Zahvalili sem se, namontiral kovčke in odpeljal skozi tunel na drugo stran, kjer vrata niso imela podstavka in sem lahko z nekaj akrobacije spravil motor skozi.Tam me je spet čakalo nekaj snega, a sem si oddahnil, ko sem že videl parkirane avtomobile in sem vedel, da bom motor lahko pripeljal do tja. Hvala bogu, res se mi ne bi dalo peljati nazaj po isti poti.
Pričel sem se spuščati, nato pa se ustavil na zelenem travniku ob bistrem potoku in si skuhal kosilo. Zadovoljen sem pojedel in nato nekaj časa počival v svežem gorskem zraku. Kmalu sem se tudi tega zraka naveličal, saj me je motor že neučakano pogledoval in komaj čakal, da se spustiva po ovinkasti cesti v nižino.
Ta je zadovoljila vsa pričakovanja in pri meni bo pustila lep spomin. Ko sem se spet spustil v dolino in nadaljeval proti Fagarasu, je ponovno postalo vroče, vendar sem užival zaradi hitre vožnje in lepe pokrajine.
Od Fagarasa sem se peljal proti Branu in pri kraju Sercaia zavil proti Zarnestiju ter od tam prispel do Brana. Med vožnjo po zemljevidu rad iščem bližnjice in jih tudi uberem, saj takrat ponavadi kaj posebnega doživim. Včasih tudi to, da se moram vrniti po isti poti. V Branu se nahaja grad, ki ga propagirajo kot Drakulinega, zato sem si ga ogledal. Je kar zanimivo, sicer zelo turistično, ampak vseeno vredno ogleda. V gradu sem naletel tudi na slovenske turiste in jih spremljal pri ogledu in vodenjem v slovenščini.
Vožnjo sem nato nadaljeval proti kraju Rasnov, ki je označen z velikim napisom na hribu, kjer se nahaja tudi grad, nato pa mimo kraja Brasov na prazni in dobri cesti užival v vožnji vse do Sighisoare. Tu je pokrajina res lepa, rodovitna in zelena, tudi kraji so kar malo romantični, saj jih ima veliko lepe cerkve, gradove ali obzidja, ki so naravne peščene barve.
Popoldne ob 17.00 uri sem tako že postavil šotor v kampu v Sighisoari, ki je bil kar poln vendar prijazen, zraven pa se je nahajal tudi mestni bazen.
Ko sem se stuširal, sem odšel na ogled tega mesta, ki mi je bilo zelo všeč. V mestu so za visokim obzidjem lepo urejene velike zgradbe, nekatere so zelo temačne in tako odgovarjajo opisu rojstnega mesta grofa Drakule ali Vlada Tepeša, kateri ima na trgu postavljen tudi spomenik.
Zanimivo je tudi leseno pokrito stopnišče iz leta 1642, ki vodi do vrha hriba, na katerem se nahaja samo cerkev in skrivnostno pokopališče za železno ograjo. Pred to ograjo sem stal kar nekaj časa in si ogledoval nagrobnike, slišalo pa se je samo krokarje, nič drugega. Bilo je kar malo strašljivo.
Na glavnem trgu so imeli tudi zanimiv nastop z meči in sekirami, ki si ga je ogledalo precejšnje število ljudi. Po mestu sem se sprehajal vse do večera, ko so se pričele prižigati luči in sem imel ob povratku v kamp zelo lep razgled.
Prevozil sem 350 km.
4. dan
Dobro sem se naspal, pozajtrkoval in že sem bil na motorju ter drvel nazaj proti zahodu. Zavil sem še za kraj Biertan, kjer sem opazoval turiste, ki so jih peljali na vozovih s konji, okrašenimi z rdečimi cofki. Ne vem za katero državo je to značilno, saj sem jih opazil tudi v Bolgariji in Ukrajini.
Biertan je znan po zelo lepi cerkvi, ki je bila spet v značilni barvi, ki se nekako sklada z okolico, pa tudi kraj je urejen. V lepem vremenu sem se odpeljal naprej, priključil spet na glavno cesto in vozil proti mestu Alba Iulia. Ko sem iskal cesto za Zlatno, sem se vozil po njivah, a sem imel srečo in prispel do prave ceste.
