»Kaj bi jedla?«
»Kaj pa vem, kaj imate,« sem v moji ruski sklumpanščini povedal.
Baizak in Beken sta opazila zadrego: »A lahko pomagava?«
Z njima je šlo tudi z mojo ruščino. Malo sta se spogledovala, ko sva pivo naročala – še bolj pa, ko ga je moja nagnila. Tukaj v Aziji, da so ženske bolj na čaju, piva ne pijejo. Ampak midva ga lahko, sva gosta. Potem sta pomagala z lokalno specialiteto – Gholupci. Če ne bi vedel, da so gholupci, bi prisegel, da jem filane paprike v juhi. Kakorkoli – nebeško dobro je bilo. Potem so nama pokazali še, kaj je kurd in kako se ga k čaju (ali pa k pivu) prigrizuje. In smo ga še malo prigrizovali … in je bilo že čisto preveč za tisti dan.
Vonj po Nemu
Z vodo sem se zjutraj pred odhodom odločil založiti v eni mali trgovinici, za katero sem že prejšnji dan Baizaku in Bekenu razlagal, da mi je simpatična. Sicer sta onadva povedala tudi, da ravno najbolj čista ni, pa kaj! Sam sem si bil kriv, da sem med ostalimi dobil eno plastenko iz skrinje z ribami, tako da mi je tudi v kufru prijetno sveže zaudarjalo, ko je duh enkrat vrečko prebil.
Baikonur
Iz Qazaly-ja ven sva jo spet po suši in prahu tolkla – ampak po normalni cesti. Pričakujeva, da bova Baikonur zagledala. Po tablah in smerokazih kaže, da ni več daleč. Izvozi so oštevilčeni, kot v kakem večjem mestu, potem jih pa zagledava – antene so gor obrnjene; prisluškujejo vesoljcem. Voden ogled vesoljske šare sva pred leti na Cape Canaveralu skozi dala, zato naju bolj zanima, koliko je zadeva velika, kako je urejen kompleks, na ogled pa ne bi šla. Tudi sicer ni na najboljšem glasu – vzdrževanje zahteva denar, tega pa ni.
Lokalni športi: napihovanje
Že od Qazalyja se voziva ob progi. Po njej celo dolino oskrbujejo. Vsake toliko ob cesti avto stoji – menjajo zračnice. Ko sva malo bolj pogledala, niti ni čudno, saj imajo gume take, da najboljše ne dosežejo niti najbolj zlizanih letnih doma. Asvalt pa grob in vroč, pa še kakšna luknja sem ter tja … Ni čudno, da vse pušča. Lej ga, spet eden maha, če imava pumpo. Daj ustaviva, morava itak verigo nasprejat. Možakoma pump(ic)o dam, ki jo le za hudo silo s seboj vozim. Medtem ko sva sprejala, sta ravno uspela pogruntat kako stvar dela, potem smo pa skupaj napihnili mehur. Zinil in ustrašil sem se pa, ko sta odprla vrata prtljažnika – notri vsaj deset gum, vse na feltnah, ena bolj zlizana od druge. K sreči nista hotela še ostalih napihovat.
Wawaiki a la Bacek Jon
Pri Qyzylordi sva zagledala SirDario. Je res, da jo je pobralo. Pravzaprav bi jo lahko prebredel. Odločiva se, da se bova spet oskrbela – gorivo, podložke na manjkomatu, mucku bi moral olje dolit, pa jedla bi tudi. Po olje naju na avto-bazar pošljlejo. Samo povej kaj rabiš! Kupim liter, da nisem tistega načenjal, ki sem ga za menjavo s seboj vozil.
Na oni strani je mama wawaiki cmarila. Da je možno wawaiki prebrat, sem opazil, ko sem ‘šašlik’ v azbuki videl napisano. Šašlik v teh krajih ni več iz kralja živali, ampak je za časa svojega življenja beketal. K mami sva tako zavila na backa Jona – proti vsem pravilom zdravega popotništva: ne jej na ulici, oprano pod tekočo vodo, neoporečno meso in kar je še tega. Tiste zeleno vijoličaste zadeve so bile očitno že dovolj daleč za nama, tako da sva do polnosti užila tisti kupček jančka. Potem sva pa še čaj posrebala, pa kurda zraven grickala. Firbci so se medtem nazijali motorjev, pa smo dobili vsak svoje.
Sploh so bili postanki zanimivejši, kot prej v tranzitu. Navadno je kakšen kofetek padel, voda obvezno, so se pa tudi kaki jogurti dobili. Največkrat sva koga pobarala, kaj to pije za eno stvar – pa sva poskusila še midva. Je logično, da potem debata pade, rit težka postane in je kar malo težko spet zajahat.
