Toskana v dveh dneh in pol

0
30

Temu potopisu bi lahko dal naslov tudi “ne-enotedenska ne-Sardinija”. Prvotni plan, ki mi je okrog dveh zjutraj v noči iz nedelje na ponedeljek šinil v glavo, ko sem prebiral forumsko kategorijo o potovanjih, je bil namreč obisk Sardinije. Časa na voljo sem imel okvirno en teden, kar bi vključevalo transfer sem in tja na zahodno obalo Italije, tri ali štiri intenzivne dneve na Sardiniji, nato pa po želji, močeh in denarju, morda še predel okrog Pise in obisk slavnih vasic Cinque Terre.

No, plan je bil tokrat dejansko res le plan. Kar je šlo po planu je bil prvi dan, ponedeljek. Nekje do štirih zjutraj sem na forumu in drugje po internetu zbiral informacije in si v Garminovem MetroGuidu splaniral pot. Menda je najugodnejša varianta za prečkanje iz kontinenta iz Piombina, kakih 100km južno od Livorna, pa še trajekt pluje preko noči in zjutraj si v Olbii. Idealno.

Po celodopoldanskem urejanju zadev v službi, na motosvetu, in pakiranju, sem se okrog enih popoldne končno (nenaspan a vseeno zadovoljen, ker sem spet v sedlu) odpeljal proti Italiji. Cilj za prvi dan: iz LJ 655 km oddaljeni Piombino, do 21:00, ko se začne nalaganje trajekta. Severna Italija s širokimi avtocestami je bila mimo kot za šalo, yeba se je začela po Bologni na A1. Na avtocesti vse stalo, jaz pa rahlo manj agilen s širino mojih stranskih kovčkov – filtriranje med tovornjaki in avtomobili je zato šlo malo počasneje. Kako mora biti tukaj šele med ferragosto? Kdor potuje avgusta po Italiji mora biti res ljubitelj razbeljenih cest, pločevine, izpušnih plinov in vsega ostalega lepega.

V Piombino sem priletel nekaj pred osmo zvečer. Poln kufer sem imel italijanskih avtocest in enolične vožnje, zato sem komaj čakal trajekt in Sardinijo naslednji dan. Grem kupiti karto. Zaklenjena pisarna, a še osvetljena, ženska pospravlja pisalno mizo. Čez šipo se vse pogovoriva. Da “danes trajekta ne sploh”. Morda jutri. Kažem sprintan vozni red njihovih trajektov, ki kaže, da pluje danes ob 23:00. Pravi, da so Linea del Golfi mala družba in da včasih čisto ne drži tisto, kar je na internetu. Zakaj potem sploh objavljate? Mah to je bilo objavljeno enkrat aprila. Kažem ji razpored za avgust in september. Reče, da ni veliko turistov. Odgovorim, da nas zunaj čaka poleg mene še kar nekaj (avtomobilov). Odgovori, da so avtomobili bolj slab business in da tovornjaki gredo iz Livorna. Reče, naj probam jutri. Pa ne iz Piombina, ampak Livorna. Pa da ni sigurno, če bo šel trajekt, najverjetneje v sredo. Aaaaaaaaaaa….. Da skrajšam zgodbo – trajekta ni bilo, ne od Linea del Golfi ne od Lloyd Sardegna, čeprav bi po voznem redu naj bil. Odpravim se proti kampu, prvi iz Piombina je zaprt. Drugi tudi. Po tretjem sem se nehal sekirati, in ko je bil četrti tudi zaprt, se odpovem udobju tuša in šotor postavim nekaj sto metrov stran od glavne ceste. V takih trenutkih se vedno spomnem nečesa, kar mi je Climber rekel v Tuniziji, ko sem preživljal manjši (takrat še nismo vedeli v kakšnem stanju sploh sem) pretres možganov… Bilo je nekaj v tem stilu: življenje predte vedno postavlja preizkušnje, ki jih tako ali drugače zmoreš. Če se ukloniš, pomeni, da je prišel tvoj čas. Dobro, če ne najdem kampa to še zdaleč ne pomeni, da me bo konec, saj sem navajen spati na prostem, a vseeno, ta Zoranova izjava me vedno postavi pokonci. Šotor sem postavil z veseljem, konzervo tune pojedel še z večjim, zaspal pa sem tudi kot ubit.

Drugi dan: po Toskani

SMS iz Slovenije navsezgodaj dodatno potrdi moje nove plane: Sardinija bo tokrat morala odpast, saj moram biti do petka – po novem – že v Sloveniji. Je pa zato nekaj dni čisto dovolj za kratek ogled Toskane. Vinske ceste in srednjeveška mesteca. Nekako tako sem si predstavljal. Dobil sem še več: vino chianti, sir pecorino, ter krasne, krasne panoramske ceste z zelo dobrim do odličnim asfaltom. Nekako takole je potekal moj krog “prvi dan” vožnje tam dol (označeno z rumeno barvo) iz okolice Piombina do krasnega srednjeveškega San Gimignana:

Ceste 1A, pokrajina 1A, lepa mesteca kot Sassetta, Massa Maritima, Colle di Val D’Elsa, Volterra, San Gimignano, si kar sledijo. Kaj bi si človek boljšega sploh lahko zaželel?

