Čaj , riž, krompir, kruh in neko čorbo sva za zajtrk ujela, preden sva se odpeljala. So pa bejbe, ki so tisto noč v hotelu prespale, pred tem še našo zagrabile in potem jih je bilo treba slikat. Za fotko je potem njihov ata še mene prosil. Za poglobljeno razpravo je bilo nekaj ovir, tako da so dame po fotosessionu zlezle v avto, midva pa na motorje novim dogodivščinam naproti.
V zraku se je naredil nek čuden mrč, cesta tja do Tabriza pa je postajala vse boljša. V mesto nisva zahajala, saj se je že od daleč videlo, da bi samo za prečenje rabila vsaj tri ure in to v vročini ni mačji kašelj. Nak, hvala, dovolj je je bilo. Lonely je kazal, da imava pred seboj jezero Orumieh. Ne veva še, kako se bova tam okrog znašla, zato se nama je zdelo pametno, da se tja podvizava. Na onem malem zemljevidu je bila cesta po jezeru vrisana – možno je, da celo most obstaja. Bomo videli.
Čez jezero
Cesta se je res spustila v ravnino – belina z leve, belina z desne. Včasih dno slanega jezera, je še vedno sama sol. Potem je bilo treba bivši otok obvozit, v mrču nad jezerom pa vidiva obrise ogromnega mostu, kako lebdi tam nekje daleč. Veliko se jih pride v jezero namakat, a do vode je po soli kar daleč – se najdejo taki, ki v slano blato kar s terencem ali pa z mopedom zapeljejo.
Ravno do čofanja po soli nama ni, ampak a bova midva kaj jedla? Ustavila sva na postajališču pred policijsko kontrolo pristopa na most. Zlagal bi se, če bi napisal, da sva osamljena ostala. Našo so spet punce začopatile in spet sem glavnega fotografa špilal. Ampak dva Kurda tam zraven bi se tudi slikala – jasno z mano, zgolj v dokaz da so ledvični pasovi res v modi v onih koncih.
Most varujejo vojaki in policisti. Pravzaprav je najprej nasip, potem most in potem spet nasip. Ko ga prečiva, vidiva da imajo celo ladje na jezeru – le sol jim vse prekleto hitro nažira. Ljudje pa kot nori – vse čofota v rdečkasti gosti žlobudri ob nasipu.
Turška meja malo drugače
Do meje je šlo potem gladko, tam tik pred mejo pa – pozor! Tankat je treba. Na oni strani bo bencin po ohoho podložk. Z mejnega bloka si nisem upal slikati čela gore z ogromno sliko tako pogosto videnih ajatol – Homeinija in Hamneija. Jasno, na zahod sta obrnjena.
Irancem sva dokaj hitro rekla adijo, potem pa še do Turkov. Tu se je nekoliko bolj kompliciralo. Viza je bila 2009 tam še potrebna, »on arrival« je bil uveljavljen, vendar je tu ta pojem dobil popolnoma novo dimenzijo. Na istanbulskem letališču traja točno minuto, da dobiš nalepko v potni list, tu pa je minuto treba podvojit in preiti na naslednjo časovno enoto. A namesto nalepke sva štempelj dobila in z roko popisan list v pasošu. Nekaj malega papirologije se je kar nabralo. Vajena vsega hudega, se celo nisva pustila možakarju, ki mi je težil, da moram še nekaj plačevat za motorje. Bolj je on svojo gonil, bolj sem mu jaz z zeleno karto mahal. Pa je šlo.
Kurdi, vojska in krepela
Nekam lepe so se nama turške doline zazdele – mogoče zato, ker sva bila eno državo bliže domu. A zoprnija je čakala že v Yuksekovi, nedaleč od meje. Preko ceste kamion, zožitev, tam pa mladci, napol v uniformah, napol v trenirkah in kavbojkah, pa z avtomati okrog skačejo – papirje da je treba pokazat, pa kam in kako. Saj se da čisto lepo zmenit, le tista krepela motijo. Ampak potem iz mesta spet pot naprej po dolini zavije in je spet lepo. Ovinki, tuneli, pripeljeva iz enega, pod nama se pa reka okrog skal navija. Uf, bi sedel kajak.
