Ko se je zima poslavljala, letos pač v vsej svoji veličini, konec februarja z ekstremno nizkimi temperaturami in je »motoabstinenčna« kriza bila največja, so »padale« ideje: kam, …na toplo, čim prej, čim dlje. Prvi maj je idealen, a vreme ga lahko fino pokvari. Španija in Portugalska bosta še kakšno leto počakali, Balkan sem obdelali lani, v Grčiji je kriza, v Alpah pa še sneg… Sicilija – to bi šlo! Še dveh sotrpinov tudi ni bilo težko najti, priprave na 10-dnevno potovanje pa so že »mala malica«. Pravzaprav jih sploh nismo imeli. Kod voziti in kaj videti – za odgovor sta s svojim DVD-jem poskrbela že Lord & Lady, kot tudi z natančnimi koordinatami in potovalnimi načrti. Tehnika dela čuda in vse skupaj sem »prelil« v svojega Garmina – pot je bila torej vsaj v grobem planirana. Da bi vedeli, kaj bomo sploh gledali, sem pripravil še tiskano verzijo obiskanih zanimivosti.
Časa imamo dobrih 11 dni. Da izkoristimo najugodnejše cene trajektov, prostih dni in razpoložljivega dopusta, smo za odhod izbrali torek 24. aprila popoldan, z odhodom trajekta Dubrovnik – Bari naslednji dan ob 22. uri. Potem celih sedem dni potepanja po Siciliji in Južni Italiji – škoda bi bilo ne podaljšat kroga vsaj do Pompejev in Vezuva, ter se vrniti na isti trajektni liniji v noči s četrtka na petek, 4. maja. Seveda nam je kot »jugonostalgikom« do doma obvezen še vsaj dvodnevni »bosanski koridor«. Da se bo vse izšlo po planu, si sploh nisem upal razmišljati, a teraso domače gostilne smo prestopili na soboto, 5. maja, popoldne, po prevoženih 4440 km in dobrih 68 urah »sedenja« na mopedih. Boris, Dejan in Peter smo pot obdelali na Hondi VFR 800, BMW RT 1200 in Yamahi XJR 1300, po garminovih podatkih s povprečno 65 in maksimalno 240 km/h. V pomoč preko vode pa sta nam bila seveda Jadrolinija in Caronte & Tourist.
1. dan : Šmartno ob Paki – Starigrad Paklenica (390 km)
Napoved vremena ni bila nič kaj obetavna. Hladna fronta z obilnim dežjem je že zajela zahodno Slovenijo. Malo pred poldnevom se dobimo na bencinski v Šentrupertu. Proti Trojanam je že vse zabito z deževnimi oblaki, zato »pobegnemo« proti Celju, Zidanemu mostu, Zagrebu. Avtocesto zapustimo nad Senjem, in ko se po ovinkih spustimo do Jadrana, nam mesto z največjo količino padavin na Hrvaškem, s slednjimi tudi postreže. Dežni kombinezoni so že oblečeni, saj smo »pošiljko« pričakovali in vožnja po jadranski magistrali mineva ob sunkih sila deževnega juga. Dež poneha prvič pri Karlobagu in v drugo ravno pred Starigradom, kjer preživimo preostanek dneva v apartmaju pri Mileni, ob domačih kranjskih klobasah, pivu in »močnejših razkužilih«. Ponoči lije kot iz škafa, zjutraj pa iz terase ob čaju opazujemo, kako prvi sončni žarki in zgodnji GS-fahrerji hitro posušijo cestišče. »Dežjakov« po 10 dnevni napovedi naj ne bi več potrebovali in tovrstna oprema tako dobi prostor v najglobljem delu kovčkov.
