Test: KTM Super Duke R

Hud, hud, hud in še enkrat zelo hud. Popolnoma nič ne pretiravam, ko takole začenjam opisovanje najnovejšega streetfighterja, ki so ga Avstrijci v spremljavi hrupa iz Akrapovičevega izpuha predstavili že v Milanu leta 2012. Takrat sicer le kot nekakšen dirkaški prototip. Še manjši in še bolj kockast, kot je serijski proizvod.

KTM Super Duke 1290 R je pretiravanje. Ampak pretiravanje v dobri smeri – 1301 kubični centimeter prostornine v dveh valjih resda ni največ, kar bi si lahko omislil. Se pa zato bata v valjih odzivata dirkaško. Boljšega V2 težko najdemo. Vem ja, Ducati ni pozabil kako se dela prave agregate. Mu pa še ni uspelo takšnega agregat spraviti v pravi okvir, s pravo balanco, vzmetenjem, zavorami in zraven ponuditi prave ergonomije. Zares prave. KTM si je upal in rezultat je spektakularen. Skoraj, no.

Ni pripomb na zavore, ki v povezavi z dirkaško nastavljenim ABS sistemom in MTC-jem delujejo perfektno. Če bi bile mogoče še bolj agresivne, bi lahko govoril o čisti perfekciji. Vzmetenje je na zelo visoki ravni in bi si želel, da bi se glede kakovosti tako potrudili vsi proizvajalci motociklov. Je kompaktno, a ne trdo. S pravim hodom, nastavljivo. Če vzmetenje ne deluje najbolje na 75-konjskem motociklu, je to zoprno. Če tukaj ne bi delovalo kot deluje, bi bilo nevarno. WP vzmetenje spredaj in zadaj je polno nastavljivo, dopolnjuje ga tudi amortizer balance iz iste tovarne. Oranžno-bel okvir je prav tako lep, kot funkcionalen. Zadnja enojna nihajka dopolnjuje že tako fin motocikel. Pogrešam kak kos karbona, ki pa v oranžno-belo kombinacijo mogoče niti ne bi pasal. Rezervoar je širok in dovolj velik, le malo premalo opore nudi nogam zaradi visokega robu.

Seveda pa Super Duke 1290 R ne bi bil, kar je, brez agregata. Takega kot je, s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi. Porabi zelo malo goriva glede na performanse, odziv na ročico plina je takojšen, vsekakor pa še vedno trese in včasih zatrese celo toliko, da bi ga (agregat) lahko označil za tečnega. Čisto malo tečno se obnaša med daljšo vožnjo skozi naselje. Vsake toliko malo cukne in nikoli ne moreš izbrati prave prestave in pravih obratov, da bi se cukanje nehalo. Ves čas ti sporoča, da bi bil že skrajni čas, da se odpre plin. Malenkost bolj tečen je nad 7.500 obrati. Takrat se čuti vibracije na stopalkah in malenkost na sedežu. Je pa res, da takrat proizvaja že toliko moči in navora, da moraš biti ekstra pozoren, da ostaneš na cesti in na vibracije pozabiš. Kar mi nikakor ni bilo všeč, je odziv agregata v šesti prestavi pri hitrostih nižjih od 140 kilometrov na uro. Sploh, če sta na motorju dva in je cesta speljana malenkost navzgor. Krajši menjalnik bi to nevšečnost skoraj odpravil, in če smo pošteni, je popoln nesmisel, da ima slečeni motocikel najvišjo hitrost krepko prek 250 na uro. Je pa zato odziv agregata v prvih štirih prestavah popolna poezija. Vleče. Pa ne samo vleče, ampak buta skozi celotno območje, vse do omejevalca pri 10.000 obratih. Zdi se mi, da se vse skupaj celo malenkost prezgodaj konča, da bi se agregat z veseljem zavrtel še kakega tisočaka višje. Zvok, ki ga pri tem oddaja s serijskim izpušnim sistemom je dokaj tih. Škoda, ker ne sme biti glasnejši. Omeniti moram tudi odlično delujočo protizdrsno sklopko. Poleg tega je ročica sklopke nastavljiva po odmiku in že v osnovi tako mehko delujoča, da jo lahko stisnemo z močjo mezinca. Odlično.

V vožnji je Super Duke 1290 R lahkoten in okreten. Zaradi V2 zasnove agregata v hitro voženih ovinkih tudi malo bolj zahteven kot BMW S1000R. Navora je veliko in se ga ob vsakem konkretnem zasuku ročice za plin tudi občuti. Največkrat tako, da malenkost zastane dih. Bi se včasih samo malo peljal in vsake toliko dal gas do konca. Kar tako brezveze, ker je tako fajn občutek. Sicer se da z njim peljati tudi povsem nešportno. Da vedeti, da takrat ne uživa preveč, tako ali drugače, pa vas vsakič znova opomni, da je ‘Ready to race’. Nekako tako se tudi voznik odzove. Dejmo gas, a ne..

Prav veliko igračk Super Duke 1290 R nima. Res pa je tudi, da jih ne rabi. Vse kar rabi, ima in to deluje perfektno. Bi si pa zelo želel quickshiffter. Poleg tega so vse komponente in končna izdelava vsaj na otip razred boljši kot pri BMW-ju. Malo več igranja je potrebnega, da si dobro ‘naštimam’ meni in s tem dostop do podatkov in igračk. In tudi cena je dokaj visoka. 16.690 evrov, če smo natančni. Če odštejem MTC sistem, je to približno 4.000 evrov več, kot primerljiv tekmec z Bavarske. Je pa res, da je Super Duke 1290 R bolj kvalitetno izdelan, ima nameščene boljše komponente, servis je na 15.000 kilometrov in je preprosto bolj adrenalinski in bolj ‘cool’. S tem se tudi razlika v ceni hitro zmanjša. Je boljši ali slabši od Bavarca? Oboje.

1 od 20