Triumph Street Triple R

Stari, na Daytoni osnovan, Street Triple je bil odličen motocikel. A pri Triumphu niso bili zadovoljni, zato so dober motocikel izboljšali ter v ime dodali tisti, med motoristi tako zaželen, R. Doletela me je čast, da sem taisti R preizkusil na otoku Man.

V obdobju, ko prosperirajo predvsem nogometaši in blatne luže, je test na pisti dirk TT otoka Man velik privilegij. Vsaj v mojih očeh. Street Triple R je bil moj prvi britanski motocikel, ki sem ga imel priložnost preizkusiti na Manu. Ta s svojimi prebivalci diha in živi cestno dirkanje vse leto.

Triumph je teste R-a sicer načrtoval na nekem novem Španskem dirkališču. A na srečo se je organizacija nekoliko zapletla zaradi pomanjkljive dokumentacije. Predvidevam, da vas to bore malo zanima, a potrpite – pripravljam oder za dramatično manifestacijo dejstva, daje Man v resnici najbolj prikladno mesto za testiranje motocikla. Kakršnegakoli motocikla.  Pista na javnih ulicah – nič boljšega.

Pri Triumhu so povedali, da je končni izdelek presegel pričakovanja in presenetil tudi njih. V  dvanajstih mesecih po prihodu modela v prodajne salone leta 2007, je bilo prodanih  7500 Street Triplov. “Pred leti nam ni uspelo prodati 5000 kosov nobenega modela,” je na tiskovni konferenci povedal Triumphov Simon Warburton. Slednje pa je pomenilo tudi, da so kupci na svoje naročene Triple čakali – v proizvodnji se je namreč zatikalo pri dovolj hitri izdelavi glav valjev in zobnikov.

Nadgradnja Street Tripla je bila tako skorajda nekakšno praznovanje ob uspešni prodaji modela. Dodelava Tripla je preprosta: novi radialno nameščeni Nissinovi zavorni čeljusti z 20 odstotki več moči in 40 odstotkov močnejšim ugrizom, sta enaki tistima na Daytoni 675; “resnejše” pogonoma nastavljivo vzmetenje ter Magurino krmilo. Prednje vilice imajo več hoda kot tiste na Daytoni, a so kljub temu v grobem skoraj popolnoma enake.  Zadnji mono blažilec je docela enak Daytoninemu. Zaradi njega je sedež Tripla R višji za 5 mm. Za lažje razlikovanje med Triplom in Triplom R, so pri Triumphu za slednjega pripravili tudi posebno barvno preobleko  dveh nesvetlečih, mat izpeljank.

Svojega testnega Tripla R sem zagnal v boksih dirkališča Grandstand v Douglasu. Izbral sem takšnega z Arrowim slip-on glušnikom in kamero na krovu. Po zaključenih testnih kilometrih in foto seansi, sem ga primerjal z  modelom brez izpuha Arrow. Razlika ni velika. Morda konj ali dva, le nekaj več zvoka uide na plan zaradi drugačne konfiguracije glušnika.

Najhitrejši krog Mana pripada Johnu McGuinnessu – postavil ga je leta 2007 s povprečno hitrostjo 209 kilometrov na uro v dirki veteranov. A na pisti sem ugotovil, da sem bil na testni dan popolnoma zadovoljen v sedlu Tripla R in mi močno predelan dirkalnik Johna McGuinnessa ne diši. Ta na pisti sicer ni  srečeval ostalih prometnih udeležencev, tako kot mi, a to je test naredilo le še bolj verodostojen.

Tripla R sem vozil tako, kot sem ga vajen. S širokim krmilom Magure in pokončnim položajem za njim je v metni gneči zelo udoben. R je lahek, saj naj bi “suh” tehtal le 167 kilogramov –  v primerjavi s Street Triplom 2008 je občutno lažji. To močno izboljša tudi njegov potencial mestnega vozača, le obračalni krog je večji, kot bi si ga želel v mestni gneči. Je pač kompromis med stabilnostjo pri velikih hitrostih in urbano okretnostjo pri polžjem premikanju. Popolnoma zadovoljen s tem, sem po zaviti cesti odbrzel  v hribovje otoka kjer ni omejitev hitrosti. Man ponuja kar nekaj priložnosti za privijanje ročice plina do meja sposobnosti – števec hitrosti me je kasneje obvestil  o 197 kilometrih na uro – 79,4-kilovaten in 675-kubičen agregat zmore več, a ne gojim nikakršne želje po večji hitrosti v sedlu nakeda.

Kljub občasnim zaplatam novega asfalta na pisti, so se Dunlopove pnevmatike Qualifier odlično držale in sporočale, da bi si lahko privoščil mnogo več kot sem si. Pa ni bilo želje po kockanju. Na cesti so se pojavile vlažne zaplate. Pa tudi te niso predstavljale težave. Tudi prednjo zavoro sem lahko uporabljal po mili volji in z vso močjo ter tako kot jim je bilo namenjeno. Zavore na standardnem Triplu so kvalitetne in jim ni očitati medlosti, a Nissinove čeljusti Tripla R dovoljujejo nekaj več prefinjenega odmerjanja zavorne moči pri visokih hitrostih in tako postavijo piko na i.
Pri Triumphu so po nekakšni skrivni formuli naračunali, da so v kombinaciji z novimi zavornimi ploščicami zavore kar 20 odstotkov močnejše – kar 40 odstotkov raje grizejo v koluta. V kombinaciji z renčanjem agregata novega Tripla R je ta postal pikantno začinjen in nabrušen paket – kot nalašč za preizkus na pisti Mana. Okvir je stabilen pri visokih hitrostih, a motocikel je kljub temu zelo odziven in okreten. Spremembe smeri na Triplu  R so zgolj stvar vodenja prednjega kolesa v pravo smer – ta pa je pri pospeševanju presneto pogosto nekje v zraku.

Zaključek

Triumphu je resnično uspelo izboljšati zelo dober motocikel. Ne Boljših pogojev za preizkus kot je otok Man ni in mali Triumph si je zaslužil čisto desetko. Je tako očarljiv in dodelan, da me bolj mikajo le še najbolj sofisticirani litraši. Pri Triumphu so kritikom pustili le malo materiala ter dokazali da je 675 eden boljših agregatov svojega segmenta. Street Triple R je vreden denarja, ki ga boste plačali zanj, saj ponuja odlične sestavne dele – od popolnoma nastavljivega vzmetenja, do vrhunskih zavor. Izkušeni bodo na njem neizmerno uživali.