Števec goriva se je spet premaknil proti nuli, zato sem v Lucignanu po skozi pravljico prevoženih 35 km, najprej zavil na bencinsko črpalko in dotočil gorivo, da bo za nekaj časa mir.
Žena je ta čas padla v sosednjo izložbo, kjer je bilo lično razstavljeno raznovrstno toskansko pecivo. Nato sem motor zgolj prestavil na parkirišče pred vhodom v mestece ter v kufre pospravil odvečno motoristično opremo. Je postalo kar pretoplo za korduro. Sledil je postanek za prvo dopoldansko kavo in ogled mesteca. Kavo sva popila kar v kavarnici in slaščičarni v senci obzidja pred vhodom v mesto. Pocrkljal sem lokalno maskoto čivavo in mu (je bil fant) privoščil keks (doma imam psa, zato vem, kako je to). Domačini, po večini starejši možaki, so se muzali, jaz sem pa dobil novega neizmerno hvaležnega prijatelja.
Mestece je lepo, postavljeno na vrh griča nad nasade oljk in vinograde in močno spominja na podobna v Provansi. Značilnost mesta je ovalni tloris. Obzidje in hiše znotraj obzidja so postavljene v ovalu. Ovalne ceste, ki obkrožajo naselje, povezujejo prečne ulice, ki vodijo od obzidja v center k glavni cerkvi, ki je v središču ovala.
Prehitro je bilo treba naprej. Po lokalnih cestah SP 28 in SS 438 sva se opravila proti vasici Asciano in nato po Strada provincia (SP) del Pecorile do samostana Monte Oliveto Maggiore.
Cesta se vzpne v hitrih ovinkih na slemena hrbtov neštetih gričev, razgled sega daleč naokoli čez travnate planjave in polja, na slemenih stojijo osamljene kmetije in gospodarska poslopja, oblikovana kot prave srednjeveške utrdbe, do katerih vodijo makadamske poti, ki jih v špalirju obraščajo vitke ciprese. Vse se je kopalo v tisočih zelenih odtenkov. Kljub precej dežja v zadnjem obdobju, je bil zrak rahlo meglen, verjetno zaradi cvetnega prahu. Vsaj dišalo je tako.
Sredi tega leži benediktinski samostan Monte Oliveto Maggiore iz 14. stoletja z znamenitimi freskami (okrog in okrog notranjega križnega hodnika), ki upodabljajo Sv. Benedikta. V zavetju gozda cipres na visoki skalni polici, kjer samostan leži, še vedno bivajo menihi. Spust k samostanu preseneti. Zadnji kilometer se cesta z slemena hriba spusti na polico, ki jo s treh strani obkrožajo globoko vrezane soteske, povsem netipične za okoliško pokrajino.
Spet sva parkirala pred vhodom na območje samostana, tik ob dveh nemških motoristih. Že pri parkiranju sva zaslišala našo govorico – starejši turisti romarji iz Kranja. Ko so videli najino registrsko tablico, smo si izmenjali pozdrav. Srečala sva tudi nov avtobus poljskih verskih turistov, vsak je tovoril svojo škatlo steklenic vina iz samostanske prodajalne. Nekaj italijanskih družin je glasno čebljalo po poti, ki se skozi gozdič vije navzdol k samostanu, slepih za napise, ki so jih postavili za obiskovalce menihi, s priprošnjo za mir in tišino. Ogledala sva si samostan. Cerkev ima čudovite vitraže, pa tudi freske okrog križnega hodnika so vredne svoje slave.
Tudi naprej proti vasicam Montefresco- San Giovani D’asso, Montisi, Petroio, Madonnino, mimo Montefalonico do Montepulciana sta cesta in pokrajina čudovita: Lepi hitri ovinki, odprte travnate planjave zamenjajo nasadi oljk, vinogradi, polja travniki, pa tudi gozda je nekaj. Skozi manjše vasi, na križišču pri izhodu iz naselja, se včasih pojavi manjša težava – kam v pravo smer za naprej?. Včasih ni nobenega kažipota, a po sistemu iz nekdanje JLA “kartu čitaj, a seljaka pitaj” nekako znese.
Z Montepulcianom sva hitro opravila. Ne časa in ne namena nisva imela obedovati in piti (domača hrana in pijača sta glavni turistični atrakciji mesta). Muzej Etruščanov bo na vrsto prišel kdaj drugič, zato sva na hitro obhodila mestece in se odpravila naprej.