»Ane?« se mi moja reži, ko pogrunta, da pogledujem in linijo iščem spodaj med skalami. Pa se mi je nekaj zazdelo – ustavil sem in fotoaparat ven potegnil. Ravno lepo dolino ujamem, ko nad mano zažvižga soldat in zateži, naj ga slikam. Pozira kot zmešan, s puško nad onim možnarjem od minobacača, pa še kolega zraven kliče. Vse v redu, a prav prijetno ni.
Spet nekaj kilometrov narediva, pa spet kontrola – tu še neke papirčke rešujeva. Oni v uniformi hiti razlagat, kako so tam teroristi, in da je treba ljudi čuvat. Pa nama ni šlo v glavo, kdo je od kje sem v Kurdistan prišel. Soldat iz Istanbula, ali oni brkati Kurdi iz nekih daljnih krajev? Kaj pa midva veva.
Je bilo res malo nerodno in zoprno, saj je bila pokrajina za znoret lepa in so ona krepela resno motila užitke. Hribi, prelazi, lepe ceste, skoki iz doline v dolino, pa reke v njih, jezera in črede ovac, še oni pastirski psi so kar malo naduti okrog hodili. Očitno se jim dobro godi. Postaneva na pumpi v eni bolj odprtih dolin in še preden sva bencin nalila, so Kurdi stole prinesli, pa čaj.
Med čvekom se blindiran kamion pripelje – prevoz za zapornike. Možaki malo z glavami zmajujejo, ni jim prav, a so raje tiho. Med njimi sedi mulček. Kakih 8 let ima. Kako zdaj, bi šel ti z nama? Mali premišljuje, čez nekaj časa se odloči – pa bi. Potem ga z možaki prepričujemo, da bi čelado in škornje rabil za na motor, pa da je daleč – tako si je nazadnje le premislil.
Goltanje prahu
Slediva dolini gor proti Vanu. Čez čas že tudi Baskale za seboj pustiva in zineva, ko se v popoldanskem mrču pred nama sredi doline pokaže obzidje in grajski stolpi. Grad Hosap ima imenitno lokacijo – na kupu skal sredi doline, nad mestom čepijo razvaline gradu.
Prav poglobila se v grad nisva, tisti dan sva namreč čisto zares nameravala do Vana. Kazalo je sicer dobro, a od gradu dalje se je začelo – asfalt vsake toliko zamenja gradbišče. Makadam je nekje lep, gladek, drugje na debelo nasut, tako da rijeva, drugje pa že zvožen in naluknjan. Vseskozi sva iskala trdnejši in boljši pas, kar pa zna bit v oblakih prahu prilično zaje…htevno.
Kolikor bliže Vanu so bila gradbišča, toliko več je bilo oblakov in toliko bolj gosti so bili. Sonce skozi prah nabija v oči in na trenutke pravzaprav prekleto nič ne vidim. Vozim na pamet in upam, da sem vsaj približno na svoji strani ceste. Po čvekafonu izvem, da za mano ni nič boljše. Do Vana sva se prahu dodobra nagoltala, v žepe sva si ga nabasala, super zračna obleka pa je poskrbela, da se nama je povsod še na švic zalepil. Tuš je bila edina misel, ko sva kmalu po sončnem zahodu zagledala mesto.
Pri izbiri hotela je LP pomagal – parking pred vhodom, v sobo pod tuš, pa v bolj udobno obleko, potem pa ven in na pide. Dobro so sedle. Skupaj z ajranom in sokom, pa z grozdjem. Nekaj naju je sicer zvijalo potem, a kaj bi to. Jutri bo treba tole mesto malo pretaknit, se morava naspat.
Julči se noče švercat
Zajtrk nekje na ulici, potem pa na vanski grad – trdnjavo. Gledava gor na skalo, zadeva je velika. Meni se zdi, da bi se dalo čez britof prešvercat. Navijam in kažem, kje se pride, pa se naša nekaj zmrduje in neko gospo Kulturo po zobeh vlači. Potem sva še četrt ure kulturno do vhoda hodila. Grad sva prečesala po vsej dolžini, pretaknila še votline tam zadaj, tudi v minaret sem moral zlesti čisto do vrha. Za nazaj sva se pa le lahko čez britof švercala – okrog bi bilo čisto predaleč. Ampak jezero se je pa z vrha lepo videlo.