Nadaljeval sem tako proti Zlatni in naprej proti krju Abrudu, kjer je bila pokrajina že drugačna – bolj gozdnata in manj zanimiva kot prej. Vse skupaj je bilo videti bolj zapuščeno, opazil sem tudi precej opuščenih tovarn in industrijskih območij.
Ker je bila nedelja, sem imel tudi nekaj težav z iskanjem odprte bencinske črpalke, a sem jo nato našel v nekem zaselku, kjer so posedali domači moški in imeli glasno debato. Seveda je sodeloval tudi lastnik črpalke. Ker nisem imel več romunskih levov, sem mu bencin nekaj dražje plačal z evri. Je pač pobral nekaj provizije. Nič hudega, samo da sem prišel do bencina. Vožnjo sem nadaljeval proti Bradu in od tam proti Ineu po gozdnati pokrajini. Vmes sem se ustavil tudi na nekem počivališču in si skuhal kosilo.
Po okusnih makaronih sem nadaljeval vožnjo proti Madžarski. Ko sem se počasi bližal mestu Chisineu-Cris in meji z Madžarsko, so se mi hitro bližali temni in bliskajoči oblaki. Cel dan je bilo sicer toplo in sončno, očitno pa se je pripravljala velika sprememba vremena. Ko sem se spuščal po popolnoma ravni cesti skozi drevored proti meji, je bilo kot v filmu. Pred mano je bila temačna ravnina, iz oblakov so švigale strele, pihal je močan veter, jaz pa sem na motorju pogumno dirjal proti tej gmoti. Med vožnjo sem videl tudi mlad par, ki se je ustavil in fotografiral, ko sem se odpeljal mimo njiju, sem pomislil, kakšen slikovit pogled imata šele name in na to čudo od vremena. Res bi bil ta insert lep spomin na motoristična potovanja. Ko je začelo kapljati, sem ravno prispel pred mejo in se ustavil na bencinski črpalki. Tam sem si nadel dežni kombinezon in se odpeljal naprej. Na meji sta me policista spustila kar naprej, saj sem se jima po mojem precej smilil, ko je pričelo močneje deževati. Prvi in glavni naliv sem tako pričakal pod nadstrešnico na mejnem prehodu, ko pa se je malo umirilo, sem nadaljeval z vožnjo. Dobro, da ni bilo nobenega prometa in je bila tudi cesta solidna, saj sem se tako lahko kar hitro peljal proti Bekescsabi in nato proti Kecskemetu.
Tam sem dobil občutek, da je Madžarska vendarle bolj urejena od Romunije oziroma je možno videti nekaj več, kot pa le osamljene vasi. Počasi sem se prebijal skozi temno gmoto oblakov in sem proti zahodu že videl nekaj svetlobe. Tudi veter ni bil več tako močan, se je pa precej ohladilo, temperatura je padla s 33 na 14 stopinj. Zapeljal sem se še do Dunajfoldvarja in tam postavil šotor v kampu ob Donavi. Povečerjal sem skupaj z litovsko tričlansko družino, ki je bila s Ford Fiesto na potovanju po Evropi.
Pri večerji smo uživali v pogledu na rdečo zarjo, saj so se oblaki že razkropili.
Prevozil sem 620 km.
5. dan
Zjutraj me je pričakalo jasno nebo in sonce, tako sem lahko malo posušil mokre stvari, prav dolgo pa nisem čakal in že kmalu sem zajahal motor in se odpeljal.
Sledila je uživaška vožnja proti domu po jugu Madžarske, kjer sem se pa vozil kar gor in dol, saj je bila pokrajina zelo lepa, ceste so bile prazne in bilo je malo naselij.
Na zemljevidu sem opazil tudi cesto s št. 66, zato sem se odpeljal tudi tja in prevozil madžarsko različico te legendarne ameriške rute. Ta cesta vodi do Blatnega jezera, tako sem se ustavil še tam in užival v razgledu, nato pa se odpeljal v Slovenijo, si privoščil kosilo in po avtocesti odpeljal do doma, kamor sem prispel v večernih urah.
Prevozil sem 530 km.
Stroški:
Gorivo: 2650 km 180 evrov
Nočitve: 30 evrov
Ostali stroški: 50 evrov
Mitja Kapus
