase in naju radovedno gleda, ter z velikimi  okroglimi očmi prosi za hrano, roba terase pa ne prestopi. Nesem mu malo omlete, ki jo nežno vzame, tako, da moji prsti ostanejo celi. Hitro jo poje in si oblizne smrček. “Očitno mu je omleta všeč,” zato mu dam še en košček. Zadovoljen se zlekne ob robu terase in naju še naprej tiho opazuje.

Na Vselem pokopališču stoji velika modra cerkev z barvito kritino, in okrašena je z pozlačenimi mozaiki. Sprehodiva se med grobovi, ki so tako drugačni od naših. Pri izhodu še enkrat srečava “najinega” črnega psa, ki leži ob kamnitem zidu in drema. Za naju se ne zmeni. Ko ga ogovorim me samo na kratko pogleda in se ne da motiti pri počitku.
Zapeljeva se še do bližnjega lesenega samostana, ki pa ni nič posebnega.

Adijo Romunija – Dober dan Madžarska

Na poti sva že 11. dan in privoščiva si čas za relaksacijo, zato se nameniva v Madžarsko, v mesto MIŠKOLCTAPOLICA. Apartma najameva v bližini toplic, tako, da greva na kopanje lahko peš. O apartmaju ne bom zgubljal besed – popolno rzočaranje, umazano, temno in vlažno.

Toplice so zanimive. Bazeni se nahajajo v naravnih jamah, na vsako uro vklopijo  črpalke, ki poženejo vodo v močan tok, občutek imaš kot da si v rečni strugi. Potem so tukaj še: džakuzi, stene s slapovi za mesažo hrbta, večji in manjši bazenčki z različno toplo vodo. Zanimiv je tudi bazenček v jami z obokanim stropom s posebno  akustiko, čarobno vzdušje pa okrepijo še z svetlobnimi efekti. V poletnih mesecih lahko uživaš tudi v zunanjih bazenih. Za lačne pa je tukaj še restavracija..https://medium.com/eastern-chronicles/5-facts-about-the-unique-cave-thermal-baths-of-miskolctapolca-hungary-c344cfc1c695
Na Madžarskem sva se zadržala samo dva dni. Več časa sva namenila Slovaški.

Slovaška

Slovaško sva raziskovala že pred leti in takrat naju je pozitivno presenetila, zato se z veseljem vračava, da si ogledava še SLOVENSKY RAY, ki sva ga prvič izpustila. Tokrat ne razkirava in rezervirava sobo z najboljšimi ocenami in priporočili. In res je bila vrhunska! Velika svetla soba z balkonom in moderno kopalnico je bila čista in za bivanje zelo prijetna. Lastnika sta ustrežljiva in prijazna. Ona je zjutraj pripravila odličen zajtrk, on pa nama je vsaki dan predlagal destinacije, ki  si jih je vredno ogledati in tudi za turistične karte je poskrpel. Zvečer sva našla prijetno majhno gostilnico ob cesti, kjer so nudili malice. Starejša ženička je bila prava pojava. Naročiva piščanca s prilogo in golaž z kruhovimi cmoki, ki to niso. Je narezan bel kruh kuhan na sopari. Ko naročim še Coca Colo me  vraša: “Coca Cola pleh?” Za trenutek nič ne štekam…nato mi prikaplja: “v pločevinki.” “Ja ja,” odvrnem. In ona z nasmeškom na obrazu: “Coca Cola pleh hej!” in odide za šank. Tudi naslednji večer se vrneva k babici na večerjo, saj v bližini nisva našla niti ene odprte restavracije s hrano. Ponudi nama enak meni kot prejšnji večer in ko naročim “Coca Colo pleh ” mi z roko pokaže na hladilnik in z nasmeškom namigne, da naj si postržem kar sam.

Slovensky Ray

Za pohodnike zna biti raj, za pohodnike v motorističnih škornjih pa izziv. Hoja po vlažnih gozdnih stezah, malo po skalah, malo po potoku, mokrem listju in mastnimi drsečimi koreninami, vse to še nekako gre. Vzpenjanje po visokih strmih železnih lestvah, ki so prislonjene tik ob slapu je pa pravi podvig. In če te poleg vsega šlata še fobija na višino je stvar še bolj adrenalinska. Ampak vsaka zmaga šteje, lep razged na vrhu poplača trud in za trenutek pozabiš, da te po istih klinih čaka še pot nazaj.

Po treh dneh zopet Hondo natovoriva z vsemi tremi kovčki. V šestih letih skupnih potovanj sva že uigran tim, zato z pogostim pakiranjem nimava več  težav in tudi čakanja lepše polovice v polni bojni opremi na motorju se človek z leti navadi.

Juro je sveže in diši po dežju. Zapeljeva se v Kremnice, kjer je kovnica denarja v kateri so kovali tudi Slovenski tolar. Premražena prispeva do majhnega mesteca.  Na klopci pred vaško gostilno se nastavljava soncu in si grejeva prezeble kosti, medtem ko srebava vroč čaj.

Predno nadaljujeva pot še na hitro pogledava staro mestno jedro z trgom. Pred mrakom prispeva v Bojnice in časa imava ravno še toliko, da se pred spanjem sprehodiva okoli gradu.

Zjutraj je hladno in nase navlečeva vse kar imava, povrhu pa še dežne obleke, da naju zaščitijo pred vetrom. Temperatura čez dan ne preseže 13 stopinj. Zapeljeva se do 800 let stare vasice Čičmany.  Vse hiše so lesene, temno rjave in poslikane z belimi narodnimi vzorci. Res so načičkane. Ker sva zgodnja sva tudi tokrat v vasi pred navalom turistov in ostalih obiskovalcev, tako, da sva uspla narediti nekaj fotografij z praznimi ulicami. Ravno sva kupovala spominke ko se je vsul trop šolarjev na ekskurziji in v trenutku je bila majhna trgovinica nabito polna.

Ker sva preostanek Slovaške že videla in temperature niso bile več poletno prijetne sva se odločila, da počasi pihneva domov.

Na poti sva bila 17. dni in vreme nama je odlično služilo, temperature so bile za motoriranje prijetne, med 20 in 25 stopinjami, razen zadjne tri dni ko se je občutno ohladilo. Dežja je bilo samo za vzorec, tako, da je samo enkrat zmočilo asfalt. Srečevala sva prijetne preproste ljudi in ceste so lepe. Za vampirje najina kri ni dovolj dobra, tako, da so naju pustili pri miru. Pokrajina fascinira (še posebej Transilvanija), vozniki v Romuniji so hitri in strpni, medtem ko na Slovaškem vsi vozijo lepo po predpisih. Prevozila sva 5000 km plus nekaj drobtinic in na poti naju niso niti enkrat izsilili, pa čeprav v teh deželah ni veliko motoristov, medtem ko me na relaciji: Litija – Novo Mesto v povprečju izsilijo vsaj 2x.