2. dan: Do Dubrovnika (390 km)
Časa imamo do večera, pakiramo počasi in smiselno, saj nam je že jasno, da bo »zimsko« opremo že danes zamenjala poletna. Vožnja po sveže oprani, sončni magistrali in redkem prometu je seveda en sam užitek in dnevne temperature postajajo idealne za vožnjo. Z nekaj postanki, smo pozno popoldne v Dubrovniku, kjer se najprej pametno oskrbimo še z zadnjo zalogo cenejšega bencina ter nabavimo povratne karte za trajekt na liniji Dubrovnik – Bari – Dubrovnik po cca. 160 € (motor + potnik). Pametno je vedeti, da sta nakup povratne vozovnice in linija med tednom in izven glavne sezone nekaj cenejši. Sledi obisk ene izmed restavracij z ribjo večerjo ter marketa z mrzlim pivom, ki nam bo olajšalo »ukrcavanje« in prve ure plovbe. Cariniki in pristaniški delavci si res vzamejo čas. Procedura je milo rečeno »balkanska«. Dosleden pregled vseh dokumentov, a motoristi smo na palubi med prvimi – že dve uri pred odhodom, od koder potem opazujemo smešen »ples« priklopnikov in avtobusov ter vik in krik italijanskih turistov, ki se polni dalmatinskih vtisov vračajo domov. Ker smo izven sezone, je prostora za spanje obilo. Vsaka rezervacija kabine ali pilotskih sedežev bi bila brez veze. Debata ob pijači o vsem mogočem, opazovanje izginjajočih luči na horizontu, samonapihljiva blazina, spalka in miren kotiček v salonu… skoraj ne bi mogel verjet, da se bom tako dobro naspal.
3. dan: Bari – Kalabrija – Scilla (450 km)
Kljub enourni zamudi ob odhodu, smo v Bariju točno ob osmih. Ko zapustimo pristanišče, se sprva zaradi želje po »izogibanju avtocestam« malo »lovimo«, potem pa se le »vdamo« in jo uberemo proti »jugu škornja«. Prvi stik z obupnim italijanskim prometom je šokanten, ko pa s nanj privadimo pa hitro odkrižarimo proti Tarantu in dalje mimo Cosenze na zahodno obalo. Kjer se le da, se držimo lokalnih cest, kar pa na skrajnem jugu nima več pravega smisla, saj preko kalabrijske »divjine« in majhnih hribovskih vasi pomeni zgolj veliko izgubo časa, utrujenost in žejo na vročem soncu. Zadnji del proti majhni obmorski vasici Scilli prevozimo po avtocesti, saj je večer že zelo blizu in nismo prepričani, če bo v prenočišču Bed & Breakfast Cassa Vella na voljo prostor. Lastnica je upokojena profesorica jezikov, prijazna in sila zgovorna Švedinja, ki že desetletja živi v južni Italiji – malo na eni, malo na drugi obali. Ob pogovorih, ki jim ni videti konca, nam hitro da vedeti, da je v svojem življenju doživela marsikaj, in da je morala biti resnično »divja«, v vseh pomenih besede ter voljna vsakršnih avantur. Deležni smo tudi prvega stereotipa: »You slavic people have never problems… you are allways happy… you drink a lot and eat meat… But here for breakfast no meat… only cakes, cokies, marmelade and a lot of sugar.« Pa vsi trije smo še posebej čudni – nihče ne pije kave. Sicer je Scilla resnično slikovita vasica na zahodni kalabrijski obali, stisnjena v obalno pobočje, z mogočno trdnjavo, ozkimi ulicami in bogato kulinarično ponudbo, a pozor, v tem času restavracije odpirajo svoja vrata šele ob 21. uri in tudi 15 minut prej notri preprosto nimaš kaj iskat.