Po SS 146 sva zapeljala do 14 km oddaljenega mesteca Pienza, kjer sva se ustavila za malce dlje časa. Mestece je staro, majhno, a ljubko. V Pienzi je v vsaki drugi hiši butična prodajalna značilnih domačih izdelkov, ne moreš mimo sira pekorino in njihovih odličnih domačih testenin »piči« ali tipičnega brigrizka »bruschetto« (popečeni kruh polit z oljčnim oljem z dodanim česnom ter sirom pekorino). Svojevrstna zanimivost je, da iz kake prodajalne sira včasih skozi izpust prezračevalnih naprav prav »zadiši« po kozlanju, tako intenzivni so vonji nekaterih sirov. Ko sva prvič padla v take vonjave, sva prav previdno gledala pod noge, da ne bi zakoračila v ostanke nočne žurke. Nato nama je kapnilo, od kje prihaja vonj. Sprehodila sva se skozi vasico, kot vedno pokukala v cerkev in se v eni od mnogih gostilnic ustavila na kavi in poskusila nekaj vrst domačih sirov. Pač v skladu z reklom: umetnost in zgodovino nekega kraja najlažje spoznaš, če si ogledaš lokalno cerkev, utrip sodobnosti pa zaznaš v vaški gostilni. Čas je pa kar letel, ne da bi se zavedala.
Dan se je prevešal v popoldne, midva sva pa vedno bolj zaostajala za urnikom. Vtisov tega dne je bilo že toliko, da je v glavi zmanjkovalo prostora za nove. Zato sva spet vzela v roke zemljevid in improvizirala. Odločila sva se izpustiti ogled Bagno Vignoni in še enega za ogled priporočanega gorskega mesteca Montalcina in skrajšati pot do San Galgana z bližnjico. Sklenila sva, da jo po SS 146 ubereva preko San Quirico in po hitri cesti SR 2 proti severu do Buonoconventa, od tam pa na zahod preko Bibbiana, Murla, Casciana, Monticiana do samostana v San Galganu. Odločitev je bila zadetek v polno. Hitra cesta SR 2 je med vse ovinke tega dne spet dodala malce več »vetra v laseh«, češnja na torti pa je bila bližnjica med Buonoconventom in San Gajganom. Lokalna cesta do Murla, naprej pa Strada provinciale della Rocca di Crevol, SP 33, SS 223/E78, SP delle Pinete in SS 73/SS 6 se mirno uvrščajo med najboljše moto ceste Toskane. Čudovita travnata, nato pa vedno bolj gozdnata pokrajina, lepa cesta, polna srednje hitrih ovinkov, skoraj brez prometa, skozi gozdni nacionalni park, res napolni glavo motorista s prelepimi vtisi. Sredi popoldneva sva tako zadovoljna po prevoženih 46 km prispela v San Galgano-Montesiepi.
Nekoč mogočna opatija je danes podrta katedrala, na gričku nad njo pa cerkev – romanska rotunda z glavno znamenitostjo, zaradi katere sva se oglasila – meča v kamnu. Pred kakim letom sem na National Geographic gledal oddajo o njem in že takrat je padla odločitev, da bo to zadevo treba iti pogledat. Po nekaterih tolmačenjih je prav meč v skali v cerkvi v San Galgano-Montesiepi izvor srednjeveške legende o angleškem kralju Arturju in vitezih okrogle mize.
V vedno bolj poznem popoldnevu nama je postajalo jasno, da sva res preveč optimistično planirala načrt poti za ta dan. Ko bi pot razdelila v dva dneva bi šlo, tlačenje vsega v en dan pa je bilo odločno preveč zajeten kos pogače. Tudi pozni jutranji odhod iz Arezza se nama je začenjal maščevati. Zato sva jo po SS 73/SS 6 (31 km ovinkov skozi gozdovi in travnike) ubrala naravnost na sever proti Sieni in izpustila ogled še ene Toskanske znamenitosti – vasice Monteriggioni kakih 15 km severozahodno od Siene. Sistem obzidja in utrjenih stolpičev, ki obdaja vasico, predstavlja najbolj celovit obrambni sistem v Toskani. Sedem od štirinajstih stolpov je obnovljenih, sprehod po utrdbi pa očara z razgledi po okolici. Spet sva rekla – drugič. Siena je vredna ogleda, a ker sva jo že obiskala pred časom, sva mesto obvozila in na izvozu Siena Nord zapustila obvoznico SS 674 in po SS 222 zapeljala v pokrajino Chianti, proti Castellina in Chianti.
Pokrajina se je spet spremenila, cesta se je spočetka po slemenu vila nad vinogradi, skozi manjše zaselke in mimo velikih vinogradniških kmetij, skozi sadovnjake in travnike, kasneje pa vedno bolj skozi gozdnato pokrajino. Spet je pelo motoristovo srce.