Eddie gre malo ven
Stepa je lepo valovila, sonce spet nizko. Ustavim se, da bi britof slikal, Julči pa medtem naprej odpelje. Britofi so dveh tipov: eni so taki, kot da bi malo vasico postavil, drugi pa z železnimi ograjami najboj na vrtičke spominjajo. No, ta je bil prvega tipa, prav dopadel se mi je – vasica v stepi. Pritisnem, ob meni pa ustavi črn terenec in notri štirje mulci. Eddie (bojda je v Ameriki študiral) in še trije kompanjoni so šli v lajf; na motorju sem jim nekaj prav posebnega. Po kratki debati odtiščijo naprej in jaz za njimi. Dohitijo Tomatota in potem spet mene počakajo. Razlagajo, da so še enega videli tam spredaj.
»Našo!« se jim med vožnjo režim nazaj.
»Aha, no tole je pa za tvojo ženo,« mi kar med vožnjo podarijo molilnik. Malo drugačen kot naš, a odtlej tudi nekaj posebnega.
Stepska nevihta in The Mošeja v Turkistanu
V Turkistanu sva se ustavila zaradi Svilene poti – pa zaradi mošeje. Najcenejši hotel v mestu je čisto zraven, pokazalo se je, da je deLuxe, mošejo pa osvetljeno v mraku zagledava zadaj za hotelom. Se jo spraviva ogledat, ma jo bova boljše podnevi videla, zato zavijeva na lubenico, pivo in kvas. Paše. Vse. Nama se zdi, da se proti zahodu nekaj bliska, receptor sicer pravi, da ne bo nič, a pred spanjem kljub temu še jance s sedežev poberem.
Je scalo ja, zjutraj. Stepska nevihta. Samo obrnila sva se in še en krog odžagala. Pa se vsaka nevihta enkrat zlije in sva se potem še enkrat do mošeje potrudila. Bemtiš, tole je večje, kot je pa včeraj v temi kazalo. Dobra je. Pa stara tudi. Malo se čudiva, celo obereva, potem pa malo naokrog proti hotelu. Vmes še enega mulčka poslikam, ki mu je cel svet predstavljala luža, velika 2×2 metra. Kdor z malim ni zadovoljen…
Skoraj konec
Spakirava, poženeva, peljeva ven iz mesta, po cesti le še sem ter tja kaka luža. Ko prehitevam, se za mano terenc dokazuje. Naj gre, umikam se desno, ko opazim luknjo – polna vode je, samo zadnji rob se vidi. Poskušam obvozit, pa ne znese. Poči. Dvakrat, pravzaprav. Na motorju sicer ostanem, a prednje kolo se stresa, z zadnjim pa tudi nekaj ne štima. Kaj pa zdaj? Mi je jasno, da bo xeba, saj je preveč udarilo. Ustavim, zlezem z motorja – liti feltni sta počeni. Obe.
»Veš kaj, se mi zdi, da sva zaključila.«
»Daj, zapelji na pumpo, da se umakneva.«
Počasi pricincam tja, vmes razmišljam, kje bi najbližje letališče našel, kje bom zaboj staknil, ali bi kar na kamion postavil britanca kripljastega. Dva na Tomatotu – ta bo težka. Saj sploh nobene informacije nimava, kakšna je cesta naprej doli, čez Turkmenistan, kako se čez puščavo Karakum pride, nazaj pa ne moreva, ker ni vize. Rusi ne bodo spustili čez. Vse se je rolalo takrat po glavi, a pravega odgovora nisem našel.
Vrnitev odpisanih
Se pripelje ves nasmejan možakar na črpalko –» Atkuda? Haroše?«
»Ma kakšen haroše, a ne vidiš, da sem feltne zbil?«
»Ja boš pa druge kupil, pa zamenjal, ni problema.«
»Že že, samo tega stroja pri vas ne najdeš.«
»Boš pa popravil!«
»Aja? Bi rad videl, kdo mi bo v teh koncih počene lite feltne popedenal.«
»Počakaj, da natočim!«
Ponovno ogledam obroče – slabo kaže. Oba sta po zunanjem robu zvita, v vsakem pa po sredi grdo zija kakih 10cm dolga razpoka.
Pa mož vztraja: »Pridi, vzemi oni drugi motor, pa za mano pelji.« Pa sem šel.
Dva kilometra naprej Shokan popravlja feltne: »Pripelji feltno sem, da vidim.«
Onemu prvemu se zahvalilm, malo upanja je pa le.
Ko se vrnem na črpalko, bi Tigra malo prestavil. Vržem ga s stojala, a ker je prenizek se nasloni na tačko in ga ni, ki bi ga še zadržal. Od togote bi takrat najraje še sebe po tleh vrgel. Poberem, pregledam, še šipo je odtrgalo. Snamem prednje kolo, dam na Tomatota in odpeljem. Shokan gleda, ocenjuje. Mene zanima, če bo šlo. »Pa zadnja je tudi počena!« »Pripelji še tisto!« El Tigre je na pumpi ostal na stojalu in na klocu bolj tifusarju z Neretve podoben.
»No, a bo šlo?« sem Shokanu še zadnje kolo pripeljal.