4. dan: Scilla – Messina – soteska Alcantare – Savoca – Etna – Letojani – Enna (420 km)
Zajtrk ob družbi prijetne sogovornice preživimo na sončni terasi, s čudovitim razgledom na Ligursko morje. Radovedni šefici prijazno pojasnimo naša včerajšnja potepanja, plane za naprej, poklicno in družinsko življenje, zanima jo prav vse in čvekala bi dokler bi se dalo. Izvemo celo, da je Enna, kamor smo namenjeni, danes središče sicilijske mafije, kar pa za turiste ne pomeni nič slabega, prej nasprotno, kar v prihodnjih večerih ugotovimo tudi sami. Do 15 kilometrov oddaljene trajektne luke San Giovanni se zapeljemo po avtocesti. Za povratne vozovnice odštejemo po 25 evrov, prehitimo kolono in v pol ure smo na sicilijski strani v Messini. Prvi dan na otoku izkoristimo za ogled hribovske vasice Savoce, ki je postala svetovno znana kot prizorišče snemanja filma Boter. Pivo si privoščimo v baru Viteli, kjer je v gangsterski opravi sedel Al Pacino. Sledile so porcije školjk v obmorskem Letojaniju in ogled soteske reke Alcantare ob vznožju Etne. Na pobočje vulkana smo se po čudoviti cesti povzpeli na njeni severni strani – do višine 1800 metrov, »nabrali« nekaj lave in pepela ter se proti morju spustili na vzhodni. Dober meter snega je bil v tem času prekrit s pepelom, ki je bil vsaj deloma splužen tudi s cestišča, kar nam je dalo vedeti, da od zadnjega izbruha ni minilo prav dolgo. Razgled je seveda že s te višine prav neverjeten, žal pa je za vzpon z žičnico na drugi strani ognjenika preprosto zmanjkalo časa. Sledila je vožnja po avtocesti do Enne – popka Sicilije, kjer smo imeli v vasi Pergusa za tri nočitve rezerviran B & B v Vili Casablanca. Večer, kot tudi naslednje, smo preživeli v pristni restavraciji ob radovednih pogledih sila urejenih gostov, kjer simbolični poljub na lice med moškimi gosti pomeni iskren, spoštljiv, družinsko – prijateljski pozdrav. Na večerje so prihajali vsak večer ob istem času, v družbi urejenih soprog in otrok. Filmsko.
5. dan: Enna – blatni vulkan – Dolina templjev – Turška skala – Corleone – Enna (340 km)
Ker so večeri, kar malo »veseljaški«, se nam nekako nikoli ne uspe odpeljati pred deseto. Zajtrki v teh BB-jih so resnično v stilu »gore sladkorja«, katero omili kak prepečenec z maslom in jogurt. Po dobri uri na čudoviti magistralki, smo na blatnem vulkanu – ni sicer nič posebnega, zgolj zanimiv pojav kako plin, ki je ujet med neprepustne zemeljske plasti, na površje tišči podtalnico in blato. Paša za oči pa je seveda Dolina templjev, katere si ogledamo v pravi poletni pripeki. Turistov je veliko, tudi slovenskih in kar ne moremo se načuditi res spoštljivi ohranjenosti antičnih stavb. Vožnjo nadaljujemo mimo Agrigenta, na obali postanemo pri Turški skali, nato kmalu obrnemo nazaj v notranjost, proti znamenitemu Corleoneju – rojstnemu kraju enega najslavnejših mafijskih botrov. Samo mesto ni resnično nič posebnega, je pa cesta iz obale v notranjost in potem proti vzhodu do Enne resnično fenomenalna. Ne sicer toliko zaradi kvalitete in voznosti, ampak zaradi čudovitih razgledov in pristnega stika s prvotno podobo notranjosti Sicilije. Zelenje in cvetenje kamor seže pogled. Travniki se prav neopazno zlivajo s pšeničnimi polji, precej razgibano površje pa v nežnih valovih spreminja svojo podobo. Strmih prepadov tukaj ni, razgledi pa vseeno neponovljivi. Vasi in mesta se stiskajo na vrhovih hribov, doline in pobočja prerašča zelenje. Modernost poudarja neskončno število vetrnih elektrarn, ki kot gobe rastejo po grebenih in se širijo v nedogled. Cesta se večkrat povzpne preko 1000 metrov, pa spet spusti 500 metrov nižje, prometa je malo, pravzaprav ga skoraj ni, malo se je treba »zgužvat« le skozi vas, mestece… Zame gotovo najlepši del poti po Siciliji – tudi najbolj naporen. Zadnjih 30 km prevozimo po avtocesti in v »bazi« na spet drugačni porciji testenin smo tokrat zelo pozno. Niti motorjev ne parkiramo v dobrih 500 m oddaljeni Cassablanci – peš bi bilo nazaj predaleč!
Se nadaljuje na naslednji strani…