 

Lonely Planet za San Gimignano pravi, da boste težko našli lepše mestece v Italiji. Srednjeveško, sredi tipične toskanske pokrajine, ravno prav majhno za obhodit v enem poznem popoldnevu. Se kar strinjam z njimi. Siena mi je dala vedeti, da mi velika in znana mesta (zaradi svoje velikosti in časa, ki ga zapraviš, ko se prebijaš v center in nazaj ven), ne pomenijo veliko. Zato sem tudi za naslednji dan opustil misel na ogled Pise in tudi Firenc. Bomo že drugič pogledali, tokrat sem tukaj zaradi malih, zavitih, zabavnih cest, ki vodijo skozi lepo pokrajino. In danes sem jih imel kakih 350.

Večerja je v kampu je bila “iz domačega lonca”, skuhana na gorilniku — kaj drugega kot pasta bolognese se pač ni spodobilo jesti. Vino chianti, snacki in sladkarije pa so bile iz fancy gostilne sredi glavnega trga v San Gimignanu. Ker je bilo vino dobro, ni ostalo le pri enem kozarčku, pretiravalo pa se tudi ni. Pa ne zato, ker moj budget ni vajen dajati 3,2€ za deci rdečega vina (no, zraven je bil tudi sirček Pecorino pa raznorazni snacki), ampak zato, ker se za naslednji dan obeta nova fantastična fura, dopoldneva pa nisem nameraval preležati z morebitnim glavobolom v šotoru… 😀

Tretji dan: po Toskani (še vedno) in Passo di Futta

Ker je Pisa (iz že navedenega razloga zgoraj) odpadla, sem se odločil, da dopoldne še vedno prepustim Toskani. Nazaj preko Siene in nato do Firenc po znani “Chiantigiani”. Castellina in Chianti, Radda in Chianti… nice nice nice!

Še prijetneje je bilo vsake toliko ob cesti degustirati sveže grozdje, direktno iz trte, seveda 🙂 Nato seveda izmik centra Firenc in – s pomočjo GPS-a direktno na začetek znamenite Strada del Passo di Futta. No, še prej sem prečekiral dva kampa med Firencami in začetkom vzpona na prelaz(cca 21-25€ / osebo/dan/motor), nato pa zelo hitro priletel na znamenito Futo.

Nič posebnega iz južne strani, ne vzpon, ne spust. Je bila pa zato severna stran bolj zanimiva. Že spust kakih 40km do Pianora je bil enkraten – odličen asfalt (razen prvih 10 km od vrha navzdol je trenutno razrit, saj bodo cesto preplastili), zaviiiiiiti ovinki, poezija. Ker je vzpon ponavadi poglavje zase, se v Pianoru, kar je 20km iz Bologne, odločim za ponovno osvojitev Fute, tokrat v “pravi” smeri. Ovinki so dolgi, kratki, odprti, zaprti, in nemalokrat s kovčki podrsam po tleh. Ker me je strah pogledati, če morda še ni luknje v kufrih, saj bi to pomenilo, da moram zmanjšati tempo, nadaljujem brez ustavljanja. 40 kilometrov premetavanja motorja levo-desno utrudi in na vrhu (drugič) je potreben sendvič, čokolada in Red bull.

 

Ura je nekaj do štirih popoldne in odločitev, podprta s pločevinko energijske pijače in obilno porcijo adrenalina Fute, pade. Grem v Ljubljano. Prvotni plan je bil, da kampiram spet malo južneje, med Futo in Firencami, a ker sem se že odločil, da si Firenc niti ne bom šel pogledati, mi ostane le še pot domov. Znova 40km fantastičnih ovinkov, tokrat tudi z nekaj postanki za fotografiranje, 20km malo gostejšega prometa do Bologne, in nato dobre tri ure “batine” po italijanskih avtocestah do Ljubljane.

PS: Še malo statistike za konec. V dveh zelo intenzivnih dnevih in pol sem naredil 1.800km, od tega je bilo “pravih” kilometrov le kakih 700, so pa definitivno bili vredni preostalih 1.100 transfernih. Z malo več predhodnega planiranja (prenočišča, pot) bi lahko v teh dneh naredil še kak kilometer več, kakšno minuto dlje počival, ali si kakšno urico dlje ogledoval mesta in degustiral vino/sir/… Skratka, za preživetje (podaljšanega) vikenda pride Toscana za tiste z malo bolj trpežnim usnjem na zadnjici tudi v poštev! Jasno, kaj dosti od mest, muzejev in podobnega, ne boste videli. Predvsem vozili se boste.

Kar pa se tiče porabe: “who cares”
stroškov: who cares. Bilo je extremno fino in (tole citiram iz enega maila, ki sem ga danes prejel od prijateljice) — življenje se ne meri s številom vdihov, ki jih naredimo (ali € ki jih porabimo), temveč s trenutki, ki nam dih vzamejo. In v teh dveh dneh jih je bilo kar nekaj!

PSS: Me zelo veseli, da trajekta za Sardinijo v ponedeljek zvečer ni bilo. Ker to pomeni, da se v tiste kraje zelo kmalu ponovno vrnem…