Do mesta naju en priložnostni taksist zategne, medtem pa še na sms pogledam. Štajerka od Letečega piše, da je ob Vanu ugasli vulkan Nemrut, v njegovem kraterju pa jezero. Kul, zdaj veva, kje se bova vozila. Oni so te dni obupovali na gruzijski meji, pa niso imeli veliko sreče. Nekaj o vulkanih sem že zjutraj na nekih prospektih gledal, zdaj se mi pa že zelo v redu zdi zdi, da ne bi bilo narobe bolj točno vedeti, kje to je. Povprašam v turist biroju – najprej nama organizirajo kompleten avanturistični paket, potem pa se dečko zagovori in izda, kje se gre. Aha, hvala, he he. Ni da bi mu zameril – tudi on bi zaslužil, ampak je velilko lepše, ko človek sam raziskuje.
Semmame
Še pred Nemrutom sva šla pa na blejski otok, Akdamar, s staro cerkvico na njem. Stroje nama je ata na parkingu pazil, midva sva se pa skupini študentov na ladjici pridružila. Končni izlet ali nekaj takega so imeli, pa čisto zabavni so bili, ko so svojo pop turško glasbo navijali in pritegovali nanjo.
Na otoku pregledava reliefe na cerkvici, ko se vračava proti ladji, pa naju srečata Bruna in Daniele. Pravzaprav je bilo treba kar dobro pogledat, da človek opazi, da sta z mopedom – ni sledu o prahu in čem podobnem. Italijana jasno – iz Sirije se vračata čez vzhod Turčije. Po dolgem času (od konca Kazahstana) pravzaprav prva motorista, ki sva ju srečala. Pa z V Stromom se okrog fijakata. Čvek je bil kriv, da sva zamudila ladjo ali dve, a tako sva se spet našla z isto skupino študentov. Spet ista glasba – dobro je v uho sedla, potem se pa eden od študentov spravi plesat nanjo. Dober je bil, ples pa enostaven, na komad je pa cela barka pela, tako sva dobila svoj hit poletja. Semmame je naslov. Poje pa Ibrahim Tatlises, Kurd, YouTube je poln te muzike in plesa.
Ko sem tekst pred tole objavo pregledoval, sem izvedel , da je Tatlisesa nekdo obstrelil. Menda zato, ker se narobe piše. Eh ja, žalostni so taki razlogi.
Obsidijani in vulkanski pepel
Na obali se spakirava, Julči nekaj ni prav – menda jo že od včeraj zvija. Tako sem jabolka sam pojedel preden sva se proti Nemrutu odpeljala. Pravi hrib sva po žičnici in smučišču spoznala, v klanec sva pa najprej ubrala napačno pot, jasno. K sreči je tam ob cesti nek možakar vel pšenico, v »univerzalščini« smo hitro zaključili, da bo treba malo nazaj in pri pumpi v breg. Potem je šlo enostavno, le tiste ride so bile malo zoprne. Niti asfalt, niti makadam, pa vse razrite so bile.
Pod vrhom se že voziva po vulkanskem pepelu – bi jaz to figo vedel, če mi ne bi ona bajkerca zadaj povedala. Pridrajsava se do roba in tam se pred nama odpre krater. Kakih 6km ima v premeru, stene so večinoma strme in polovica ga je z vodo zalitega. Jezeri sta dve – eno veliko, hladno, in drugo manjše, termalno jezero – a to sva izvedela šele kasneje. Pa nič zato. Med kupi obsidianov sva se spustila do večjega jezera in uživala v hladu in miru. Ko sva se vračala, je šlo že dobro v popoldne. Sonce spet nizko in svetloba taka, da sva čeljusti pobirala.
Julči je še neke obsidiane iskala – nerodna reč, saj so imeli najlepši kosi dober meter premera, Tomatota pa ni hotela za kamionček menjat. Najlepše je bilo ravno na robu kraterja – na eno stran vulkansko jezero, na drugo pa Van. Jasno nama je bilo, da prav daleč tisti dan ne bova več prišla, tako da sva se počasi navzdol odvalila in si ob Vanu poiskala sobo. Julči je tisti večer do konca prebava zvila, mene pa ne in sem se za večerjo prav nemarno baklav nabutal. Eh, solidarnost…
Se nadaljuje na naslednji strani…