»Vse se da popravit, samo ne vem, če boš ti pripravljen plačat.«
»In koliko bo približno?«
Pove, pretvarjam in naračunam 35EUR – delam se, da oklevam, potem pa: »Kaj čmo, popravljaj!«
Brener, dve kladivi, »poka, poka!« pa je bila poravnana ena, potem pa »Poka, poka!« še druga feltna. Že bolje kaže. »Zdaj pa počakaj tukaj, pa nekaj mi daj vnaprej, da bom švasanje plačal.« Mu dam slabo polovico, dovolj bo, feltne v avto in se odpelje. Čez uro je nazaj: »Veš, si imel srečo. V Turkistanu sta dva aparata za aluminij švasat in je samo eden polomljen.«
Potem vajenec še obrusi in ko gume nazaj spravlja, pravi, da je Michelin čudo naredil. Pri njih bi bila vsaka guma presekana, strgana, tu se pa sploh ne vidi, tako so mehke. »Uf, še sreča.« Da mi še garancijo, da bom po teh feltnah do doma prišel (še 10 tisoč km)… in sem zgleda res. Kolesi mi zapelje do motorja na črpalko, plačam in vsi trije smo zadovoljni – on, ker je zaslužil in midva, ker se bom na svojem odpeljal.
Julči je tačas debato s črpalkarji udarila. Ko sem se vrnil, so nama še lubenico narezali. Mulca tam zraven pocukam, mu dam nekaj drobiža in ga pošljem na bazar po vijake, da bom šipo nazaj privil, sam pa tačas kolesi na motor zmontiram. Ko sva odhajala, sem se še do luknje zapeljal – le toliko, da jo vidim. Trda je bila.
Spet bejbe
Tisti dan sva se le še v Shymkent odpeljala. Pravzaprav na najbolj vzhodno točko najine poti. Do Kitajske je bilo le še toliko, kot od doma do Beograda. Sva rekla, da bova nekje v centru spala. Poiščeva hotel – perekrozik vleva, patom vteroje perekrozjik doprava … pa sva prišla in po garaži sprašujeva. Je že tako, da je moje rusko bolj ploho, ampak čut čut sem pa panjel. Če se hoče, se da.
»Boš kar tam pri onem drugem motorju parkiral.«
»Aja? A je še kdo z motorjem?« se čudim.
»Je, ena punca. Pravzaprav dve – mama in hčerka.«
»A?! In kdo vozi?«
»Hčerka.« No, to bi zanlo bit pa še zanimivo.
Tam zadaj je čepela sklumpana in umazana, vsega hudega vajena GSka. Taprava GSka … in očitno rabljena za pravi namen.
Tiffany (Horizons unlimited) je potem zvečer povedala, da ima 17let (Thelma, GSka, ne ona!). Kupila je 14 let staro in do našega srečanja je naklepala 240 kil. Punca je žilava, najinih let, poučuje samoobrambo, dela pa zato, da potuje. In obrnila je praktično že cel svet. Tokrat je na pot vzela Annie, mamino prijateljico. Starejših gospa se pa po letih ne sprašuje. Včeraj sta v stepi pod gorami kampirali. Če bo vse prav, gre Annie domov, fant bo pa v Mongolijo prišel in bosta del poti skupaj odpilila. Pravi, da rusko ne zna, pa kar gre, ker vozi motor. Pa s Huberjem (onim iz Aqtobeja) sta bila menda zmenjena, da se srečata, vendar se očitno ne bo izšlo. Škoda.
Tako kot klapa iz Aqtobeja, sta tudi z Annie ciljali čez Turkmenistan, vendar sta plan zaradi vize spremenili, pa še nekaj klatežev poznata, ki v tem trenutku obupujejo in čakajo na turkmenskih mejah. Nama se pa smeje – z vizami v potnih listih je vstop zagotovljen. Šele takrat mi je potegnilo, kakšen car sem bil oni dan na ambasadi v našem ex-ex-glavnem mestu, saj brez tega končka poti najinega kroga sploh ne bi mogla izpeljat.
Večerjo sva si ujela čez cesto: manta, wawaiki(!), sladoled, kvas je bil pa pretopel. Potem sva še v luna-park zavila. To je zadeva, ki je všeč ljudem na vseh koncih sveta. Le izvedbe se malenkost razlikujejo. Pa ta tukaj ni nič zaostajal za luna-parki doma. Celo tak dolg, raven tobogan s skoki so premogli, pa ogromno gugalnico – ladjo.
S Tiffany in Annie se spet najdemo na zajtrku. Z rokami, grimasami, kazanjem in nasmehi smo si priborili svoj obrok. Bi bilo dobro na splet se spravit, pa komu sporočit kako in kaj. Saj menda ga ob osmih odpro – le toliko, da napišemo, da je vse ok. Saj včasih je kak sms šel skozi – Leteči, Lord&Lady in BojanV so bili kar pogosti, prav povsod pa tudi sms ni delal. Čakamo, pa imamo smolo – ob nedeljah internet ne dela spljoh. Prav, poslovimo se, pa gas vsaksebi.
Se nadaljuje na naslednji strani…