Sonce je že nakazovalo, da bo počasi zašlo, začelo se je oblačiti. Ko sva po 40 km prispela v Greve in Chianti, je bilo že jasno, da sva si preveč smelo zastavila načrte za ta dan in da bo treba začet razmišljat o prenočišču. Ustavila sva se na zadnjem križišču pred izhodom iz mesteca in si ogledala usmerjevalne table za različne B&B. Hitro sva se odločila za najbližjega in v nekaj minutah sva bila že nastanjena v B&B Chianti Rooms. Starejša gospodarica je bila prijazna, soba lepa, kopalnica ,TV in garaža, spet 35 na osebo. Vsega skupaj sva drugi dan prevozila 274 km. S sinom, ki je tudi motorist (Hondinega cestaka je imel pod ponjavo v garaži), sva izmenjala nekaj besed v angleščini.
Ponoči je pošteno deževalo in zbudila sva se v mokro jutro, oblaki niso obetali nič dobrega. Po zajtrku sva se ob 8.00 podala na pot. Cesta je bila sicer mokra, a deževalo ni več. Dežjake sva zato pustila pri miru. Dober kilometer sva vozila nazaj v smeri Siene, nato pa v križišču zavila levo proti krajema Duda in Figline Valdarno po cesti SP Chianti-Valdarno, preko Passo di Sugame. Omenjeno križišče ima usmerjevalne table le v smeri iz Firenz, zato sva sinoči gladko spregledala odcep. Čeprav je bila cesta mokra, je asfalt dober in užitki na 18 km precej zaprtih ovinkov skozi gozdove in redke travnike zaradi dežja niso bili nič manjši.
V Figline Valdarno sva zavila na SS 69, za San Francesco in Pontassieve – smer Firence in nekaj časa vozila po dolini reke Arno.
Pred Pontasieve sva zavila na SS 67 proti mestecu Rufina in končnemu etapnemu cilju, mestu Forli, že v ravnini na oni strani hribovja Alpe di Benedetto. Še ena cesta, ki sodi med najlepše moto ceste Toskane, ki tudi v dežju ohrani svoj sloves. Spominjala me je na Vršič in Trento, le da je dolžina ceste s precej zaprtimi ovinki 75 km. Zapisal sem tudi v dežju. Kmalu za Pontesieve je namreč začelo padati in dež naju je zdaj bolj, zdaj manj, zalival vse do Ferrare. Zlezla sva v dežjake, ki jih nisva slekla do doma. V Rufini sva natočila gorivo, saj nisva vedela, kako je s črpalkami v hribih. Pa ni problema. Ob poti sva jih videla še kar nekaj.
Na Passo del Muraglione (907 m) sva na sosednjih vrhovih po grapah uzrla še sneg, saj se vrhovi vzpnejo tudi do 1700 m, ustavljala pa se nisva več vse do Ferrare.
Iz Forlija sva se zapeljala na avtocesto proti Bolonji in nato do Ferrare. Ferrara je upravno središče dežele Emilija-Romanja. Mesto leži nekaj kilometrov južno od Pada, katerega rokav Po di Volano teče skozi mesto. Ferrara je univerzitetno mesto-univerza, ustanovljena leta 1391 je ena najstarejših v Evropi. To se pozna na ulicah – ogromno je mladih, pravzaprav jih še nikjer v Italiji nisem videl tako v večini kot tu. Mesto je nastalo v zgodnjem srednjem veku in je eno redkih italijanskih mest »nerimskega« nastanka. Mesto je del Unescove svetovne kulturne dediščine. Ferraro obdaja 9.200 m dolgo srednjeveško obzidje, katerega velik del je ohranjen. Nekaj metrov široko obzidje danes služi za rekreacijo in druženje meščanov.
V Ferrari sva naredila še zadnji postanek, se poslovila od dežja, si na kratko ogledala staro mestno jedro, ki je res vredno ogleda in si privoščila kavo in prigrizek v enem od lokalčkov na glavnem trgu.
Pred vrnitvijo sva še tankala, da bo mir do meje, nato pa hajd proti domu.
Domov sva se vrnila čez Gorico in Vipavsko dolino. Ob 18.00 sva razsedlala motor v domači garaži. Ta dan sva prevozila 630 km. Skupaj v vseh treh dneh pa 1536 km. Razen avtoceste sem užival v vsakem prevoženem kilometru. Namen poti – za poskušino prevoziti čim več motorističnih kilometrov po Toskani in na hitro pokukati v čim več krajev, kjer doslej še nisva bila, je bil presežen. Za še več uživanja bi si bilo dobro vzeti še kak dan ali dva več, ampak žal sva še vedno v krempljih omejitev – tako glede časa kot financ. Vsekakor pa sva z ženo soglasna, nekaj takega bova čim prej spet ponovila.
Konec.
Janez Gartner
